Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako po smrti. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako po smrti. Pokaži vse objave

sobota, 7. marec 2015

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O mladeniču, ki se je spovedal svojih grehov po smrti



Tiste, ki bodo to brali, nujno prosim, naj tega ne odpravijo kot lažno sporočilo, kajti stvar se je zgodila v našem času, kot pričajo še danes verodostojne osebe iz cistercijanskega reda.
Govorimo o Hugonu, blaženega spomina, opatu v Bonnevauxu. Vsem, ki so tega pomembnega moža poznali, je znano, s kako velikimi darovi milosti je bil obdarjen. Imel je mladeniča, za službo sla, ki je bil za ugodna potovanja zelo koristen, ker je bil živahen in hiter, zato je bil opatu ljub in dobrodošel, kakor tudi drugim, ki so imeli opravka z zunanjimi stvarmi. Zgodilo pa se je, da je bil prisiljen sredi mladostnih dni prenesti strašno ločitev duha od telesa in trdi smrti plačati grozni davek. Kajti nenadoma ga je popadla težka telesna slabost, pri čemer je čutil, da je moč cvetoče mladosti začela vedno bolj plahneti. Ko je končno obupal nad svojim sedanjim življenjem, je začel s tesnobnim občutkom razmišljati o prihodnjem življenju. In poln žalosti je pretakal solze, ker je v svoji nezrelosti večkrat užalil Boga Stvarnika. Zaželel si je odrešilno sredstvo spovedi, kot edino rešilno desko v širokem morju brodolomcev. Toda ta želja se mu ni izpolnila, zato se je Bog zanj zavzel s pomočjo čudežnega dogodka po njegovi smrti. Častitemu opatu, ko je ponoči že počival v postelji, se je prikazal ta že umrli mladenič z jokajočim obrazom in v drži človeka, ki je žalosten in v velikih težavah. Končno se je z velikim spoštovanjem približal ter ga med solzami prosil, naj sprejme njegovo spoved. Potem se je spovedal, pri čemer je natančno razločeval vzroke in okoliščine, v katerih je grešil. Priznal je tudi nekaj velikih grehov. Pri tem je zelo jokal, z veliko bridkostjo skrušenega srca in kesanja, kot se komaj more najti pri živih.
Ko pa je končal spoved, je še globlje vzdihoval, svojemu joku je pridal še več solza in rotil opata v veliki skrušenosti, naj se ga milostno usmili in mu s svojimi molitvami izprosi, da bi mu bil Sodnik v nebesih naklonjen. Ko je opat hotel odgovoriti na težave te stiske, se je zbudil. Medtem ko se je spominjal tega, kar je videl in slišal, in čutil v sebi veliko sočutje z umrlim, je spoznal, da prikazanje ni bilo prazno. Da pa bi odstranil vsak dvom iz srca, mu je čudovita dobrota vsemogočnega Boga podelila, da je telesno izkusil prikazen. Ko je z roko potipal mesto, kjer je jokala duša, je našel odejo vso premočeno od solza. Častiti opat je torej veroval Božji moči, zato je odvezal mladeničevo dušo v kapitlju bratov, ponudil Bogu v zadoščenje svoje in svojih bratov molitve ter svete maše in tako odtegnil ubogo in grešno dušo kazni večne smrti ter jo po Božji milosti naredil deležno, kot verjamemo, večne blaženosti. Tako je pokazal, da je to, kar je pri ljudeh nemogoče, pri Bogu mogoče.