Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 10. avgust 2017

Ali se je stališče Cerkve po letu 2000 kaj spremenilo?


Ko je bila 26. junija 2000 razodeta tretja fatimska skrivnost, marsikdo ni bil zadovoljen. Mislil je, da bo vsebina napovedovala veliko katastrofo v prihodnosti kot Božjo kazen, npr. tretjo svetovno vojno, in (ali) velik odpad od vere. Skrivnost pa po uradni razlagi govori predvsem o že izvršenih dejstvih, med katerimi je bil atentat na papeža Janeza Pavla II. 13. maja 1981 nekakšen vrh. Zato so nezadovoljni fatimologi dalje razpravljali o skrivnosti in utemeljevali, da še ni bilo vse razodeto in da se ni še vse izpolnilo, kar je bilo že razodeto. Da bi se situacija pomirila in pojasnile nekatere zadeve, je msgr. Tarcisio Bertone po prvem obisku, ki je bil še pred razglasitvijo tretje skrivnosti, po razglasitvi še dvakrat obiskal sestro Lucijo in se z njo pogovarjal o različnih vprašanjih v zvezi s Fatimo. Nastala je knjiga: Tarcisio Bertone z Giuseppejem de Carlijem [džuzéppejem de karlijem], Zadnja fatimska vidkinja. Moji pogovori s sestro Lucijo, Celovec 2008. Ta knjiga je v italijanščini izšla eno leto pozneje kot Soccijeva in je deloma že odgovor nanjo.
Uvodna beseda papeža Benedikta XVI. in celotna knjiga izražata prepričanje, da je tretja fatimska skrivnost zdaj razodeta v celoti in da ni nobenega drugega besedila več. Papež je v uvodni besedi zapisal, da so pred objavo skrivnosti interpretacije in spekulacije »apokaliptičnega tipa, ki so krožile v Cerkvi in med verniki, ustvarjale bolj vznemirjenost, kakor da bi jih vabile k molitvi in pokori«. Pogovori med vidkinjo in škofom Bertonejem so bili po papeževih besedah predvsem »pomembna preveritev resničnosti dejstev«.
Ob prvem obisku, 27. aprila 2000, je škof Bertone prinesel s seboj k 93 letni sestri Luciji kuverto s štirimi popisanimi listi. Sestra si jih je skrbno ogledala. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.«
Da bi se prepričal, ali ni morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je Bertone vprašal sestro:
»Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?«
»Da, prav to.«
Ko so po razkritju skrivnosti leta 2000 nastale razne govorice, je Lucijina predstojnica sestra Marija Celina rekla sestri Luciji: »Sestra Lucija, govori se, da obstaja še ena skrivnost!« Ona pa ji je odgovorila: »Če to vedo, pa naj jo razkrijejo! Jaz ne poznam nobene več!«
Novinar De Carli je Bertoneja vprašal o možnosti dveh Lucijinih dokumentov:
»Mar ni mogoče, da je prvi dokument vseboval Marijine besede, drugi pa opis videnja?«
Msgr. Bertone je odgovoril:
»Prvi dokument ne obstaja. Nikoli ga ni bilo v arhivu Svetega oficija (…) Vem dvoje: prvič, da se tisti, ki so skrbeli za arhiv, ne spominjajo dveh kuvert, ampak ene same. Drugič, beseda sestre Lucije, še več, njena uradna identifikacija: 'Je to tretja skrivnost in edino besedilo?' 'Da, to je tretja skrivnost in jaz nisem nikoli napisala ničesar drugega.'«
Po vseh teh dokazih je težko utemeljeno zagovarjati, da obstoji še četrta, doslej neobjavljena skrivnost, čeprav Socci navaja več razlogov za svojo trditev, ki se na prvi pogled zdijo utemeljeni.
Če pogledamo posamezna Marijina prikazanja v Fatimi od maja do oktobra, lahko ugotovimo, da niso vsa sestavljena iz dogajanja in Marijinih pojasnil. Večkrat imamo le Marijina besedna sporočila. Poleg tega je treba vse tri dele fatimske skrivnosti jemati kot eno celoto; kot takšna pa ima oboje: dogajanje in Marijine besede.
p. Anton

nedelja, 6. avgust 2017

Pomen Fatime za naš čas (6) Ali je glede tretje fatimske skrivnosti vse razkrito?


Glede tretjega dela – ali je bil v celoti objavljen in kako naj bi ga razlagali – so mnenja različna. Po uradnem stališču je bila objavljena v celoti, nasprotno stališče temu oporeka.
V slovenskem prevodu je v rokopisu krožilo obsežno delo, ki ga je napisal v italijanskem jeziku znani novinar Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost [ Il quarto segreto di Fatima, Milano 2006]. Nekatera njegova mnenja se na prvi pogled bralcu zdijo kar prepričljiva, čeprav uradna razlaga leta 2000 ne pozna četrte skrivnosti. Avtor misli, da najvažnejši del, ki napoveduje zaskrbljujočo prihodnost, (še) ni bil razodet. Šlo naj bi za Marijina sporočila, ki pojasnjujejo dogajanje v tretji skrivnosti. Na ovitku knjige je zapisano: »Morda en del sporočila Božje Matere ni bil nikoli objavljen, ker je preveč pretresljiv.« Kaj naj rečemo k temu?

Ne bomo se spuščali v podrobnosti. Vprašanje rešujejo fatimologi [strokovnjaki za vprašanja v zvezi s fatimskimi dogodki] v obsežnih knjigah, med seboj pa se v marsičem razlikujejo. Iz stavka na koncu drugega dela skrivnosti: »Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd.,« nekateri sklepajo, da bo drugje prišlo do velikega padca vernosti. Za tem stavkom bi, teoretično vzeto, bila možnost za napoved takšnega padca.
Prostor za kakšna Marijina pojasnila, ki naj bi v tem besedilu manjkala, bi bil tudi na koncu besedila tretje skrivnosti. Glede dejanskega padca vernosti danes v Evropi in Sloveniji se lahko hitro prepričamo, če se malo ozremo okrog. Statistike kažejo, da jih od stotih Slovencev le dobrih petdeset verjame v Boga in trideset v posmrtno življenje, čeprav se jih sedemdeset še prišteva h Katoliški cerkvi.
Najprej si oglejmo tretji del skrivnosti, kakor je bil objavljen 26. junija 2000, napisan pa 3. januarja 1944. Prvi in drugi del je vidkinja napisala že 31. avgusta 1941.

Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo zalivala duše, ki so se bližale Bogu.
Tuy, 3. 1. 1944

četrtek, 3. avgust 2017

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Nebeška odposlanka v gosteh


12. maja, na predvečer 100-letnice Marijinih prikazovanj v Fatimi, smo se zbrali pod Materinim plaščem na Ptujski Gori. Pred izpostavljenim Najsvetejšim in milostnim kipom Fatimske Gospe je potekala molitvena ura. Molitev veselega dela rožnega venca so poglobila doživeta razmišljanja med desetkami rožnega venca ter prepevanje Marijinih pesmi domačega otroškega zborčka. Ptujskogorski fatimski pastirčki pa so Materi Mariji zapeli tako pristno in iz srca, da smo se v duhu preselili v Fatimo.
Po maši, posvetitvi škofije in procesiji, kateri so prisostvovali škofje in številni duhovniki iz cele metropolije, smo se zelo razveselili Marijinih podob v kapelicah, katere so prevzeli naši dekani.
Marija je takoj 13. maja krenila na pot po naših družinah. Kot vsaka dobra mati tudi Mati Marija rada preseneča svoje otroke. Tako je že takoj v ponedeljek sodelovala pri molitvi na Selih, kjer vsak ponedeljek pri Sveti Družini in Kraljici miru molimo po Marijinih namenih. V sredo pa smo jo povabili na redno mesečno srečanje člani Frančiškove družine Sveti Vid iz Vidma pri Ptuju. Prisrčno in ganljivo dobrodošlico je izrekel p. Tarzicij Kolenko. Ob njegovem nagovoru in ob pesmi Trinajstega maja ter ob navzočnosti kapelice z milostno podobo so se nam od ganjenosti orosile oči. Vsak si je želel Mamo povabiti tudi v svoj dom. Naslednji večer je Marija želela presenetiti tudi člane molitvene skupine Prenova v Duhu v cerkvi Svetega Petra in Pavla na Ptuju. Zelo lepo je bilo tudi pri družinah, kjer se zbere skupinica domačih, sosedov ter prijateljev, ki ob molitvi, litanijah, pesmih in premišljevanju fatimskih sporočil častijo Marijo. V »spominski dnevnik«, ki roma z Marijo, pa vpisujemo naše vtise, ko nas obišče tako milostljiva in častitljiva gostja.
Veselimo se že trenutka, ko bo Fatimska kapelica z nami na Vidmu pri slavljenju, ki ga imamo vsak prvi petek. Ostala bo čez celo noč do prve sobote pri češčenju njenega Sina. Tudi pevskega zbora na Selih ter biblične skupine na Vidmu skrbna Mati ni pozabila počastiti s svojim obiskom.
Hvaležni smo odboru JMS, da imamo prav v času stoletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi milost gostiti našo nebeško Mater.
Teja Praprotnik

ponedeljek, 31. julij 2017

PORCIUNKULSKI ODPUSTEK (popolni odpustek) - 2. avgusta

Praznik Marije Angelske v Porciunkuli 2.avgusta. V majhni cerkvici v Assisiju je sv. Frančišek izprosil milost popolnega odpustka, ki ga na praznik lahko prejme vsak, ki obišče frančiškansko ali župnijsko cerkev, opravi spoved in prejme obhajilo, ter moli: Vero, Očenaš, Zdravo Marijo in Slavo Očetu po namenu svetega očeta.

Šopek Materi Mariji


V 16. stoletju je škof Lamega, majhnega mesta na severu Portugalske, v svetem mestu Rimu naročil sliko Device Marije, ki ozdravlja vse bolezni, in jo obesil v novi kapeli, narejeni na mestu stare kapelice sv. Štefana. Po tem dogodku se je češčenje Matere Božje Zdraviteljice širilo in v 18. stoletju se je pričela gradnja veličastnega svetišča, ki ji je bil posvečen in ga mnogoštevilni romarji obiskujejo še danes. Vsa leta od konca avgusta do sredine septembra Lamego slovesno praznuje, ker sovpadajo praznična slavja mesta z »Romanjem Portugalske«, ki je posvečeno sveti zavetnici. V času teh slavnosti tja prihaja na sto tisoče ljudi. Procesija zmagoslavja je najbolj simboličen trenutek praznika. Veliko ogrodje, na katerem je predstavljena Mati Božja Zdraviteljica, vlečejo na vozu voli. Lamego je edini kraj v katoliškem svetu, kjer lahko vidimo upodobitev Device Marije, ki jo peljejo živali.

Leta 1803 je mati Saint-André Madier, uršulinka v New Orleansu v ZDA, povabila k sebi svojo sestrično, ki je bila uršulinka v Franciji in je zaradi terorja morala zapustiti samostan. Ime ji je bilo Saint-Michel Gensoul. Njen škof msgr. Fournier je prepovedal potovanje in rekel, da samo papež, ki je bil Napoleonov ujetnik, lahko da takšno dovoljenje.
Ko je bila nekega dne v vrsti pred kipom Device Marije in molila, je mati Saint-André Madier prejela navdih za tole molitev: »Presveta Devica Marija, če dosežeš hiter in ugoden odgovor na moje pismo, ti obljubim, da Te bom v New Orleansu častila kot Mater Božjo takojšnje pomoči.« Odgovor je bil hiter in pritrdilen (pismo je zapustilo Francijo 19. marca 1809, mati uršulinka pa ga prejela 28. aprila). Msgr. Fournier, ki je bil presenečen nad izidom, je blagoslovil kip, ki ga je mati Saint-André Madier dala izklesati. Od takrat, ko so v New Orleansu pričeli s češčenjem Matere Božje takojšnje pomoči, se je to razširilo po vsej Lousiani, ZDA in celo zunaj meja severne Amerike.

Evharistični čudež v Amsterdamu (Holandija) se je zgodil 15. marca 1345 ali 600 let pred prvim prikazanjem Gospe vseh narodov, ki je bilo prav tako v istem mestu. Bolníca je doma umirala. Prejela je zakrament bolniškega maziljenja, ni pa zmogla zaužiti sv. hostije in jo je izbljuvala. Žena, ki je zanjo skrbela, je izpljunek vrgla v ogenj. Ko je naslednji dan oživila ogenj, je videla, da hostija lebdi nad plameni. Dala jo je na tkanino, jo je položila v železno blagajno, in poklicala duhovnika … Hostijo so v veličastni procesiji nesli v cerkev sv. Miklavža. Škof je čudež potrdil leta 1346. Slovesnost Presvetega zakramenta je postala liturgični in mestni praznik. Vsak dan so prihajali romarji. Vsako leto se jih je zvrstilo okoli deset tisoč iz vseh predelov Nizozemske. Tam so molili v tišini, 15. marca pa so šli po zgodovinski poti prve procesije.
Pri svojem drugem prikazovanju 21. aprila leta 1945 je Gospa vseh narodov vidcu pokazala starodavno procesijo, ki se je pomikala naprej, in rekla: »To je procesija čudeža v Amsterdamu.« Ko je Marija nagovorila narode, je namerno pričela s čudežem v »evharističnem mestu«.
P. Pavel Marija Sigl, Sporočila Gospe vseh narodov

četrtek, 27. julij 2017

Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina


»Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Veliko pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli ali pridemo do njih s svojim izkustvom. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela.
Bog nas je v svoji ljubezni tako zelo obdaroval in se nam vedno znova daje. Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih veliko Božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje. Vsi smo izšli iz Božje roke. Vsak od nas je sad njegove ljubezni. Bog je vsakega želel imeti. Pri njem ni nezaželenih otrok.
Vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben Božji dar, posebno Božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas.
Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. Podaril se nam je z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem svojega Sina ter s prihodom Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovit in hkrati najbolj prepričljiv dokaz Božje ljubezni do nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.
Bog skrbi za vsakega posebej. Vsakega pozna v srce. Psalmist je zapisal: “Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti za vse čudeže, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, ki jih dobro pozna moja duša” (Ps 139,13–14).
Bog je ljubezen tudi takrat, kadar nimamo tega vtisa, ko se nam zdi, da je pozabil na nas, da mu nismo nič mar in nas je prepustil zlu, ki se bohoti okrog nas in v nas. Majhni smo in marsičesa (še) ne razumemo. Kardinal Tarcisio Bertone je v razgovoru s časnikarjem De Carlijem v knjigi Zadnja fatimska vidkinja dejal:
»Silam zla, za katere se zdi, da se v nekaterih zgodovinskih trenutkih združujejo v koalicijo, se upira neka druga sila, neki vir ljubezni, ki obrača tok dogodkov, jih tako rekoč 'iztiri'. Ta sila je videti zmagujoča, ker je v resnici zmagujoča!«
Ta »sila« izvira iz velikonočne skrivnosti, iz Kristusovega prebodenega srca. Pojdimo pod križ in glejmo Nanj, ki je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
An