Pot do ponižnosti po sv. Bernardu

1.Če sebe ne poznamo, kako naj bomo ponižni, saj bomo mislili, da smo nekaj, če tudi nismo nič ? (37,5).

In kakor te spoznanje samega sebe navda z Božjim strahom, tako te spoznanje Boga navda z ljubeznijo do Boga; nasprotno pa nepoznanje samega sebe rodi napuh, nepoznanje Boga pa vodi v obup.

2. Napuh ima korenine v nepoznanju samega sebe, ker nam prevarana in varajoča misel laže, da smo boljši, kakor smo v resnici. To je napuh, to je začetek vseh grehov, ko si sam v svojih očeh večji kakor pri Bogu in v resnici. Zato je o njem, ki je prvi storil ta glavni greh – v mislih imam hudiča – rečeno, da »nikoli ni vztrajal v resnici, ker je lažnik in oče laži« (Jn 8,44), kajti kar je bil po svoji misli, ni bi v resnici …

3. Zato v strahu in trepetu govorim sam sebi: Če se je tako zgodilo z angelom, kaj bo z menoj, ki sem prah in pepel? On se je prevzel v nebesih, jaz na smetišču. Kdo ne bi mislil, da prevzetnost lažje prenašamo pri bogatašu, kakor pri revežu ? Gorje mi! Če je bil tako trdo kaznovan tisti mogočni duh, ker se je njegovo srce prevzelo, ter mu ni nič pomagalo splošno spoznanje, da je prevzetnost mogočnim že nekako prirojena, kaj se bo šele zahtevalo od mene, ki sem revež, pa vendar prevzeten?

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V maju 2017 smo napredovali komaj za 1 zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. Se priporočam še za naprej. Kako nujna je molitev za duhovne poklice, je razvidno iz tega, da bo letos cela Slovenija imela le 3 novomašnike, škofija Koper enega (Gabriel Kavčič iz župnije Ledine), nadškofija Ljubljana enega (Tine Povirk iz župnije Ihan) in redovna skupnost kapucinov enega (br. Luka Modic iz župnije Bloke). Naj mesec Srca Jezusovega v mladih zbudi željo po popolni podaritvi Jezusu v duhovnem poklicu. Prihodnost Slovenije je v veliki meri odvisna od dobrih duhovnih poklicev.

Drobne novice

20. maj - zahvalna sveta maša za kanonizacijo pastirčkov v Vatikanu

Postulatorka s. Angela Alianca je vsakemu udeležencu svete maše posebej segla v roko. Ko je zaslišala besedo Slovenija, jo je pomenljivo in z veseljem ponovila: »O, Slovenija«. Tudi rektor fatimskega svetišča p. Carlos Cabecinhas je bil vesel zloženke z datumi praznovanj fatimske stoletnice v Sloveniji. Oba bi rada obiskala Slovenijo. Na koncu smo prejeli zelo lepo spominsko podobico svete Jacinte in Frančiška Marto, na kateri je natisnjena posebna molitvica.

23. maj, Celje - prva seja za vseslovensko sklepno slovesnost v Stični ob 100-letnici Fatime

V domu Svetega Jožefa v Celju je bila pod vodstvom škofa Stanislava Lipovška prva seja odbora za sklepno vseslovensko obhajane fatimske stoletnice v Stični 14. oktobra 2017, na katero bomo povabili tudi sosede Hrvate. Bolj podroben program bo objavljen, ko ga bo potrdila SŠK. Že sedaj pa smo vsi povabljeni k molitvi in darovanju žrtev za blagoslov tega pomembnega srečanja ob 100-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi.

Ali se je stališče Cerkve po letu 2000 kaj spremenilo?

Ko je bila 26. junija 2000 razodeta tretja fatimska skrivnost, marsikdo ni bil zadovoljen. Mislil je, da bo vsebina napovedovala veliko katastrofo v prihodnosti kot Božjo kazen, npr. tretjo svetovno vojno, in (ali) velik odpad od vere. Skrivnost pa po uradni razlagi govori predvsem o že izvršenih dejstvih, med katerimi je bil atentat na papeža Janeza Pavla II. 13. maja 1981 nekakšen vrh. Zato so nezadovoljni fatimologi dalje razpravljali o skrivnosti in utemeljevali, da še ni bilo vse razodeto in da se ni še vse izpolnilo, kar je bilo že razodeto. Da bi se situacija pomirila in pojasnile nekatere zadeve, je msgr. Tarcisio Bertone po prvem obisku, ki je bil še pred razglasitvijo tretje skrivnosti, po razglasitvi še dvakrat obiskal sestro Lucijo in se z njo pogovarjal o različnih vprašanjih v zvezi s Fatimo. Nastala je knjiga: Tarcisio Bertone z Giuseppejem de Carlijem [džuzéppejem de karlijem], Zadnja fatimska vidkinja. Moji pogovori s sestro Lucijo, Celovec 2008. Ta knjiga je v italijanščini izšla eno leto pozneje kot Soccijeva in je deloma že odgovor nanjo.

Uvodna beseda papeža Benedikta XVI. in celotna knjiga izražata prepričanje, da je tretja fatimska skrivnost zdaj razodeta v celoti in da ni nobenega drugega besedila več. Papež je v uvodni besedi zapisal, da so pred objavo skrivnosti interpretacije in spekulacije »apokaliptičnega tipa, ki so krožile v Cerkvi in med verniki, ustvarjale bolj vznemirjenost, kakor da bi jih vabile k molitvi in pokori«. Pogovori med vidkinjo in škofom Bertonejem so bili po papeževih besedah predvsem »pomembna preveritev resničnosti dejstev«.

Ob prvem obisku, 27. aprila 2000, je škof Bertone prinesel s seboj k 93 letni sestri Luciji kuverto s štirimi popisanimi listi. Sestra si jih je skrbno ogledala. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.«

Da bi se prepričal, ali ni morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je Bertone vprašal sestro:

»Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?«

»Da, prav to.«

Ko so po razkritju skrivnosti leta 2000 nastale razne govorice, je Lucijina predstojnica sestra Marija Celina rekla sestri Luciji: »Sestra Lucija, govori se, da obstaja še ena skrivnost!« Ona pa ji je odgovorila: »Če to vedo, pa naj jo razkrijejo! Jaz ne poznam nobene več!«

Novinar De Carli je Bertoneja vprašal o možnosti dveh Lucijinih dokumentov:

»Mar ni mogoče, da je prvi dokument vseboval Marijine besede, drugi pa opis videnja?«

Msgr. Bertone je odgovoril:

»Prvi dokument ne obstaja. Nikoli ga ni bilo v arhivu Svetega oficija (…) Vem dvoje: prvič, da se tisti, ki so skrbeli za arhiv, ne spominjajo dveh kuvert, ampak ene same. Drugič, beseda sestre Lucije, še več, njena uradna identifikacija: 'Je to tretja skrivnost in edino besedilo?' 'Da, to je tretja skrivnost in jaz nisem nikoli napisala ničesar drugega.'«

Po vseh teh dokazih je težko utemeljeno zagovarjati, da obstoji še četrta, doslej neobjavljena skrivnost, čeprav Socci navaja več razlogov za svojo trditev, ki se na prvi pogled zdijo utemeljeni.

Če pogledamo posamezna Marijina prikazanja v Fatimi od maja do oktobra, lahko ugotovimo, da niso vsa sestavljena iz dogajanja in Marijinih pojasnil. Večkrat imamo le Marijina besedna sporočila. Poleg tega je treba vse tri dele fatimske skrivnosti jemati kot eno celoto; kot takšna pa ima oboje: dogajanje in Marijine besede.

p. Anton

Pomen Fatime za naš čas (6) Ali je glede tretje fatimske skrivnosti vse razkrito?

Glede tretjega dela – ali je bil v celoti objavljen in kako naj bi ga razlagali – so mnenja različna. Po uradnem stališču je bila objavljena v celoti, nasprotno stališče temu oporeka.

V slovenskem prevodu je v rokopisu krožilo obsežno delo, ki ga je napisal v italijanskem jeziku znani novinar Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost [ Il quarto segreto di Fatima, Milano 2006]. Nekatera njegova mnenja se na prvi pogled bralcu zdijo kar prepričljiva, čeprav uradna razlaga leta 2000 ne pozna četrte skrivnosti. Avtor misli, da najvažnejši del, ki napoveduje zaskrbljujočo prihodnost, (še) ni bil razodet. Šlo naj bi za Marijina sporočila, ki pojasnjujejo dogajanje v tretji skrivnosti. Na ovitku knjige je zapisano: »Morda en del sporočila Božje Matere ni bil nikoli objavljen, ker je preveč pretresljiv.« Kaj naj rečemo k temu?

Ne bomo se spuščali v podrobnosti. Vprašanje rešujejo fatimologi [strokovnjaki za vprašanja v zvezi s fatimskimi dogodki] v obsežnih knjigah, med seboj pa se v marsičem razlikujejo. Iz stavka na koncu drugega dela skrivnosti: »Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd.,« nekateri sklepajo, da bo drugje prišlo do velikega padca vernosti. Za tem stavkom bi, teoretično vzeto, bila možnost za napoved takšnega padca.

Prostor za kakšna Marijina pojasnila, ki naj bi v tem besedilu manjkala, bi bil tudi na koncu besedila tretje skrivnosti. Glede dejanskega padca vernosti danes v Evropi in Sloveniji se lahko hitro prepričamo, če se malo ozremo okrog. Statistike kažejo, da jih od stotih Slovencev le dobrih petdeset verjame v Boga in trideset v posmrtno življenje, čeprav se jih sedemdeset še prišteva h Katoliški cerkvi.

Najprej si oglejmo tretji del skrivnosti, kakor je bil objavljen 26. junija 2000, napisan pa 3. januarja 1944. Prvi in drugi del je vidkinja napisala že 31. avgusta 1941.

Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo zalivala duše, ki so se bližale Bogu.

Tuy, 3. 1. 1944