Prvi del fatimske skrivnosti: videnje pekla

Besedilo prvega dela fatimske skrivnosti

“Dobro. Skrivnost obstoji iz treh različnih delov, izmed katerih hočem razodeti dva. Prvi del je torej bilo videnje pekla.

Ko je [Gospa] izgovorila te zadnje besede [Žrtvujte se …], je spet razprostrla roke kakor prejšnja dva meseca. Zdelo se je, da je odsev prodrl v zemljo in videli smo nekakšno ognjeno morje in v ta ogenj potopljene hudobne duhove in duše, kakor če bi bili prosojni črni ali rjavi razbeljeni oglji v človeški obliki. Pogrezali in dvigali so se v žarenju ognja. Nosili so jih plameni, ki so izhajali iz njih samih skupaj z oblaki dima, padajoč na vse strani, podobno kakor iskre ob velikih požarih, brez teže in ravnotežja, med vpitjem in vzdihovanjem zaradi bolečine in obupa, vzbujajoč človeku grozo in trepet od nepopisnega strahu. (Ob tem pogledu sem morala zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudobni duhovi so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah odvratnih nepoznanih živali, toda tudi ti so bili prosojni in črni.

To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa (v prvem prikazanju). Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.”

Nekaj pojasnil

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je fatimska Gospa pastirčkom posredovala skrivnost, ki ima tri dele. Vidkinja Lucija je napisala prva dva dela fatimske skrivnosti že 31. avgusta 1941 ter ju namenila svojemu leirijskemu škofu Jožefu da Silva. Cerkev pa ju je, v skrbi za zveličanje ljudi, posredovala svetu leta 1942.

Lucijino besedilo o videnju pekla je v tretjem in četrtem Spominu. Tu objavljeno besedilo je iz četrtega Spomina. Kar je v ležečem tisku, je iz tretjega Spomina. Vidkinja se je zavedala, kako težko je vsebino videnja spraviti na papir. V tretjem Spominu je zapisala: »Kar pravim, ni nič. Je le slaba predstava o tem.«

Pretresljiva vsebina skrivnosti je vidce zelo zresnila, jih še bolj usmerila v molitev in pokoro ter praktično prekinila njihovo brezskrbno otroštvo.

Lucija v tretjem Spominu poroča, da je videnje pekla še posebej prevzelo malo Jacinto. Navdalo jo je »s takšno grozo, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, ko bi le mogla pred peklom obvarovati nekaj duš«.

Človek se sam izključi iz nebes

Bog po nauku Svetega pisma »noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spreobrnjenja« (2 Pt 3,9). On namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2,4), od svobodne volje ljudi pa je odvisno, ali bodo ta cilj dosegli ali ne. Katekizem katoliške Cerkve v Kompendiju uči, da »Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve (…) Zato je človek sam tisti, ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača Božjo usmiljeno ljubezen« (št. 213).

Devica Marija, ki je naša duhovna Mati, hoče človeštvu pomagati in ga spodbuditi k odgovornemu življenju. Zato je iz ljubezni do nas po Božjem dopuščenju otrokom v Fatimi za kratek hip pokazala strahoto pekla. V tem strašnem trenutku so videli, kako v peklu kakor ognjenem morju trpijo duše ubogih grešnikov.

Kdor dvomi v obstoj večnega življenja in sploh Boga, bi se moral vprašati: »Kaj pa, če je res, da Bog biva, da só nebesa in da jé pekel? Kaj je bolj varno: vera ali nevera? Ali sem se dovolj potrudil, da spoznam resnico? Samo enkrat živim! Ne smem se igrati z večnostjo in jo zapraviti! Kaj pa, če je res, da je Jezus iz ljubezni do mene umrl na križu, da bi mi zaslužil večno srečo pri njem v nebesih in jaz se ne zmenim zanj? Ali me niti njegova ljubezen nič ne gane? Kaj me še more prepričati, če me niti njegova ljubezen ne predrami?«

p. Anton

FATIMA PO STOLETNICI

Poročilo o obhajanju fatimske stoletnice v Cerkvi na Slovenskem

Marijine besede: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in vzljubili,« ki jih je 13. junija 1917 izrekla sestri Luciji, smo v nekem smislu verniki v Sloveniji vzeli za svoje med neposredno pripravo leta 2016 in obhajanjem fatimske stoletnice leta 2017.

Leto 2016

Romanje milostnega kipa po Sloveniji

Po vzoru treh fatimskih pastirčkov smo to »sodelovanje« uresničevali vsak na svoj način: Eni so, tako kot Frančišek, častili skritega Jezusa, ki je tudi po slovenskih tabernakljih »živel v pričakovanju obiska fatimske Gospe«. Drugi so, po Jacintinem zgledu, darovali svoje trpljenje in osamljenost v zadoščenje za žalitve Boga in njegove Matere Marije ter za blagoslov Marijinega romanja po naši deželi. Tretji, to so bili predvsem duhovniki in škofje, so po vzoru sestre Lucije oznanjali Marijina sporočila in osvetljevali uresničene fatimske prerokbe, organizirali pripravo na posvetitev posameznikov, družin, župnij, škofij in domovine Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ta priprava je bila prvosobotna pobožnost, ki so jo po vzoru naših prednikov in mučencev obhajale slovenske župnije od januarja do maja. To je hotel biti tudi šopek dobrodošlice Božji odposlanki ob njenem prihodu v našo domovino 13. maja 2016.

Po ganljivem slovesu na Ptujski Gori 13. oktobra 2016 se je milostni kip Marije Romarice, prepojen s prošnjami, molitvami in zahvalami vernikov iz vse Slovenije (in tudi iz Hrvaške Marije Bistrice), napotil domov v Fatimo. Pred poletom z zagrebškega letališča nam je fatimska Gospa še enkrat občutno odprla svoje ljubeče Srce: tik pred vkrcanjem je voditelj romarske skupine, g. nadškof Alojzij Cvikl, razprl kovček z Marijino podobo, okrog stoječi romarji pa so zapeli fatimsko himno. Prav poseben duhovni piš je tedaj zavel in bučna letališka čakalnica je nenadoma utihnila in se spremenila v prostor molitve. Ljudje različnih narodnosti so se začeli ozirati proti kipu, nekateri so se mu približali, se ga dotaknili in se pokrižali… »Ko bi vedeli, kako vas ljubim, bi jokali od sreče!« In zgodilo se je!

Leto 2017

Pobuda za poglobitev družinske molitve

Na poti iz Fatime in potem na novembrskem srečanju Odbora in animatorjev v Stični, zlasti na podlagi knjižice p. Nadraha, Živeti Marijin klic, ki spodbuja in podaja smernice za življenje iz prejetih milosti med obiskom Marije Romarice, so kar mrgoleli predlogi in pobude za ohranjanje in poglabljanje molitve rožnega venca v družinah, da plamen Marijinega Srca, ki je Slovenijo vnel ob njenem obisku, ne bi več ugasnil med nami. V ta namen je akademski slikar Lojze Čemažar zasnoval lične kapelice, podobne tisti v Fatimi z Marijino podobo, po eno za vsako dekanijo. Škofje so jih v letu 2017 blagoslovili in poslali na pot po slovenskih družinah znotraj župnij in dekanij: nadškof Stanislav Zore jih je slovesno blagoslovil na Rakovniku 1. maja 2017, nadškof Alojzij Cvikl na Ptujski Gori 12. maja, škof Štumpf v Črenšovcih 13. maja 2017.

Tiste duhovnike, ki so bili do pobude »kapelic« nekoliko zadržani, pa so njihovi sobratje duhovniki spodbujali, tudi takole:

»Kratek bom. Ne sodim ravno med tiste, ki s kar največjim veseljem prenašajo bolj ali manj milostne kipe ali podobe sem ter tja. Imel sem celo nemalo zadržkov ob lanski najavi, da Slovenijo spet obišče kip Marije romarice iz Fatime. A kljub temu vsem, ki še niso začeli z romanjem kipa Fatimske Matere Božje po župnijah, toplo priporočam, da se tega čim prej lotijo. Marijin kip jutri zapušča našo župnijo in gre v sosednjo. Pri nas je bil skoraj dva meseca. Skoraj vsak dan v drugi hiši, stanovanju ... Vsi, ki so Marijin kip gostili, so bili hvaležni, ganjeni. Bom pretiraval, če rečem: drugačni? Ko pobožne žene prinesejo kip k ženski, ki sama več ne more v cerkev, in skupaj z njo, z njenimi sosedi in domačimi molijo, pojejo Marijine pesmi ... Ko se to dogaja v župniji, kjer po domovih skoraj ni več molitve ... Tedaj je konec dvomov ... Skratka: stvar deluje. Pa, če znam to teološko utemeljiti ali ne…«

Še mnoga druga pričevanja so zapisana v beležkah, ko so spremljale Marijino podobo, in upamo, da se bo našel kdo, ki jih bo zbral in objavil Bogu in Mariji v čast in mnogim v spodbudo. V Družini so zapisali, da so se nedavno ob kapelici zbirali tudi bogoslovci med pripravo na vstop v Marijino kongregacijo. Dobili so malo Marijo v kapelici, ki je romala iz sobe v sobo. To je trajalo 33 dni pred Brezmadežno, da so vsi prišli na vrsto. Marijino podobo so vedno prinesli v kapelo, po sveti maši pa jo je bogoslovec odnesel v svojo sobo. Potem je vsak povabil nekaj prijateljev in pripravil molitev ob kapelici fatimske Marije, ki naj jih s svojo priprošnjo spremlja na njihovi poti vse do svetosti! Nekje so Marijo v kapelici počastili tudi tako, da so jo odpeljali v naslednjo župnijo kar s kočijo in kraguljčki. V neki drugi župniji so vpeljali vsakega 13. v mesecu fatimsko pobožnost. Župnik tedaj organizira avtobus, ki vernike pobira in pripelje na fatimsko slovesnost in jih odpelje domov. V neki drugi si je animatorka zadala za cilj, da ob 100-letnici Fatime Marija obišče 100 družin v župniji, število obiskov pa je že preseglo 150. Ljudje, ki so jo gostili, so bili deležni tako velikih milosti, da prosijo še za »drugi krog«.

Obhajanje fatimske stoletnice po posameznih škofijah

Po sklepu SŠK smo fatimsko stoletnico v Cerkvi na Slovenskem obhajali najprej po posameznih škofijah. Utrinek doživetja z obhajanja fatimske stoletnice v Celjski škofiji je takole strnil duhovnik iz te škofije:

»V soboto smo se srečali pri Mariji v Petrovčah. Ob 10.00 (eno uro pred sveto mašo) je že bila polna cerkev – v preteklosti ni bilo tako. Pel je zbor "klasične" pesmi in nas vabil v globino srečanja – v preteklosti ni bilo tako. Ljudje so glasno in s srcem sodelovali – v preteklosti ni bilo mogoče in ni bilo tako. Škofova posvetilna molitev (Jezusovemu in Marijinemu Srcu) je prihajala iz globine (po zaslugi stisk) – v preteklosti ni bilo tako. So to znamenja za prihodnost?«

Vseslovensko obhajanje fatimske stoletnice z gosti s Hrvaške

Na začetku poletja je SŠK določila g. škofa Stanislava Lipovška za voditelja pripravljalnega odbora Vseslovenskega obhajanja fatimske stoletnice 14. 10. 2017 v Stični, na katerega je povabila (v duhu tradicionalnih srečanj med narodoma) škofe in vernike s sosednje Hrvaške. Po zaslugi vztrajnega spodbujanja voditelja slovenskega odbora se je hrvaška stran vendarle odzvala vabilu in imenovala svojega zastopnika, velikega Marijinega častilca varaždinskega škofa Josipa Mrzljaka. On je le nekaj tednov pred dogodkom previdno izjavil, da bo v Stično morda prišlo 200 Hrvatov, ob tako množični udeležbi 14. oktobra pa je zmagoslavno dvignil rožni venec in usmerjen proti milostnemu kipu zaklical: »Tega nismo naredili mi, to je naredila ona, Marija iz Fatime.«

Marija je v Stično priromala s Češke

Ker so bili med častnimi udeleženci srečanja predvideni tudi predstavniki fatimskega svetišča, se je spontano porodila misel in želja, da bi z njimi za to priložnost priromal tudi milostni kip Marije Romarice. Vendar so nam iz Fatime sporočili, da so vsi kipi »na poti«, da pa je tisti, ki roma po Češki, po 8. oktobru za nekaj dni prost. Tako smo se 8. oktobra ob 3.00 zjutraj pod vodstvom g. dekana Petra Leskovarja z ekipo njegovih župljanov odpravili na pot v češko fatimsko središče Koclyrov. Tam je g. Leskovar, kot predstavnik SŠK, po krajši procesiji, ki se je razvila po poslovilni sveti maši do spomenika fatimskega angela miru v parku, iz rok predstavnika fatimskega svetišča sprejel milostni kip Marije Romarice št. 8, s poudarkom, da Marijino Srce ne pozna meja. Po 1200 prevoženih km smo se z Visoko Gostjo pripeljali h klarisam v Turnišče točno ob sklepu večerne svete maše. Ko je duhovnik rekel navzočim vernikom: »Pojdite v miru!« je vstopila Kraljica Miru – Kraljica rožnega venca.

Marija Romarica tokrat samo v kontemplativnih samostanih

Milost srečanja z njeno podobo je bila tokrat namenjena le udeležencem Vseslovenskega praznovanja fatimske stoletnice v Stični. Ostale dni in noči so jo gostili ženski kontemplativni samostani: Turnišče, Nazarje, Sora, Dolnice in Mirna Peč. Ob njej so sestre noč in dan molile za namen tega Marijinega 4. obiska v Sloveniji. Tako goreča molitev je predrla nebo, da se je na srečanje v Stični vsul plaz nepričakovanih milosti. Prišlo je okrog 7.000 romarjev, skoraj 200 duhovnikov, 16 škofov; skupaj sta se posvetila slovenski in hrvaški narod. Naj jima Bog obilno povrne po Mariji tudi z novimi duhovnimi poklici.

Prevodi knjižic s fatimsko vsebino v druge jezike

Zdi se, da je bil škof Rožman zunaj Portugalske prvi, ki je že leta 1942 kot pripravo na posvetitev MBS predlagal obhajanje petih prvih sobot na fatimski način. Po letu 1998 pa to njegovo prizadevanje oživlja, poglablja in nadaljuje p. Anton Nadrah s svojimi številnimi publikacijami. Nekatere, natisnjene v Sloveniji, so bile po letu 2006 prevedene v kar 9 jezikov. Knjižice ob stoletnici Fatime, zlasti Pet prvih sobot (prevedene v glavnem v Sloveniji, večinoma za 'božji lon'), pa so bile natisnjene v italijanskem (najprej v Sloveniji, ponatis v Italiji), angleškem (v Londonu), nemškem (v Heiligenkreuzu v Avstriji), madžarskem (na Madžarskem), hrvaškem (v Zagrebu) in španskem (v Kolumbiji) jeziku.

Skupaj živeti Marijin klic

Ko sem nedavno poslušala posnetek zanimivega simpozija o paliativni oskrbi v Celju, kjer je bil govor o lajšanju trpljenja, o soočanju z boleznijo in smrtjo, sem se spomnila na pokojno častilko JMS, ki se je redno (tudi potem, ko je bila že na vozičku) udeleževala srečanj častilcev JMS v Stični. To je bila Jožica Zupan, ki je zadnja leta preživela v domu svete Marte v Logatcu. Bila je zares pravi »slovenski fatimski pastirček«, če je to naziv za tiste, ki se po vzoru fatimskih pastirčkov odzovejo na Marijin klic. Ko se je Cerkev na Slovenskem pred letom 2010 molitveno pripravljala na prvi evharistični kongres, je bila gonilna sila molitve in žrtve v tem domu v Logatcu in tudi številni obiskovalci, ki smo bili v stiku z njo, smo bili vedno deležni spodbude in tolažbe. V pripravi na evharistični kongres je oskrbovance doma zbirala dvakrat na dan k molitvi rožnega venca in jih – po naročilu Matere Božje in Angela miru iz Fatime – spodbujala k sprejemanju in darovanju žrtev za uspeh kongresa. Dejala je: »Marija naroča molitev in nas prosi, naj sprejmemo in ji darujemo žrtve. Nam, ki se tukaj nahajamo, žrtev ne manjka! Te naše žrtve so torej veliko bogastvo in privilegij, ki ga nimajo vsi, da smo lahko v tolikšni meri sodelavci pri zmagi Marijinega brezmadežnega Srca, zato pojdimo na delo: molimo in sprejemajmo žrtve za prenovo slovenskega naroda!« S temi in podobnimi besedami je ves čas spodbujala vse okrog sebe. Spričo tematike simpozija v Celju imam občutek, kot da nam Jožica sporoča ob tej fatimski stoletnici, naj pomnožimo »pastirčke« tudi med to dragoceno številčno slovensko populacijo, saj bi bolniki in starostniki ob sprejemanju in darovanju žrtev izkusili Marijino hvaležnost, ki se izraža v Božji bližini in občutku ljubljenosti od Boga, in bi v tej novi moči lahko trpljenje spremenili v milost in dar za prenovo slovenskega naroda. Obhajanje petih prvih sobot na fatimski način, pa bi jim razblinilo strah pred smrtjo, saj bi vedeli, da jih »tam« čaka Marija.

Geslo stoletnice, Skupaj živeti Marijin klic, pomeni skupaj duhovniki in laiki, skupaj različne generacije, skupaj različni narodi. Po obilnih milostih, ki smo jih bili ob stoletnici deležni, pa nam Marijine in Jezusove besede lahko izzvenijo tudi takole: »Slovenija, Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in vzljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca!« Ne boj se, mala čreda! Še naprej vsak dan moli rožni venec!

Dragica Čepar

Pomen molitve rožnega venca

Kako pomembno je moliti rožni venec, nam govori ter potrjuje zgodovina Cerkve in krščanskih narodov, izkušnje svetnikov, pastirjev Cerkve in vernega ljudstva ter, vedno znova, nebo. Ob obhajanju stoletnice fatimskih dogodkov smo mogli, kot so mogli in hoteli v svojem času tudi naši predniki, začutiti pomen in resničnost Marijinega klica, jasnega naročila, naj vsak dan molimo rožni venec.

Danes smo zaradi zavračanja Boga na številnih ravneh družbenega življenja ter množičnega oddaljevanja posameznikov in družin od občestva Cerkve, oddaljevanja od oltarnih milosti, v večji nevarnosti glede miru in obstoja, kot je bilo evropsko prebivalstvo v času angelovih in Marijinih prikazovanj v Fatimi, četudi se je tedaj odvijala prva svetovna vojna. Vojna, kot posledica greha, upora Bogu, namreč še zdaleč ni edina oblika nemiru. Posledice greha so tudi v najrazličnejših trajajočih oblikah upiranja Stvarniku v stvarstvu, ki ga živimo. Pomislimo samo na vsiljeno in izsiljeno t. i. teorijo spola, preoblikovanj pojmovanja družine ter na številne različice naših medsebojnih oddaljevanj. – Klic angela in Marije v Fatimi, zaupan trem pastirčkom, se v takratni obliki ne bo ponovil. Saj ga vendar, če le hočemo, slišimo ter ga vzamemo zares tudi danes. V premišljevanju evangelija in Božjih poseganj v zgodovini, v vabilu k spreobrnjenju, na poti nazaj k oltarnim milostim ter v molitvi rožnega venca. Kajti Gospod nas hoče, če mu le želimo prisluhniti, po angelu in svoji Materi Mariji rešiti danes. Danes in z našim sodelovanjem.

Lojze

Rešil me je rožni venec

V dobi otroštva sem prejel svete zakramente, čeprav moja družina ni bila najbolj verna. Pozneje sem se oddaljil od vere, a sem si kljub temu prizadeval, da bi bil do vseh ljudi dober. Od vere so me odbijali verni ljudje, ki niso živeli v skladu z vero. Izbral sem si partnerko in z njo živel pri svoji mami. Imela sva hčerko, ki je zdaj stara dvanajst let. Partnerka in mama se nista razumeli in je stalno prihajalo do prepirov. Pri tem sem zelo trpel. Partnerka ni mogla sprejemati drugačnost ljudi. Šel sem v Medžugorje in tam našel poseben mir. Zlasti sem se umiril pri večerni molitveni uri pred Najsvetejšim. Med potjo domov smo v avtobusu molili rožni venec. Nisem ga še znal moliti, sklenil pa sem, da se ga moram naučiti. Vendar sem kmalu potem zašel v izredno velike vsakovrstne težave in hude depresije, iz katerih nisem videl rešitve. Domači so me zavrgli, vdal sem se pijači. Pomislil sem celo na samomor. Do preobrata je prišlo, ko sem pomislil na rožni venec in ga začel redno vsak dan moliti. Izredno mi je pomagal, da sem se umiril in so se začele reševati psihične in vse druge, celo finančne težave. Popolnoma sem prekinil z alkoholom. Ne živim s partnerko, ampak popolnoma zdržno ter skrbim za hčerko. Hodim redno, večkrat tudi čez teden, k sveti maši in pogosto k spovedi. Kakor me nekaj vleče k molitvi rožnega venca, tako me vleče tudi k mašni daritvi. Pri moji duhovni rasti mi požrtvovalno pomagata dva duhovnika.

Jan

Z rožnim vencem sem se pomirila

Ta molitev me je že od otroških let dolgočasila. Imela sem jo za smešno ponavljanje enega in istega in v njej nisem videla smisla. Pa še kolena so me bolela, ko smo klečali ob klopi. Potem so prišle stiske, ki so pobrale moj notranji mir, mojo gotovost vase, in prinesle negotovost, žalost, nemir in strah. Ko se nisem zmogla sama rešiti iz tega, sem se nekega večera zatekla k molitvi rožnega venca. Proti koncu molitve sem začutila, da sem se počasi umirila. Rožni venec sem začela moliti vsak večer. In z vsako molitvijo sem se počutila bolje. Nisem bila več sama. Z menoj je bil Bog Oče, Jezus in Marija. Tako je postala ta molitev del mojega vsakdana.

Vedno bolj sem razumela, da je to pogovor z Bogom. In začela sem se pogovarjati. Med posamezne molitve se je izlivalo vse, kar je napolnjevalo moje srce: strah, kesanje, prošnje, zahvale, adoracija …, preproste besede, nič izumetničenega, kot je privrelo iz mojega srca. Odprla sem svoje srce, da se me je molitev včasih dotaknila do solz.

Potem sem pričela dvomiti, če je tako prav. Nekega dne sem šla k spovedi. Nič nisem omenila spovedniku tega dvoma, pozabila sem na to. Na koncu pogovora pa mi je duhovnik dejal: »Molite rožni venec, a molite ga živo! Med molitev položite vse, kar vas teži. Pogovarjajte se z Bogom!« Osupnila sem, kako on ve, da sem o tem dvomila. Tako je Jezus odgovoril na moje vprašanje.

Marjeta