Razmišljanja ob zmedi (6)

16. Danost in svoboda

Včerajšnji dan je osnova današnjemu dnevu,

in danes je temelj za jutri.

Nad včeraj smo že brez moči

in vse kar se danes godi

je deloma že pogojeno.

Naš jutri pa bo obrodil, kar sklenemo danes

in v tem smo še vedno svobodni.

17. Svoboda izbire

Svoboda, dragoceni dar

nebeškega Očeta, Stvarnika vesolja,

nas dviga nad ostalo tvarno stvarstvo.

A vse, kar je prejeto, tudi zavezuje

in dragoceni dar svobode ni izjema.

Nalaga nam dolžnost presoje in izbire

med dobrim in med zlom

ter skrb za naše bližnje, za njih varstvo in blaginjo

pa tudi za naravo,

ki je zaupana nam v skrbno uporabo.

V zavesti dostojanstva, ki ga da svoboda,

prevzemamo na sebe tudi odgovornost,

najprej za lastne opustitve in dejanja,

a tudi za posledice dejanj in opustitev vseh ljudi.

18. Svoboda in odgovornost

Svobodna volja je človekova lastnost,

zato je svoboda pravica sleherne osebe,

ki mora dati ji nek cilj in smoter

ter jo uravnovešati z dolžnostjo odgovorne rabe.

Ni odgovornosti, kjer ni svobode,

a kjer svobodo uporabljajo neodgovorno,

povzročajo nesrečo bližnjemu in sebi.

Čeprav se zdi človeku včasih meja odgovornega

dejanja ali opustitve silno tenka, komaj vidna,

zazna jo in nas spomni nanjo vest.

Marko Kremžar

Vir največje sile (6) Kadar omahujemo

Časnikarski poročevalec je nekoč vprašal severnoameriškega milijonarja: »Kaj sodite? V čem je skrivnost vašega uspeha, ki ste ga imeli v svojih kupčijah?«

Milijonar je namršil obrvi in odgovoril: »Prav dobro vem, zakaj sem prišel, kamor sem prišel!« Poročevalca je tak odgovor nekoliko zmedel, zato je skromno vprašal: »Ali mi tudi lahko poveste ta svoj »zakaj«? »Predvsem nikar ne mislite,« je odgovoril magnat, »da je moja kariera od vsega začetka bila uspešna. Večkrat sem v svojih podjetjih doživel polom, ker si nisem bil na jasnem, kaj naj storim, da bom zmagal. Odkar pa sem odkril to skrivnost, vam lahko rečem, da sem ga tiste malokrat, kar sem ga polomil, prav zato polomil, ker se nisem ravnal po tem načelu.«

Milijonar si je prižgal pipo in pristavil: »Vselej sem se poprej pobrigal, da sem si prišel na jasno, kaj pravzaprav hočem. Nato pa sem se brez oklevanja lotil stvari in jo skušal izpeljati. Nekoč sem imel zelo bistrega deležnika, ki pa je imel zelo veliko napako, da je vedno kolebal in se v odločilnem trenutku nikoli ni mogel odločiti. Zato sva izgubila več zelo važnih kupčij. Ločil sem se od njega, čeprav sem vedel, da z njim izgubim zelo veliko pomoč. Poslej sem imel srečo. Kadar kaj sklepam, me nobena stvar več ne omaje. To je skrivnost mojih uspehov.«

Marsikdo se sprašuje: »Zakaj Bog ne usliši naših molitev?« Z drugimi besedami: »Zakaj naša molitev ni vselej uspešna ali se nam vsaj zdi, da ni?«

S tem vprašanjem si je že marsikateri pisatelj belil glavo, ne da bi bil mogel nanj točno odgovoriti. Pa ni treba misliti, da so to vprašanje obravnavali samo katoliški pisatelji. Tudi protestanti so v številnih spisih razpravljali o tem vprašanju, celo laiki, moški in ženske so iskali rešitve tako imenovanega »vprašanja neuslišane molitve«. W. P. Paterson, protestantski profesor edinburške univerze, v svojem spisu »Prayer and Contemporary Mind« (Molitev in sodobno mnenje) na kratko posnema mnenja 1667 pisateljev vseh dežel in ver, katere je vprašal za sodbo glede te in drugih točk, ki zadevajo molitev. Zelo zanimivo je poglobiti se v 1667 različnih po skupinah urejenih sodb glede tega vprašanja, ki jih pisec navaja.

Teozofi na primer razlagajo, zakaj molitev ni učinkovita, s trditvijo, češ ker smo »sad prejšnjih ponovnih učlovečenj«, in zato, če prosimo, kar ne bi bilo v skladu z našim načinom mišljenja v kakšnem prejšnjem učlovečenju, ta prejšnja volja prepreči učinkovitost naše molitve. Drugi pripisujejo to neuspešnost dejstvu, da drugi prav isto prosijo kakor mi; pa je to mogoče dati le enemu ali samo nekaterim. Bog da tistim, za katere se mu prav zdi. Tako na primer, če tisoč ljudi hkrati Boga prosi, da bi zadeli glavni dobitek pri božični loteriji, ga Bog ne da vsem, in tako ostane mnogo prošenj brezuspešnih.

Kitajski protestant pravi, da smo sami krivi, ker Boga tako različne stvari prosimo, tako da nam da, kar se njemu bolj primerno zdi.

Izmed katoliških pisateljev pravijo nekateri, da zaradi tega nismo uslišani, ker ne molimo z dolžno ponižnostjo. Drugi spet pravijo, da nam manjka vztrajnosti; drugi spet, ker se ne prepustimo docela božji volji. Pravi, če ne celo edini vzrok, zakaj naša molitev ni uslišana, pa je v resnici ta, ker omahujemo …

To pa ni moja misel, marveč je misel Jezusa Kristusa: »Resnično povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli!« – Če torej v molitvi kaj prosimo, pa ne prejmemo, je vzrok ta, ker naša vera omahuje in ni trdna, to je, ker nimamo potrebnega zaupanja.

Zelo malo ljudi je na svetu, ki bi vselej ali vsaj običajno vedeli, kaj bi pravzaprav v različnih okoliščinah radi. Ljudje na splošno vse preveč ugibajo in kolebajo od ene želje do druge. Če pa kdaj vendarle kaj sklenemo, kar se nam zdi zares prav, se nam nato večkrat zgodi, da se začnemo v srcu bati, ali nismo storili kake neumnosti. Z drugimi besedami: v srcu omahujemo.

Ker v svojih prošnjah večkrat ne vemo zanesljivo, ali je res dobro za nas, kar si tako močno želimo, je naravno, da vsaj v srcu omahujemo. In ker potemtakem nimamo popolnega zaupanja, se kajpada lahko zgodi, da ne prejmemo tega, kar tako goreče prosimo.

Vselej moramo na to misliti, da sta dve vprašanji, ki sta v svojih vzrokih povsem različni: ali nam Bog da, kar ga prosimo; ali pa nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. Preiščimo vzroke, zakaj Bog včasih ne da, kar ga prosimo.

Bog nam kaj lahko da premnogo stvari, najsi ga zanje prosimo ali ne; to je neodvisno od naših molitev. Bog v načrtih svoje previdnosti ni od nas odvisen, čeprav upošteva svobodno voljo, ki nam jo je bil dal. Vendar pa spada k načrtu njegove previdnosti, da nam podeli mnogo, če ga za to prosimo. Zato pa je naš Gospod Jezus Kristus tako nujno opominjal, naj molimo, naj prosimo, da bomo prejeli, ker bi nam Bog sicer marsičesa, kar nam hoče dati, ne dal, ker ga ne prosimo.

Naš Gospod Bog nam neprestano daje mnogo stvari, ker zanje prosimo; to se ne pravi, da bi bil dolžan vedno nam dati tisto, kar ga prosimo. V enem primeru pa nam je obljubil, da nas bo uslišal, če ga bomo prosili. Ta primer je takrat, kadar ga prosimo z vero in brez omahovanja. V tem primeru nam je obljubil, da bo našo molitev ugodno rešil. Da je Kristus v svojem umrljivem življenju tako ravnal, jasno vemo iz prej navedenih in tudi drugih zgledov, ki jih najdemo v evangelijih.

Nikoli se ne pritožujemo, če nam Bog da, kar smo ga prosili, pač pa pozabimo, da bi se mu zahvalili. Pritožujemo pa se, če nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. V svoji nespameti se celo drznemo očitati mu, češ da ne drži besede, ko je tolikokrat rekel: »Prosite in boste prejeli!« Mi pa prosimo in ne prejmemo! In ta zavrnitev naših molitev vzame ves pogum marsikaterim, ki so goreče in s pravo vnemo molili, pa niso prejeli, kar so prosili. »Zakaj«, pravijo, »Bog mojih molitev ni uslišal?« To je vprašanje »neuslišane molitve«. Odgovarjamo s svetim Jakobom (4,3): »Prosite in ne prejemate, ker prosite slabo!« Slabo pa prosimo, ker med drugim prosimo brez potrebne vere in oklevamo.

Zato nikakor nimamo pravice, da bi se pritoževali, zakaj Bog naše prošnje ne usliši. Ali smo morda prosili v trdni veri, ne da bi omahovali? Zelo težko je dokazati, da bi bili tako ravnali, čeprav se nam tako zdi.

C. M. de Heredia

Skupna družinska molitev

Kako je bilo včasih v marsikateri krščanski družini z družinsko molitvijo, zgovorno pričuje neki duhovnik:

»Še preden sem se rodil, sem vdihaval molitvenega duha, kajti moj oče in moja mama sta vedno molila. V svojem življenju še nisem doživel dneva, da v domači družini ne bi opravljali skupne molitve. Tako sem prepričan, da so molili tudi, ko mene še ni bilo. V takem okolju sem prijokal na svet. Ne spomnim se, da bi nas starši posebej uvajali v molitveno življenje in da bi glede tega imeli težave z nami. Otroci smo se naučili moliti in molitev sprejeli kot vrednoto, ko smo videli moliti starše in druge odrasle v družini. Stari oče je bil nekak 'družinski duhovnik', ki je molil naprej. Po njegovi smrti je vlogo družinskega molivca prevzel oče, in sedaj, ko tudi njega ni več, brat. Otroci smo se po rožnem vencu vrstili za litanije. V enajstih letih nas je bilo toliko, da ves teden nismo prišli vsi na vrsto. Preden smo zvečer odšli k počitku, nas je stari oče drugega za drugim blagoslovil in nato smo po poti v sobe molili bolj zasebne molitve. Ko smo bili še majhni, smo ponavljali, kar smo slišali moliti odrasle, pozneje pa so te molitve postale bolj osebne. Spominjam se tudi, kako je stari oče, ko je bil že prileten in ni mogel več ne na polje ne na pašo, sedel pod staro lipo in ves popoldan so skozi njegove roke drsele jagode rožnega venca. Vse te slike in ti zgledi molitvenega življenja doma so se globoko vtisnili vame.«

Papež Pij XII. je izrekel pomembno misel: »Družina, ki moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.«

Skupna družinska molitev ima prednost pred molitvijo posameznikov. Jezus je pri takšni molitvi, pri kateri so člani zbrani v njegovem imenu, še posebej navzoč (prim. Mt 18,19 s). Kaj je lepšega, kakor imeti Jezusa med seboj? Da bo Jezus v družini navzoč, je potrebno vztrajno prizadevanje za medsebojno ljubezen, pomoč, prizanesljivost, obzirnost, potrpežljivost in odpuščanje. Če bo vse to v redu, ne bo za res krščansko družino tako težko najti primeren čas, vsebino in način molitve. Veliko pripomočkov imamo in prav je, da jih zaradi pestrosti molitve menjavamo: Sveto pismo, življenjepisi svetnikov, kakšna druga duhovna knjiga, rožni venec, druge molitvene obrazce, cerkvene pesmi, spontane molitve, še zlasti spontane prošnje za vse potrebe, besedno bogoslužje, liturgične hvalnice in večernice. Če je družina versko bolj dozorela, bo s pridom uporabljala skupno meditacijo, ki se bo končala s spontanimi prošnjami za vse potrebe, v katere bo vključeno življenje družine čez dan, pa tudi utripanje Cerkve in sveta.

Poglejmo zgled lepe družinske molitve, ki jo mati popisuje takole:

»Vsi skupaj smo zbrani edinole zvečer, zato si takrat vzamemo in poiščemo čas za molitev. Najlepši uvod vanjo je pogovor z možem in otroki po večerji. Tak pogovor nas uglasi v eno srce, otroci se umirijo in dolžnosti dneva so v glavnem že za nami. Od medsebojnega pogovora pa do pogovora z Bogom v molitvi je samo še korak: vse nam podarja Bog, zato se mu zahvalimo, zlasti kadar smo veseli in srečni; naše skrbi in težave niso samo naše, ampak nam jih Bog pomaga prenašati; trpljenje združimo s Kristusovim, da bi tudi s trpljenjem naše družine doprinesli delež pri dopolnitvi njegovega trpljenja; iskanje poti iz dvomov in nejasnosti iščemo v duhu Božje besede. Molitev ne postaja zato zgolj dolžnost, ampak potreba po pogovoru z Bogom. To je važno zlasti za otroke, ker jim je molitev velikokrat odveč, pa jim bo iz dolžnosti prešla v navado in potrebo. Že zdaj ne zaspijo prej, dokler naju ne prikličejo k posteljam, da skupaj pomolimo.

Otroci tudi v molitvi ljubijo pestrost, in vsakdanje življenje v družini je zadosti pestro, otroci pa domiselni, tako da oblikovanje molitve ni težko, sicer pa je oblika tudi najmanj važna. Vsebinsko bi se naša molitev hitro osiromašila, če bi navdihe zanjo iskali samo v sebi, ki smo tolikokrat prazni, ali če bi nam jo narekovala samo naša vsakdanjost, ki ni vedno pestra, temveč tudi enolična. Molimo najraje zato, da v molitvi prisluhnemo Božji besedi in ker smo po molitvi drug z drugim najbolj povezani. Sebe in svoje življenje bi radi oblikovali v evangeljskem duhu in čudovito, kako so že manjši otroci za evangelij dovzetni, ali vsaj za kakšno misel, spodbudo in nauk iz tega. Zdi se mi, da postaja ravno Božja beseda čedalje globlji in nepogrešljivi vir naše skupne molitve. V Božji besedi lahko vsak zase ali naša družina skupaj išče svojo podobo, ki jo predstavljamo pred Bogom. Bog spregovori vsakemu posebej in vsem skupaj. Božja beseda nam vliva moč, pogum, življenjsko radost in ostaja v naših srcih tudi med delom. Vsaj trudimo se, da bi po njej živeli.«

Zelo pomembna je vzgoja otrok za osebno, spontano molitev. Starši ali stari starši običajno učijo otroke le raznih molitvic na pamet. To je v redu, vendar je potrebna tudi pomoč otrokom, da se bodo znali pogovarjati z Bogom s svojimi besedami. To so lahko kratki stavki, ki govorijo o Božji navzočnosti, ljubezni, dobroti. Otrok bo molil: »Jezus, Ti si z nami, Ti nas imaš rad, Ti hočeš, da bi bili dobri. Jezus, rad Te imam. Jezus, pomagaj mi, da bom starše ubogal na prvo besedo. Jezus, pomagaj moji mami, mojemu očetu. Moj Bog, hvala Ti, ker sem zdrav. Hvala Ti za dobre starše, hvala Ti za lepo vreme, hvala Ti za dobro kosilo ...«

Otroci se naučijo molitvic najlaže, ko poslušajo starše, ki molijo. Treba si je vzeti čas in otrokom pojasniti težja mesta. Otroci namreč marsikaterega izraza ne razumejo. Za molitev otrok je neprecenljive vrednosti zgled staršev, ki molijo. Obeh, ne samo matere!

Marsikje se od časa do časa zbere k večerni molitvi tudi po več družin skupaj. Tako nastajajo molitvene skupine, ki so zelo pomembne za skupno rast v veri, upanju in ljubezni ter za pospeševanje dejavnega krščanskega življenja. Veliko uporabljajo Sveto pismo, različne molitve in petje.

An

Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi več zvestih molivcev smo napredovali za 5 zrn. Naj ta molitev gane Srce Božjega Odrešenika, da bo podelil veliko milosti fantom in dekletom, da se jim odločitev za hojo po ozki poti, tesneje za Kristusom, ne bo zdela pretežka in bodo velikodušno stopili nanjo. Bog povrni vsem, ki tako vztrajno sodelujete. Pomanjkanje poklicev nas kliče k vztrajni molitvi, ne le za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, ampak tudi za dobre krščanske družine, ki bodo zvesto hodile za Kristusom in si upale iz Božjih rok sprejeti tudi več otrok, z zaupanjem v Božjo Previdnost. Bolj skromno in Bogu predano življenje družin, ki živijo iz posvetitve in izročitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, je upanje za Cerkev na Slovenskem.

Obhajanje stoletnice fatimskih dogodkov v celjski škofiji

V soboto, 15. julija 2017, je bilo slovesno praznovanje stoletnice fatimskih dogodkov v Petrovčah, osrednjem škofijskem Marijinem božjepotnem središču Škofije Celje. Ob 10. uri je bila molitvena ura, ki jo je pripravil žalski dekan g. Mirko Škoflek, ob 11. uri pa slovesna sveta maša, ki ji je, obdan z zborom duhovnikov, predsedoval škof ordinarij Stanislav Lipovšek. On je vodil tudi molitveno uro kleče pred izpostavljenim Najsvetejšim. Skoraj vsi duhovniki so pri slovesnosti ob škofu sodelovali že od začetka molitvene ure.

Petrovška Marijina božjepotna cerkev je bila nabito polna že od začetka češčenja. Pred Najsvetejšim je potekalo ubrano petje pevskega zbora, ki je vse udeležence s prepevanjem prevzel, dvignil in usmeril k »višjim rečem«, k stvarnostim vere in fatimskim dogodkom, ki imajo moč, da ljudi nagovarjajo tudi danes. Ljudje, ki so napolnili cerkev, so svoje prošnje hrepeneče dvigovali k Materi Božji, vedoč in dobro se zavedajoč, da ona njihove prošnje prinaša očiščene in okrepljene ter s svojimi zasluženji podprte Jezusu, ki more edini pomagati, saj je On edini Rešitelj človeških stisk. Svoja srca so odpirali in tako tudi vsrkavali besede in dogodke, ki so se zgodili v Fatimi in ki krepko vzbujajo in utrjujejo, ohranjajo in varujejo vero in pobožnost. Tudi vreme, hvala Bogu, ni bilo prevroče. Ko se pogovarjata ljubeča Mati in zaupanja poln otrok, se zdi, da ni ovir: misli, občutki vdanosti, predanosti; doživljanje varnosti in ljubljenosti tečejo, potujejo in se izmenjavajo med njima. Srce se umirja, notranjost razbremenjuje – in vse se začenja na novo: Otrok se zaveda novih moči, okrepljen je z nevidno, izdatno in resnično tolažbo; doživlja, da ga Mati ljubi.

Tudi zbor duhovnikov – vsi s škofom so bili v prezbiteriju – je enodušno in enih misli s škofom s svojo navzočnostjo, notranjim pritrjevanjem, sodelovanjem ter molitvenim zavzemanjem podpiral, sprejemal in se pridruževal srečanju Božjega ljudstva Škofije Celje z nebeško Materjo, ki govori vsakemu, tudi duhovnikom, na srce. V sporočilu škofa Stanislava je bilo čutiti dramatičnost klica celjske škofije po Mariji k Bogu za potrebne duhovne poklice, ki bi preskrbeli ljudstvu Škofije Celje zakramentalno in duhovno oskrbo ter oznanjali Kristusov evangelij. Nekakšen vrhunec srečanja je bila nadvse slovesno in veličastno izpeljana posvetitev in izročitev Škofije Celje presvetemu Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Upati je, da bo ta slovesnost z omenjeno posvetitvijo, romanje kipca fatimske Device po družinah naših župnij in preostale dejavnosti, ki jih v Cerkvi na Slovenskem ob 100-letnici doživljamo, poglobilo duhovno stanje vere in ljubezni v dušah. Posvetitev Cerkve Marijinemu Srcu je bila v zadnjih sto letih vedno močna spodbuda za njeno duhovno prenovo in pomladitev.

Hvala Bogu, ki je pred 100 leti po angelu in Mariji izvedel v Fatimi tako čudovit poseg v zgodovino Cerkve in človeštva. Hvala tudi vidcem, Luciji, Frančišku in Jacinti, od katerih sta slednja dva že razglašena za sveta, da so s svojim delovanjem, trpljenjem in žrtvovanjem prisluhnili klicu angela in nebeške Gospé, z obema sodelovali in omogočili, da sta to Božje delo in klic prišla tudi do nas.

Naj se Jezusovo zveličavno delovanje po fatimskih dogodkih nadaljuje tudi v današnjem času in v naših skupnostih, družinah in predvsem v naših življenjih.

Robert Smodiš