Glede tretjega dela – ali je bil v celoti objavljen in kako naj bi ga razlagali – so mnenja različna. Po uradnem stališču je bila objavljena v celoti, nasprotno stališče temu oporeka.
V slovenskem prevodu je v rokopisu krožilo
obsežno delo, ki ga je napisal v italijanskem jeziku znani novinar Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost [ Il quarto segreto di Fatima, Milano
2006]. Nekatera njegova mnenja se na prvi pogled bralcu zdijo kar prepričljiva,
čeprav uradna razlaga leta 2000 ne pozna četrte skrivnosti. Avtor misli, da
najvažnejši del, ki napoveduje zaskrbljujočo prihodnost, (še) ni bil razodet.
Šlo naj bi za Marijina sporočila, ki pojasnjujejo dogajanje v tretji
skrivnosti. Na ovitku knjige je zapisano: »Morda en del sporočila Božje Matere
ni bil nikoli objavljen, ker je preveč pretresljiv.« Kaj naj rečemo k temu?
Ne bomo se spuščali v podrobnosti.
Vprašanje rešujejo fatimologi [strokovnjaki za vprašanja v zvezi s fatimskimi
dogodki] v obsežnih knjigah, med seboj pa se v marsičem razlikujejo. Iz stavka
na koncu drugega dela skrivnosti: »Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj
ohranila itd.,« nekateri sklepajo, da bo drugje prišlo do velikega padca
vernosti. Za tem stavkom bi, teoretično vzeto, bila možnost za napoved takšnega
padca.
Prostor za kakšna Marijina pojasnila, ki
naj bi v tem besedilu manjkala, bi bil tudi na koncu besedila tretje
skrivnosti. Glede dejanskega padca vernosti danes v Evropi in Sloveniji se
lahko hitro prepričamo, če se malo ozremo okrog. Statistike kažejo, da jih od
stotih Slovencev le dobrih petdeset verjame v Boga in trideset v posmrtno
življenje, čeprav se jih sedemdeset še prišteva h Katoliški cerkvi.
Najprej si oglejmo tretji del
skrivnosti, kakor je bil objavljen 26. junija 2000, napisan pa 3. januarja
1944. Prvi in drugi del je vidkinja napisala že 31. avgusta 1941.
Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi
strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi
roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal
svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa
izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical
z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je
Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo
oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe,
duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu
katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je
prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se
tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za
duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil
k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s
strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje,
duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih
stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od
njiju je imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z
njo zalivala duše, ki so se bližale Bogu.
Tuy, 3. 1. 1944
Ni komentarjev:
Objavite komentar