Posvetitev kot prijateljska zaveza

Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu se zavežemo, da bomo skrbeli za njune zadeve, onadva pa se zavežeta, da bosta skrbela za naše zadeve. Gre torej za nekakšno medsebojno pogodbo, ki ji z lepšim izrazom rečemo prijateljska zaveza.

Po naravi smo sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Pri posvetitvi pa se je treba usmeriti od sebe k Jezusu in Mariji. Če to uspemo, se bomo rešili svoje sebičnosti. Onadva se bosta zavzela za nas in nam odvzela naše odvečne skrbi. S posvetitvijo jima izročamo svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. Jezus in Marija bosta odslej skrbela za vse to, mi pa se bomo rešili pretirane zaskrbljenosti in bomo svoja vsakdanja opravila delali z večjim mirom in zaupanjem v Jezusovo in Marijino pomoč.

Odslej bomo skrbeli za zadeve, ki so Jezusu in Mariji posebno pri srcu. To je življenje po evangeliju in večno zveličanje ljudi. Za odrešenje in zveličanje ljudi je prišel Jezus na svet, se rodil kot človeški otrok in zanje umrl na križu. Zato je ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha, da bi ljudi vodil k svetosti. Devica Marija je bila Jezusova zvesta sodelavka in družica. Postala je mati ljudi in mati Cerkve ter želi, da bi se vsi ravnali po Božji volji in se zveličali.

Ko se posvetimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postanemo njuni apostoli in pričevalci. Oba računata z nami. Jezus je glava Cerkve, Devica Marija pa je njena Mati. S svojim življenjem in z besedo bomo delali zanju, za rast in duhovno poglabljanje njune Cerkve, ki je tudi naša Cerkev.

Naš apostolat je najprej apostolat molitve in žrtve ter zglednega krščanskega življenja po evangeliju, v izpolnjevanju Božjih in cerkvenih zapovedi. Molili bomo za rast Božjega kraljestva v dušah. V ta namen bomo sprejeli nase tudi kakšno odpoved, žrtev. Predvsem bomo voljno nosili vsak svoj križ in tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (4) Kdaj gre za osebno posvetitev?

Imamo različne oblike posvetitve: osebno posamezno posvetitev, ki jo opravi vsak sam zase; osebno občestveno, ki jo opravi vsak osebno, a skupaj z občestvom, h kateremu pripada (družina, redovne skupnosti, krščanska duhovna gibanja, župnije itd); posvetitev po zastopniku, ki jo opravi cerkveni predstojnik področja (župnija, škofija, narod, vesoljna Cerkev, ves svet). Papež Leon XIII. je leta 1899 ves svet posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu, papež Pij XII. pa leta 1942 prav tako ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Škof lahko tako posveti svojo škofijo, župnik župnijo, družinski oče ali mati svojo družino. Če posameznik kot predstojnik posveti Jezusovemu ali Marijinemu Srcu kako skupnost, župnijo, škofijo, deželo, narod ali vso Cerkev in ves svet, je to predvsem intenzivna prosilna molitev za tisto skupino ljudi. Tudi takšna posvetitev ima velik pomen, saj jo posameznik izvrši kot zastopnik skupnosti. Vendar pri tej posvetitvi manjka volja vsakega posameznika, njegova osebna odločitev in izročitev. Danes, ko pogosto niso vsi člani družine verni, lahko oče ali mati na ta način posvetita svojo družino in jo izročita Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Popolnejša pa je posvetitev, pri kateri sodelujejo vsi člani družine.

Predvsem si prizadevajmo za osebno posamezno in osebno občestveno posvetitev. Osebno posamezno posvetitev ali osebno občestveno posvetitev opravimo po skrbni pripravi na svojem domu ali v cerkvi, če jo bo organiziral župnik ali voditelj občestva. Po osebni občestveni posvetitvi je občestvo še bolj povezano med seboj. Tako se posveti družina, če so vsi člani verni in se za to odločijo. Lahko se tako posveti le del družine, ki se za to odloči. Osebno občestveno posvetitev morejo opraviti različna občestva, npr. redovne skupnosti, krščanska duhovna gibanja, veroučne in druge podobne skupine, župnije. Povsod je potrebno, da se za to prostovoljno odloči vsak posameznik, opravi potrebno pripravo, se osebno posveti in zavestno sprejme nase obveznosti, ki so povezane s posvetitvijo. Da bo posvetitev res osebna in prostovoljna, je bolje, da se ne opravi med redno nedeljsko mašo, kajti tisti, ki hodi k nedeljski maši, s tem še ni pripravljen na posvetitev. Kdor posvetitev vzame zares, bo pripravljen prav zato posebej priti v cerkev. Posvetitve ni brez žrtve.

Misli sv. Bernarda (15)

Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Zato je nadvse potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino.

Boga ni mogoče prav spoznati, če ga ne ljubimo. Sveti Duh prinaša oba darova: luč spoznanja in gorečo pobožnost. Resnico je treba razumeti in jo ljubiti. Potrebno je pripraviti pamet za razumevanje in voljo za spoznanje.

Sveti Duh ne vnema radovednosti, ampak podžiga ljubezen. Znanje je treba sprejeti z ljubeznijo. Spoznanje, ki napihuje, je brez ljubezni.

Spominjam se, da mi mnogi od vas v zasebnih izpovedih tožijo, koliko trpijo zaradi duhovne suhote, naveličanosti in otopelosti, ko ne morejo prodreti v Božje skrivnosti in da malo ali nič ne čutijo sladkosti duhovnega življenja. Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se napne in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti.

Jezus se je pridružil učencema, ki sta se na poti v Emavs pogovarjala ter jima je postal prijeten in zgovoren sobesednik. Evangelij nam to tudi obljublja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (7) Bernard kot Marijin služabnik in pevec

Cistercijani so od vsega začetka zelo častili Devico Marijo. Zaslugo za to navadno pripisujejo sv. Bernardu, in to upravičeno. Vendar so že ustanovitelji cistercijanskega reda, sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, Marijo zelo častili. Samostanska cerkev v benediktinskem samostanu Molesme (izg. Molém), od koder so izšli, je bila posvečena Materi Božji. Njej je bila posvečena tudi cerkev v na novo ustanovljenem samostanu Cîteaux (izg. Sitó), prvem cistercijanskem samostanu, kamor so iz Molesma prvi menihi skupaj z ustanovitelji prišli leta 1098. Marijo so imeli za ustanoviteljico Cîteauxa, ki je veljal za viteško postojanko Naše Gospe. Novi cistercijanski red so imenovali Marijin red. Cistercijanski generalni kapitelj je že na začetku reda določil, naj bodo vse cistercijanske cerkve zgrajene in posvečene spominu presvete Marije, Kraljice nebes in zemlje. To določilo velja še danes.

Ko je sv. Bernard okrog leta 1112 skupaj s tridesetimi sorodniki in prijatelji vstopil v mladi cistercijanski red, je marijansko usmerjenost reda z velikim navdušenjem sprejel in še bolj poglobil. Otroško zaupljiv odnos do Marije je gojil že na domačem gradu. Na ta prisrčen odnos so vplivale tudi že prej omenjene sanje na božično noč, ko se je znašel v betlehemski votlini ob sv. Jožefu in Mariji ter novorojenem Detetu.

Ljubezen do Marije verjetno dolguje tudi svoji svetniški materi Aleti, ki mu je umrla že v mladih letih, verjetno, ko je bil sedemnajst let star.

Kar je Bernard kot opat v samostanu Clairvaux (izg. Klervó) priporočal drugim, je najprej sam živel. Poglabljal se je v Kristusovo in Marijino življenje. S kontemplacijo je podoživljal Marijine misli in čustva. O Mariji je govoril z velikim notranjim žarom. Ko je pisal o njej, je sledil svojemu srcu. Pri tem je ostal trezno v mejah Svetega pisma, cerkvenih očetov in zlasti liturgije. Na svojih potovanjih je po cerkvah maševal pri oltarjih Matere Božje. Ko so se ljudje v svojih stiskah obračali nanj, se je on zatekal k Mariji. Umrl je 20. avgusta 1153, nekaj dni po prazniku Marije Vnebovzete, ki je posebna zavetnica cistercijanskega reda. Pokopali so ga v kapeli Matere Božje v samostanski cerkvi v Clairvauxu.

Iz središčne vloge, ki jo je imel v Bernardovi duhovnosti Kristus, še posebej trpeči Odrešenik, je razumljiv svetnikov odnos do Device Marije. Že najzgodnejši življenjepisci poudarjajo, da je bil prisrčno povezan z njo. Imajo ga za Marijinega služabnika, pevca in učenca. Bernardova posebna ljubezen do Marije je utemeljena v njegovi izredni ljubezni do Kristusa. Ni mogoče ljubiti Kristusa, ne da bi ljubili njegovo Mater, ki nam ga je prinesla. Zato je Bernard tako slavil Marijo in s takšno ljubeznijo govoril o njej, njenih odlikah, krepostih, o tesni povezanosti z Jezusom. Moč Marijine priprošnje izvira iz njene prisrčne povezanosti s Sinom. Jezus ji zato ne more ničesar odreči.

Bernard je občudoval Marijino usmiljenje. V svojem naročju je nosila neustvarjeno Ljubezen. Vedno je sodelavka pri Božjem usmiljenju. Na njej ni ničesar, kar bi moglo grešnika odbiti. Svetnik je v Mariji občudoval njene kreposti. Pomenila mu je čudovit zgled duše, združene z Bogom.

Dante ima v spevu Raj sv. Bernarda za vodnika v najvišja področja nebes. Bernard vodi Danteja vse do prestola Matere Marije in mu razlaga, kako se ves raj razširja prav od Marije. Spodbuja pesnika, naj se zazre vanjo, katere lepota povzroča radost v očeh vseh drugih svetnikov. Bernard prejema lepoto od Marije, kakor zvezda Danica prejema svetlobo od sonca. Bernard in Dante strmita v obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu obrazu.

Vseh Bernardovih del o Mariji, če pri tem upoštevamo tudi posamezne odlomke v različnih spisih, je približno za srednje debelo knjigo, kar ni veliko. Vendar nikoli ni bil tako mladostno svež in prepričljiv kakor takrat, kadar je govoril in pisal o Mariji. Odločilna je kvaliteta, bogastvo spisov, umetniška oblika in njihov vpliv, ki so ga imeli v krščanskem izročilu vse do današnjih dni.

Kar je svetnik povedal o Mariji, ni nič posebno novega, a povedano je na nov način, prisrčno, očarljivo, da poslušalca in bralca ogreje, navduši za Marijo. Sam je Marijo neizmerno ljubil. Njegovi stavki so polni simbolov, vprašanj, dvogovorov. Poudarjal je češčenje, ki ga dolgujemo Mariji. Občudoval jo je in bil z njo povezan v kontemplativni molitvi.

Zajemal je iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, sv. Anzelma in predvsem iz cistercijanske liturgije. Ob liturgiji je veliko razmišljal, tako da je marsikatera Bernardova misel o Mariji nastala v zvezi s cistercijanskim bogoslužjem na Marijine praznike. Za opisovanje Marijinega življenja je uporabljal evangelije, ne kakšnih drugih nepristnih spisov. Skrbno je raziskoval svetopisemsko besedilo, da bi iz njega izluščil čimveč, zlasti Marijine kreposti in Marijino duhovno podobo.

Na podlagi ohranjenega seznama iz konca 12. stoletja vemo, da je imela knjižnica v Clairvauxu tristo štirideset rokopisov, kar ni malo. Sv. Bernard je torej imel na razpolago bogato knjižnico.

Slavni opat iz Clairvauxa je govoril in pisal predvsem za svoje sobrate, da bi jih spodbudil za pot svetosti. Ni napisal posebne razprave, ki bi hotela obdelati celotni nauk o Materi Božji. V takratnem času se teologi še niso sistematično ukvarjali s tem vprašanjem.

V knjigi ŽENA, OGRNJENA S SONCEM imamo naslednje spise o Mariji: Hvalnice Devici Mariji, Dvanajst prednosti blažene Device Marije, Vodotok, Pismo lyonskim kanonikom, Svečnica (odlomki).

Vse homilije so povezane s kakšnim liturgičnim praznikom in jih je svetnik prav za tisti praznik namenil menihom v Clairvauxu. Le sestavka Hvalnice Devici Mariji ni napisal kot homilijo, ampak kot samostojen spis za branje. To delo, ki je razdeljeno na štiri homilije, je največje Bernardovo delo o Mariji in hkrati najlepše, kar je svetnik povedal v njeno hvalo. To zgodnje delo, ki v obliki hvalnice obravnava angelovo oznanjenje Mariji, je verjetno nastajalo v času njegove bolezni med leti 1118 in 1123. V uvodu namreč sam omenja svojo telesno slabost.

Homilijo o dvanajstih prednostih blažene Device Marije je imel Bernard v nedeljo v osmini Marijinega vnebovzetja. V njej med drugim opisuje Marijino posredništvo med nami in Jezusom, Marijine prednosti in kreposti, devištvo in materinstvo.

Homilijo o vodotoku je Bernard namenil za praznik Marijinega rojstva. Že naslov kaže na Marijino sredniško vlogo, s katero se svetnik v tem govoru predvsem ukvarja. Marija je sprejela Božjo Besedo in jo posredovala človeštvu kot živo vodo iz nebeškega izvira. Jezusa je sprejela, da bi ga posredovala nam.

Bernardovi spisi o Mariji so kmalu postali klasika. Svetnik je veljal za avtoriteto na področju nauka o Mariji, zato je imel velik vpliv na naslednja stoletja, vse do našega časa. Ob njem so se navdihovali pisatelji, pesniki, slikarji in kiparji. Številni papeži vse do našega časa so ga v svojih odlokih pogosto navajali. Vplival je zlasti na nauk o Marijinem posredništvu.

Bolj kakor drugi je pri Mariji poudaril psihološki vidik, Marijino bogato notranjost, njeno srce, njeno duhovno življenje, njena bogata čustva. To Marijino notranje bogastvo je še bolj naglasil kakor sv. Anzelm. Marijo je prikazal bolj živo in bolj vredno naše ljubezni, bolj zedinjeno z Bogom, bolj zavzeto za naše zveličanje, bolj Božjo in bolj človeško. Bolj Božjo, ker je lepo pokazal, kako je po kontemplaciji in ljubezni zedinjena z Bogom; bolj človeško, ker jo je opisal kot preprosto človeško mater, ki se tudi s človeško ljubeznijo sklanja nad Detetom, z vso svojo materinsko nežnostjo.

p. Anton

Pogovori z Jezusom (15) Vabim te v najtesnejše prijateljstvo

Predragi prijatelj, pritegnil sem te v sodelovanje pri mašni daritvi. Pri svetem obhajilu ti dajem samega sebe za duhovno hrano. To je na tem svetu najpopolnejše, najodličnejše in najtesnejše srečanje in združenje z menoj.

Z menoj se povezuješ tudi pri prejemanju drugih zakramentov, pri branju in poslušanju Svetega pisma, pri obisku Najsvetejšega, pri molitvenem bogoslužju, pri osebni molitvi, v bližnjem, posebej v predstojniku in v ubogem ter trpečem človeku, v skupnosti, ki je zbrana v mojem imenu in ob srečavanju z Božjim stvarstvom.

Želim biti tvoj prijatelj in te vabim v prijateljsko zvezo z menoj. Izberi me za središče svojega življenja. Če boš spolnjeval mojo voljo, boš s tem pokazal, da jemlješ moje prijateljstvo zares.

Čim bolj boš v prisrčnem prijateljstvu z menoj, tem bolj se boš po meni upodabljal in postajal meni podoben. Navzel se boš mojega mišljenja, govorjenja in ravnanja. V tebi bodo zaživele moje kreposti, predvsem moja ljubezen do Očeta in vseh ljudi, zlasti do najbolj zapuščenih. Mene boš začel posnemati tudi v odnosu do križa in poniževanj. Jaz sem pot do popolnega človeka. Drugi vatikanski cerkveni zbor uči: Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek.

Gospod Jezus, tvoje prijateljstvo do mene se najbolj razodeva, ko sodelujem pri mašni daritvi in pri svetem obhajilu prideš v moje srce. Naj se tega vedno bolj zavedam in ti prijateljstvo vračam z zvestim življenjem po evangeliju v ljubezni do tebe in vsakega človeka, zlasti do tistega, ki je v stiski. Varuj me, da bi te kdaj prejemal brez gorečnosti, tako rekoč iz navade. Naj bo moje srce vedno čisto. Pomagaj mi, da bo moj pogovor s teboj prisrčen, ko te prejmem pri svetem obhajilu in ko se mudim v molitvi pri evharističnem češčenju. Kakor za tvojega služabnika Lojzeta Grozdeta postani tudi zame Sonce mojega življenja.