Otroci so se skrivali pred obiskovalci

Ker je bilo otrokom zelo mučno odgovarjati ljudem na različna vsiljiva in tudi neprimerna vprašanja, so se pogosto skrili pred njimi. Poglejmo nekaj primerov:

Nekoč so se pred skupino žensk skrili tako, da so hitro splezali na figova drevesa. Lucija v drugem Spominu poroča:

»Ker je bila v tistem času navada, da so nosili klobuke, katerih krajci so bili široki kakor rešeto, smo mislili, da nas pod tako širokimi klobuki ne bodo mogle videti, in hitro smo splezali na figova drevesa. Takoj ko so gospe šle mimo, smo splezali dol, naglo zbežali in se skrili v koruzo.

Gospod župnik ni odobraval tega našega ravnanja, predvsem je obsojal, da smo se skrivali pred duhovniki. Bilo je res in prečastiti je imel prav. Tako smo ravnali, ker so nas prav duhovniki spraševali in spet spraševali in ponovno spraševali. Kadar smo bili pred kakšnim duhovnikom, smo se že pripravili, da darujemo Bogu eno svojih največjih žrtev.«

Lucijin prvi duhovni voditelj

Lucija je svojo duševno stisko zaupala dekanu iz Olivala, ki ji je dal nekaj napotkov za duhovno življenje ter je pastirčke učil, kako naj ugajajo Gospodu in mu darujejo majhne žrtve:

»'Če si želite jesti kaj okusnega, moji otroci, pustite, in namesto tega jejte kaj manj okusnega in naredite žrtev. Če bi se radi igrali, se ne igrajte in darujte Bogu še drugo žrtev. Če vas sprašujejo in ne morete odgovoriti, je Bog, ki tako hoče, in darujte mu še to žrtev.'

Popolnoma sem razumela govorico častitljivega duhovnika in zelo sem ga vzljubila. Prečastiti me ni več pozabil in včasih me je obiskal ali pa mu je pri srečanjih z mano pomagala pobožna vdova, ki je živela v majhnem kraju blizu Olivala. Imenovala se je gospa Emilia. Ta pobožna žena je šla večkrat v Covo da Iria molit. Potem se je oglasila pri nas. Prosila sem jo, da bi smela nekaj dni preživeti pri njej, in nato me je peljala v hišo gospoda dekana. Prečastiti me je ljubeznivo povabil, naj dva ali tri dni ostanem v njegovi hiši, da bi delala družbo njegovi sestri. Potrpežljivo je preživel z mano več ur, me učil krepostnega življenja ter me vodil s svojimi modrimi nasveti. Ne da bi tedaj razumela, kaj je duhovno vodstvo, lahko rečem, da je bil on moj prvi duhovni voditelj. Zato ohranjam hvaležne in svete spomine na tega častitljivega duhovnika.«

FATIMA – OKNO UPANJA (41) Lucija Nisem svetnica, a tudi lažnivka ne

Z Marijinimi prikazovanji trem fatimskim otrokom se je njihovo življenje na zunaj zelo spremenilo. Nič več ni bilo prejšnjega miru. Ko so ljudje zvedeli o prikazovanjih nebeške Gospe, so prihajali posamezniki in v skupinah ter hoteli govoriti s pastirčki. O nevšečnostih, ki so se začele za Lucijo, in sploh o njej, največ zvemo iz njenega drugega Spomina:

»Nekateri so me občudovali in imeli za svetnico, drugi pa so me zmerjali in govorili, da sem hinavka, da imam privide in da sem čarovnica. Naš dobri Bog je polagal sol v vodo, da se ne bi skvarila. Tako sem šla, hvala Bogu, skozi ogenj, ne da bi se ožgala ali spoznala črva nečimrnosti, ki po navadi vse uniči. Ob takih prilikah sem navadno mislila: 'Nisem svetnica, kot mislijo nekateri, toda tudi lažnivka ne, kot trdijo drugi; samo Bog ve, kaj sem.'«

Veliko obiskovalcev je bilo dobronamernih, a radovednih romarjev, bili pa so tudi taki, ki so se čutili poklicane, da Lucijo preizkušajo. Ona takole pojasnjuje, zakaj so se obračali predvsem nanjo:

»Ker je imela Jacinta navado pri spraševanjih skloniti glavo, gledati v tla in skoraj popolnoma molčati, sem bila jaz poklicana, da bi zadostila radovednosti romarjev. Pogosto so me klicali v župnišče, da me je izpraševal ta ali oni človek, ta ali drugi duhovnik.«

Tudi zato so se ljudje obračali na Lucijo, ker ji je Frančišek dajal prednost. Lucija ga je nekega dne vprašala:

»Zakaj povesiš glavo, kadar te kaj vprašajo, in nočeš odgovoriti?«

»Ker hočem, da najprej odgovorita ti in Jacinta. Jaz vendar nisem ničesar slišal, jaz lahko le povem, da sem videl. Kaj pa, če bi rekel nekaj, česar ti nočeš?«

Lucija je vseskozi imela vodilno vlogo, ki sta jo bratranec in sestrična vedno priznavala. Večkrat je bila v zadregi in stiski vesti, kaj naj odgovori in kaj zamolči, da se ne bo zlagala, hkrati pa ohranila zase, kar ne sme povedati.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI 2.

MARIJA ROMARICA MED NAMI (13. maj – 13. oktober 2016). Edinstveno in nepozabno je bilo vzdušje več tisočglave množice 12. maja zvečer ob njenem prihodu na Brezje v spremstvu ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki je pred milostno podobo v Sloveniji prvi daroval sveto mašo. Tudi v času romanja milostnega kipa po Sloveniji je ves čas tekla neposredna molitvena priprava z devetdnevnicami in tridnevnicami, zdaj v eni, zdaj v drugi župniji. Združenje je tudi organiziralo pod vodstvom dr. Marjana Turnška marijanske duhovne vaje za duhovnike in laike v Celju, kjer sta bili obe skupini deležni milosti srečanja z Marijo romarico, ki je tiste dni romala po celjski škofiji. Tudi filatelisti so zaznali pomembnost tega zgodovinskega dogodka za naš narod in Marijino romanje spremljali od postaje do postaje ter ga zaznamovali za zgodovino z nad stotimi priložnostnimi poštnimi žigi krajev, ki jih je obiskala Marija romarica. Marijino romanje po slovenski pokrajini je bilo zelo pestro, saj se je ustavila v 466 cerkvah in se srečala z brezštevilnimi množicami. V ljubljanski nadškofiji je bila od 13. maja do 10. junija in od 26. junija do 11. julija. Obiskala je 196 župnij. Od 11. do 25. junija je romala po novomeški škofiji in bila navzoča na slovesnosti obhajanja 10. obletnice ustanovitve škofije. Obiskala je 37 župnij. Od 12. julija do 18. avgusta je romala po koprski škofiji. Obiskala je 118 župnij. Od 19. avgusta do 9. septembra jo je gostila celjska škofija. Obiskala je 47 župnij. Od 10. do 18. septembra je v murskosoboški škofiji obiskala 22 župnij. Od 19. septembra do 13. oktobra pa je v mariborski nadškofiji obiskala 46 župnij. Bolj podrobnih podatkov o številu posvečenih posameznikov in župnij s terena žal nismo prejeli. Le za dekanijo Lendava je dekan Ivan Krajnc posredoval dragocen podatek, da se je z milostno podobo Marije romarice srečalo 6.620 vernikov, kar je omogočil tudi organizirani avtobusni prevoz od vasi do vasi, in dodal naslednji komentar: »Kot skupni sklep: Marija je ukoreninjena v življenju naših ljudi. Potrebno je graditi našo pastoralo bolj v tej smeri. Sedanja pastorala je preveč razumarska.«

Velika milost za vso Slovenijo je bila tudi v tem, da se je ob Marijini podobi pet mesecev molilo noč in dan. Odmevala je pesem iz src vseh generacij in mnogi duhovniki so Marijo pospremili iz svoje župnije z besedilom: »Še gori ljubezen, blažena Gospa, še si ti kraljica mojega srca!« Lahko bi na prste prešteli noči, ko je bila Marija v svetišču sama. Tudi med obiskom cerkvene in državne ruske delegacije na Vršiču je bila vesela, da nismo pozabili njenega naročila v Fatimi, naj molimo za Rusijo. Prav v ta namen je bila organizirana večerna molitev v Marijinem svetišču v Logu pri Vipavi ob obisku Marije romarice v duhu »ekumenizma krvi«, kot pravi papež Frančišek.

Med pomembne in globoko segajoče dogodke njenega romanja lahko štejemo: posvetitve posameznikov ob sklepu prvih sobot, posvetitve župnij po tridnevni pripravi ob obisku Marije romarice v župniji, posvetitve škofij ob obisku Marije romarice v stolnicah. Nadvse pomemben dogodek, prvič v takem obsegu, je bila skupna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki so jo pred milostno podobo fatimske Marije v ljubljanski stolnici izpovedali vsi naši škofje ob 25-letnici samostojne Slovenije 24. junija, v navzočnosti državnega vrha in papeževega predstavnika v Sloveniji.

Na srečanje z Marijo in na posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu so se pripravljali tudi otroci v vrtcih; s solzami v očeh so jo pričakali bolni in trpeči v domovih za ostarele. Česa vsega se niso domislila sočutna duhovniška srca: negibnim bolnikom so Marijin kip nosili iz sobe v sobo, od postelje do postelje. Jokali so bolniki in jokali so tudi duhovniki, kot so sami povedali.

Na Ptujski Gori se je od Marije Romarice z ganljivimi besedami iz pesmi Zbogom dan's Marija pravi poslovil nadškof Alojzij Cvikl in ji nekako obljubil, ko nas je vse spodbudil k temu, da bomo v Sloveniji nadaljevali z uresničevanjem njenih sporočil. Po množični poslovilni slovesnosti na Ptujski Gori je Marija, kot ljubeča in zaskrbljena Mati najstarejše krščanske celine, želela objeti še sosednji hrvaški narod, na povabilo rektorja svetišča v Mariji Bistrici. Vse tri dni njenega bivanja na Hrvaškem jo je spremljala slovenska družina v narodnih nošah. Od tam verniki poročajo o velikih milostih, ki so jih bili deležni, in se zahvaljujejo dragim Slovencem za to prečudovito darilo Hrvatom.

VRNITEV V FATIMO. Težko je bilo slišati in izgovoriti to besedo, toda čas je prišel in nekoliko lažje smo sprejeli to dejstvo, ker je šel z nami na pot tudi naš mučenec blaženi Lojze Grozde. Hvaležni slovenski verniki so namreč fatimskemu svetišču podarili sliko našega mladega »fatimskega mučenca«, v katero so bile vgrajene njegove relikvije. Tam sedaj prosi pri Bogu za nas skupaj s še enim »fatimskim mučencem«, svetim Janezom Pavlom II. Tudi njegova relikvija, krogla, ki je prestrelila njegovo telo 13. maja 1981, je namreč v Fatimi.

KAKO NAPREJ PO MARIJINEM OBISKU? Na to vprašanje odgovarja knjižica p. Antona Nadraha Živeti resnico in klic Fatime, ki nas v letu 2017 vabi v Angelovo in Marijino delavnico, da spoznamo in uporabljamo orodja, ki se tam nahajajo. Prav je, da se župnijski pastoralni sveti o tem pogovarjajo in ukrepajo. Marija ostaja z nami in pričakuje našega sodelovanja. Ob vsem tem pa ne pozabimo še naprej klicati na pomoč blažena fatimska pastirčka, ki godujeta 20. februarja, in blaženega Alojzija Grozdeta, čigar truplo so otroci našli med zvončki 23. februarja 1943.

Dragica Čepar

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pregledno poročilo o obisku Marije romarice iz Fatime od 13. maja do 13. oktobra 2016

PRIPRAVA. Na začetek tega poročila zagotovo sodi njegov zelo pomembni del, in sicer priprava na Marijin obisk v Sloveniji, molitvena in spoznavna. Potem ko je papež Benedikt XVI. v Fatimi leta 2010 povabil vso Cerkev k sedemletni pripravi na stoletnico Marijinih prikazovanj, je Združenje JMS v letu 2011 s tem namenom organiziralo duhovne vaje v Fatimi (s skoraj 100 udeleženci, polovica je bila duhovnikov) pod vodstvom nadškofa Urana in p. Antona Nadraha. Gradivo za pripravo na stoletnico, ki smo ga prejeli v Fatimi, smo takoj začeli prevajati in objavljati v reviji V Materini šoli, potem ko je njen urednik p. Nadrah uvedel novo rubriko z naslovom Fatimski stoletnici naproti. Z istim duhovnim ciljem smo za leto 2012 uspeli naprositi za vodenje duhovnih vaj p. Marka Rupnika, ko je bila poudarjena tudi neposredna priprava na 70. obletnico (1943-2013) posvetitve slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Naslednje leto 2013 smo se v Vatikanu srečali s papežem Frančiškom in originalnim milostnim kipom iz Fatime, ko je škof Rino Fisichella pred vesoljnim svetom svetemu očetu povedal, da ga slovenski narod, ob 70. obletnici posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, prosi za blagoslov. Naslednje leto 2014 so bile že tretje duhovne vaje, kot priprava na stoletnico Fatime, in sicer v Lurdu pod vodstvom prof. Antona Štruklja. Leta 2015, potem ko je SŠK že uradno zaprosila fatimsko svetišče za milostni kip Marije romarice, so bile duhovne vaje v Fatimi pod vodstvom dr. Marjana Turnška, kot neposredna priprava na Marijin prihod; tam so duhovniki na pogovornem večeru dorekli tudi nekatere organizacijske vidike Marijinega romanja po Sloveniji v letu 2016. Izbrali so tudi geslo romanja: Marija, okno upanja, ki izhaja iz besed papeža Benedikta.

Tudi na rednih mesečnih molitvenih srečanjih častilcev JMS v Stični smo se seznanjali s fatimsko vsebino prek številnih publikacij p. Nadraha in jih skušali razširiti med ljudi. Najbolj neposredna priprava v letu 2016 pa je bilo obhajanje petih prvih sobot po župnijah na fatimski način – naš šopek dobrodošlice Materi Mariji ob njenem prihodu v Slovenijo.

Ob retrospektivnem pogledu na petletno pripravo na Marijin obisk in v hvaležnosti za vse prejete milosti med samim obiskom ugotavljamo, kako pomembna je priprava. Tako kot je bilo potrebno, da je Janez Krstnik pripravljal Izraelce na Odrešenikovo javno delovanje, je bila tudi med Slovenci potrebna priprava na srečanje z ljubečim Srcem Božje in naše Matere, ki je po molitvi in posvetitvi ozdravljalo in krepilo naša grešna, slabotna in ranjena srca in jih vnemalo z apostolsko gorečnostjo za novo evangelizacijo.