Romanje fatimske Gospe po družinah

V ponedeljek, 1. maja zvečer, je pri sveti maši na Rakovniku nadškof Stanislav Zore blagoslovil kipe fatimske Marije v lepo izdelanih kapelicah. Kapelice je pripravil Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu, kipi pa izvirajo iz Fatime. Kapelice je zasnoval in izdelal akademski slikar Lojze Čemažar.

Namen kapelic je, da bi Marija ob stoletnici prikazovanj v Fatimi lahko prišla ne samo v župnije, marveč v družine. Ob Marijini podobi naj bi se družine zbirale k molitvi, da bi zopet postale družine, ki skupaj molijo.

V pridigi je gospod nadškof poudaril, kako pomembno je, da se družine zbirajo k skupni molitvi. Danes je to še posebej potrebno, ker se v družinah ne družijo dovolj, se ne pogovarjajo. Premalo so skupaj. Molitev ob kipu fatimske Gospe bi lahko bila povod, da bi se skupna družinska molitev obnovila, da bi se obnovil pogovor v družini in bi družina zopet postala bolj povezana.

Marija je v Fatimi prosila pastirčke, naj molijo za grešnike, zadoščujejo za njihove grehe in delajo pokoro zanje. Gospod nadškof je poudaril, da moramo k molitvi za grešnike pristopati z ljubeznijo do njih. Ni dovolj, da za grešnike samo molimo, potrebno je, da jih ljubimo. Ne smemo se kot molivci čutiti nekaj več kot oni grešniki tam spodaj. Zavedati se moramo, da smo tudi sami grešniki. Ko molimo za grešnike, molimo tudi sami zase. Naša molitev bi bila malo vredna, če bi molili za grešnike kot farizeji. To bi bila hinavščina. Potrebno je, da se postavimo v vrsto grešnikov in molimo drug za drugega. Bog posluša prošnje grešnikov in jih uslišuje. Videl je skesano srce žene, zasačene pri prešuštvovanju, ki so jo farizeji pripeljali k njemu, da bi jo obsodil. Odpustil ji je, ne obsodil. Tudi Juda, ki ga je izdal, je nagovoril s besedo: prijatelj. Prav tako je bil pozoren na kesanje desnega razbojnika in mu obljubil raj. Samo z ljubeznijo do grešnikov bomo zanje lahko molili tako, kot je Marija prosila. Kajti jaz grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja in vsake njegove besede. Njegovo trpljenje dokazuje, kako zelo me ljubi.

Drugo, za kar je prosil gospod nadškof, je delo in skrb za družine. Danes se namreč bije duhovni bolj za zakon in družino. Zato smo še toliko bolj poklicani k skrbi za družine. Ne smemo pustiti družine same v vrtincu tega sveta, moramo jih spremljati z molitvijo. V teh mesecih bomo družino prinašali pred Gospoda in molili kot družina. Molitev nas bo povezala z Bogom in med seboj. Skupna molitev nas bo spet naučila skupnega pogovora. Zopet bomo začutili drug drugega.

Ti meseci spomina na fatimske dogodke so torej pomembni za vse nas. Pomagajo nam, da bi našli drug drugega, da bi zaživeli kot družina, da bi se kot ljudje zavedli svoje identitete. Nasloniti se moramo na Očeta, da bomo postali zopet močni in odporni proti napadom hudega duha. Marija pa je tista vodnica, ki nas k tej naslonitvi na Očeta vabi in usmerja. Družine moramo odpreti Bogu, da on zopet najde svoj prostor v njih. Vztrajna skupna molitev bo Gospodu vedno bolj odpirala pot v naše družine in ga naredila zopet za člana naših družin. Zato nam Marija, ki prihaja v naše družine, pomaga k ponovnemu razcvetu skupne molitve in še posebej k razcvetu ljubezni v družinah. Bog daj, da bi po Mariji zopet začutili in vzljubili drug drugega

Šopek Materi Mariji 2

Ta ljuba Mati mi je bila več kot zvezda, postala je svetilnik mojim nogam. »Moje geslo se glasi: Vse za Jezusa po Mariji, Srednici vseh milosti,« je rekla častita Božja služabnica Marta Robin, ki je leta 1936 v kraju Chateauneufe de Galaure (Francija) ustanovila Foyers de Charité. Duhovnost Marte Robin je bila globoko marijanska in je temeljila na duhovnih načelih sv. Ludvika Montfortskega. Navajamo nekaj njenih misli: »Kaj je lahko še bolj bistveno? Bog nam je dal Jezusa po Mariji, torej je potrebno iti k Mariji, da bi prišli k Jezusu. Jezusu je všeč, kadar nežno in zvesto ljubimo njegovo tenkočutno Mater.« »Ta ljuba Mati mi je bila več kot zvezda, postala je svetilnik mojim nogam.« »Zvesta Devica … pomagaj nam uresničiti naše življenje tako, kot ga je Bog zasnoval v svojem načrtu.« »Po Mariji, z Marijo in v Mariji bom šla k Jezusu in bom vsa njena. Ko bi vedeli, kako lépo in globoko povezanost uživajo tiste duše, ki živijo v družbi z Jezusovo Božjo in našo Materjo!«

www.martherobin.com

Šopek Materi Mariji

V katoliški Cerkvi častimo Marijo s sinovsko ljubeznijo. Za nas je pomembna ne samo zato, ker nam kaže Jezusa, ampak ker nam odkriva pot, ki jo je Bog izbral, da bi prišel do nas v Jezusovi Božji Osebi.

Marija nas vodi k Jezusu ne samo prek skrivnosti učlovečenja, ampak tudi s svojimi prikazovanji in znamenji. Zakaj se nam vsakič prikaže v drugačni obliki? Navadno Marijina posredovanja sovpadajo z določenimi zgodovinskimi dogodki ali se zgodijo zaradi posebne potrebe Božjega ljudstva. To kaže na materinsko poslanstvo Device Marije, ki jo je sprejela od Jezusa, ko je visel na križu: sprejema nas kot sinove. Devica Marija znova oživi etnične lastnosti narodov, ki živijo na krajih, ki jih je izbrala za svoja prikazovanja. Vsako od teh prikazovanj nam omogoča, da pod različnim zornim kotom opazujemo Marijino veličino, ki jo zaznamo v vsakem času, na vseh krajih in v vseh kulturah.

P. Henri Vargas Holguín

Devica Marija je obvarovala Šri Lanko med 2. svetovno vojno. Papež Frančišek je 8. februarja 2014 ob 75. letnici posvetitve cerkve v Šri Lanki sveti Devici Mariji sprejel v avdienco v Vatikanu njene vernike, ki živijo v Italiji. Tri svetišča, ki so posvečena Devici Mariji, so pomembna romarska središča za katoličane iz Šri Lanke: Naša Gospa iz Madhuja (na severovzhodu), Naša Gospa iz Matare (na jugu) in Naša Gospa v Lanki (na vzhodu). Svetišče v Lanki je bilo zgrajeno v zahvalo Devici Mariji, ker je obvarovala Šri Lanko pred kakršno koli invazijo v času 2. svetovne vojne. Francoski nadškof v Colombu (prestolnica dežele) msgr. Jean-Marie Masson (1938–1947), oblat brezmadežne Device Marije (OMI), se je leta 1940 zaobljubil, da bo dal zgraditi baziliko, če bo dežela obvarovana vojnih grozot. Na njegovo pobudo je bil otok posvečen Devici Mariji leta 1946, nadškof pa je od Vatikana prejel dovoljenje za graditev Marijine cerkve, ki jo je poimenoval Naša Gospa iz Lanke. Leta 1948 je papež Pij XII. razglasil Devico Marijo za zavetnico Šri Lanke.

www.mariedenazareth.com

Adrienne von Speyr, Gospodova dekla, druga izdaja

Objavljamo odlomek iz knjige Adrienne von Speyr, Gospodova dekla

Kot beseda milosti je njena [Marijina] pritrditev na poseben način delo Svetega Duha. V njegovem delovanju podarja Marija Bogu duha in telo. Duh, ki jo bo obsenčil, je že v njej. In on je tisti, ki ji dovoljuje, da skupaj z njim izreče pritrditev. Duh, ki bo pri obsenčenju preplavil Marijo, bo srečal Duha, ki v njej že prebiva, in Marijin »da« bo tako rekoč vključen v »da« Duha. Zaodet v Svetega Duha pa postane ta »da« resnična, svobodna, samostojna beseda njenega lastnega duha. Najprej bo postal beseda njenega duha, ne da bi še slutila, kako močno je v božji nameri določeno, da postane tudi beseda njenega telesa. Sveti Duh bo tisti, ki bo »da« njenega duha razširil tudi v »da« njenega telesa. On to more, ker je njena pritrditev brez sleherne omejitve, voljna snov, iz katere more Bog oblikovati, kar hoče.

Ko je izrekla svoj »da«, se je Marija odpovedala sama sebi, izničila je sama sebe, da bi pustila v sebi delovati edinole Boga. Vse možnosti, ki sestavljajo njeno bitje, odpira Marija njegovemu delovanju; možnosti, ki so ji zaupane, ne da bi mogla, ali hotela imeti nad njimi pregled. Odloči se pustiti, da deluje edinole Bog in vendar postane prav po tej odločitvi tista, ki sodeluje. Sodelovanje z delovanjem milosti je namreč vedno sad odpovedi. Vsaka odpoved v ljubezni je rodovitna, ker ustvari prostor za pritrditev Bogu, in Bog čaka samo na človekovo pritrditev, da mu pokaže, kaj človek more skupaj z Bogom. Nihče se ni tako zelo kakor Marija odpovedal vsemu, kar je lastnega, da bi pustil Bogu, naj vlada samo on; zato Bog nikomur ni podaril večje moči za sodelovanje kakor njej. Odpovedujoč se vsem svojim možnostim prejme Marija izpolnitev le-teh nad vsa pričakovanja. Sodelujoč v telesu postane mati Gospodova; sodelujoč v duhu njegova dekla in nevesta. In dekla postane Mati, in Mati postane nevesta: vsaka perspektiva, ki se zapre, odpira novo perspektivo, vedno dlje, v neizmernost.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Nagovor nadškofa Marjana Turnška

(prvosobotna pobožnost na Stranicah 7. januarja 2017)

Božja beseda nas danes povezuje prav s to skrivnostjo, v katero smo skupaj z Marijo vstopali, ko smo molili rožni venec. To je skrivnost, ki nam jo danes posebej razodeva apostol Janez; slišali smo berilo iz njegovega prvega pisma. Janez je tisti, ki mu je Jezus zaupal Marijo. Pod križem jo je najprej njemu izročil. In Janez je torej tisti apostol, ki je živel z Marijo po Jezusovem vnebohodu, pri njem je živela. Zato bi lahko rekli, da je nenehno živel to skrivnost, v katero smo poskušali malo vstopiti tudi, ko smo molili rožni venec na fatimski način.

Kaj nam polaga danes Janez na srce? Pravi: Preljubi, karkoli prosimo, prejmemo od Boga, ker spolnjujemo njegove zapovedi ter delamo, kar je njemu všeč. Samo pri tem stavku lahko ostanemo in ga poskušamo spremeniti v svoje življenje. Kaj pravi? Če hočemo kaj Boga prositi, in mi ga hočemo kaj prositi, hočemo prositi za spreobrnjenje grešnikov, seveda najprej za svoje spreobrnjenje, hočemo prositi za naše družine, hočemo prositi in prosimo za to, da bi se poglobila vera, ker je to edina pot za odrešenje, edina pot, da Bog v našem življenju kaj stori.

Dragi, kadarkoli kaj prosite, boste uslišani, če delate, torej, če živite tako kakor je Bogu všeč. In ena izmed vlog Marije je prav ta, da nam pomaga razkrivati, kaj je Bogu všeč. Skrivnosti rožnega venca nam razodevajo, kako je Marija razumela, kaj je Bogu všeč. In danes, v tem delu rožnega venca, smo skupaj z Marijo prepoznavali, da je Bogu všeč, če se mu povsem damo na razpolago, povsem, brez omejitve. Včasih nas je tega strah, se bojimo, ne vemo, kaj bo Bog z nami storil. Si mislimo, da bo kaj hudega z nami storil. Ampak čuden bi bil tak Bog, ki bi z nami kaj hudega hotel storiti. Sami si ne moremo zamisliti kaj boljšega zase, kot je to, kar za nas misli Bog. In to je že ena izmed stvari, h katerim nas Marija želi pripeljati. Da bi delali, živeli – kot pravi Janez – tako kot je Bogu všeč, da bi spolnjevali njegove zapovedi – nadaljuje Janez.

Ampak Božje zapovedi niso najprej: veruj v enega Boga, ne skruni Božjega imena in tako naprej. Glavna Božja zapoved je: ljubite se med seboj. In to je poudarjal Janez v tem pismu, pa tudi v svojem evangeliju. Vemo, da je on tisti, ki je zapisal: Bog je ljubezen. In kdor hoče biti Bogu podoben, ker je ustvarjen kot Božja podoba, mora ljubiti. In v ljubezni so izpolnjene potem vse zapovedi. Tako nas uči Marija s svojo držo, ko je rekla: Glej, sužnja sem tvoja. Marija je rekla: dekla sem Gospodova. Beseda, ki je uporabljena, je pravzaprav: sužnja sem Gospodova. To je še več. Takrat je bil sužnjelastniški red. Takrat so razumeli boljše kakor mi, kaj je to biti suženj. Popolnoma pripadati svojemu gospodarju. Tako, da je gospodar s sužnjem ravnal, kakor je hotel. Celo ubil ga je lahko, pa ni za to nič odgovarjal. Ker sužnjem pravzaprav niso priznavali, da so ljudje. In Marija je rekla: Glej, Gospod, jaz se ti tako izročam, kakor so sužnji izročeni svojim gospodarjem, ampak vem, da se ne izročam človeškim gospodarjem, ki bodo z mano ravnali grdo, ampak se izročam sami ljubezni. In ko sem suženj ljubezni, takrat sem pravzaprav najbolj svoboden človek na svetu.

Vidite, to je ena izmed tistih želja, tudi namenov, češčenja Marijinega in Jezusovega Srca po načinu, kakor je Marija naročila Luciji. Spomnimo se morda tudi tega, da se je leta 1925, 10. decembra, Marija prikazala ponovno Luciji in ji takrat na poseben način razodela, kako želi, da bi obhajali pet prvih sobot. In sicer, to smo že danes slišali, pa je dobro, da še enkrat ponovimo, da nas ta pobožnost vabi, da bi najprej vstopili sami v to živo vez, odnos z Bogom, z Marijo najprej, in po Mariji z Jezusom, in sicer tako, da vsako prvo soboto v mesecu ali tam okoli, obhajamo zakrament sprave, spovedi.

Glejte, to je močan klic v naš čas. Danes ljudje ne hodijo več veliko k spovedi. Ne čutijo potrebe, da bi se v tem zakramentu združili z Bogom, ker vsak zakrament je združenje z Bogom, ki se je za nas daroval na križu, vsak zakrament je poseben način, kako se povežemo z Gospodom. In zakrament sprave je pravzaprav eden največjih darov, ki nam jih je Bog zapustil. Edino od spovedi lahko pridemo gotovi, da smo brezmadežni v tistem trenutku, kot je bila Marija od vsega začetka. Nimamo druge poti, da bi bili gotovi, da smo brez greha, kakor da grehe izročimo Bogu in nam jih Bog v zakramentu sprejme nase in jih odpusti, jih izniči, v tistem trenutku jih ni več. Zato je tako pomembna spoved. Ker največja ovira na tem svetu za napredek, resnični, celostni napredek človeka in človeštva, je greh. Zato si je tudi Marija v Fatimi tako prizadevala, da bi pastirje in po njih vse druge ljudi prepričala, kako pomembno je moliti tudi za zakrknjene grešnike, da bi jim tako pomagali, da se odprejo Bogu, da jim Bog lahko grehe izniči in tako odpravi na tem svetu ovire za dobro, za dobro družbe, družin, za dobro posameznikov. Zato je v to obhajanje prvih sobot vključen zakrament sprave, da bi tako, po 5 mesecih, postalo že to nekaj nam rednega, nekaj, kar spada k mesečni duhovni hrani.

Potem je vabilo k molitvi rožnega venca na prvo soboto in 15 minut premišljevanja skupaj z Marijo o eni izmed skrivnosti rožnega venca, ki je skrivnost Božje ljubezni do nas. Potem prejem obhajila, in sicer ne zgolj zase, ampak kot zadostitev za žalitve, ki jih z grehom svet prizadeva Bogu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu za spreobrnjenje grešnikov.

Torej ta pobožnost prvih sobot je posebej usmerjena, ne v to, da bi mi nekaj pridobili, ampak v to, da bi se mi darovali in žrtvovali za druge, za svet in za spreobrnjenje sveta, da bi tako lahko tudi danes, kakor pred 100 leti, po molitvi in žrtvi ljudi, vojna bila prej končana, kakor bi bila sicer. Kakor je Marija napovedala, če bi dovolj poslušali njeno naročilo, bi se izognili drugi svetovni vojni. Tako nam danes kliče, da se lahko s svojo molitvijo in s svojo žrtvijo in daritvijo rešimo marsikakšne nevarnosti, ki nam preti v prihodnosti. Za nekatere vemo, da nam pretijo, za nekatere ne vemo. Zato je toliko bolj pomembno in prav, da se združimo v tej pobožnosti prvih sobot na fatimski način.

Ne samo, da se bomo dobro pripravili na tiste mesece, ko bo 100-letnica dejansko potekala: maj, junij, julij, avgust, september, oktober, ampak predvsem zato, da bi Bogu bili na razpolago, da preprečimo zlo in nevarnosti in nesreče, ki nam pretijo v bodočnosti. Marija je z nami, zato smo močni v svoji molitvi in žrtvi. Amen

Nagovor škofa Franca Šuštarja 10. 4. 2017 v Stični

Spoštovani patri in bratje cistercijani, bratje duhovniki, bratje in sestre, vesel sem da lahko skupaj z vami vsemi danes voščim vam, pater Anton Nadrah, vse najboljše in veliko Božjega blagoslova za Vaš rojstni dan! Verjamem, da se skupaj z vami lahko zahvaljujemo Bogu za vaše življenje, za vašo mamo in očeta, ki sta vam posredovala življenje, za vašo vero, vašo družino, za meniško skupnost, za vsako leto življenja, ki se jih je počasi nabralo kar osemdeset. Skupaj z vami in cistercijansko družino smo veseli, da to lahko praznujemo danes, ko smo v velikem tednu, na pragu velikih skrivnosti našega življenja in vere. Prav ta čas in Božja beseda, ki smo jo slišali v berilu in evangeliju, nam želita veliko povedati tudi o vašem življenju in velikih delih, ki jih je Bog storil v vašem življenju.

V berilu smo slišali prvi spev o Božjem služabniku, v evangeliju pa pripoved o maziljenju Jezusa v Betaniji z dišečim oljem. Izvolitev Božjega služabnika ter prijeten vonj, ki je bil prisoten zaradi maziljenja – prikličeta posebno slovesno praznično razpoloženje. V obeh primerih je Jezus v središču.

Jezus sam je tisti Božji služabnik, ki bo v tem tednu opisan v vseh štirih spevih; v njem so izpolnjene vse prerokbe, zapisane o Božjem služabniku. Spomnimo se, da današnje berilo pravi, da je ta služabnik izvoljeni, nad katerim ima Oče veselje; nad njim je Sveti Duh in je poslan, da oznanja narodom pravico. Ta služabnik je ponižen in ne dela hrupa, ne vpije in ne lomi trsta, pač pa oznanja pravico, kjer le more in kakor le more; ta služabnik je poslan in ga Oče spremlja ter varuje na poteh, da bo lahko do konca izpolnil njegovo voljo.

Bratje in sestre; ali nismo hvaležni nebeškemu Očetu, da nam daje takega Služabnika! Ob tem nas Oče vabi in poučuje, da bi tudi mi postali podobni Jezusu Kristusu v tej poklicanosti, služenju in poslanstvu. Ob današnjem praznovanju častitljivega jubileja lahko najdemo mnogo potez Božjega služabnika tudi v osebi patra Antona Nadraha in smo za to Nebeškemu Očetu neizmerno hvaležni. Pater Anton je bil krščen v Jezusovo skrivnost odrešenja, izvoljen in sprejet v veselje; maziljen s sveto krizmo pri krstu, birmi in mašniškem posvečenju – tako je Sveti Duh nad njim razlil svoje darove in ga s svojo prisotnostjo podpiral v duhovniškem služenju in posvečevanju. Tudi mi vsi – Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo, se ga veselí in se zanj zahvaljuje. Doživljamo darove in sadove Svetega Duha, ki mu je bil podeljen, vidimo uresničene v delih: v molitvi, v vodenju skupnosti, v pridigah, v knjigah, predavanjih, spisih, blagoslavljanju, podeljevanju zakramenta svete birme in še mnogih poslanstvih. Vidimo, da po svojem značaju in pristopu ne dela hrupa in ne lomi trstov, pač pa v ponižnosti in blagosti spremlja in svetuje. Ob tem pa vidimo tudi skrb Nebeškega Očeta, da ga spremlja za roko, ga varuje in čuva. To njegovo duhovniško in meniško življenje je velik Božji dar: za njega samega, za skupnost cistercijanov v Stični in za vso Cerkev.

Druga misel pa nam govori iz evangeljskih besed o domačnosti in prijetnem vonju dišečega olja. Zopet pogledamo Jezusa, ki je bil v Betaniji – zelo domač. Ljubil je Lazarja, Marijo in Marto; tudi oni so ga ljubili, in si lahko predstavljamo njihovo prijateljstvo in zaupanje: pri njih je doživljal dom, pripravili so mu gostijo, skupaj so doživeli velik čudež, tam je bil maziljen … Marija je pripravila zanj dragoceno olje iz pristne narde in ga mazilila. Kar težko si predstavljamo to veliko domačnost in ljubezen. To dragoceno olje, stisnjeno iz semen, predstavlja veliko ljubezen, ki jo je imela Marija do Jezusa; preko te geste je darovala samo sebe, svoje delo in življenje Gospodu. To darovano olje in ta Marijina ljubezen je podoba Jezusove daritve in Jezusove ljubezni do nas, do vsakega človeka. Ni čudno, da Janez zapiše, da se je hiša napolnila z vonjem olja – prijeten vonj dišečega olja … Tam, kjer je Jezus in njegova ljubezen, je hiša napolnjena z Božjim veličastvom. Tam je nekaj lepega, prijetnega in čudovitega. Kar spomnimo se na tempelj, napolnjen z Božjim veličastvom, ko je Salomon posvetil tempelj in ga je napolnil oblak (1Kr 8,10–11); ali ko sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v tempelj (Lk 2,22). Tako je bilo tudi v hiši v Betaniji – Jezus je bil tam in Božje veličastvo je napolnilo tisto hišo. Kjer je Jezus, tam je prijetno, tam je prijeten vonj dišečega olja.

Ta podoba nas vse uči in vabi, da bi razmislili o pomenu Gospodove prisotnosti. Kjer je Jezus, je lepo. Prijeten vonj krščanskega življenja je tudi močno vabilo za ljudi; tam je torej daritev, tam je ljubezen. Tudi ta samostan v Stični je hiša, kjer je prisoten Gospod in kjer je prijeten vonj krščanskega življenja. Tu je daritev: daritev evharistije, daritev posvečenega življenja, tu je daritev molitve za ves narod. Saj vidimo, kako ta stiški samostan vabi mnoge ljudi; kako radi pridemo sem na razna duhovna in pastoralna srečanja, na duhovne vaje in molitev, na počitek in poglobitev odnosa z Gospodom.

Hvala vam vsem patrom in bratom ter vsem sodelavcem in prijateljem stiškega samostana za pričevanje krščanskega življenja, življenja z Jezusom! No, ta Gospodov prijeten vonj ni le v tej hiši, pač pa se na različne načine preko molitve, besed, knjig, pridig in blagoslovov širi tudi drugod zunaj samostana. Naj tako ostane še naprej in naj Gospod prebiva v naši sredi. Amen.