Pogreb sestre Lucije kot zmagoslavje vere

Predstojnica je Lucijino smrt sporočila kardinalu Tarcisiju Bertoneju. Ta je telefoniral kardinalu Ratzingerju in izrazil željo, da sodeluje pri pogrebu. Sveti oče ga je poslal kot papeškega legata, da vodi pogrebno slovesnost. Vodil jo je v portugalščini. Sam pripoveduje:

»Kardinal Arinze, prefekt Kongregacije za bogoslužje, mi je sporočil, da je bilo dano dovoljenje za pokop Lucije v fatimskem svetišču poleg blaženih Jacinte in Frančiška. Toda do prenosa je prišlo leta 2006. Lucija je izrazila željo, da bi nekaj časa ostala s svojimi sosestrami, da bi bila pokopana v samostanu. Takoj smo se odločili, da upoštevamo to željo. In jaz sam sem blagoslovil grob, kamor je bila sestra Lucija položena.«

Kardinal nekoliko naprej nadaljuje:

»Za krsto sestre Lucije je šla celotna Coimbra in mesto se je spremenilo v neskončno polje belih vrtnic, v katedralo pod odprtim nebom, h kateremu so se vzdigovale najbolj koprneče pesmi portugalskega verskega in ljudskega izročila. Tam so bile delegacije z vseh koncev sveta in množica delavcev s področja obveščanja.«

Lucijin pogreb je bil zmagoslavje vere. Poštar je še precej časa nosil pisma zanjo. Dajali so jih v košarico in jo polagali na njen grob. Najprej so jo položili nekaj metrov od tabernaklja samostanskega notranjega oratorija, pod pogledom kipa fatimske Marije in blaženih pastirčkov Jacinte in Frančiška.

Lucijino truplo so prenesli v Fatimo 19. februarja 2006 in ga položili v baziliko poleg danes sv. Jacinte. Papež Benedikt XVI. je že leta 2008 dovolil začetek procesa za blaženo, ker je vse svoje življenje junaško izpolnjevala navodila angela in fatimske Gospe ter zavzeto širila njuna sporočila. Škofijski postopek za blaženo je končan in je zdaj v Rimu.

Pastirčki so bili spet skupaj v nebesih

V tistih dneh pred smrtjo se je pogosto pokrižala. To navado je imela zelo zakoreninjeno. Četudi je spila samo požirek vode, tega nikoli ni storila, ne da bi se pokrižala. Na dan smrti, 13. februarja 2005, je bila živahna, oči je imela odprte in zdelo se je, da ne trpi. Sestra Celina ji je s kazalcem pokazala v nebo, na kar je sestra Lucija pokimala. »Svoj križ sem postavila na razdaljo približno 30 centimetrov od njenih oči. Sestra Lucija je nepremično strmela vanj in privzdigovala obrvi kot nekdo, ki se na dolgo in široko pogovarja. Potem je nesla kazalec k ustom in me gledala proseč, naj ji približam križ, kar sem tudi storila. Poljuba ni več zmogla, vendar ga je gotovo dala s srcem.«

Popoldne se ji je znatno poslabšalo. Vedno težje je dihala. Škof, ki je prišel ob petih skupaj z zdravnico, je začel molitve za umirajoče.

Sestra Celina poroča, da je nemogoče »opisati mir, ki je tedaj zavladal. Da, tedaj se je njen pogled, ki je ugašal za to življenje, odpiral v večno božjo luč! Kar naenkrat so se tiste oči, ki so tolikokrat motrile Nevidno, nepričakovano odprle. Pogledala je vse sestre. Potem je usmerila pogled na desno, kjer se je ustavil na meni. Ne znam opisati, kako globok pogled je bil to. Bilo je presunljivo. Proti njej sem obrnila svoj križ in takoj je zaprla oči. To je bilo slovo. Sestra Lucija je pustila svoje posmrtne ostanke, da je z lahkotnostjo večne mladosti 'spremljala Jagnje in pela novo pesem'. Trije pastirci so bili spet skupaj v nebesih! Ura je bila 17 in 25 minut, bil je 13. februar 2005. Umrla je kontemplativna redovnica karmeličanka, ki je vtisnila globok pečat celemu 20. stoletju, s svojimi spisi pa bo vplivala tudi v naslednjih stoletjih.

Kar ostale bi tam in molile. V tisti celici, ki je bila osem mesecev celica nas vseh, v oni celici, ki je bila priča življenju v predanosti, darovanju in žrtvovanju za svet! Tisti celici, ki je bila majhno svetišče njenih zaupnosti z Materjo, Ženinom! … Celica karmeličanke varuje skrivnosti, ki jih bomo izvedeli šele v nebesih …

Kdor je videl sestro Lucijo v njeni veliki preprostosti, si ni zamišljal, kakšen ogenj plameni v tisti majhni in drobni postavi! Nikoli se ni razkazovala kot Vidkinja in po svoji volji ne bi povedala ničesar. Pravila je, da je spregovorila Jacinta!«

Umrla je stara skoraj 98 let z rožnim vencem v roki, ki ji ga je podaril papež Janez Pavel II

Zadnji dnevi sestre Lucije

Predstojnica sestra Celina poroča, kako je bila bolnica 11. februarja 2005, dva dni pred smrtjo, zelo raznežena ob križu, ki ga je navadno nosila na redovni obleki. Večkrat ga je poljubila in si ga hotela položiti na srce. V noči od 11. na 12. februar je zelo trpela zaradi kroničnega kašlja, ki ga je bilo slišati po vsem samostanu. Sploh jo je ta kašelj spremljal že dolga leta.

Sestra, ki je bila ob njej v noči od 12. na 13. februar, ji je opolnoči prinesla k ustom podobo fatimske Marije, ki jo je Lucija poljubila. Podoba jo je povezovala s fatimskimi dogodki, pa tudi s svetim očetom, ki ji jo je poslal novembra 2003. To je bil njen zadnji vidno izraženi poljub. Sestra Celina pravi: »Z njim je pozdravila Devico Marijo, ko je vstopala v dan, ko sta se končno spet srečali! Preostanek noči je, medtem ko je spremljevalka molila rožni venec, nizala jagode svojega molka.«

Nekaj ur pred smrtjo je prejela pismo papeža Janeza Pavla II., ki je bil že hudo bolan. Papeževo pismo je bilo zanjo zadnji veliki dar. Držala ga je v roki, ga obračala in stiskala ter z očmi sledila vrsticam. Predstojnica jo je takrat fotografirala. Bila je dobro razpoložena. Skušala je celo spregovoriti, a tega ni zmogla.

Darovala se je za svetega očeta

Sestra Lucija je bila zelo povezana s papežem Janezom Pavlom II. Predstojnica sestra Celina je o tem zapisala:

»Včasih smo jo spomnile na bolezen svetega očeta Janeza Pavla II. Privzdigovala je roke in ponavljala: 'Za svetega očeta!' Kako zelo je ljubila papeža! Opaziti je bilo, da je njeno srce vztrepetalo ob spominu na njej tako drago ime – to ljubezen pa ji je vlila v srce Devica Marija, ki se ji je nekega dne prikazala iz nebes v Irijski globeli. Od marca prejšnjega leta nikoli ni izpustila iz rok molka, ki ji ga je Njegova svetost poslala za rojstni dan. Ko je oče Droszdek povedal, da odhaja v Coimbro, je sveti oče potegnil iz žepa rožni venec, ki ga je uporabljal, in ga poslal sestri Luciji. Pri sebi ga je imela, dokler ni za vedno zaspala. Ta molek je isti duhovnik odnesel svetemu očetu po pogrebu sestre Lucije. Rade volje bi ga obdržale, vendar se nam je zaradi velikega prijateljstva, ki ju je vezalo, zdelo, da bi svetemu očetu rožni venec bil posebno pomenljiv.

Vedno jo je zanimalo, kaj je novega s svetim očetom. Izkoristila je obiske kardinalov in škofa, da jih je povprašala, kako mu gre. Ko smo prejemale L'Osservatore Romano,ga je z veseljem brala, saj od branja v jedilnici ni dosti odnesla, ker jo je zapuščal sluh. 10. [februarja 2005] jo je sestra, ki jo je spremljala, vprašala:

'Zelo trpite?'

'Trpim!'

'Darujete to trpljenje za svetega očeta?'

'Darujem ga za svetega očeta … za svetega očeta … za svetega očeta! …

Potem ni več spregovorila. Opazile smo, da je enkrat hotela nekaj reči, vendar se ji ni posrečilo.«

FATIMA PO STOLETNICI Zadnja leta Lucijinega življenja

Od leta 2001 dalje je predstojnica sestra Celina odpirala obilico pisem, ki jih je sestra Lucija dobivala, in odgovarjala na tista, ki jih je Lucija določila. Od leta 2004 pa pisem ni več sama brala, ampak jih je njej prebirala predstojnica, ona pa je določila, na katera naj odgovori. Zadnji teden pa ji je le na uho povedala, o čem govorijo pisma.

Leta 2003 so v ožjem krogu ob priložnosti obiska patra generala Luisa Arosteguija Gamboe obhajali zahvalno mašno daritev za Lucijinih 75 let redovniškega življenja, ki se je začelo z začasnimi zaobljubami pri dorotejkah v Tuyu leta 1928. Na koncu svete maše je bila 'botrica' pri blagoslovu Jezuščkove podobe, ki naj bi bila upodobitev prikazanja v Pontevedri. Ko so »jo vprašali, ali je bilo tako, je brez besed skomignila z rameni … Kdor je videl Resničnost, se nikoli ne zadovolji s tistim, kar je dano ustvariti ljudem!«

Pred svojim 97. rojstnim dnem je sestra Lucija začela tarnati nad hudimi bolečinami v nogah. S težavo se je za svoj rojstni dan, 22. marca 2004, udeležila mašne daritve. Vedno bolj je bila priklenjena na posteljo, kjer ni čutila bolečin. Za veliko noč, 11. aprila, se je počutila zelo dobro in je, vesela in živahna, opoldansko rekreacijo skupaj s sosestrami preživela na vrtu ob podobi Device Marije. Pozneje pa so se nadaljevale njene bolečine, ki so verjetno izvirale iz hrbtenice. Stanje se je vedno bolj slabšalo. Zato je bila stalno ena sestra ob njej.

Sestra Marija Celina piše: »Na koncu je živela popolnoma vdana Bogu. Ni se pritoževala, da je tako telesno omejena. Zdelo se ji je normalno. Govorila je: 'Nihče noče umreti, vendar ni lahko biti star!' Včasih je, ko je sedela na postelji ali ko smo jo peljale na vrt pred ploščo pastircev, pravila: 'Glejte, kakšna poredneža, odšla sta v nebesa in nikoli več ju ni zanimalo, kako je z menoj! Če bi mi dala nove noge! …' Oktobra mi je zaupala tole: 'Devica Marija je rekla, da bom še nekaj časa tukaj … a to traja že tako dolgo!' Pogrešala je tisto, kar ji je že bilo dano videti in slišati. Tistega 'še nekaj časa' pa se je že iztekalo.«

Od novembra 2004 se ji je zdravstveno stanje znatno poslabšalo in trpljenje povečalo. Ni imela teka pri hrani, večkrat je padla v nezavest.

Kako začeti z otroško rožnovensko skupino

Naša Gospa nam je s svojimi prikazovanji v Lurdu in Fatimi pokazala, da kliče naše otroke k molitvi in na poseben način k rožnemu vencu.

Koraki, kako začeti v vaši župniji

1/ Prosi svojega župnika za dovoljenje, da začneš z otroško rožnovensko skupino.

2/ Izberi lokacijo (običajno je to v kakšni cerkvi ali župnišču, a ni nujno, da se omejiš le na te prostore).

3/ Izberi čas za srečanje (enkrat mesečno ali, če je želja, lahko tedensko; kdor želi, lahko tudi vsak dan).

4/ Povabi skupino družin z otroki na prvo srečanje – morda to objaviš v župnijskem listu (običajno je v začetku skupina majhna, a se sčasoma lahko poveča. Bolje je, da ljudi povabiš vsakega osebno in šele pozneje prosiš, da se oznani pri maši ali v oznanilih, da obstaja taka skupina).

5/ Prijavi svojo otroško rožnovensko skupino pri nas TU ali po pošti na naslov: P. O. Box 271743, West Hatrford, CT USA

Napotki za vaš prvi otroški rožni venec

1/ Začni s posvetitvijo vaše nove skupine presvetemu Srcu Jezusovemu in brezmadežnemu Srcu Marijinemu.

2/ Posedi otroke spredaj pred odrasle – nato naj pokleknejo (primerno je, da preskrbiš blazine za klečanje).

3/ Otrok, ki moli naprej desetko, naj vstane (drugi klečijo). (Dobro je, če je na razpolago mikrofon, ker so otroški glasovi bolj šibki).

4/ Otroci tako izmenično molijo desetke: »Zdrava, Marija …«, drugi skupaj: »Sveta Marija …« (Podobno »Očenaš …« in »Slava Očetu …«).

5/ Lahko tudi uporabljate rože (vrtnice ali katerekoli rože). To je posebno primerno za majhne otroke in za prizadete – take, ki ne morejo voditi molitve (moliti naprej). Tako vsak otrok pred vsako desetko položi po eno rožo pod Marijin kip – če je na razpolago, če ga pa ni, lahko rože zlagajo na kupček sredi molitvene skupine. Ko otrok polaga rožo, naj eden od odraslih reče: »Marija, ponižno polagamo to rožo k tvojim nogam in prosimo za dar … vere« – ko molimo prvo skrivnost – darovi, za katere prosimo, naj se ujemajo s skrivnostmi rožnega venca.

6/ Po možnosti nabavite molitvenike z ilustracijami vseh skrivnosti rožnega venca, ki so narejeni prav za otroke, da jih gledajo med molitvijo – ali pa na kakšen drug slikoven način prikazujte skrivnosti rožnega venca.

7/ Morda tudi preskrbite škatlo za prošnje. Tako škatlo lahko otroci sami okrasijo s svojimi risbami. Če župnik dovoli, to škatlo pustite v cerkvi, da lahko tudi drugi verniki vanjo mečejo svoje prošnje.

http://childrensrosary.org/?page_id=2007&lang=en

Prevod: Angelika