Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 21. december 2014

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj so dozoreli vsi klasi, ostalo pa je nekaj zrn za prihodnjo številko, ko bomo dobili nov plakat. Vsak duhovni prispevek za duhovne poklice je dragocen. Gotovo za duhovne poklice molite tudi drugi. Naj bo naša molitev prežeta z močno vero, upanjem in ljubeznijo. Ni pomembno samo to, da veliko molimo, ampak še bolj to, kako molimo. Tudi takšna molitev, pri kateri je človek iz različnih vzrokov raztresen (bolezen, starost …), je veliko vredna pred Bogom, da mu jo le darujemo z ljubeznijo. Predvsem je pomembno, da sta naša volja in srce pri Bogu. Z začetkom oktobra so v prvi letnik stopili novi bogoslovci. Iz vseh šestih škofij jih je le devet. Tudi duhovniki, ki se trudijo po župnijah, potrebujejo molitveno pomoč, da ne omagajo. Namesto kritike naj jih spremlja naša molitev. Ne pozabimo tudi na redovnice, redovnike in misijonarje. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in vztrajnost poklicanih!

sobota, 20. december 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:
"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."
Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.
Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.
Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.
Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.
Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.
Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.
Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.
Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."
Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.
Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.
V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."
Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.
Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.
Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.
René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."
Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.
Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.
Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.
Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An

petek, 19. december 2014

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (6)

Svetovni mir ima dva pomena. Najprej pomeni odsotnost svetovne vojne. Globlji pomen pa je mir v človeških srcih, ko ljudje živijo v ljubezni in edinosti z Bogom in med seboj. Ko bo nastopil mir v obojnem pomenu, takrat bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Vsi smo povabljeni, da sodelujemo pri tej zmagi.

p. Anton

četrtek, 18. december 2014

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (5)

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, ki so jo v času druge svetovne vojne pri nas in marsikje po svetu uvedli, je po njej skoraj izginila, čeprav jo je pospeševal in sam osebno izvrševal ljubljanski škof Gregorij Rožman prav do svoje smrti. Za zagotovilo trajanja svetovnega miru bi bilo potrebno, da se ta pobožnost splošno razširi po vsem katoliškem svetu.

sreda, 17. december 2014

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (4)

Posvetitev sveta in vključno Rusije je skupaj z večino škofov 25. marca 1984 izvršil danes že sveti papež Janez Pavel II. Posvetitev je bila po besedah slovaškega škofa Pavla Hnilica veljavna, vendar nepopolna, ker so manjkali nekateri škofje in niso sodelovali duhovniki in verniki. Danes bi morali pospeševati posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu po vsem svetu, kjer je navzoča Cerkev. Tako bi bil to velik prispevek k svetovnemu miru. 

torek, 16. december 2014

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (3)

Ali danes ljudje manj grešijo, kakor so v času po prvi svetovni vojni? Vse kaže, da grešijo več, saj so mnogi zapustili Boga in se ne zmenijo za njegove zapovedi. Da bi ljudje »nehali žaliti Boga« z velikimi grehi, jim lahko pomagamo na različne načine. Najprej seveda tako, da se sami trudimo za brezgrešno življenje, saj ljudje v današnji poplavi slabega tako zelo potrebujejo dobrih zgledov. Nadalje jim lahko izdatno pomagamo tako, da molimo za grešnike in delamo zanje pokoro. To lahko izvršujemo na dva načina: Najprej da iz Božjih rok sprejmemo vsak križ, ki nas zadene, in ga darujemo za spreobrnjenje grešnikov. Poleg tega pa si še sami naložimo kaj težkega v zadoščenje za mnoge grehe človeštva in za spreobrnjenje grešnikov. Oboje je v fatimskih sporočilih zelo navzoče. Imamo čudovit zgled v fatimskih pastirčkih in jasna naročila angela miru in Device Marije. 

ponedeljek, 15. december 2014

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (2)

Ali bi izpolnjevanje omenjenih treh pogojev danes lahko preprečilo, da ne bi prišlo do tretje in sploh nobene svetovne vojne več? Upravičeno smemo tako sklepati. Vojne so posledica grešnosti človeštva. Sveto pismo Stare zaveze nazorno kaže, kako je Bog pogosto kaznoval Izraelce s popolnim porazom v vojni, ker so prestopali njegove zapovedi in so častili tuje bogove. Grehi rušijo mostove med ljudmi, različnimi skupinami in narodi. Da se vzpostavi ravnovesje medsebojne ljubezni, edinosti in miru, je potrebno, da se ljudje spreobrnejo in spravijo z Bogom in s Cerkvijo.