1.Če sebe ne poznamo, kako naj bomo ponižni, saj bomo mislili, da smo nekaj, če tudi nismo nič ? (37,5).
In
kakor te spoznanje samega sebe navda z Božjim strahom, tako te spoznanje Boga
navda z ljubeznijo do Boga; nasprotno pa nepoznanje samega sebe rodi napuh,
nepoznanje Boga pa vodi v obup.
2. Napuh ima korenine v nepoznanju
samega sebe, ker nam prevarana in varajoča misel laže, da smo boljši, kakor smo
v resnici. To je napuh, to je začetek vseh grehov, ko si sam v svojih očeh
večji kakor pri Bogu in v resnici. Zato je o njem, ki je prvi storil ta glavni
greh – v mislih imam hudiča – rečeno, da »nikoli ni vztrajal v resnici, ker je
lažnik in oče laži« (Jn 8,44), kajti kar je bil po svoji misli, ni bi v resnici
…
3. Zato v strahu in
trepetu govorim sam sebi: Če se je tako zgodilo z angelom, kaj bo z menoj, ki
sem prah in pepel? On se je prevzel v nebesih, jaz na smetišču. Kdo ne bi
mislil, da prevzetnost lažje prenašamo pri bogatašu, kakor pri revežu ? Gorje
mi! Če je bil tako trdo kaznovan tisti mogočni duh, ker se je njegovo srce
prevzelo, ter mu ni nič pomagalo splošno spoznanje, da je prevzetnost mogočnim
že nekako prirojena, kaj se bo šele zahtevalo od mene, ki sem revež, pa vendar
prevzeten?
Ni komentarjev:
Objavite komentar