FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (26) Sedaj ni več mogoče dvomiti

Po Mariji je deloval Bog. On je bil pri vseh Marijinih prikazanjih navzoč in dejaven. S sončnim čudežem je potrdil resničnost Marijinih prikazovanj in sporočil. S tem je hotel doseči, da bi Marijina sporočila vsi sprejeli in se po njih ravnali.

Fatima je postala milostni kraj, kraj številnih romanj. Kljub tako izrazitemu sončnemu čudežu pa so mnogi ostali še naprej neverni in so skupaj z oblastniki romanja ovirali in sramotili. Ni pa jih bilo tako malo, ki jim je čudež pomagal, da so postali verni. Duhovnik Manuel Pereira da Silva je še istega dne pisal kanoniku Antonu Pereira de Almeida pismo, v katerem po opisu čudeža nadaljuje:

»Vsi so pokleknili, mnogi tudi v blato. V razkošnem vozu, ob katerem je stal dr. Formigon, se elegantno oblečena gospa srednjih let obrne k fantu, ki je bil videti kot visokošolec, in ga vpraša z neizrekljivo ganjenostjo:

'Moj sin, ali še dvomiš o bivanju Boga?'

'Ne, moja mati,' odgovori mladenič z objokanimi očmi. 'Ne, sedaj ni več mogoče.'«

Za vero je poleg razumskega spoznanja, da je verovati pametno, potrebna človekova volja, da je pripravljen po veri tudi živeti. Poleg tega je vera predvsem Božji dar, za katerega mora biti človek v vsej ponižnosti in hvaležnosti popolnoma odprt.

Kljub mnogim Kristusovim čudežem v času njegovega javnega delovanja je večina ljudi ostala neverna. Dogodilo se je in se še danes uresničuje, kar hoče povedati Jezus v priliki o hudobnem bogatašu in ubogem Lazarju. Neusmiljeni bogataš je po smrti prišel v kraj trpljenja, ubogi Lazar pa v Abrahamovo naročje. Bogataš je prosil Abrahama, naj pošlje na zemljo Lazarja, da bo posvaril njegovih pet bratov, da tudi oni po smrti ne bodo prišli v kraj muke. »Abraham pa je rekel: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' Ta pa je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, temveč če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo spreobrnili.' On pa mu je rekel: 'Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih'« (Lk 16,19–31).

Sv. Jožef varuje pred zlom, Marija odpira nebeška vrata

V 32. poglavju svojega življenjepisa sv. Terezija Avilska pripoveduje o videnju pekla, katero ji je Gospod dal leta 1559: »To je ena od najpomembnejših milosti, ki mi jo je Gospod podaril na način, da bi mogla iz nje izvleči največjo korist. Izgubila sem strah pred stiskami in nasprotji tega življenja in od nje sem prejela dovolj poguma za njihovo prenašanje.« V istem 32. poglavju to videnja osmišlja poseben svet, ki se je rodil 24. avgusta 1562 kot natančno nasprotje pekla: prvi reformirani karmel sv. Jožefa v Avili. Majhna Sveta Družina na zemlji!

Majhen samostan, ki je bil uresničen po želji Božjega Srca, ji je opisal Jezus nekega dne po sv. obhajilu: »Jezus je želel, da bi bil samostan posvečen sv. Jožefu, ki nas bo varoval in katerega kip bo postavljen nad ena od njegovih vrat. Marijin kip mora biti postavljen nad druga vrata in Jezusov nad osrednja. Ta samostan bi bil zvezda, ki bi izžareval veliko luč.« Vse je jasno: Ta Božji svet je svet sv. Jožefa. Obstaja dvoje vrat: Prva, vhodna vrata, vodijo na cesto in so zaupana sv. Jožefu. Ta vrata omogočajo, da zapustimo ta zapleteni, zmedeni, sovražni in nevarni svet. Druga vrata, skozi katera je Jezus prišel na ta svet, so skrivnostna. To so Marijina vrata, ki se odpirajo v nebesa.

P. André Doze, Jožef, senca Očeta

Marija vedne pomoči

Druga polovica leta 1881 je bilo zaznamovana z grozljivo epidemijo črnih koz na Haitiju. Žarišče epidemije so opazili v Cap-Haitienu, nato pa je dosegla prestolnico Port-au-Prince. V tem času je neka pobožna žena prinesla iz Pariza podobo Device, ki so jo klicali Marija vedne pomoči. Ta pobožnost je bila popolnoma neznana v Port-au-Princeu in opat Kersuzan, kurat katedrale, je prišel na idejo, da bi podobo v slovesni prošnji procesiji nesli na grič Bel-Air s prošnjo za prenehanje zla.

Ta prošnja procesija je bila 5. februarja 1882. Na kuratovo prošnjo je krajevni škof msgr. Guillot šel s sveto podobo z vrha hriba do cerkvenih vrat in z njo nad prestolnico naredil znamenje križa. Navzoči so imeli vtis, da so bile njihove molitve za rešitev mesta uslišane. V naslednjem mesecu je epidemija popolnoma izginila. Oče Kersuzan je postal goreč častilec Marije vedne pomoči. Njegov zgled je deloval na župnijo in v kratkem času se je vse mesto vsako leto odpravilo na procesijo z Marijino podobo.

P. A. Cabon, Maria V, 1958

Prerezan na dva dela… se je spovedal

V začetku 20. stoletja je v Ashtabuli (Ohio, ZDA) vlak povozil človeka, ko je neprevidno prečkal cesto s tirnicami. Dobesedno prerezan na dva dela, bi v trenutku moral umreti. Toda na presenečenje vseh je ostal živ in je prosil za navzočnost duhovnika. Ta je prišel in poslušal spoved ponesrečenega. Ko je prejel zakrament zakramentalno odvezo in bolniško maziljenje, je, spravljen z Bogom in extremis, umrl v miru. Na njegovih prsih so našli škapulir karmelske Matere Božje. Božja Mati je držala obljubo …

Le scapulaire du Mont-Carmel, marec 1977, p. 37

Šopek Materi Mariji Poškodovan kip Device zaradi žarčenja v Nagasakiju na Japonskem

Ko je ameriška atomska bomba »Fat Boy« pred 70 leti porušila Nagasaki, je bila med podrtimi zgradbami tudi stolnica iz Urakamija, ki je bila med največjimi v Aziji.

Eksplozija, ki je 9. avgusta 1945 opustošila mesto in povzročila smrt 70.000 ljudi, je razbila okna in porušila stene zgradbe, zažgala oltar, zvon pa se je pričel taliti. To, kar so japonski katoličani imenovali čudež, se je tikalo glave lesenega kipa Device Marije, ki je preživela pekel!

Podoba je ohranila brazgotine vojne: ožgane oči s črnima očnicama, desno lice je počrnelo in po dolžini obraza se kot solza vije razpoka. »Ko sem jo prvič videl, sem mislil, da Devica joka,« je rekel Šigemi Fukahori, 79 letni župljan, ki je kip poznal pred eksplozijo. »Bilo je, kot da bi se postavila v bran proti grozotam vojne in pri tem žrtvovala samo sebe,« je dodal.

Poškodovani kip je danes na ogled v novi cerkvi, ki je bila ponovno zgrajena v istem položaju 500 metrov od središča eksplozije atomske bombe.

La Dépêche du Midi, 9. avgust 2010