Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 25. december 2016

Oporoke božjega služabnika Antona Strleta


Ob obletnici smrti božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta, ki je odšel v hišo nebeškega Očeta v zgodnjih jutranjih urah 20. oktobra 2003, je prav da se spomnimo njegovih oporok. Napisal jih je več. Nekatere so se ohranile druge ne.
Med duhovnimi vajami, ki jih je imel od 20. do 24. septembra 1943 (to je od ponedeljka do petka) je 21. 9. 1943 zapisal: »Naredil bom prvič oporoko. Smrt, misel nate daje človeku večnostne poglede, prave perspektive, ki ne varajo! Zato pri vsaki rekolekciji nekakšna priprava na smrt (tisti večer!). Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.« Ta oporoka se ni ohranila. Tedaj je bil dobri dve leti duhovnik. To je bil čas po kapitulaciji Italije. Razmere so bile zelo negotove. Ob duhovnih vajah leto kasneje je 12. 9. 1944 v svoj dnevnik celo zapisal: »Bog ve, ali ne delam duhovnih vaj zadnjič. To se prav lahko zgodi, ko je vse tako strašno negotovo.«
Ohranjena je tretja oporoka z dne 1. januarja 1947, ko je bil kaplan v ljubljanski stolnici in je imel za seboj zelo hud 70 dnevni zapor ob koncu druge svetovne vojne. V tej tretji oporoki je med drugim zapisal: »Pogreb naj bo najpreprostejši. Rajši nimam prav nič slave, pa malo manj vic in več veselja pri Bogu. Ne maram nikakega hvalužarstva, ker ga tudi ne zaslužim, pač pa molitve potrebujem. Sicer pa popolnoma zaupam v Marijo in Jezusa. Naj živi Kristus Kralj, proč z brezboštvom!«
Glede skromnega pogreba piše tudi v oporoki z dne 12. 3. 1974: »Pogreb naj bo najpreprostejši, brez slehernega venca, brez vseh govorov in slovesnosti. Ne bi bil rad v vicah; verujem namreč tudi to versko resnico in vem, da potrebujem molitve, ne pa hvale, ki je ne zaslužim. Oporoko sem napisal pri polni zavesti. Pri tem prosim oproščenja vseh, katere sem žalil ali jim bil kakor koli v spotiko! Zahvaljujem se iz srca vsem dobrotnikom, ki sem jih v življenju kar naprej srečeval, velikim dobrotnikom tudi glede zgleda krščanskega in duhovniškega življenja. 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja' - to je po vseh vodilih življenja moje zadnje vodilo.«
Podobno v oporoki z dne 15. 8. 1988: »Pogreb naj bo najpreprostejši, brez vencev in drugih nepotrebnih izdatkov, tudi brez naznanil, razen kolikor je nujno potrebno. Iskreno želim, da bi bil govor samo pri homiliji in nič več. Mislim, da imam pravico, da odklonim vse druge govore in podobno. – Iskreno prosim oproščenje prav vse, ki sem jih kdaj žalil in bil do njih krivičen (čeprav morda čisto nevede). – Naj reče ali je kdaj rekel kdo karkoli. Sam moram reči, kakor cestninar: 'Bog bodi milostljiv meni ubogemu grešniku!'«
Oporoko z dne 31. 1. 1994 pa zaključuje z besedami: »To pišem na god sv. Janeza Boska, ki mu nisem nič podoben (žal!), čeprav sem v 1. letniku bogoslovnega semenišča po nasvetu spirituala dr. C. Potočnika natančno bral Hamonov življenjepis sv. Frančiška Saleškega v francoskem izvirniku. Gospod mi je bil silno milostljiv, ko me je reševal tako rekoč iz neprestanega utapljanja, ne da bi me pustil kdaj zares utoniti. Samo z naslonitvijo na njegovo Srce bom premagal še poslednji strah: »In Te, Domine confido! (Gospod, vate zaupam!).«
Božji služabnik prof. dr. Strle je pogosto premišljeval o smrti in se nanjo resno pripravljal s svojim življenjem. Na smrt pa se je pripravljal tudi z oporokami, ki jih je napisal kar nekaj v času svojega duhovniškega življenja.
p. Andrej Pirš

1. 1. 1947
Oporoka

Napisal sem že dve oporoki.[1] S to ju razveljavljam. Premoženje, ki ga imam, so skoraj samo knjige. Obleka je s perilom vred v veliki meri dar dobrih ljudi. Knjige naj po moji smrti prevzame škofijski ordinariat. To velja tudi za tiste, ki so v Novem mestu. On naj odloči, kaj se stori z njimi. Izkupiček naj se porabi za pogrebne stroške in druge eventuelno potrebne stvari, za kritje morebitnega dolga, za nekaj sv. maš. Obleke naj vsaj polovico dobe domači, nekaj pa Jerajevi, teti +g. Petra Križaja.
Pogreb naj bo najpreprostejši. Rajši nimam prav nič slave, pa malo manj vic in več veselja pri Bogu. Ne maram nikakega hvalužarstva, ker ga tudi ne zaslužim, pač pa molitve potrebujem. Sicer pa popolnoma zaupam v Marijo in Jezusa. Naj živi Kristus Kralj, proč z brezboštvom!
Anton Strle


[1] V dnevniku piše 21. 9. 1943, da bo napravil prvič oporoko. Kdaj je napravil drugo oporoko, zaenkrat še ni znano. Ne prva in ne druga oporoka se nista ohranili.

sreda, 21. december 2016

VEČ IN BOLJE MOLITI (30) Kontemplativna molitev


Neki mož je po vsaki nedeljski maši še dolgo časa klečal v cerkvi. Molče je strmel v tabernakelj. Duhovnik ga je nekoč vprašal, kaj ves čas dela v cerkvi. Mož mu je vesel odgovoril: »Sončim si dušo.«
V arški cerkvi je pred tabernakljem dolgo klečal mož. Arški župnik sv. Janez Vianney ga je vprašal: »Povej mi, kaj ves čas pripoveduješ Bogu?«
Mož mu je odvrnil: »Pravzaprav nič, gospod župnik.« Pokazal je na tabernakelj in rekel: »Jaz gledam njega, on gleda mene.«
To gledanje je posebno odlična oblika molitve, ki si jo človek ob pomoči Božje milosti pridobi z dolgo zvestobo v premišljevalni molitvi, ali pa je čisti Božji dar. Tudi v naravnem svetu govorimo o gledanju ali kontemplaciji. Tako umetnik gleda v duhu svojo umetnino pred seboj, znanstvenik pa z enim pogledom zadene bistvo stvari.
Na začetku je naše premišljevanje običajno bolj umsko. Pot do prisrčne osebne povezanosti z Bogom je dolga s pomočjo delovanja razuma, volje in čustev. Kdor vztrajno zbrano s premišljevanjem moli in se resno trudi za krščansko življenje, njegova molitev sčasoma ob pomoči Božje milosti postaja vedno bolj kontemplativna, vedno bolj gledanje in okušanje Božjih stvari, češčenje in občudovanje. Kristjan vedno lažje počiva v eni sami misli, v enem samem čustvu, v popolni ljubezni in predanosti Bogu. Razumsko razglabljanje vedno bolj izginja. Človek je brez besed. Sploh jih ne potrebuje, ali zadošča en stavek, npr.: »Gospod, ti veš.« »Moj Gospod in moj Bog!« »Moj Bog in moje vse!« Po takšni molitvi človek postane pred Bogom čisto preprost in bolj sprejemljiv za navdihe Svetega Duha. Tu gre za pridobljeno ali aktivno kontemplacijo.
Romano Guardini v Uvajanju v molitev piše:  »Bolj ko napreduješ v premišljevanju, manj misli potrebuješ. Nazadnje ti zadostuje ena sama, da najdeš z njo pot resnice k Bogu. Tudi za razgovor z Bogom potrebuješ vedno manj besed. Sv. Frančišku je zadostoval za vso noč stavek: »Moj Bog in moje vse.« Potek misli sam se spremeni. Polagoma prehaja v mirno gledanje in medsebojno sporazumevanje, v preprosto navzočnost in notranje doživljanje. Tudi govorjenje postaja drugačno: tišje in globlje. Nazadnje beseda morda sploh odpade, na njeno mesto stopa preprosti pogled na Boga, hrepenenje po njem, valovanje tokov sem in tja. Ob takem dogajanju ne sili nazaj v mnogoličnost razmišljanja, ne koristilo bi, marveč celo škodilo. Če preprostost ohrani svoje bistvo, je to več vredno kot pestrost, in če ostane tišina živa, velja več kot glasnost.«
Terezija Velika pravi v svojem delu Notranji grad: »Molitev ni v tem, da veliko premišljujemo, ampak da mnogo ljubimo. Zato se moramo z vsem bitjem prizadevati, da v sebi poživljamo in večamo ljubezen do Boga. Ta ljubezen v nas pa je delo Svetega Duha, Duha ljubezni, ki nas povezuje in združuje z Bogom.«
Kristjan le počasi prehaja od bolj umskega (diskurzivnega) h kontemplativnemu načinu premišljevanja. Vmesna stopnja je afektivna (prisrčna, čustvena) molitev.
Prehod od umske (diskurzivne) molitve k prisrčni (afektivni) in nato h kontemplativni molitvi običajno prinaša v duhovno življenje hudo krizo.
Kristjan preide iz enega načina premišljevanja v drug način večkrat prezgodaj ali prepozno. Ob tem prehodu smo v veliki skušnjavi, da premišljevanje sploh opustimo. Zelo koristno je, da se glede načina premišljevanja posvetujemo z izkušenim duhovnim voditeljem.

Kdaj naj preidemo od bolj razumskega na prisrčen način premišljevanja? Ravnati se je treba po nekaterih znamenjih: med premišljevanjem ne moremo več umsko razmišljati, ampak se samo dolgočasimo; težimo za pobožnimi čustvi, ki se nam zbujajo hitro in sama po sebi; brez posebnega napora smo takoj v središču, v prisrčni ljubezni do Boga; zelo se varujemo, da ne bi Boga žalili s kakim prostovoljnim malim grehom. Prehod od ene k drugi obliki premišljevanja je običajno počasen. Včasih zopet bolj deluje razum, drugič smo polni ljubezni. Molitev postaja vedno bolj preprosta. Sveti Duh v duši obilneje deluje.
Seveda se ne bomo predajali praznim čustvom. Izogibali se bomo velike nevarnosti, ki je v tem, da si človek začne domišljati, da je že popoln. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom: »Ne želim si premišljevanja, ki vodi v prevzetnost.« Ne bodimo preveč navezani na tolažbo, ki smo je na tej stopnji molitve deležni v obilnejši meri! Ko se bo tolažba umaknila, nas to ne sme vreči s tira. Ker so na tej stopnji skušnjave hudobnega duha silnejše, bodimo še bolj pazljivi!

Kako preidemo od afektivne molitve h kontemplativnemu načinu premišljevanja? Afektivna molitev postaja vedno bolj preprosta. Čustev je vedno manj, a ta so močnejša in trajnejša. Končno prevlada eno samo čustvo, ljubezen, ki traja tudi dalj časa. Smo v stanju pridobljene kontemplacije. To je preprost pogled z ljubeznijo, pogled na versko dejstvo, na Boga, Kristusa, Marijo, angele in svetnike. Ta pogled nas spremlja tudi čez dan. Takoj se lahko zberemo, takoj smo pri ljubljeni osebi. Da dosežemo pridobljeno kontemplacijo, je običajno potrebno dolgotrajno in resno duhovno prizadevanje. Marsikomu je le kdaj pa kdaj dan tak način molitve.
Hoja za Kristusom nas spodbuja: »Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.«
Do kontemplacije je mogoče priti tudi po posebni Božji milosti brez dolgotrajnega človekovega prizadevanja. V tem primeru govorimo o podarjeni ali pasivni kontemplaciji. Vendar imajo popolno kontemplativno življenje le zveličani v nebesih, na zemlji pa gre le za začetno in nepopolno obliko takšnega življenja. Pomembno je, da se da kristjan voditi Svetemu Duhu, ki pri kontemplativni molitvi močneje deluje.

Prava kontemplativna molitev ni povezana samo z ljubeznijo do Boga, ampak tudi do ljudi. Molivca priganja k velikim apostolskim dejavnostim. Sv. Bernard v Nagovorih o Visoki pesmi pravi: »Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.«

Kadar Bog vodi človeka do višjih oblik vere in s tem molitve, ga večkrat prečiščuje z velikim trpljenjem. V tem hudem trpljenju tudi molitev postane drugačna. Duhovnik, ki je moral iti skozi to temo, svoje stanje takole opisuje: »Čutil sem se silno osamljenega, zdelo se mi je, kot da ne živim na tem svetu, temveč na nekem drugem. Knjige, ki sem jih imel prej silno rad in so mi bile velika tolažba, mi kar naenkrat niso več govorile. Tudi najboljši prijatelj, ki mi je stal ob strani, zame ni imel več besede, ki bi me lahko potolažila. Ni bilo več človeka, ki bi lahko mojo preizkušnjo razumel in mi pomagal. Ostal sem sam in Jezus v tabernaklju z menoj. Moja molitev pa je bila popolnoma brez občutka. Ko sem molil pred Najsvetejšim, se mi je zdelo, da bo z mano kmalu konec, ne samo v duši, tudi fizično. Čutil sem silno zapuščenost in žalost. Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.
In kaj mi je v tem stanju preostalo? Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«
p. Anton

ponedeljek, 19. december 2016

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Tudi v tem mesecu smo napredovali za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Milostni kip fatimske Marije romarice so naši romarji slovesno izročili vodstvu v Fatimi, da ga pripravi za naslednje romanje. Mati Marija pa ostaja z nami in bo še naprej spodbujala fante in dekleta, da se odločijo za hojo za Kristusom po ožji poti. Naj ona prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost. Ona je Mati še posebej vseh poklicanih. Mi pa še naprej molimo, kajti žetev je velika, delavcem pa malo! Vedno več župnij bo kmalu brez duhovnika, če ne bo veliko več novih maš kakor doslej.

sobota, 17. december 2016

Pričevanje o Božjem usmiljenju


Bil je človek, ki je imel več let glavobole, ki so bili posledica duševnega trpljenja, saj nobena izmed mnogih preiskav ni pokazala ničesar nenavadnega. Navzven se je to trpljenje kazalo kot živčnost; stiskanje pesti, čeljusti, zguban obraz od bolečine. Vse to trpljenje se je z leti le povečevalo.
Ko so svojci ocenili, da se mu je življenje začelo iztekati, so poklicali duhovnika in mu je podelil zakrament svetega bolniškega maziljenja. Njegov sin se je odločil, da bo molil devetdnevnico božjega usmiljenja in pridružil se mu je tudi njegov sin. Zadnji dan devetdnevnice je ob umirajočem očetu molil njegov sin. Ko je sin zaključil molitev je oče umrl.
Ta človek je bil moj stari oče. V teh zadnjih devetih dneh je bil njegov obraz prepojen s trpljenjem, ampak ustnice so pa skoraj neprenehoma  izgovarjale: »Aba, Aba, Aba, Aba…« Da, klical je Očeta. Oče me je poklical in mi sporočil, da je stari oče umrl. Hitro sem prišel in ko sem zagledal telo sem onemel … Obličje je bilo kakor od angela; globoko spokojno, svetlo, predvsem pa lepo. Zgodila se je neverjetna preobrazba (spremenitev obraza), ki jo je povzročilo in izvršilo Očetovo usmiljenje, kakor je Jezus obljubil sveti Favstini glede molitve ob umirajočih. Da je bil načrt popoln, pričuje tudi to, da je nebeški Oče svojega sina poklical domov k sebi, na dan Vseh Svetih.

Usmiljeni Oče, zahvaljujem se ti,
da si se tako čudovito proslavil
skozi svojega sina – mojega starega očeta,
in razlil svojega Duha vanj, da ga je očistil,
preobrazil in naredil deležnega Božje lepote.
Podeli tudi nam svojega Duha, da bi tudi tisti,
ki bodo ob naši smrtni uri videli naš obraz,
uzrli tvojo lepoto.
B. S.

petek, 16. december 2016

Pojdi in ti delaj prav tako


Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Jezus je učitelju odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu:
»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10, 30–37).
Napol mrtvi človek je bil Jud. Judovski duhovnik in levit se ga nista usmilila, čeprav sta bila prva poklicana, da izkažeta usmiljenje pripadniku svojega rodu, ki je bil v veliki stiski. Napol mrtvega Juda se je usmilil šele neki Samarijan. To dejanje je občudovanja vredno zlasti zato, ker je Samarijan premagal sovraštvo, ki je vladalo med Judi in Samarijani. Napol mrtvi Jud se mu je zasmilil, zato mu je pomagal ter temeljito poskrbel zanj. V rane je vlil olje za blažitev bolečin, vino pa za razkuževanje ran. Izročil ga je gostilničarju, da je zanj poskrbel, sam pa je zanj plačal oskrbnino.
Za kristjana ni dovolj ljubezen do Boga, ampak mora izpolnjevati tudi ljubezen do bližnjega. Učitelj postave, ki je Jezusu postavil vprašanje, kdo je njegov bližnji, je pravilno odgovoril, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25–27).
Jezus sam je bil najpopolnejši usmiljeni Samarijan. V vsem svojem javnem delovanju se je zavzemal za najbolj uboge. Ozdravljal je bolnike, izganjal hudobne duhove, grešnikom je odpuščal grehe. Učil je: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Sam je navzoč v ljudeh, ki so potrebni pomoči. Pri poslednji sodbi bo zveličanim dejal: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,34–36).
Mati Terezija je dejala: »Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je on tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi … Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.« »Vsi moramo biti priče Jezusovega usmiljenja, njegove ljubezni do naših družin, naših sosedov, mest, kjer prebivamo, in do sveta, v katerem živimo.«
p. Anton