Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 15. januar 2015

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 3. del

In kar zadeva medverski dialog?

Iskanje stikov z drugimi veroizpovedmi me sploh ne preseneča. Papež je vedno imel dobre stike z drugimi veroizpovedmi, sedaj pa to očitno čuti kot absolutno potrebo.

Papeževo češčenje Matere Božje ni nekaj medlega, komaj zaznavnega, on sam ga izpričuje. Je bil vedno takšen?

Vedno je gojil veliko pobožnost do Marije, vendar po njegovi izvolitvi za papeža 13. marca lani je Fatima zanj postala center marijanske duhovnosti. Zato je prosil portugalske škofe, naj posvetijo njegov pontifikat Kraljici rožnega venca v Fatimi in takoj za tem je posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu 13. oktobra 2013. Smo v pričakovanju, kaj bo storil papež za stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi. Osebno mislim, da bo papež obiskal svetišče, obiskal bo portugalsko ljudstvo, počastil bo Fatimsko Gospo, kajti nedvomno on jasno vidi in razume misel upokojenega papeža Benedikta: »Fatima je najbolj izreden dogodek, ki danes obstaja v svetu.« Ko je Fatimska Marija romarica prišla v Argentino, jo je pospremil msgr. Serafim Fereira de Silva (tedanji škof v Leirii-Fatimi). Papež Frančišek je obhajal sveto mašo z menoj in drugimi škofi, je tudi spovedoval, in glejte, to je omenil pri molitvi njegovega prvega angelskega češčenja, v povezavi s Fatimo!

Odkar je papež, ali se je Jorge Bergoglio kaj spremenil? Ali je srečen?

Spremenil, zelo se je spremenil. Bil je bolj rezerviran. Vedno je imel smisel za humor, vendar sedaj ga razodeva v večji meri. Papež je srečen, ker ve da vrši Božjo voljo, ve da Gospod razodeva prav preko njegove osebe svojo voljo, da reši svet konkretno po Mariji, vendar tudi zelo trpi. Kdor ga pozna in ga gleda po televiziji, vidi na njegovem obrazu trpeč izraz, vidi obraz, ki izraža bolečino zaradi vseh problemov znotraj in zunaj Cerkve. Vsi to vemo. Tukaj lahko govorimo o sporočilih iz La Salette, v katerih je bilo napovedano, da bo Cerkev pretrpela grozljivo krizo, in mi jo trpimo; v tem trenutku svet trpi!

Ni videti sprememb? Kaj manjka?

Problem je v boju zoper hudiča, kot je dejal papež Benedikt: »Hudič nas sovraži, ker ve, da smo mi odrešeni, zato hoče uničiti vse delo Cerkve.« V svojih nagovorih v Domu svete Marte papež Frančišek pogosto omenja hudiča in boj zoper hudiča. Molitev je edino orožje, ki ga imamo, zanesljivo in gotovo, drugo pa je pokora.

Pogovor je vodila LeopolDina Simones

sreda, 14. januar 2015

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 2. del

Vi torej mislite, da je še vedno potrebno oznanjati fatimsko sporočilo?

Da, da, vsekakor! Molitev, zadoščevanje, pokora, so najvažnejše stvari. Tudi rožni venec mora biti v središču. Tudi pobožnost petih zaporednih prvih sobot je zelo razširjena v Argentini. Naš cilj je doseči, da bi ljudje spoznali in vzljubili Marijo, doseči, da bi svet sprejel to njeno sporočilo, in da bi to prineslo spremembo v to človeštvo, ki je popolnoma omamljeno z grehom in korupcijo. Širimo tudi sporočila iz La Saletta in Lurda in poudarjamo njihovo povezanost.

Zadnje raziskave kažejo porast katoličanov v Latinski Ameriki. Kako to komentirate?

Nedvomno se katoliška vera ohranja. Pa tudi dejstvo, da papež Frančišek prihaja iz Latinske Amerike – saj on ni le Argentinec, veliko pomeni za krepitev vere. Tudi njegov način papeževanja, zelo poseben, preprost, ponižen, razodeva nek slog življenja, ki je značilen za Latinsko Ameriko. Latinska Amerika ni bogat kontinent, je kontinent velikih potreb in papež Frančišek je v tem vzgled – to zelo ugaja ljudem. Papež ne privlači z luksuzom, niti z neko renesančno podobo, je ponižen in preprost.

Kako je bilo delati skupaj z msgr. Bergogliem?


Vedno je imel zelo dober odnos z reveži in najbolj ubogimi. Skupaj sva obiskovala naselja »bilhas«, to so siromašne četrti kot »favelas« v Braziliji; njegova navzočnost je bila konstantna v revnih četrtih. Če danes papež spodbuja duhovnike k siromašnemu življenju, naj ne vozijo dragih avtomobilov, je to zato, ker je sam hodil celo peš ali z javnim prevozom kot ostali ljudje; on se ne ustavi pri besedah, on daje vzgled in si želi, da bi njegovemu zgledu sledili. 

torek, 13. januar 2015

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 1. del

Za papeža je Fatima postala središče marijanske duhovnosti

Msgr. Ruben Hector di Monti, 82-letni upokojeni nadškof iz Mercedes-Lujana, si še vedno neutrudno prizadeva za razširjanje fatimskega sporočila v svoji deželi Argentini. Štirikrat je organiziral potovanje Fatimske Marije romarice po Argentini. V kratkem pogovoru, ki ga je imel v mesecu maju, ko je vnovič organiziral romanje v Fatimo, razmišlja o fatimskem sporočilu, o svetu in o svojem prijatelju msgr. Jorgu Bergogliu, papežu Frančišku.

Kaj je »Misijonska družina naše fatimske Gospe«?


Misijonska družina naše fatimske Gospe je bila ustanovljena leta 1986. Pripadajo ji duhovniki in laiki, redovniki kontemplativnega in aktivnega življenja in tudi posvečeni laiki. Ustanovila sva jo z redovnico Albo Marijo Martinez, ki se je rodila v Urugvaju, živela pa je večinoma v Argentini. Sedaj je bolna, vendar, čeprav je prikovana na posteljo, še naprej močno pričuje za fatimsko sporočilo. Imamo samostan kontemplativnega življenja, kamor prihaja veliko ljudi, katerim oznanjamo fatimsko sporočilo. Sicer pa tudi mi potujemo po vsej državi, da bi oznanili Marijina naročila v Fatimi in da bi po njih tudi živeli: pokora, zadoščevanje, molitev. Trudimo se, da bi razširili fatimsko sporočilo in da bi mu bili zelo zvesti. Imamo en »Fatimovel«, ki potuje po vsej državi – to je že drugi, ki ima za sabo že veliko tisoč kilometrov – in deli informativni material: plakate, koledarje, letake, značke itd. Tega materiala nikoli ne zaračunamo. Vse je podarjeno.

ponedeljek, 12. januar 2015

Stoletnica prve svetovne vojne in Fatima

Dne 28. julija leta 1914 se je začela na Balkanu prva svetovna vojna, ki je trajala do 11. novembra 1918. Že konec 19. in v začetku 20. stoletja so Balkan pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. V tistem času se je okrepila Srbija kot nova balkanska velesila z močnimi nacionalističnimi težnjami. Nastala so velika trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofio. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je od Srbije zahtevala povračilne ukrepe. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji. Ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala Srbiji vojno. Rusija je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji, Velika Britanija je napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni. Od tedaj je letos minilo sto let.
Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile, od vojne izčrpane, centralne sile. Otomansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918, s čimer se je vojna končala prav tako nepričakovano, kot se je začela. Vojna je za seboj pustila poleg številnih mrtvih ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva: rusko, nemško, avstro-ogrsko in otomansko ter za vedno spremenila obličje Evrope.
Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Prva svetovna vojna je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še danes kaže svoje posledice.
Ali so fatimski dogodki kaj vplivali na potek in skrajšanje prve svetovne vojne? Portugalska je stopila v vojno proti Avstro-Ogrski in Nemčiji na strani Francije in Anglije leta 1916. V tem letu se je fatimskim pastirčkom trikrat prikazal angel Portugalske, ki se je predstavil kot angel miru. Nebesa ne podpirajo vojn, ampak hočejo, da ljudje med seboj živimo v miru. Nobene vojne ne bi bilo, če bi se ravnali v skladu z obema molitvama, ki ju je angel naučil pastirčke. Pri drugem prikazanju, sredi poletja leta 1916, je angel naročil:
»Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«
Vidimo, da si lahko izprosimo mir ne samo z molitvijo, ampak tudi z vdanim prenašanjem trpljenja in s prostovoljnimi žrtvami.
Devica Marija je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, naročila vsakodnevno molitev rožnega venca kot sredstvo za svetovni mir:
»Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.«
Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je nebeška Gospa molitev rožnega venca kot sredstvo za pridobitev svetovnega miru še bolj naglasila:
»Hočem […] da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.«
Pri petem prikazanju, 13. septembra 1917, je Marija zopet naglasila molitev rožnega venca kot sredstvo za mir:
»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«
Pri šestem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija napovedala konec vojne, a je še prej ponovno naročila vsakdanjo molitev rožnega venca:
»Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«
Marijina naročila so se nanašala predvsem na prvo svetovno vojno. Lahko pa rečemo, da veljajo za preprečitev in skrajšanje vsake vojne. Molitev rožnega venca je sredstvo za končanje vojne in za svetovni mir. Pri tretjem prikazanju je celo rečeno, da nam lahko samo Marija pomaga, če se nanjo obračamo z molitvijo rožnega venca. Seveda je Bog sam Bog miru, a svoj mir podarja po Mariji, posrednici miru.
Pastirčki in tisti, ki so jih poslušali, so z molitvijo rožnega venca prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne. Nam so za zgled, da tudi v današnjem času prav z molitvijo rožnega venca prosimo za svetovni mir, saj so zdaj tu zdaj tam vojna žarišča, ki ogrožajo državni in meddržavni mir.

p. Anton

nedelja, 11. januar 2015

Pojave je videlo na tisoče ljudi

Nekateri so 13. septembra opazili razne pojave: Iz sonca je izšel križ in se počasi pomikal proti vzhodu. Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile. Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno. V zraku je bila rumena barva. Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu. Črniko in pastirčke je obdal bel oblak. Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.
Formigon je zaslišal več prič. Tu je navedenih le nekaj izjav:
»13. septembra sem videl velik križ, ki je prišel iz sonca in se počasi premikal proti vzhodu. Zdaj se je prikazal, zdaj je izginil, dokler ga nisem zgubil izpred oči. Videl sem še druge stvari, ki jih nisem zmožen razložiti. Ob isti uri so ljudje videli križ v župniji Lages« (Joahim Tuna).
»Nekaj nadvse resnih oseb je videlo neke vrste rože, ki so prihajale od zgoraj, tal pa se niso dotaknile. Ozračje je dobilo rumenkasto barvo, morda zaradi otemnenja sonca. Kar se je zgodilo v tej nagli četrt ure, se nikoli ne pozabi, je pa tudi težko opisati.
Jaz sem bil ta dan na kraju prikazovanj in sem si zapisal globoke vtise, ki sem jih dobil in mi je o njih poročalo na tisoče navzočih ljudi, ki so videli pojave« (bogoslovec Joel de Deus v pismu kanoniku Feliksu, rektorju semenišča v Santarému).
Poznejši generalni vikar leirijske škofije, ki je bil 13. septembra v Irijski globeli, je poročal o videnju svetle krogle:
»Na moje veliko začudenje sem jasno in razločno videl svetlo kroglo, ki se je veličastno in počasi premikala od vzhoda proti zahodu. Tudi moj prijatelj je pogledal in na veliko veselje videl isto nepričakovano in očarljivo prikazen (…) Nenadoma je krogla s svojo izredno lučjo izginila izpred naših oči (…)
Mnogo ljudi je videlo isto, spet drugi pa niso videli ničesar.
Čutili smo se zares srečne. S kakšnim navdušenjem je šel moj tovariš od gruče do gruče in spraševal, kaj so videli. Zaslišane osebe so bile iz vseh slojev. Vsi so soglasno potrjevali resničnost pojavov, ki smo jih tudi mi videli (…)
Bili so še drugi pojavi, ki jih ni bilo dano videti vsem: Ozračje se je nenadoma ohladilo, sonce je tako obledelo, da so se videle zvezde, šel je nekakšen dež cvetnih listov mavričnih barv, ki so izginjali, preden so prišli do zemlje. Te pojave je videlo in izpričalo na tisoče ljudi.«

p. Anton

sobota, 10. januar 2015

Oktobra bom naredila čudež

»Končno smo prišli v Covo da Iria do črnike in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Kmalu smo zagledali odsev svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.
‘Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bodo prišli tudi naš Gospod, Žalostna Mati Božja, Karmelska Mati Božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bodo blagoslovili svet. Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.’
‘Prosili so me, da bi Vas prosila mnogo stvari: ozdravitev nekaterih bolnikov, gluhonemega …’
‘Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.’
In pričela se je dvigati in je izginila kakor po navadi.«

Med zaslišanjem pri domačem župniku 15. septembra 1917 je Lucija povedala, da je Gospe ponudila dve pismi in stekleničko odišavljene vode, ki jo je njej podaril neki moški iz župnije Olival. Mariji je rekla:
»To so mi dali, če marate?«
Gospa je odgovorila:

»Za nebesa to ni primerno.« 

petek, 9. januar 2015

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.
Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.
Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:
»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:
'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'
Drugi:
'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'
Drugi:
'Mojega, ki je gluh!'
'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'
'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'
'Naj mi spreobrne grešnika!'
'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'
In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«