Zakaj Marija naroča, da obhajamo ravno pet prvih sobot?

Spovednik je vprašal sestro Lucijo, zakaj ravno pet sobot in ne devet, kot neke vrste devetdnevnica. Lucija je – šele po daljšem času, potem ko je v molitvi dobila odgovor – pojasnila: „… gre za pet vrst žalitev in kletev, ki ranijo Marijino Brezmadežno Srce“.

1. Sramotenje Marijinega brezmadežnega spočetja

Blaženi papež Pij IX je 8. decembra 1854 razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Vsebina dogme je, da je Marija že od spočetja prosta izvirnega greha in njegovih posledic. Je „polna milosti“ od prvega trenutka svojega bivanja. Ta nauk ni nov! Prvi cerkveni očetje so primerjali Marijo z Evo pred padcem v greh: vsa čista in brez greha. Sv. Amrož je učil, da je bila „Marija brez vsakega madeža greha“. Že v 6. stoletju so jo klicali „Brezmadežna“.

V t. im. „protoevangeliju“ beremo: „Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom. On bo strl tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto« (1 Mz 3,15). Med kačo in ženo je radikalno nasprotje. Pozornost vzbuja, da je od leta 1830 v vseh velikih Marijinih prikazovanjih vedno poudarjeno „brezmadežno spočetje“ in  „brezmadežno srce“.

Leta 1830 se je Marija v Rue du Bac prikazala sv. Katarini Labouré. Naročila ji je, naj da kovati medaljo z napisom: „O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.“ Brezmadežno Srce Marijino naj bo naše zavetje! Marija je obljubila velike milosti tistim, ki z zaupnjem nosijo to medaljo.

Leta 1858 se je Marija v Lurdu 18-krat prikazala štirinajstletni Bernardki Soubirous. 25. marca je odgovorila na vprašanje, kdo je, z besedami: „Jaz sem Brezmadežno Spočetje.“ Sv. Maksimiljan Kolbe je pojasnil, da Marija s tem pove nekaj o svojem dejanskem bistvu, o svoji naravi, kot polna milosti, od Boga ustvarjena, kot „novo stvarstvo“.

2. Sramotenje Marijinega devištva

Marijino devištno je bilo ohranjeno pred rojstvom, ob Jezusovem rojstvu in po njem. Cerkveni očetje razlagajo Marijino devištvo ob rojstvu z lepo prispodobo: Kakor gre svetloba skozi steklo, ne da bi ga poškodovala, tako je Jezus zapustil naročje svoje Matere na čudežen način, tako da je Marijino telesno devištvo ostalo nedotaknjeno. Sv. papež Janez Pavel II. je učil, da je bilo Marijino telesno devištvo izraz njene popolne hoje za Jezusom. Marija je z Jožefom živela deviško in poleg Jezusa ni imela še drugih otrok. Prvi cerkveni očetje so njen odgovor nadangelu Gabrijelu: „Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?“ razlagali kot namig na njeno zaobljubo devištva. (V judovstvu je bilo deviško življenje neobičajno, v skupnosti Esenov v tem zgodovinskem obdobju pa nekaj povsem običajnega.) Njen odgovor odseva njeno trajno naravnanost. Z „Jezusovimi brati in sestrami“, o katerih na več mestih govori evangelij, so mišljeni bližnji sorodniki.

3. Sramotenje Marijinega Božjega materinstva

Koncil v Efezu je leta 431 razglasil: Marija je Theotokos, Božja Mati. Vsi verniki so dolžni to verovati. S tem je rečeno, da Marija ni rodila zgolj človeka, temveč da je bil Jezus od prvega trenutka svojega življenja, od trenutka spočetja, pravi Bog in pravi človek in da zato Marijo z vso pravico imenujemo Božja Mati.

4. Sramotenje Marijinih podob in kipov

Po svetu imamo vse polno Marijinih podob, tudi „milostne podobe“, pred katerimi so ljudje molili in bili uslišani. Če te podobe častimo, častimo osebe, ki jih predstavljajo. Prav tako je, če jih skrunimo in sramotimo.

5. Zadoščevanje za zaničevanje Božje Matere, ki ga ljudje sejejo v srca otrok

Otroška srca so kakor vosek: kar vanje položimo, se globoko vtisne. Kolikor je mogoče, položimo vanje protiutež proti napačni ideologiji, izkrivljeni in prezgodnji spolni vzgoji in brezverstvu. Sejmo ljubezen do Božje Matere z besedo in zgledom!

Ingeborg Obereder,  prevod in prireditev s. Doroteja Hladnik OCD

Kako je bila Rusija vključena v posvetitveno molitev?

Prvič je ob posvetitvi sveta izrecno omenil Rusijo papež Pij XII. v posebnem apostolskem pismu 7. julija 1952: »na prav poseben način vse narode Rusije«, a brez sodelovanja škofov.

Pri posvetitvi 25. marca 1984 so bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo, a samo vključno, vendar dovolj jasne:

»Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo […] Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.«

Tako je papež Janez Pavel II., po Marijinih besedah sestri Luciji sicer (pre)pozno, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli:

»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (…)«

Šele po letu 1984, ko je papež Janez Pavel II. vključno z Rusijo posvetil Cerkev in svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je Rusija začela osvobajati komunističnega jarma. Od časa, ko je Bog po sestri Luciji prosil za posvetitev Rusije pa do same posvetitve je minilo skoraj petinpetdeset let. Če bi ljudje nehali z velikimi grehi žaliti Boga in bi pravočasno začeli obhajati prve sobote na fatimski način ter bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bi sploh ne prišlo do druge svetovne vojne. Na svetu bi vladalo blagostanje in mir, predvsem pa bi se človeštvo držalo moralnih in verskih vrednot. Rusija ne bi razširjala svojih zmot po svetu ne pospeševala vojn ter preganjanj Cerkve.

Lahko se vprašamo, zakaj je bila Cerkev prepočasna glede posvetitve Rusije. Vsekakor v Vatikanu posvetitve Rusije niso imeli za nekaj zelo pomembnega. Tudi mnogi škofje je niso cenili. V ozadju je bilo prepričanje, da gre za »privatna« razodetja, ki jih nismo dolžni sprejeti. »Ne more navadno preprosto dekle vplivati na zgodovino Cerkve in sveta,« so si mislili in govorili mnogi cerkveni dostojanstveniki. To je res. Vendar more Bog uporabiti, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Čim bolj nesposoben je njegov sodelavec, tem bolj se pokaže Božja vsemogočnost, usmiljenost in ljubezen.

Ali je bila Rusija Marijinemu brezmadežnemu Srcu pravilno posvečena?

Naj tu navedem pričevanje slovaškega škofa Pavla Hnilice, ki je 20. junija 2004 v samostanu v Stični govoril posvečenim Jezusovemu in Marijinemu Srcu:

»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel: 'Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje dejanje posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, skupaj s škofi. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.'

Sveti oče mi je odvrnil: 'Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.'

Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja 1981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res izvrši.«

Po posvetitvi sveta in vključno Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je izvršil papež Janez Pavel II. 25. marca 1984 na Trgu svetega Petra pred originalnim kipom fatimske Marije, ga je škof Hnilica obiskal, da bi mu poročal, kako je hkrati z njim na skrivaj v Kremlju v Moskvi zmolil isto posvetitveno molitev kakor on. Ob tem obisku ga je papež vprašal:

»'Koliko škofov je skupaj z menoj res opravilo to posvetitev?'

Rekel sem: 'Tega res ne vemo.'

Sveti oče je nato nadaljeval: 'Nikakor ne zadostuje samo liturgično dejanje. Treba je, da vsak škof dobro pripravi svojo škofijo, vsak župnik svojo župnijo, vsak družinski oče svojo družino.' To je, vsa Cerkev mora sodelovati pri tem apokaliptičnem boju.

Mnogi so dvomili, ali je posvetitev, ki jo je Marija naročila v Fatimi, res izvršena. Vprašal sem sestro Lucijo, ki je odgovorila, da je sveti oče storil vse, kar je bilo mogoče in da je Bog zadovoljen.

Moremo reči, da je bila posvetitev veljavna, ni pa bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje in tudi laiki. Zato je sveti oče ponovil to posvetitev v svetem jubilejnem letu 8. oktobra 2000, ko so bili z njim zbrani škofje vsega sveta. Ob tem jubilejnem slavju je sveti oče skupaj s 1500 škofi in na tisoče duhovniki in na tisoče in tisoče verniki ponovil to posvetitev, pri kateri so veliko razpravljali, ali naj vzame besedo 'posvetitev' [consacrazione] ali 'izročitev' [affidamento].

Neki škof me je vprašal: 'Kakšna je razlika med obema izrazoma?' Rekel sem: 'Bistvena. Izročim ti lahko svoj suknjič, posvetim pa lahko sebe, svoje srce, svoje bitje.'«

Nimamo podatkov, koliko škofov je sprejelo povabilo papeža Janeza Pavla II. in sodelovalo pri posvetitvi 25. marca 1984. Imamo pa nič kaj razveseljiv podatek, da jih je od 2300 škofov na 2. vatikanskem koncilu le 550 podpisalo prošnjo za posvetitev. Ker pa je zaradi številnih odstopov med redovniki in duhovniki takoj po koncilu, napačnega razlaganja koncilskih odlokov, dobrega vodstva Cerkve pod marijanskim papežem Janezom Pavlom II. in ponovnega odkritja Marije kot Matere Cerkve prišlo med škofi do temeljite streznitve, lahko sklepamo, da jih je velika večina sodelovala. Papež je s svojim življenjem izpričal, kar je zapisal v svoji oporoki: »Zmaga, kadar bo prišla, bo prišla po Mariji.«

Kmalu po posvetitvi sveta in Rusije brezmadežnemu Marijinemu Srcu se je apostolski nuncij na Portugalskem srečal s sestro Lucijo.

»Ali je sedaj Rusija že posvečena?« jo je vprašal.

»Da, sedaj je posvečena,« je odgovorila.

»Torej čakamo na čudež.«

»Bog drži besedo,« je dejala sestra Lucija.

Bog deluje po ljudeh, da izpelje svoj načrt.

Deloval je po poljskem papežu, deloval po poljski Solidarnosti, deloval po prvih povojnih deloma svobodnih volitvah na Poljskem. V noči od 8. na 9. oktober 1989 je padel berlinski zid. 8. decembra 1991, ravno na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, so voditelji Rusije, Belorusije in Ukrajine podpisali dokument o razpadu Sovjetske zveze. Na božič 1991 je bil televizijski govor Mihaela Gorbačova, prvega in zadnjega predsednika Sovjetske zveze, ki je odstopil. Po besedah sestre Lucije je bil on sredstvo v rokah Božje previdnosti.

Zakaj je Jezus želel posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu?

Jezus sam je sestri Luciji razodel, zakaj hoče, naj papež z vsemi škofi sveta posveti Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu:

»Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.«

Med Marijinim in Jezusovim Srcem gre za nekakšno sorodnost, čeprav je Marija le človek, Jezus pa je tudi pravi Bog. Po sv. Marjeti Alacoque [alakók] Jezus tistim, ki bodo častili njegovo Srce, obljublja mir njihovim družinam. Podobno velja za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, pa naj gre za posvetitev ali za obhajanje petih prvih sobot. Če bodo družine častile podobo Jezusovega Srca in jo imele na častnem mestu, jih bo ponovno zedinil, če bodo sprte.

Življenje v miru, v medsebojnem razumevanju in prijateljstvu pa prinaša mnoge druge časne dobrine, tudi človeka vredno blagostanje in srečo že tu na zemlji.

Vojaška konjenica hoče preprečiti romanja

Trinajstega maja 1920 je zjutraj krožila novica, da je bila v Fatimi vojaška konjenica, da bi preprečila ljudem pot v Covo da Iria. Lucija je brez strahu šla med konji v cerkev k maši in k obhajilu. Po zahvalni molitvi se je vrnila domov, ne da bi ji kdo rekel kako besedo. Popoldne je šla na kraj prikazovanja, da bi tam molila rožni venec. Na poti se ji je pridružilo več žena, ki so prišle od drugod. Ko je na konjih prijahala skupina vojakov, so se žene razbežale in trinajstletna Lucija se je znašla sama med dvema konjenikoma, katerima je na vprašanje priznala, da je vidkinja. Zahtevala sta, naj ju vodi do hiše svojih staršev. Lucija v drugem Spominu poroča:

»Ko smo prišli do zemljišča, ki leži malo pred Aljustrelom, blizu majhnega studenca, smo videli narejene jame, pripravljene za sajenje mladih dreves. Zapovedala sta mi, naj se ustavim, in da bi me prestrašila, sta rekla drug drugemu:

'Tukaj so jame že skopane. S sabljo ji odsekajmo glavo in jo zakopljimo. Tako bo zadeva enkrat za vselej končana.'

Ko sem slišala ta pogovor, sem zares mislila, da je prišel moj zadnji trenutek. A sem bila tako mirna, kot da bi se ne tikalo mene.

Za hip se je zdelo, da sta zamišljena, potem pa je eden rekel drugemu:

'Ne, ne, te pravice nimava.'«

Ko je šla pred vojakoma na konjih skozi domačo vas Aljustrel, so radovedni vaščani gledali skozi okna in vrata, kaj se dogaja. Nekateri so se škodoželjno smejali, drugi so obžalovali Lucijino usodo.

Ko je eden od vojakov preiskal hišo, ni našel Lucijinih staršev. Ko je bila Lucija v rokah vojakov, so nekateri obvestili njeno mater. Njen značilen in miren odgovor kaže, da tudi tri leta po Marijinih prikazovanjih še ni verjela v njihovo resničnost:

'Če je res, da je videla našo Gospo, jo bo branila, če pa laže, je dobro, da je kaznovana.'

Zvečer se je razširila novica, da so se vojaki umaknili, ker jih je ljudstvo premagalo. Po sončnem zahodu je Lucija skupaj s stotinami ljudi molila rožni venec v Irijski globeli.

FATIMA – OKNO UPANJA (45) Osramočenje nasprotnikov

Urednik dnevnika O Mundo José do Vale, ateist in anarhist, je hotel z ljudskim zborovanjem enkrat za vselej napraviti konec fatimskim romanjem. Natisnil je sramotilne letake proti domnevnim prikazovanjem, proti duhovnikom in jezuitom, ki da so bili redno krivi vseh nesreč v deželi. Ljudi je povabil, naj se prihodnjo nedeljo po maši zberejo v Fatimi pred cerkvenimi vrati, kjer bodo razkrinkali komedijante Irijske globeli. Letake so razdelili po Vili Novi de Ourém, v kraju Torres Novas in drugod. Novica se je hitro razširila med ljudmi.

Fatimski župnik se je znašel in oznanil, da bo na nedeljo, ko naj bi bilo pred župnijsko cerkvijo zborovanje, mašna daritev na neki podružnici. Dogovoril se je z mladim plemičem Petrom de Faría, ki je na omenjeno nedeljo vse tri vidce skupaj s Frančiškovim in Jacintinim očetom vzel na svoje šest kilometrov oddaljeno posestvo, kamor so odpotovali že eno uro pred sončnim vzhodom. Pri maši so bili v graščinski kapeli. Pozno zvečer so se begunci vrnili domov.

Na določeno nedeljo so v pričakovanju velikega navala ljudstva prišli pred cerkev José do Vale, upravitelj občine Artur Santos, in drugi odličniki z nekaj stražniki. Toda tam so na veliko presenečenje in razočaranje dobili samo nadzornika fatimskega okrožja. Odšli so v Irijsko globel, kjer ni manjkalo romarjev.

Tam pa so doživeli novo osramočenje. Neki mož, ki je računal z njihovim obiskom, je pripeljal tja več oslov in jih privezal k nekemu hrastiču. Ko je opazil, da skupina prihaja, je oslom pomolil pod nos neko tekočino in vsi osli so pričeli rigati v veliko začudenje in jezo nasprotnikov.

Ko so nasprotniki prišli do bližine črnike, so opazili na tleh seno in slamo ter razumeli, da žalitev velja njim, kakor da bi bili oslički, ki so prišli k hrani.

Govornik je začel smešiti vero. Ob najhujšem smešenju so se oglašali nekateri ljudje, ki so bili skriti v bližini:

»Živela Jezus in Marija!«

Nasprotniki so osramočeni odšli proti Fatimi.