Pomen Fatime za naš čas (11) Tretji del skrivnosti

Gre za vprašanje, kaj je že izpolnjeno in zato pripada preteklosti, in kaj se bo še izpolnilo v prihodnosti. Seveda gre večkrat le za bolj ali manj utemeljena mnenja.

Kardinal Ratzinger se je na koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti 26. junija 2000 vprašal: »Kaj naj pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove? Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in na spreobrnjenje.«

Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000 v Fatimi, po papeževi mašni daritvi, med katero je ta razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi, da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«

Kardinala Sodano in potem Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20. stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20. stoletje.

Ker Cerkev ni podala uradne in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav sv. Janeza Pavla II. in obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi tretjega dela fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske 'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci 26. junija 2000 je naglasil, da nima svoje razlage za obvezno.

Škof Pavel Hnilica, osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v pismu kardinalu Ratzingerju, takratnemu prefektu Kongregacije za verski nauk, protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na 20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost. Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta, kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva preganjanje do konca sveta.«

Vprašanje, ali je že vse izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti, ostaja odprto. Mnenja so tu različna. Poglejmo posamezne dele besedila:

»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora!«

Trikratni angelov klic: »Pokora, pokora, pokora!« je ključna beseda te skrivnosti. Pri Marku se tudi evangelij začne podobno: »Spokorite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Pokora vodi do spreobrnjenja in vere.

Angel z ognjenim mečem, ki spominja na slične podobe iz knjige Razodetja, predstavlja grožnjo sodbe za grešni svet. Pravzaprav je človeštvo sámo tisto, ki s svojimi iznajdbami lahko sebe pokonča, npr. v ognju atomske vojne. S tem ko plameni ognjenega meča ugašajo ob dotiku s sijajem iz Marijine desne roke, je poudarjena Marijina materinska sredniška vloga.

Kardinal Ratzinger poudarja:

»Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za mobiliziranje moči za spremembe v smeri k dobremu. Zato so povsem zgrešene fatalistične razlage 'skrivnosti', razlage, ki na primer govorijo, da je bil atentator 13. maja 1981 navsezadnje orodje Božjega načrta, ki ga je vodila Božja previdnost in da zato ni mogel delovati svobodno, ali podobne ideje, ki krožijo. Videnje marveč govori o nevarnostih in o poti, kako se jih rešiti.«

Svobodno se moramo odločati za pokoro in zatekanje k Božji Materi ter zaupati v njeno varstvo in vodstvo. Prihodnost ni samo v Božjih, ampak je tudi v naših rokah. Zato je tudi od nas odvisno, kako bo z nami kot posamezniki in z vsem človeštvom.

»In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev.«

Videnje, ki so ga imeli pastirčki in se je nanašalo na prihodnost Cerkve, je bilo kakor v ogledalu, torej nejasno. Na tem svetu, kakor pravi sv. Pavel, »gledamo v zrcalu, nejasno« (1 Kor 13,12).

Kraj dogajanja je opisan s tremi simboli: strma gora, na pol porušeno mesto, velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Kardinal Ratzinger razglablja o procesiji s papežem na čelu, ki se bliža križu: »Pot Cerkve je tako orisana kot križev pot (via crucis), kot potovanje v čas nasilja, razdejanj in preganjanj. V tej podobi moremo najti naslikano zgodovino celotnega stoletja (…) V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti. V 'ogledalu' tega videnja vidimo iti mimo mučeniške priče desetletij.«

Treba je po Ratzingerjevih besedah upoštevati, »da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij«.

Glede razlage tretje fatimske skrivnosti ni popolnega soglasja. Nekateri trdijo, da se glede smrti papeža, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem, kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov, duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.

Za vse, ki bodo skušali besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno«.

Čeprav je na tiskovni konferenci 26. junija 2000 kardinal Ratzinger povedal, da svoje razlage nima za obvezujočo, je težko utemeljeno misliti, da se prej navedene fatimske napovedi še niso izpolnile. Papež Janez Pavel II. je bil trdno prepričan, da se napoved o usmrtitvi papeža nanaša nanj in da ga je smrti rešila Marija, ker je hotela, da Rusijo in svet skupaj s škofi posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. Preganjanja Cerkve pa bodo trajala do konca sveta. To je celo znamenje, da je prava.

Ob vsem tem je treba upoštevati, da so vse napovedi zmeraj pogojne. Molitve in žrtve dobrih vernikov lahko vplivajo, da se slabe napovedi ne uresničijo ali pa se uresničijo le deloma ali drugače, kakor so bile napovedane. Smemo si misliti, da so vplivale tudi na to, da papež ni podlegel smrtonosnemu strelu turškega terorista Ali Agca.

Navedimo še zadnji del besedila tretjega dela fatimske skrivnosti:

»Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo zalivala duše, ki so se bližale Bogu.«

Z besedico »kristalno« je poudarjena dragocenost vsebine – kri mučencev. Zalivalko običajno uporabljamo za zalivanje (sobnih) rastlin. Tu pa gre za človeške duše. Kakor je treba zalivati rastline, sicer bi se posušile, je treba zalivati tudi duše, in sicer s krvjo mučencev, ki je pomešana s Kristusovo krvjo. Brez Kristusove krvi in krvi mučencev ne moremo napredovati v svetosti in se bližati Bogu. Mučenci dopolnjujejo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24).

Kardinal Ratzinger je besedilo razložil takole: »To je tolažljiva podoba, ki hoče zgodovino krvi in solza napraviti vendarle dostopno za ozdravljajočo Božjo moč. Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo zalivata duše, ki so se bližale Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se uresničuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost umrlega pšeničnega zrna, ki umrje in postane rodovitno. Kri mučencev je seme kristjanov, je rekel Tertulijan. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga (…) Iz trpljenja pričevalcev prihaja moč očiščenja in prenove, ker je to ponavzočevanje Kristusovega lastnega trpljenja in predaja naprej v sedanjost njegovo ozdravljajočo učinkovitost.«

Ob tem lahko zaključimo, da bo tudi kri številnih slovenskih mučencev seme novih kristjanov. Mučenci so torej napoved za boljšo prihodnost.

Po besedah prefekta kongregacije preostane »spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in spreobrnjenje«.

p. Anton

Kolikokrat se ji je prikazala Marija?

Njena predstojnica v karmelu Coimbra takole odgovarja: »Tega še ne vemo. Nekega dne sem bila priča dogodku, zaradi katerega sem doumela, kako naravno je doživljala povezavo med nadnaravnim in običajnim življenjem. Bilo je 26. maja 2003. Spremila sem jo na spodnji kor, da bi jo fotografirala skupaj s kipom Marijinega brezmadežnega Srca, ki smo ga ravno prejele v dar (…) Še po slikanju je sestra Lucija ostala zazrta v kip. Nisem je motila. Obrnila se je proti meni in zaskrbljeno rekla: 'Devica Marija joče!!!' Kakšna izjemna čistost je bila v njeni preprostosti v tistem trenutku. Ona, ki ji je bilo naklonjenih toliko videnj, ki jih nihče drug ni videl, je mislila, da v tistem trenutku tudi jaz vidim to, kar vidi ona. Jaz pa, ki sem mislila, da je njena trditev vprašanje, sem odgovorila, da ne. Opazila sem, da se je zdrznila, zmedena, kot bi jo, kot otroka, zalotili pri sladkarijah. Pokazala sem spoštovanje. Menila sem, da ne smem spraševati. To skrivnost sem hranila do zdaj. Želela sem, da ta kip s svojim materinskim pogledom bdi nad njenimi posmrtnimi ostanki vse do tedaj, dokler jih ne odpeljejo v katedralo v Coimbri.«

p. Anton

Napisala je več pisem papežem

Po Marijinem naročilu je bilo Lucijino življenjsko poslanstvo širjenje pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to kar najučinkoviteje izpolnjevala, je poleg vsega drugega napisala več pisem papežem, a vsaj uradno ji niso odgovarjali in njenih prošenj večinoma niso upoštevali. Bila je vztrajna do nadležnosti, ker se je zavedala, da je to zanjo Božja volja. Tako je 2. decembra 1940 v pismu prosila papeža Pija XII., da bi pobožnost petih prvih sobot potrdil in razširil na ves svet in da bi skupaj z vsemi škofi sveta posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije. Na koncu pa je dodala prošnjo:

»Sedaj mi dovolite, sveti oče, da Vam predložim še eno prošnjo, ki je samo goreča želja mojega ubogega srca: da bi bil praznik v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu dovoljen za ves svet kot eden glavnih praznikov svete Cerkve.«

V zadnjem dolgem pismu Janezu Pavlu II. je s. Lucija prosila za razglasitev pastirčkov Jacinte in Frančiška za blažena. Verjetno je tudi to pismo vplivalo na potek postopka.

Hkrati je v njem prosila papeža, da bi rožni venec postal bogoslužna molitev. Msgr. Bertone je povedal: »Kadar je sestra Lucija molila rožni venec, je kar žarela. Molila ga je leta 2000 s papežem, ko so bili za jubilejno leto v Rimu navzoči škofi, s pomočjo radijske zveze med Coimbro in Svetim Petrom. Pred vatikansko baziliko je stal kip fatimske Matere Božje (...) Spominjam se te misli sestre Lucije: 'Rožni venec je najlepša molitev, ki nas jo je naučilo nebo; molitev, ki nas vodi k boljšemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu.«

Kakšen lep ideal je biti križana s Kristusom!

Sestra Lucija je 1954 v pismu duhovnemu voditelju patru Joséju Bernardu Gonsalvesu zaupala:

»Ko sem prejela milost, da sem vstopila v Karmel, in so me peljali v celico, sem ob vhodu za nekaj trenutkov uprla oči v velik križ brez Božje podobe. Križ mi je razprostiral svoje roke v objem. Častita mati prednica me je vprašala: ‘Ali veste, zakaj je ta križ tu brez podobe?’ Ne da bi mi dala čas za odgovor, je dodala: ‘Da se boste na njem križali.’

Kakšen lep ideal je biti križana s Kristusom! Naj me On napoji z nespametjo križa! V tem je skrivnost moje sreče – nič drugega hoteti ne želeti, kot ljubiti in trpeti iz ljubezni.«

Za petdesetletnico prikazovanj, 13. maja 1967, je bila sestra Lucija ponovno v Fatimi, kjer je govorila s papežem Pavlom VI. V Fatimi je bila tudi leta 1982 in se je pogovarjala s papežem Janezom Pavlom II., prav tako 13. maja leta 2000 ob razglasitvi pastirčkov Frančiška in Jacinte za blažena.

»Razglasitev pastircev za blažena je zaznamovala pomembno obdobje v življenju sestre Marije Lucije. Bila je praznik za njeno srce! Od tedaj je bila bolj krhka, bolj odvisna od drugih, naredila je vse, kar je zmogla, in se izogibala 'dajanju pobud'. Poslovila se je od papeža in od Fatime! In zdi se, da sta oba sanjala, da bi se tja vrnila … Ganljivo je bilo, kako se je na smrtni postelji odzvala na ime Fatima. To ime jo je spominjalo na toliko reči!!!«

Iz Fatime se je maja 2000, kjer je bila na razglasitvi Frančiška in Jacinte za blažena, vrnila izredno utrujena, vendar srečna. V Fatimi je veliko hodila po krajih, ki so bili povezani z njenim otroštvom in s prikazovanji angela in Device Marije. Imela je vedno hujše bolečine v nogi, kar je izhajalo iz težave v hrbtenici. Sestre so jo vozile na vrt z vozičkom, po hiši pa je hodila opirajoč se na sosestro in z berglo. S smislom za humor je prebrodila težke situacije.

Poglejmo še nekaj pričevanj predstojnice Celine:

»Seznam tistih, ki so skoraj v 57 letih, ko je živela tukaj, obiskali naš karmel zaradi nje, bi bil zelo dolg! Ona pa je vedno našla razlago: 'To je zaradi Device Marije.' Z enako preprostostjo in zavzetostjo je govorila s kardinalom ali z našim vrtnarjem, ko sta se na njegovo veliko veselje srečala ob njenem sprehodu po vrtu! Zanjo so bili vsi sestre in bratje, deležni ljubezni skupnega Očeta.«

»Svoje delo je opravljala zelo natančno in vestno. Lahko bi mislili, da je zato, ker je doživela milost toliko izjemnih dogodkov, ki ji jo je podelilo nebo, živela umaknjeno življenje, zunaj našega običajnega sveta! Ne. Kot karmeličanka je živela bistvo Pravila, ki nam nalaga, 'naj živimo v pokorščini do Jezusa Kristusa' in 'dan in noč premišljujemo Gospodovo postavo,' niti se ni izogibala tistemu, za kar je bila zadolžena niti ni bila v tem kaj manj marljiva. Ko je delala, je bila zaprta vase, ves čas je molila, s srcem je bila pri Bogu. Ko je delo zaključila, se je umaknila v celico ali v skupne prostore, kjer se je posvetila svoji osebni zadolžitvi, pisanju, ko je odgovarjala na številna pisma ali pa pisala svoji zadnji dve knjigi Spominov!«

V karmel je vstopila z 41 leti, na višku moči

Maja 1946 se je vrnila iz Španije v domovino, v samostan dorotejk Vilar. Obiskala je Fatimo, se udeležila kronanja milostnega kipa v kapeli prikazovanj in pokazala kraje prikazovanja angela in Marije. Ko je videla na novo pozidani karmeličanski samostan, se je v njej prebudila nekdanja želja, da bi postala karmeličanka. Napisala je nekaj prošenj za prestop v karmeličanski red, a ni dobila odgovora. Nato je pisala papežu Piju XII., ki je naročil škofu iz Porta, naj odredi, da se ji dovoli vstop v karmel. Potrebno je bilo še drugo papeževo naročilo, da se je škof odločil ukrepati. Tako je 25. marca 1948 s papeževim dovoljenjem prestopila v strožji red bosonogih karmeličank, ki je na Portugalskem ponovno oživel. Odšla je v karmel svete Terezije v mestu Coimbra.

Dan redovne preobleke je bil 13. maja 1948. Dobila je ime sestra Marija Lucija Jezusova in brezmadežnega Srca. Začela je leto kanoničnega noviciata in 31. maja 1949 izpovedala večne zaobljube. Potem je še leto dni ostala v noviciatu, da je utrdila svojo formacijo kot karmeličanka. Po tem obdobju je stopila v skupnost, v kateri je imela do smrti isto celico. Tu je v molitvi in pokori živela do smrti 13. februarja 2005. Izvrševala je različna dela v hiši in na vrtu.

Predstojnica karmela v Coimbri Marija Celina križanega Jezusa je v knjižici Sestra Lucija, naši spomini nanjo, o njej zapisala:

»Kot karmeličanka je živela običajno življenje – tako kot druge – in uresničevala vodilo: 'Na zunaj kot druge, na znotraj kot nobena druga!' Ni bila prav krepkega zdravja, ves čas je bila namreč slabokrvna. Ker pa je imela močno voljo, se ni pritoževala niti ni delala iz muhe slona. Vse do konca je brez dramatiziranja in celo s humorjem prenašala bolezenske tegobe. Pogosto je imela vrtoglavice, ki jih je imenovala 'mareos', po špansko, vendar je znala relativizirati in govorila 'glava nima pameti …' ali pa 'noge so vrtoglave! …' (…)

V karmel je vstopila z 41 leti, na višku moči. Opravljala je različna dela, vsa skrajno vestno. Od leta 1954 do leta 2000 je bila, razen tri leta, svetovalka. Več let je bila zadolžena za vodenje vrtnih del; zelo zavzeto, lahko celo rečemo z nežnostjo, je skrbela za čebelnjake, obenem pa je bila odgovorna tudi za zaloge (shrambo) in del garderobe. Vse to je dosegla zaradi svoje velike delovne vneme in redoljubnosti, na zunaj in na znotraj. Bila pa je tudi svetal zgled, ko jo je katera od sosester prosila, naj ji drugje priskoči na pomoč. Zelo mirno in ne da bi pokazala jezo, je spustila iz rok svoje delo in šla pomagat sosestri. Tako je bilo, dokler so ji noge še služile. Če so jo iz obednice, shrambe ali kuhinje za kaj prosile, ko je pisala v svoji celici, je takoj prihitela na pomoč. S posebno ljubeznijo je z rožami krasila podobo Device Marije.

Vedno je imela v vsem rada popolnost in ni marala odlašanja. Bila je zahtevna, ko je bilo potrebno (…) Rada je poučevala in je imela za to poseben dar.«

S posebnim veseljem in uspešnostjo je poučevala tehniko vezenja z zlato nitjo. Sosestre je naučila izdelovati rožne vence in jih je tudi sama izdelovala vse do smrti.

»Tako je živela, popolnoma naravno vpeta v skupno življenje, zvesta celotnemu urniku skupnosti, dokler so ji moči to dopuščale, in je bila z vsem srcem udeležena pri preprostih radostih, skrbeh in težavah, s katerimi se je srečevala skupnost.«