Duhovne prireditve v Stični v letu 2015

MAREC

6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitev za duše v vicah v mali kapeli

20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS

20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci

26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL

12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki, BD in drugi

14. enodnevni simpozij: Meništvo in kultura, v prostorih Muzeja

17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci

19. ob 14.30 molitev za duše v vicah v mali kapeli

24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki

24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAJ

10. romanje Bernardove družine na Ptujsko Goro

13. ob 19.30 fatimska pobožnost

16. – 17. Skupnost Emanuel

17. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

22. – 24. Zakonci (ž. Ljubljana – Koseze)

29. – 31. Klemen Križaj, Zdravo življenje

29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 8. marca, 12. aprila ob 15.00 v cerkvi (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje na Ptujsko Goro cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v letu 2015

Fatimska pobožnost bo v baziliki v Stični z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v sredo 13. maja, v petek 12. junija, v ponedeljek 13. julija, v četrtek 13. avgusta, v nedeljo 13. septembra in v torek 13. oktobra.

Duhovne vaje za člane BD in vse druge

Člani Bernardove družine in vsi drugi lepo vabljeni v Stično na postno duhovno obnovo, ki jo bo vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, in sicer od 20. marca ob 18. uri do 22. marca po kosilu. Prijavite se na tel. 01/787 71 00.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O mladeniču, ki se je spovedal svojih grehov po smrti

Tiste, ki bodo to brali, nujno prosim, naj tega ne odpravijo kot lažno sporočilo, kajti stvar se je zgodila v našem času, kot pričajo še danes verodostojne osebe iz cistercijanskega reda.

Govorimo o Hugonu, blaženega spomina, opatu v Bonnevauxu. Vsem, ki so tega pomembnega moža poznali, je znano, s kako velikimi darovi milosti je bil obdarjen. Imel je mladeniča, za službo sla, ki je bil za ugodna potovanja zelo koristen, ker je bil živahen in hiter, zato je bil opatu ljub in dobrodošel, kakor tudi drugim, ki so imeli opravka z zunanjimi stvarmi. Zgodilo pa se je, da je bil prisiljen sredi mladostnih dni prenesti strašno ločitev duha od telesa in trdi smrti plačati grozni davek. Kajti nenadoma ga je popadla težka telesna slabost, pri čemer je čutil, da je moč cvetoče mladosti začela vedno bolj plahneti. Ko je končno obupal nad svojim sedanjim življenjem, je začel s tesnobnim občutkom razmišljati o prihodnjem življenju. In poln žalosti je pretakal solze, ker je v svoji nezrelosti večkrat užalil Boga Stvarnika. Zaželel si je odrešilno sredstvo spovedi, kot edino rešilno desko v širokem morju brodolomcev. Toda ta želja se mu ni izpolnila, zato se je Bog zanj zavzel s pomočjo čudežnega dogodka po njegovi smrti. Častitemu opatu, ko je ponoči že počival v postelji, se je prikazal ta že umrli mladenič z jokajočim obrazom in v drži človeka, ki je žalosten in v velikih težavah. Končno se je z velikim spoštovanjem približal ter ga med solzami prosil, naj sprejme njegovo spoved. Potem se je spovedal, pri čemer je natančno razločeval vzroke in okoliščine, v katerih je grešil. Priznal je tudi nekaj velikih grehov. Pri tem je zelo jokal, z veliko bridkostjo skrušenega srca in kesanja, kot se komaj more najti pri živih.

Ko pa je končal spoved, je še globlje vzdihoval, svojemu joku je pridal še več solza in rotil opata v veliki skrušenosti, naj se ga milostno usmili in mu s svojimi molitvami izprosi, da bi mu bil Sodnik v nebesih naklonjen. Ko je opat hotel odgovoriti na težave te stiske, se je zbudil. Medtem ko se je spominjal tega, kar je videl in slišal, in čutil v sebi veliko sočutje z umrlim, je spoznal, da prikazanje ni bilo prazno. Da pa bi odstranil vsak dvom iz srca, mu je čudovita dobrota vsemogočnega Boga podelila, da je telesno izkusil prikazen. Ko je z roko potipal mesto, kjer je jokala duša, je našel odejo vso premočeno od solza. Častiti opat je torej veroval Božji moči, zato je odvezal mladeničevo dušo v kapitlju bratov, ponudil Bogu v zadoščenje svoje in svojih bratov molitve ter svete maše in tako odtegnil ubogo in grešno dušo kazni večne smrti ter jo po Božji milosti naredil deležno, kot verjamemo, večne blaženosti. Tako je pokazal, da je to, kar je pri ljudeh nemogoče, pri Bogu mogoče.

POPOLNA PODARITEV (2) ˝Odprite vrata Odrešeniku! – Zato pa odprite srca Mariji!˝

Pismo papeža Janeza Pavla II. ob 1950-letnem spominu na izvršitev našega odrešenja se začne z vzklikom: ˝Ődprite vrata Odrešeniku!˝ Iz skrivnosti odrešenja, ki je skrivnost nedoumljive Božje ljubezni, Cerkev tudi sicer stalno živi.

Prav tukaj nam prihaja naproti Devica Marija. Ko je Karel Wojtyla nastopil službo krakovskega nadškofa, je dejal duhovnikom: ˝Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.˝

Ne le duhovniki, marveč prav vsi kristjani smo poklicani k temu, da vedno bolj postanemo pravi Jezusovi učenci in vneti in uspešni sodelavci pri graditvi Kristusovega skrivnostnega telesa. Prav zaradi tega je tako potrebno, da se s svojim duhovnim pogledom stalno oziramo na Marijo in da dobivamo pomoč od Nje, ki je ˝s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu.«

Gotovo ni slučajno, če je papež hotel, da se sveto leto 1983 začne prav 25. marca ˝na praznik, ko je večna Beseda v telesu Device Marije po moči Svetega Duha postala človek in tako privzela naše meso,˝ darovano na križu in nato poveličano v naše odrešenje. Prav ta dan je bil sv. Ludviku Montfortskemu posebno ljub. Zato pravi: (v Pp 243) ˝Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebno častijo véliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je prav v posebni zvezi s popolno predanostjo Mariji in po njej Kristusu. To pobožnost je namreč navdihnil Sveti Duh iz naslednjih razlogov:

1. Da bi častili in posnemali neizrekljivo odvisnost, katero je hotel sprejeti nase sam Sin Božji, namreč odvisnost od Marije. In sicer sprejeti to odvisnost zaradi slave Boga, svojega Očeta, in zaradi našega odrešenja. Ta odvisnost se posebno kaže v tej skrivnosti učlovečena, ko Jezus Kristus živi tako rekoč ujet in brez moči pod srcem svoje čudovite Matere, od nje odvisen v vseh rečeh.

2. Da bi se zahvaljevali Bogu za brezprimerne milosti, ki jih je izkazal Mariji, zahvaljevali zlasti zaradi tega, ker jo je izbral za svojo najvrednejšo Mater, kar se je zgodilo v tej skrivnosti.

To sta tudi glavna namena naše popolne podaritve in posvetitve samega sebe Jezusu Kristusu in Mariji.˝

Za tiste, ki so se po njegovem navodilu že posvetili, piše sv. Ludvik: ˝Vsaj enkrat na leto, na spominski dan te posvetitve, naj to posvetitev obnovijo, prej pa naj se tri tedne s posebnimi vajami pripravljajo.˝ Na bolj preprost način pa naj takšno posvetitev obnove vsak dan. Npr. z besedami: ˝Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ za njim vse dni življenja.˝

Ob klicu: ˝Odprite vrata Odrešeniku!˝ slišimo odmev: ˝Zato pa odprite srca Mariji!˝

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (3) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (1)

Kar je bil za blaženega Antona Martina Slomška Jakob Prašnikar (1784 – 1841), to je bil za Božjega služabnika Antona Strleta Janez Pucelj (1890 – 1964). Kot župnik v rojstni župniji Sv. Vida je prepoznal duhovni poklic v mladem »Špelinovem Tončku«, mu predlagal šolanje v škofovih zavodih in mu ob nepredvidljivih ovirah pomagal, da je mogel začeti šolanje v škofijski klasični gimnaziji.

Ko so se v župniji Ljubljana Ježica, kjer je Janez Pucelj nazadnje deloval in tudi umrl, leta 2003 spominjali pokojnega župnika ob 70 obletnici njegovega prihoda v župnijo Ljubljana Ježica (1933), so povabili tudi prof. Antona Strleta, da bi kaj povedal o njem. A zaradi izčrpanosti in starosti se je opravičil. Napisal pa je zelo lepo pričevanje o svojem dobrotniku, in sicer v treh delih. V prvem opiše Janeza Puclja kot novomašnega pridigarja, v drugem kot vidovskega župnika in v tretjem kot njegovega dobrotnika.

Ob upoštevanju vrstnega reda naj najprej navedem Strletov opis Janeza Puclja kot vidovskega župnika v letih 1924 do 1933. Ko je Pucelj prišel k Sv. Vidu, je imel Strle devet let. Takole približno pol leta pred smrtjo opisuje svojega velikega dobrotnika:

»Župnik Janez Pucelj je v našo župnijo (Sv. Vid nad Cerknico) prišel za župnika z Blok (Fara pri Blokah), kjer je bil kaplan. Prejšnji župnik Pavlin je bil že star (menda je tedaj odšel v pokoj) in so se ga ljudje tako rekoč naveličali, saj je bil tudi res bolj 'pust', nekoliko oster do ljudi; dogajalo se je, da je v spovednici koga (tudi mlajšega) okregal, tako da se je to slišalo delno iz spovednice v 'ladjo'. Župnijsko cerkev in še kaj je pustil bolj 'pri miru', tako da se je poznalo, kako dobro bi bilo, da bi prišel 'mlajši gospodar'. Mene je župnik Pavlin še kar dosti prijazno 'spustil' k birmi (tedaj je birmoval še škof Jeglič), čeprav še nisem hodil v šolo (k birmi je tedaj šel 4 leta starejši moj brat in je mama, ki je pred dvema mesecema izgubila moža, prosila, da bi tudi mene že zaradi zmanjšanja stroškov župnik spustil k birmi: izprašal me je tako, da sem mu moral povedati 'na izust' apostolsko vero in še katero molitev – sicer pa je zaupal mami in že rajnemu očetu, ki sta bila oba verna). Tako nisem imel do njega odpora. Vendar se dobro spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo solidno pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplim, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico.

Niti se ne spominjam, ali sem sploh že hodil v šolo in k verouku pri prejšnjem župniku. Pač pa se še zdaj živo spomnim, kako smo bili otroci veseli, ko smo bili deležni tako živahnega in vedrega, a versko in nravno solidno resnega pouka. – Naj sedanji bralec ne misli, da je delovalo na nas (na mene) kot ne vem kakšen strah, ko je že pri prvih urah zazvenel župnikov izrek: 'Bog vse vidi, Bog vse ve – greh se delati ne sme!' Pozneje sem si od verouka npr. zapomnil način, kako se je mogoče z relativno lahkoto varovati greha kletvine: 'Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: Tavžent mačkov!, pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« To sem vsaj jaz vzel stoodstotno zares in nisem nikdar preklinjal.

Seveda je pri katehetu J. Puclju bilo polno še drugega, neprimerno pomembnejšega. Npr.: Čeprav je bila šola na nekoliko odročnem kraju z ozirom na glavna cerkvena vrata (okoli cerkve je bilo tudi pokopališče z zidovjem, nas je katehet spet in spet osebno vodil v cerkev pred Najsvetejše in se pri tem tako vedel – in nas navajal na takšno vedenje in notranje razpoloženje – da se mi je tako rekoč za vselej vtisnila 'zahteva' po zelo poudarjenem spoštovanju do Gospoda v Najsvetejšem zakramentu; in smo otroci pač kar v splošnem razumeli, kako lepo in zveličavno je 'obiskovati' Najsvetejše in ga častiti zaradi njegove dobrote (pa tudi prejemati oziroma obujati 'duhovno' obhajilo). Naučil nas je tudi od daleč pozdravljati Najsvetejše v tabernakljih in se že od tam odkriti v počastitev. In kako slovesne in lepe so se nam zdele izpostavitve sv. Rešnjega telesa v monštranci, najbolj pa seveda kar najslovesnejše procesije za praznik sv. Rešnjega telesa (in pri vstajenjski procesiji na veliko noč)! Vsi smo radi poslušali nedeljske in druge župnikove pridige in tudi nedeljski popoldanski govori se nam niso zdeli predolgi. Tudi postne pridige je imel kar dolge, pretresljivo npr. na veliki petek; pa za dan celodnevnega češčenja (čeprav so bili tedaj povabljeni tudi sosednji dušni pastirji). V postu je bil vsako nedeljo popoldne tudi daljši križev pot, navadno sv. Leonarda Portomavriškega. Posebej se spominjam, kako je župnik na prižnici tako 'molil naprej' ta križev pot, da se mu je od ganjenja kar za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal (nekaj podobnega je bilo včasih tudi pri molitvah na pokopališču popoldne na vse svete, ko je prepeval 'libero'). Še moram omeniti, kakšna globoka doživetja je pripravil J. Pucelj npr. za veliki teden ... Veliki četrtek! Na veliki petek vsa okna zakrita in tako rekoč vsa fara navzoča ob tako velikem dogajanju, ki je segalo v srca, neredkim res prav do dna.

Danes si kar skoraj ne znajo predstavljati ne duhovniki ne drugi ljudje, kako živo in kako polno je bilo tisti čas versko življenje v župniji, v naši in drugih.

Vidovci (praktično vsa župnija) so kmalu kar v splošnem vedeli, da je J. Pucelj tudi pesnik in pisatelj. To je bilo čutiti vedno tudi v pridigah, ki jih je – za vsako nedeljo – tudi napisal. In smo vedeli, da tudi veliko bere (ne le leposlovje, marveč, ali še bolj, tudi versko-bogoslovno literaturo) in prevaja.

Menda je sam bil avtor igre o egiptovskem Jožefu. Igrali so jo v Bavdkovem skednju blizu župnijske cerkve dijaki in študentje (tudi dva ali trije bogoslovci) v počitnicah nekega poletja. Velika udeležba! Vsa fara je o tem govorila. – Sproščenost pri vsem delovanju je pač pri njem podpiralo tudi dejstvo, da sta skupaj z njim v župnišču stanovala njegov oče in njegova mati (zelo pobožna, a modra, in sta skrbela za obdelovanje nekaterih njiv, za hlev, kjer so imeli kako kravo za mleko, in vsaj enega konja, na katerem je župnik večkrat jezdil, ko je hodil na podružnice maševat, ali pa se – včasih – peljal s 'kočijo').

Posebej je omembe vredno tudi dejstvo, da se je novi župnik že kar skoraj takoj začel zanimati za povečanje lepote cerkve in bogoslužja. Ljudje so mu tudi radi dajali, kadarkoli je prosil za darove. Tako mu je polagoma prišlo na misel, da bi dal na golih stenah župnijske cerkve upodobiti 'kmečka nebesa' (župnik Arški, Izidor-kmet, dekla Notburga, lurška Bernardka; zavetniki vseh podružnic v župniji; sv. Vid v glavnem oltarju – nad prezbiterijem pa zares lepa slika presv. Jezusovega Srca, ki pa je pod Pucljevimi nasledniki še posebno doživela razdejanje: zaradi nezavarovane, nepopravljene strehe je vlaga popačila to celotno sliko in še sliko sv. Vida ter okoliško steno. Nato je kot naslednik prišel še župnijski upravitelj dr. Rant, ki je bil tako samozavesten, da si je drznil kar brez vseh vpraševanj na škofiji naslikati nekakšne cvetne lonce in podobno (nekoč je bil 20 let sodnik ter je nato postal »svečenik«, kakor je sam zapisal na novomašne podobice). Kakšna škoda za župnijsko cerkev pri Sv. Vidu, da je v tistih letih zmede v zvezi z 2. svetovno vojno in spremljajočimi dogajanji še po njej prišlo do razdejanja teh 'kmečkih nebes'! Seveda ni bil tega kriv župnik J. Pucelj: Ko je imel novomašno pridigo, ta nebesa še niso bila popačena. Tudi z njimi je Janez P. 'pričeval o luči' – Naj mu sveti večna luč nebeškega veselja in veličastva!«

p. Andrej Pirš FSO

Moliti več in bolje

Zelo močno me je nagovoril ta naslov v reviji. Ker sem redovnica v kontemplativnem redu, sem se odločila, da vam pošljem kratko pričevanje glede molitve.

Razumljiv je naslov in zavedamo se potrebe, moliti več in bolje. Nagovoril pa me je ta naslov zato, ker bi ga v prvem hipu popravila: Moliti manj in bolje.

Če gremo k izviru, kaj sploh je molitev –l pogovor z Bogom, potem je jasno, da je potrebna iskrenost, preprostost in spontanost … V Evangeliju nam je naročeno, naj ne bo veliko besed, ker On že vnaprej vse ve … On želi naše srce. Zame je ena izkušnja v molitvenem življenju ravno ta: manj besed in več Duha, manj besed in globlje, manj besed in več časa. Ugotavljam ravno to, da se zgodi tako, da človek hoče moliti več, več molitev, več besed, še to in ono in potem ni več časa za poslušanje Boga, ni tišine, ni notranje povezanosti, ampak molitev postane breme in obveznost in nič več ne pomaga k notranji rasti in k poglabljanju odnosa z Bogom.

Imam lepo izkušnjo in naših zadnjih letnih ignacijanskih duhovnih vaj, kako en sam stavek iz Svetega pisma zadošča, da molil cel dan. Ta stavek je: »Bog je ljubezen.« Samo to in nič več in to sem ponavljala in premišljevala ves dan in lahko rečem, da je bilo dovolj, da je bilo vse in da je šlo na globoko, do dna duše. Bog me je po ponavljanju teh besed v notranjosti spreminjal, se mi razodeval, me razsvetljeval in mi pomagal. Je lepa izkušnja, ki bi  jo želela posredovati vsem, ki hrepenijo po resničnem, pristnem odnosu z Bogom. Se pravi: več časa, ves dan, neprenehoma, ampak malo besed in veliko Duha.

s. Marie – Agnès de Jésus FCJ