Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (2)

Oglejmo si nekatere sklepe, ki jih je božji služabnik napravil v času duhovnih vaj.

Za leto 1953 (vsaj zdi se, da so sklepi iz tega leta, ker ni pripisanega datuma) je Strle med drugim zapisal: »Eno uro redno – premišljevanje; vsaj ob četrtkih cela ura. … Opoldne vedno ponovitev premišljevanja (točke in duhovni šopek). Za soboto vedno litanije Matere božje. … Duhovno branje - kdaj? Najbolje določiti čas: morda od 2 – ½3; ali pa združim s študijem tako, da bom na molitven način študiral oddelek dogmatike. Branje sv. pisma opoldne po brevirju«. Če pomislimo, da je bil tedaj župnijski upravitelj v Planini, je to kar zahteven dnevni red. Na teh duhovnih vajah si je napravil tudi konkretne sklepe glede priprave na pridige, glede urnika verouka, glede ljudskega petja, ki naj bi bilo vsako prvo nedeljo v mesecu. Nato nadaljuje: »Za duhovniške poklice vsaka prva sobota v mesecu – priporočim še posebej. Prvi četrtek molitven ura … Eno največjih dobrih del! Sicer bodo ljudje živeli in umirali brez Boga. Ni rečeno, da bomo v naši župniji dobili poklice, a bo kje drugje. Sv. pismo bolj proučevati – ne le novo zavezo. Staro zavezo najprej po misalu kar po vrsti. Bom vključil tudi v premišljevanje … Čas bom bolj umno porabil, zato ne bom brskal po raznih knjigah, marveč se rajši ustavil ob eni. Več miru in zaupanja! Potrpežljivo izdelovanje podrobnosti. Vživetje v človeka in razmere. Vztrajanje pri študiju ali branju tega, kar sem si določil!«

Že iz teh navedenih zapisov vidimo, kako korenito so duhovne vaje posegle v njegovo duhovno in pastoralno življenje. Bil je to program, ki ga je spoznal pred Bogom in ga nato skušal dosledno uresničevati skozi leto. Temu so na poseben način služile mesečne obnove. Seveda ni vedno šlo tako kot si je zamislil na duhovnih vajah. Tako si je naslednje leto 11. 8. 1954, na predzadnji dan duhovnih vaj, zapisal: »Zopet obnavljam sklep, ki sem ga tolikrat zanemaril – ne govoriti brez resnične potrebe ne o sebi ne o svojem delu ali načrtih. Vživeti se vselej v bližnjega, v njegove potrebe; prilagoditi se mu ne iz oportunizma, marveč iz resnične ljubezni. Vso pozornost takoj obrniti na bližnjega, v katerem naj gledam Jezusovega brata. Ne preveč govoriti – rajši poslušati, rajši tako napeljati, da on govori. Znebiti se vsakršne nečimrnosti, ki se kljub tolikim sklepom vedno zopet ponavlja in zadnje čase še posebno – ko se govori o univerzitetni stolici. Tako malo pa mislim na strašno odgovornost!« Strle tu dejansko pove, da se je že leta 1954 govorilo, da bi prišel predavat na teološko fakulteto. Na koncu še doda: »Marsikaj bi se dalo odstraniti iz mojega programa in bi tako našel več časa za počitek in za temeljitejši študij.«

Leta 1955 je imel duhovne vaje župnik Kjuder iz Tomaja in Strle si je zapisal na osnovi konsideracije (skupnega pogovora): »Pisalna miza vedno čista. Popolnoma nič na njej neurejenega. Listine preteklih let! Takoj, ko pridem domov po duhovnih vajah. Mirno zapisujem, da bo res red. Matice morajo biti lepše pisane. Intencijska knjiga naj ima točno vsoto. Gospodarstvo – knjiga za najemnine vsakega zemljišča, v katerem naj bo povzet kratek historiat. Smrt osebni korespondenci! Kaj vse lahko krivega sklepajo zaradi nje! Kakšna pohujšanja po nepotrebnem!«

            Tudi tu vidimo, da so sklepi zelo konkretni. Celo na gospodarsko področje posegajo in v vodenje matičnih knjig. Red in natančnost naj bo tudi v teh stvareh. V ostalih duhovnih vajah so sklepi povezani z duhovnim življenjem, odpravljanjem raznih pomanjkljivosti in napačnih naravnanosti. Seveda pa vedno znova prepleteni z njegovim delom na teološki fakulteti ter odnosom do študentov in do ostalih profesorjev kolegov.

p. Andrej Pirš FSO

Na dnu srca moj Bog živi

Na dnu srca moj Bog živi,

kot ogenj je, močno žari;

življenje celo naj gori,

izžge naj vse, kar Božje ni.

Pozdravljen, moj Gospod,

naj zvest Ti bom povsod.

Mariji ves se izročim,

po Njej se Tebi posvetim.

Ni smel se Mojzes bližati,

ko videl je, da grm gori;

odprte meni so poti,

da molim, ljubim Te vse dni.

Če delo, skrb me žalosti,

me misel Nate veseli;

če križ, nemir me obteži,

srce se v Tebi umiri.

Ko večno jutro se zgodi,

navzočnost Tvoja prežari

telo in dušo, vse stvari;

večera, tème nič več ni.

An

Razmišljanja ob zmedi (6)

16. Danost in svoboda

Včerajšnji dan je osnova današnjemu dnevu,

in danes je temelj za jutri.

Nad včeraj smo že brez moči

in vse kar se danes godi

je deloma že pogojeno.

Naš jutri pa bo obrodil, kar sklenemo danes

in v tem smo še vedno svobodni.

17. Svoboda izbire

Svoboda, dragoceni dar

nebeškega Očeta, Stvarnika vesolja,

nas dviga nad ostalo tvarno stvarstvo.

A vse, kar je prejeto, tudi zavezuje

in dragoceni dar svobode ni izjema.

Nalaga nam dolžnost presoje in izbire

med dobrim in med zlom

ter skrb za naše bližnje, za njih varstvo in blaginjo

pa tudi za naravo,

ki je zaupana nam v skrbno uporabo.

V zavesti dostojanstva, ki ga da svoboda,

prevzemamo na sebe tudi odgovornost,

najprej za lastne opustitve in dejanja,

a tudi za posledice dejanj in opustitev vseh ljudi.

18. Svoboda in odgovornost

Svobodna volja je človekova lastnost,

zato je svoboda pravica sleherne osebe,

ki mora dati ji nek cilj in smoter

ter jo uravnovešati z dolžnostjo odgovorne rabe.

Ni odgovornosti, kjer ni svobode,

a kjer svobodo uporabljajo neodgovorno,

povzročajo nesrečo bližnjemu in sebi.

Čeprav se zdi človeku včasih meja odgovornega

dejanja ali opustitve silno tenka, komaj vidna,

zazna jo in nas spomni nanjo vest.

Marko Kremžar

Vir največje sile (6) Kadar omahujemo

Časnikarski poročevalec je nekoč vprašal severnoameriškega milijonarja: »Kaj sodite? V čem je skrivnost vašega uspeha, ki ste ga imeli v svojih kupčijah?«

Milijonar je namršil obrvi in odgovoril: »Prav dobro vem, zakaj sem prišel, kamor sem prišel!« Poročevalca je tak odgovor nekoliko zmedel, zato je skromno vprašal: »Ali mi tudi lahko poveste ta svoj »zakaj«? »Predvsem nikar ne mislite,« je odgovoril magnat, »da je moja kariera od vsega začetka bila uspešna. Večkrat sem v svojih podjetjih doživel polom, ker si nisem bil na jasnem, kaj naj storim, da bom zmagal. Odkar pa sem odkril to skrivnost, vam lahko rečem, da sem ga tiste malokrat, kar sem ga polomil, prav zato polomil, ker se nisem ravnal po tem načelu.«

Milijonar si je prižgal pipo in pristavil: »Vselej sem se poprej pobrigal, da sem si prišel na jasno, kaj pravzaprav hočem. Nato pa sem se brez oklevanja lotil stvari in jo skušal izpeljati. Nekoč sem imel zelo bistrega deležnika, ki pa je imel zelo veliko napako, da je vedno kolebal in se v odločilnem trenutku nikoli ni mogel odločiti. Zato sva izgubila več zelo važnih kupčij. Ločil sem se od njega, čeprav sem vedel, da z njim izgubim zelo veliko pomoč. Poslej sem imel srečo. Kadar kaj sklepam, me nobena stvar več ne omaje. To je skrivnost mojih uspehov.«

Marsikdo se sprašuje: »Zakaj Bog ne usliši naših molitev?« Z drugimi besedami: »Zakaj naša molitev ni vselej uspešna ali se nam vsaj zdi, da ni?«

S tem vprašanjem si je že marsikateri pisatelj belil glavo, ne da bi bil mogel nanj točno odgovoriti. Pa ni treba misliti, da so to vprašanje obravnavali samo katoliški pisatelji. Tudi protestanti so v številnih spisih razpravljali o tem vprašanju, celo laiki, moški in ženske so iskali rešitve tako imenovanega »vprašanja neuslišane molitve«. W. P. Paterson, protestantski profesor edinburške univerze, v svojem spisu »Prayer and Contemporary Mind« (Molitev in sodobno mnenje) na kratko posnema mnenja 1667 pisateljev vseh dežel in ver, katere je vprašal za sodbo glede te in drugih točk, ki zadevajo molitev. Zelo zanimivo je poglobiti se v 1667 različnih po skupinah urejenih sodb glede tega vprašanja, ki jih pisec navaja.

Teozofi na primer razlagajo, zakaj molitev ni učinkovita, s trditvijo, češ ker smo »sad prejšnjih ponovnih učlovečenj«, in zato, če prosimo, kar ne bi bilo v skladu z našim načinom mišljenja v kakšnem prejšnjem učlovečenju, ta prejšnja volja prepreči učinkovitost naše molitve. Drugi pripisujejo to neuspešnost dejstvu, da drugi prav isto prosijo kakor mi; pa je to mogoče dati le enemu ali samo nekaterim. Bog da tistim, za katere se mu prav zdi. Tako na primer, če tisoč ljudi hkrati Boga prosi, da bi zadeli glavni dobitek pri božični loteriji, ga Bog ne da vsem, in tako ostane mnogo prošenj brezuspešnih.

Kitajski protestant pravi, da smo sami krivi, ker Boga tako različne stvari prosimo, tako da nam da, kar se njemu bolj primerno zdi.

Izmed katoliških pisateljev pravijo nekateri, da zaradi tega nismo uslišani, ker ne molimo z dolžno ponižnostjo. Drugi spet pravijo, da nam manjka vztrajnosti; drugi spet, ker se ne prepustimo docela božji volji. Pravi, če ne celo edini vzrok, zakaj naša molitev ni uslišana, pa je v resnici ta, ker omahujemo …

To pa ni moja misel, marveč je misel Jezusa Kristusa: »Resnično povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli!« – Če torej v molitvi kaj prosimo, pa ne prejmemo, je vzrok ta, ker naša vera omahuje in ni trdna, to je, ker nimamo potrebnega zaupanja.

Zelo malo ljudi je na svetu, ki bi vselej ali vsaj običajno vedeli, kaj bi pravzaprav v različnih okoliščinah radi. Ljudje na splošno vse preveč ugibajo in kolebajo od ene želje do druge. Če pa kdaj vendarle kaj sklenemo, kar se nam zdi zares prav, se nam nato večkrat zgodi, da se začnemo v srcu bati, ali nismo storili kake neumnosti. Z drugimi besedami: v srcu omahujemo.

Ker v svojih prošnjah večkrat ne vemo zanesljivo, ali je res dobro za nas, kar si tako močno želimo, je naravno, da vsaj v srcu omahujemo. In ker potemtakem nimamo popolnega zaupanja, se kajpada lahko zgodi, da ne prejmemo tega, kar tako goreče prosimo.

Vselej moramo na to misliti, da sta dve vprašanji, ki sta v svojih vzrokih povsem različni: ali nam Bog da, kar ga prosimo; ali pa nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. Preiščimo vzroke, zakaj Bog včasih ne da, kar ga prosimo.

Bog nam kaj lahko da premnogo stvari, najsi ga zanje prosimo ali ne; to je neodvisno od naših molitev. Bog v načrtih svoje previdnosti ni od nas odvisen, čeprav upošteva svobodno voljo, ki nam jo je bil dal. Vendar pa spada k načrtu njegove previdnosti, da nam podeli mnogo, če ga za to prosimo. Zato pa je naš Gospod Jezus Kristus tako nujno opominjal, naj molimo, naj prosimo, da bomo prejeli, ker bi nam Bog sicer marsičesa, kar nam hoče dati, ne dal, ker ga ne prosimo.

Naš Gospod Bog nam neprestano daje mnogo stvari, ker zanje prosimo; to se ne pravi, da bi bil dolžan vedno nam dati tisto, kar ga prosimo. V enem primeru pa nam je obljubil, da nas bo uslišal, če ga bomo prosili. Ta primer je takrat, kadar ga prosimo z vero in brez omahovanja. V tem primeru nam je obljubil, da bo našo molitev ugodno rešil. Da je Kristus v svojem umrljivem življenju tako ravnal, jasno vemo iz prej navedenih in tudi drugih zgledov, ki jih najdemo v evangelijih.

Nikoli se ne pritožujemo, če nam Bog da, kar smo ga prosili, pač pa pozabimo, da bi se mu zahvalili. Pritožujemo pa se, če nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. V svoji nespameti se celo drznemo očitati mu, češ da ne drži besede, ko je tolikokrat rekel: »Prosite in boste prejeli!« Mi pa prosimo in ne prejmemo! In ta zavrnitev naših molitev vzame ves pogum marsikaterim, ki so goreče in s pravo vnemo molili, pa niso prejeli, kar so prosili. »Zakaj«, pravijo, »Bog mojih molitev ni uslišal?« To je vprašanje »neuslišane molitve«. Odgovarjamo s svetim Jakobom (4,3): »Prosite in ne prejemate, ker prosite slabo!« Slabo pa prosimo, ker med drugim prosimo brez potrebne vere in oklevamo.

Zato nikakor nimamo pravice, da bi se pritoževali, zakaj Bog naše prošnje ne usliši. Ali smo morda prosili v trdni veri, ne da bi omahovali? Zelo težko je dokazati, da bi bili tako ravnali, čeprav se nam tako zdi.

C. M. de Heredia