Tokrat smo se po zaslugi
posameznikov, ki so darovali kar po eno zrno, poboljšali in napredovali za
sedem zrn. To naj nas ne nagne k temu, da bi odnehali, ampak naj bo spodbuda še
drugim, da se nam priključite. Vztrajajmo ob misli, da s svojo molitvijo lahko
vplivamo, da se bo kakšen fant odločil za duhovniški poklic, da bo kakšna dekle
odšla v samostan, kdo v misijone. Morda bo vaša molitev pomagala kakšnemu
duhovniku, ki omaguje, obupuje, ker ne vidi uspehov, ali celo premišlja, da bi
pustil duhovništvo. Priporočam, da molite za svoje dušne pastirje, za
bogoslovca, če je iz vaše fare, za svojega spovednika in duhovnega voditelja,
za tistega, za katerega nihče ne moli. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh
zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne
poklice in vztrajnost poklicanih!
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sreda, 14. maj 2014
torek, 13. maj 2014
POGLABLJANJE V VERI (27) Znanost in vera sta tvoj dar
Pogosto se sliši očitek, ne
samo v šoli, da si znanost in vera nasprotujeta. Pravi znanstveniki naj bi zato
ne bili verni. Ker ljudje danes znanost in znanstvenike visoko cenijo, je
razumljivo, da tak očitek mnoge odvrača od vere.
Morda smo že slišali takšne
ali podobne sodbe: "Verujem v to, kar vidim in kar je znanstveno dokazano.
Z znanostjo lahko vse razložimo, zato vere ne potrebujemo. Na kar je včasih
dajala odgovor vera, zdaj odgovarja znanost. Če pa morda česa le še ne more
rešiti, se ji bo to posrečilo že čez nekaj desetletij."
Med dijaki so napravili
anketo, kaj mislijo o veri. Nekateri so zapisali, da je vera pozitiven pojav,
da ne ovira življenja v modernem svetu, da dobro vpliva na moralno življenje in
da je brez nje vse brez cilja.
Drugi so zagovarjali, da vera
ni skladna z znanostjo:
"Ne morem razumeti
ljudi, ki kljub izsledkom znanosti še vedno lahko resnično verujejo."
"Religija ni za
inteligenco, je le za preproste in osamljene ljudi."
"Religija je v današnjem
svetu velika zabloda in neumnost."
"Religija je le za
starejše ljudi, tisti pa, ki hočejo v znanosti kaj doseči, se ne morejo
predajati verskim čustvom."
Tisti, ki pravijo, da si
znanost in religija nasprotujeta (to v glavnem niso znanstveniki!), večkrat
trdijo, da znanost gradi na dejstvih, krščanstvo pa na vrednotah in čustvih.
Vendar znanost in krščanska vera gradita na dejstvih, na dokazih. Znanost na
dokazih o svetu, krščanstvo pa na zgodovinsko dokazanem Jezusu, njegovem
življenju, odrešilni smrti in vstajenju ter na njegovem nauku. Ne samo pri
kristjanu, ampak tudi pri znanstveniku, ki je pogosto kristjan, imajo pomembno
vlogo vredote in čustva. Teologija, ki je nauk o Bogu in njegovih stvareh, je
tudi znanost, sveta znanost.
Med znanostjo in krščansko
vero je bil dolgotrajen spor. Končal se je z jasnim spoznanjem, da imata
znanost in vera vsaka svoje področje in raven spoznanja. Kar spada k verskemu
spoznanju, ne more dognati po znanstveni metodi izkustvena znanost. Kar spada k
tej znanosti, spoštuje in ceni tudi Cerkev. Gre za razlikovanje znanstvenega in
verskega spoznanja.
Napetost med vero in
znanostjo nastaja najprej zato, ker imajo nekateri ljudje zoper vero mnogo
predsodkov, pogosto zaradi nepoučenosti o veri. Tudi na strani vere so včasih nekateri
Sveto pismo in vero razlagali na tak
način, da so po nepotrebnem posegali na področje znanosti, za kar niso bili
usposobljeni.
Že papež Leon XIII. je leta 1893 v okrožnici o proučevanju Svetega pisma zapisal:
"Med teologom in
naravoslovcem ne bo prišlo do nobenega resničnega nesoglasja, če se le oba
držita vsak v svojih mejah in se v skladu z opominom sv. Avguština varujeta, da
ne bi »tega, kar je nepoznano, lahkomiselno razglašala za znano«."
Če bi se na obeh straneh tega
držali, bi znanost in krščanska vera postali sestri tudi v praksi. Načelno sta
sestri, saj obe izvirata od istega Stvarnika.
Glavna »knjiga«, ki jo
prebira in študira znanstvenik, je knjiga narave, glavna knjiga, ki jo prebira
in študira vernik, je Sveto pismo. Ti
dve knjigi si ne nasprotujeta, ampak se lepo dopolnjujeta. Obe sta namreč dar
istega Boga človeku. Če bi človek ne poznal Svetega
pisma, bi mnogo manj vedel.
Kadar je v zgodovini med vero
in znanostjo prihajalo do nasprotij, se je to dogajalo zaradi napačnega
"branja" knjige narave ali knjige Svetega
pisma. Sveto pismo je knjiga, ki
nas uči, kaj naj verujemo in kako naj živimo. To najdragocenejšo knjigo sveta
je treba razumeti v duhu dobe, v kateri je nastala, in ne s stališča današnje
znanosti. V tej knjigi zato ne smemo iskati podatkov, kakršne odkrivajo
naravoslovne znanosti.
Že italijanski fizik,
astronom in matematik Galileo Galilei
(+ 1642) je glede Svetega pisma in
njegovega glavnega avtorja, Svetega Duha, rekel: "Namen Svetega Duha je,
da nas pouči, kako pridemo v nebesa, in ne, kakšni so nebesni zakoni."
Podobno se je davno pred Galilejem izrazil sv. Avguštin.
Vera sama po sebi ni in ne bi
smela biti nasprotnica znanosti in napredka. Kadar so verni ljudje to bili, so
bili zato, ker niso dovolj razlikovali med dvema različnima področjema, med
znanostjo in vero. Vere tudi niso pravilno razlagali ali so jo celo
zlorabljali. Misel, da je med vero in znanostjo nasprotje, so resni
znanstveniki že zdavnaj zavrgli.
Znanstveniki so danes
večinoma veri naklonjeni. Green in Carkner pravita v knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo:
"V nasprotju s splošno
razširjenim prepričanjem je treba poudariti, da so med tistimi, ki se na
univerzah oklepajo krščanstva, v večini znanstveniki" (str. 46).
Znanost in vera sta sestri,
ki imata istega najvišjega Očeta. Obe delata z razumom. Pravilno razlaganje
verskih resnic in znanstvenih odkritij nikoli ne more voditi do nasprotij. Če
se kje pojavijo, je znamenje, da na eni ali na obeh straneh nekaj ni v redu.
Med znanstveniki 19. in
začetka 20. stoletja je bilo sicer res precej razširjeno mnenje, da je med vero
in znanostjo nasprotje. Med nekaterimi ljudmi z manjšo izobrazbo pa ta
predsodek živi še danes. Da so resni znanstveniki zavrgli mnenje, da je med
vero in znanostjo nasprotje, kažejo tudi anketne raziskave.
Francoski list Figaro je leta 1926 izvedel anketo med
francoskimi akademiki. Vseh 88 članov francoske akademije znanosti je dobilo
vprašanje, ali je znanost nasprotna religioznemu čustvu. Prišlo je 73
odgovorov. V njih nihče ne trdi, da bi bili vzroki za nevero v kakih
znanstvenih dognanjih.
Niti en akademik ni
odgovoril, da vidi med vero in znanostjo nepremostljivo nasprotje. Le trije se
bolj zadržano izražajo glede nekaterih veroizpovedi.
P. Sebatier v omenjeni anketi pravi: "Mislim, da je nespametno vnašati
nasprotje med vero in znanost, ki naj po mojem ostaneta vsaka na svojem osebnem
področju. Dvigati jih eno proti drugi ne more nikomur koristiti; to delajo
predvsem ljudje, ki so v eni kakor v drugi slabo poučeni."
Nemški biolog Max Hartmann ugotavlja, kako se znanost
vedno bolj bliža veri in kako "narašča v naši dobi število naravoslovnih
znanstvenikov, ki na razne načine in z različnimi utemeljitvami tudi javno
izpovedujejo religijo in vero v Boga".
Nemški fizik Max Planck (+ 1947), začetnik kvantne
teorije, leta 1918 Nobelov nagrajenec, pravi:
"Kamor in kakor daleč
pogledamo, nikjer ne najdemo med religijo in naravoslovjem nobenega nasprotja,
pač pa, in v prav najvažnejših točkah, popolno soglasje. Vera in naravoslovje,
to dvoje se ne izključuje, kakor marsikdo danes misli ali se boji, marveč se
med seboj dopolnjuje in omogoča. Pač najneposrednejši dokaz za skladnost med
religijo in naravoslovjem, pa naj njun odnos še tako kritično motrimo, je
zgodovinsko dejstvo, da so bili ravno največji naravoslovci vseh časov, možje
kakor Kepler, Newton, Leibniz prežeti z globoko vernostjo."
Ruski zdravnik kirurg dr. Luka Vojno-Jasenicki, ki je kot
zdravnik znanstvenik dobil Stalinovo nagrado in je pozneje postal pravoslavni
duhovnik in škof, je povedal o sebi:
"Vem, da se mnogo ljudi
sprašuje, kako sem mogel, ko sem si bil pridobil slavo učenjaka in velikega
kirurga, opustiti znanost in postati oznanjevalec Kristusovega evangelija.
Delajo veliko napako, ker mislijo, da je nemogoče združevati vero in znanost.
Tako mišljenje je povsem zgrešeno. Zgodovina nas uči, da so bili genialni
učenjaki, kakor Galileo, Newton, Kopernik, Pasteur in veliki ruski filozof
Pavlov globoko verni. Vem tudi, da je mnogo profesorjev, naših sodobnikov,
vernih."
Einstein je
zapisal, da o večini predstavnikov naravoslovne znanosti lahko trdimo:
"Edini so si v tem, da si vera in znanost ne stojita sovražno
nasproti."
Svetovno znani učenjak in
profesor na kolumbijski univerzi v ZDA Mihajlo
Pupin (+ 1935) je rekel: "Pred nami sta dve možnosti: ali verujemo, da
je vesoljstvo in veličastni red posledica slepega slučaja ali posledica nekega
Uma. Osebno verujem v Božji Razum."
Francoski znanstvenik Louis Pasteur (+ 1895), ki je med drugim
izumil cepivo proti steklini, je rekel: "Malo znanja človeka oddaljuje od
Boga, veliko znanja pa ga vodi k Bogu."
Podobno je zapisal angleški
filozof Bacon Verulamski (+ 1626):
"Samo površno poznavanje narave more odvračati od Boga, globlje in
temeljitejše znanje pa nas vodi nazaj k Bogu."
An
ponedeljek, 12. maj 2014
Celo z metlo mati ni varčevala
Za otroke, zlasti za Lucijo,
se je začelo veliko trpljenje. Mama Marija je vztrajno poizvedovala po dogodku
in svojo najmlajšo hčerko dolgo časa imela za lažnivko, ki vara ljudi. Na
različne načine, tudi s telesno kaznijo, jo je hotela pripraviti do tega, da bi
preklicala resničnost prikazovanj. Lucijine starejše sestre so vse potegnile z
materjo in so Lucijo večkrat zaničevale.
V prvem Spominu Lucija poroča o ravnanju svoje matere:
»Nekega dne, preden sem s
čredo odšla na pašo, me je hotela prisiliti, da bi priznala, da sem se zlagala.
Nič ni varčevala z nežnostmi in grožnjami, celo z metlo ne. Ker ni mogla doseči
drugega kakor le trden molk ali ponavljanje tega, kar sem že povedala, mi je
ukazala, naj odidem s čredo, a naj čez dan dobro premislim. In če nikdar ni
dopustila, da bi njeni otroci lagali, bo še veliko manj dopustila laži te
vrste. Zvečer me bo prisilila, da bom šla k vsem tistim ljudem, ki sem jih
prevarala, da jim bom priznala, da sem lagala, in jih prosila odpuščanja.
Odšla sem s svojimi ovčicami
in tudi tisti dan sta me prijatelja že pričakovala. Ko sta videla, da jokam,
sta mi pritekla naproti in me vprašala, kaj se je zgodilo. Povedala sem jima in
dodala:
'Povejta mi, kaj naj storim!
Moja mati za vsako ceno hoče, naj rečem, da sem lagala. Kako bi mogla kaj
takšnega storiti?'
Potem ko je Marija vidcem
obljubila nebesa, jim je razodela, da bodo morali veliko trpeti. Tako so na
svojem mesu dopolnjevali, kar manjka Kristusovim bridkostim za njegovo telo, ki
je Cerkev (prim. Kol 1,24; Flp 3,10 in 1,29). Ko je Jezus Petru obljubil ključe
nebeškega kraljestva, je začel razodevati svojim učencem, da mora iti v
Jeruzalem in veliko trpeti (prim. Mt 16,21). Jezus nas vabi: »Če hoče kdo iti
za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk
9,23).
p. Anton
nedelja, 11. maj 2014
Videla sem našo Gospo
Videla sem našo Gospo
Lucija je po prvem prikazanju
zabičala obema mlajšima pastirčkoma, naj o vsem popolnoma molčita. To je
storila, ker je imela že pri prikazovanjih leta 1915 s svojimi spremljevalkami
slabe izkušnje, a ona si je hotela prihraniti zbadanja, hkrati pa je čutila, da
je zaradi vsebine Marijinih sporočil treba o zadevi molčati. Frančišek in
Jacinta sta obljubila, da bosta o vsem molčala.
Lucija se je bala, da Jacinta
ne bo mogla biti tiho. Ta strah jo je obšel, ko je slišala svojo malo
sestrično, kako je od časa do časa navdušeno ponavljala:
»Oh, kako lepa Gospa!«
'Vidim, da boš še komu
povedala,' ji je rekla.
»Ne bom, ne, bodi mirna.«
Vendar je mala Jacinta v
velikem veselju in navdušenju vse izklepetala svoji mami. Potem sta morala tudi
Frančišek in Lucija povedati, kaj sta videla.
Jacintina mati Olimpija je
pozneje pri zaslišanju povedala, kar je zapisano v tretji osebi:
»Nekoliko po sončnem zahodu,
že ponoči, je prišla domov iz kraja Batalha, kjer je trg vsako nedeljo. Ko je
prišla domov, jo je Jacinta vsa vesela objela, kar ni bila njena navada, in je
rekla: 'O, moja mama, danes sem v Irijski globeli videla našo Gospo!' Mati jo
je zavrnila: 'Ne verjamem. Ti si res taka svetnica, da lahko vidiš našo Gospo.'
Otrok je postal nekoliko žalosten in je še naprej trdil: 'Mama, verjemite mi!'
– Imela je tedaj sedem let. To se je zgodilo še na cesti na hišnih vratih.«
Lucija v prvem Spominu poroča:
»Ko je naslednji dan njen
brat pritekel povedat, da Jacinta zvečer doma ni držala besede, je tiho
poslušala obtožbo.
'Vidiš, meni se je zdelo, da
boš povedala,' sem ji rekla.
'Tu notri je bilo nekaj, kar
mi ni pustilo molčati,' je odgovorila s solzami v očeh.
'Ne jokaj zdaj! O tem, kar
nam je Gospa rekla, ne povej ničesar več nikomur!'
'Pa sem že povedala. Rekla
sem, da je Gospa obljubila, da nas bo vzela v nebesa.'
'Kaj je bilo treba to
praviti?'
'Odpusti mi. Nikoli več ne
bom nikomur ničesar povedala.'«
Res je bila za naprej Jacinta
zelo molčeča, ko so jo radovedni ljudje nadlegovali z raznimi vprašanji v zvezi
s fatimskimi dogodki.
Tudi Lucija in Frančišek sta
morala povedati, kaj sta videla. Za naprej o Marijinih prikazovanjih niso mogli
biti popolnoma tiho. To je bilo dobro, da so se ljudje začeli zanimati za
fatimske dogodke in se zbirati v Irijski globeli.
Popolnoma pa so molčali o
treh delih skrivnosti in o trpljenju in žrtvovanju za grešnike. Za vse to so
ljudje in celo sorodniki zvedeli šele iz Lucijinih Spominov.
Nekoliko pred svojo smrtjo se
sestra Lucija takole spominja tega dogodka:
»Kljub mojemu vztrajnemu
priporočanju, naj ne govorimo o prikazanju naše ljube Gospe, je Jacinta
povedala mami. Ni bilo potrebno nič drugega in že se je naglo razširila novica
med preprostim in delavnim ljudstvom, zaposlenim s poljedelskimi opravili, da
bi iz zemlje pridobivalo vsakdanji kruh (…) Z globoko vero, upanjem in
ljubeznijo so prihajali iz mest, krajev in vasi. Prihiteli so, da bi zvedeli,
kaj se je zgodilo. Prihajali so ubogi in bogati, modri in nevedni, nekateri
verni, drugi neverni. Prišli so radovedneži in zasmehovalci in oni, ki so
iskali najboljši način, kako bi stvar preprečili.
To je bil začetek tistega,
kar je Marija prerokovala pastirčkom: 'Morali
boste torej dosti trpeti.' Ne samo oni, tudi njihove družine.«
sobota, 10. maj 2014
FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (15)
O, kako lepa Gospa!
Vsi trije pastirčki so na različna vprašanja
stalno odgovarjali, kako je bila Gospa silno lepa, lepša od katere koli znane
žene. Jacinta je po prvem prikazanju, kot bomo še videli, ponavljala: »O, kako
lepa Gospa!« Domači župnik je zapisal, da je večkrat zaslišal Jacinto, ki mu je
vselej potrdila, da je od 13. maja do 13. oktobra videla zelo lepo Gospo, vso v
belo oblečeno. 21. avgusta jo je v družbi petih gospa obiskal na domu in jo
vprašal, ali ji je katera podobna. Odgovorila je: »Ona je veliko lepša!«
Lucija je pri uradnem zaslišanju preiskovalni
komisiji izjavila, da je bila Gospa zelo lepa, imela je okrog osemnajst do
dvaindvajset let in je bila obdana s sijem, ki je blestel bolj kakor sonce.
Bila je belo oblečena. Od glave do tal je imela z zlatom okrašen plašč z zlatim
pasom in zlatim robom.
Marija je med prikazovanji v desni roki držala
bel rožni venec z belim križem navzdol. Obleka ji je segala do členkov. Imela
je bele nogavice.
Dr. Formigon je na zadnji dan Marijinega
prikazanja, 13. oktobra 1917, vprašal Frančiška o Marijini lepoti in kaj je
bilo svetlejše, sonce ali Gospejin obraz, kako je bila oblečena in kako je
držala roke. Odgovoril je:
»Gospejin obraz je bil svetlejši (kot sonce),
Gospa je bila bela. Oblečena je bila belo in je imela rožni venec v roki. Bila
je tako lepa zdaj kakor prejšnji mesec.«
Dr. Mendes je 8. septembra 1917 pisal
zaročenki:
»Eden najmočnejših vtisov otrok je Gospejina
lepota. Fantku sem pokazal tvojo sliko in ga vprašal: Je lepša?
'Veliko lepša'.«
Zanimivo je primerjati, kako se ujemajo izjave
fatimskih pastirčkov z izjavami lurške pastirice Bernardke Soubirous o Marijini
lepoti. Bernardka je imela od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst
Marijinih prikazovanj. Policijski komisar jo je 22. februarja vprašal, ali je
gospa podobna kateri izmed mestnih gospa. Bernardka je odgovorila, da se te z
njo nikakor ne morejo primerjati. Župnik pa jo je 27. februarja vprašal: »Kdo
je ta gospa? Ali je iz Lurda? Jo poznaš?« Bernardka je odgovorila: 'Oh, gospod
župnik, ta Gospa ni, kakor so druge gospe. Tako lepa je, da so po mojih mislih
samo v nebesih tako lepe.' Marijina telesna lepota je seveda odsev njene
notranje lepote, svetosti, ljubezni in dobrote.
petek, 9. maj 2014
Šopek Materi Mariji Nobeno delo, ki ga začnemo z Marijo, ni izgubljeno
To, da delo začnemo z Marijo,
je pomembno predvsem takrat, ko dušam govorimo o Božji ljubezni. Takrat – po
besedah svetega Bernarda – »Ugrabiteljica
src – Raptrix cordium« in Nevesta Božje ljubezni, položi na ustnice svojih
apostolov ognjevite besede, ki razplamtijo v srcu ljubezen do Jezusa in
storijo, da v njem vzbrstijo vse kreposti.
Mi, Jezusovi apostoli, moramo
goreče ljubiti njo, ki jo Pij IX. imenuje »Virgo
sacerdos« [Devica duhovnik], saj njeno dostojanstvo močno presega
dostojanstvo duhovnikov in papežev.
In ta ljubezen nam daje
pravico, da nimamo nobenega dela za izgubljeno, če smo ga začeli z Marijo in če
ga z njo dokončamo. Marija je namreč temelj in krona vsega tistega, kar zadeva
Božje kraljestvo.
J. B. Chautard
Angelsko češčenje daje ritem
našim dnevnim opravilom
Lep izraz vere Božjega
ljudstva je molitev Angelskega češčenja, ki se v Braziliji imenuje Marijina
ura. To je preprosta molitev, ki jo molimo v treh značilnih trenutkih dneva in
dajejo ritem našim dnevnim opravilom: zjutraj, opoldne in zvečer.
To je pomembna molitev. Vsi
smo povabljeni, da jo molimo, saj nas spominja na trenutek svetlobe, ki je
spremenil zgodovino, na učlovečenje, ko je Božji Sin postal človek v Jezusu iz
Nazareta.
papež Frančišek
Med Jožefom in Marijo je
vladala globoka zakonska ljubezen
Nikoli ni obstajala zakonska
ljubezen, ki bi bila bolj močna in bolj globoka od medsebojne ljubezni, ki je
vladala med Jožefom in Marijo. Bila je prava zakonska ljubezen, globoka
zakonska ljubezen, ki se veseli, ki moli, ki je gostoljubna. Čeprav so živeli
določeno popolnost, niso bili podoba neke toge, odbijajoče in fascinantne
popolnosti, pač pa podoba ljubezni, ki je odprta, ki odpušča, ki ne obsoja.
Krotkost, ponižnost, potrpežljivost. Ljubezen Jožefa in Marije je bila
privlačna in gostoljubna. Mislim, da sta znala vzpostaviti popolno ravnovesje
med zasebnim življenjem v troje in ljubeznivo
gostoljubnostjo do vseh, ki so jih obdajali.
Za naše družine je pomembno,
da posnemajo Nazareško družino, ker nas uči, kako se združevati, kako prenašati
težave. V evangeliju beremo, da je sveta družina imela težave. Jožef in Marija
sta bila zaskrbljena, iskala sta Jezusa in ga ob najdenju vprašala, zakaj je to
storil. On jima je odgovoril in onadva sta sprejela. Vse se je odvijalo brez
nasilja, s krotkostjo in ponižnostjo.
p. Emmanuel Gobiliard
četrtek, 8. maj 2014
Srečanje župnijskih animatorjev za posvetitev JMS v Stični
Naročite se na:
Objave (Atom)