MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zopet smo napredovali za nekaj zrn. Nekateri ste zelo vztrajni. Danes, ko to pišem, je zahvalna nedelja. Zato se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste v tem letu za duhovne poklice in njihovo stanovitnost ter svetost molili, dali za sv. maše ali darovali svoje trpljenje. Naj vam bo dobri Bog bogat plačnik! Hvala tudi vsem, ki ste kakorkoli sodelovali z našo revijo, vanjo pisali ali jo kot poverjeniki posredovali naprej.

»Več in bolje moliti!« so naši škofje zapisali kot program za Cerkev v Sloveniji v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice ter za vztrajnost in svetost poklicanih. Vse sedanje težave se bodo rešile s poglobljeno in pomnoženo molitvijo!

Jezus Kristus ni samo najboljši človek, ampak je tudi pravi Bog.

 To je učil sam o sebi. Njemu lahko verjamem. Samo v primeru, da oboje sprejmem – da je najboljši človek in hkrati pravi Bog – mi je razumljiv.

Lewis v knjigi Zakaj Bog upravičeno piše: "Tukaj skušam opozoriti na veliko neumnost, ki jo dostikrat slišimo od onih, ki pravijo: »Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, ne pa njegove trditve, da je Bog.« Česa takega ne bi smeli nikoli reči. Človek, ki bi bil samo človek, govoril pa bi to, kar je govoril Jezus, ne bi bil nikakršen velik moralni učitelj. Bil bi ali norec – na duševni ravni človeka, ki trdi, da je mehko kuhano jajce – ali pa bi bil hudič iz samega pekla. Morate se odločiti. Ali je ta človek bil, in je, Božji Sin ali pa je bil norec, če ne še kaj hujšega."

p. Anton

Božji Sin se je učlovečil zaradi našega odrešenja,

Bog je postal človek, da bi človeka povzdignil za božjega posinovljenca. Bog je s tem najbolje razodel svojo ljubezen do ljudi. Skrivnost božjega učlovečenja je skrivnost najgloblje božje ljubezni do padlega človeka. Da bi Bog svojo ljubezen pokazal čim bolj konkretno, je potreboval v Jezusu Kristusu človeške roke, ki so delile dobrote, človeške noge, ki so hodile iz kraja v kraj, človeško srce, ki je ljubilo in še danes ljubi vsakega človeka. V Jezusu je po našem tako nepopolnem in nebogljenem svetu hodil Bog sam in ga s tem posvetil.

Največja resnica krščanstva je Jezus sam. On je najpopolnejše razodetje Boga. Na Jezusu vidimo, kako je Bog dober, ljubeč in usmiljen. Za našo vernost je prava podoba o Bogu zelo pomembna, kajti napačna podoba o Bogu nas vodi proč od njega.

"Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).

Pri vsaki mašni daritvi se ta Očetova ljubezen do nas na zakramentalni način ponavzočuje. Čim bolj se bomo vključili v Kristusa in živeli kakor on, tem bolj ga bomo spoznali, tem bolj bomo spoznali tudi Očeta.

Pascal piše: "Brez Jezusa Kristusa mora človek ostati v grehu in bedi; z Jezusom Kristusom je človek rešen greha in bede. V njem je vsa naša svetost in vsa blaženost. Zunaj njega je le greh, beda, zmote, tema, smrt, obup." 

Jezus je pot do vere v Boga Očeta.

 Sam je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni" (Jn 14,6).

Pascal piše: "Boga poznamo le prek Jezusa Kristusa ... Ne le da Boga ne poznamo brez Jezusa Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu. Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami."

Za izhodišče in cilj svoje vere imamo Jezusa, njegovo osebnost in njegov nauk. Njemu lahko verjamemo. On je govoril resnico. Njegova čudovita osebnost je najboljši dokaz za resničnost krščanstva.

Navedimo nekaj misli kardinala Newmana: "Osebnost našega Gospoda, kakor jo rišejo evangelisti, že sama sebe spričuje in ne potrebuje še zunanjega dokaza ... 'Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modreca,' pravi Rousseau, 'potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.' In svoj dokaz stopnjuje takole: 'Ko bi bil njegov lik zgolj slovstvena stvaritev, bi bil avtor tega večji čudež od samega junaka.'...

Če naj vera živi, mora ljubiti, mora ljubeče živeti v Začetniku vere kot v resničnem, živem bitju."

"Če Kristusu ne moreš zaupati, potem ni ničesar več na svetu, čemur bi lahko zaupal!"

Ne samo, da nam Kristus kaže pravo pot, ampak je on sam pot. On nam ne razodeva samo zanesljive resnice, ampak je on sam ta resnica. Kristus nas ne vodi samo do življenja, ampak je on sam to življenje.

Kristus je v človeški zgodovini edinstvena osebnost. Noben verski ustanovitelj se po svoji moralni veličini ne more primerjati z njim, noben nauk z njegovim naukom. Sprejem Kristusa je pomenil za evropske narode vsestranski razvoj, začetek nove kulture. Kjer se je v zadnjih stoletjih začela protikrščanska kultura, tam so ljudje v krizi. Potreben je ponoven sprejem Kristusa. Zato papež Janez Pavel II., in oba papeža za njim, toliko govori o novi evangelizaciji.

Dokler vsaj v neki meri ne doživimo veličine Jezusa Kristusa, bo naša vera bolj neka tradicija kakor naša osebna stvarnost. 

Ali lahko zaupamo Jezusu?

Ali je vse to, kar je učil, resnično? Ko se srečujemo s tem vprašanjem, je treba, da smo za resnico odprti, da nas ne zavajajo kakšni predsodki. Jezusova dela, njegov nauk, njegovi čudeži, njegovo vstajenje od mrtvih, zlasti pa njegova čudovita osebnost nas bodo prepričali, da se ga bomo z vsem srcem oklenili in ga vzljubili za vse življenje. Da se seznanimo z njim, pa je treba vzeti v roke Novo zavezo in jo s sprejemljivim srcem in razumom brati, premišljevati in po njej živeti.

Ko enkrat z vsem srcem vzljubimo Kristusa in se ga oklenemo kot svojega središča, nam ni težko sprejeti njegovega nauka, njegove Cerkve, verskih resnic, ki jim rečemo tudi dogme.

Vittorio Messori (* 1941), priljubljeni italijanski duhovni pisatelj, od doma ni imel verske vzgoje. Z Jezusom se je srečal šele, ko je pripravljal svojo doktorsko nalogo. Kupil si je Pascalove Misli. Ta knjiga govori tudi o Kristusu. Messori je, spodbujen od Pascalovih Misli, vzel v roke evangelij, ki je napravil nanj silen vtis:

"Bral sem ga in to je bil zame pravi šok: na tistih maloštevilnih in skopih straneh sem našel pravilne odgovore na vsa svoja vprašanja. In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, iskal Kristusa. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo... Ko je bil tisti prvi šok mimo, se mi je samo od sebe porodilo vprašanje: te stvari, ki sem jih bral, so lepe, dobre, dejansko dajejo življenju neki smisel, toda ali so tudi resnične? Ali je zgodovinska osebnost ali sad verske domišljije kakšne ločine? Ali se lahko zanesem nanj. To so se mi zdela pomembna, temeljna vprašanja. Nekdo, ki se je rodil in odraščal v katoliškem okolju in kulturnem izročilu, si teh vprašanj mogoče niti ne zastavlja; ali zato, ker so po njegovem že razrešena, ali pa tudi zato, ker se boji, da bi ga raziskovanje privedlo v slepo ulico in bi se tako ves grad njegovih gotovosti sesul. Jaz, ki nisem bil obremenjen z vezmi te vrste, nisem čutil nobenega strahu ter sem svobodno in sproščeno iskal. Bil sem celo pripravljen vse zavreči, če bi na koncu svoje raziskave odkril, da tistih gotovosti ni mogoče zagovarjati."

Iz tega študija o Jezusu je nastala knjiga Kdo je Jezus, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Ljudje se srečujejo s Kristusom na različne načine. Nekateri ga sprejmejo in se ga oklenejo že v otroštvu, drugi v zrelih letih. To je včasih tudi na bolj nenavaden način.

Pascal pravi: "Jezus Kristus je vrh vsega in središče, kamor vse teži. Kdor ga pozna, ve za smiselnost vsega" (556).

Pisatelj Alojz Rebula (* 1924) je v knjigi Smer nova Zemlja zapisal: "Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prásílo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda."

Kardinal Newman pravi: "Kristjana takole prav opredelimo: človek, ki išče Kristusa. Ne išče dobička, odlikovanja, oblasti, nasladnosti ali udobja, gre marveč le za Odrešenikom, Gospodom Jezusom Kristusom.

To je po Svetem pismu bistveno znamenje kristjana, temeljna poteza, ki iz nje izvira vse drugo."

"Ne imejmo le vere v Kristusa, temveč Ga tudi pričakujmo! Ne le upajmo Vanj, tudi bedimo zaradi Njega! Ne imejmo le ljubezni do Njega, temveč tudi hrepenenje po Njem! Ni dovolj, da ga poslušamo; čakajmo tudi na nagrado, ki je On sam.

Ni dovolj, da je On cilj naše vere, upanja in ljubezni, temveč imejmo obenem za svojo dolžnost, da ne verujemo svetu, da ne upamo v svet, da ne ljubimo sveta."

Mati Terezija pravi: "Ni me strah reči, da sem zaljubljena v Kristusa, zato ker mi pomeni vse." Ne srečuje pa Kristusa samo v posvečeni hostiji, ampak tudi v pomoči potrebnem človeku: "Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je On tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi ... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki."

O Jezusu govorijo tudi svetni viri.

Omenjata ga slavna rimska zgodovinarja tistega časa, in sicer Tacit v Letopisih (okrog l. 115/17) in Svetonij v Življenjepisu cesarja Klavdija (okrog l. 120) ter cesarski namestnik Plinij Mlajši (l. 111-113) v Pismih. Navaja ga tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij v Judovskih starožitnostih (l. 93/94).

Ti spisi govorijo o Jezusu kot zgodovinski osebnosti, omenjajo njegove čudeže, nauk, učence, mesijansko poslanstvo, smrt in govorice glede njegovega vstajenja.

O obstoju kristjanov že v prvem stoletju in o njihovem verovanju pričajo arheološke najdbe, ki hkrati dokazujejo verodostojnost krščanskih poročil v evangelijih in Apostolskih delih ter drugih novozaveznih spisih.

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (22) Objemaš me v Jezusu Kristusu

Jezus Kristus je glavna osebnost Svetega pisma. Ta najpomembnejša knjiga na svetu je pravzaprav zbirka dvainsedemdesetih knjig, ki so jih v potekanju skoraj dveh tisočletij napisali zelo različni pisatelji.

Glavni vir zanesljivih poročil o Jezusu je Nova zaveza. Njeno besedilo se je ohranilo nespremenjeno. Nobene stare knjige ni, ki bi jo potrjevali tako stari in tako razširjeni rokopisi, kakor potrjujejo Novo zavezo.

Ali so štirje evangeliji in drugi novozavezni spisi zanesljiva poročila o Jezusu? Zadnjih dvesto let so Sveto pismo strokovnjaki zelo skrbno in temeljito raziskovali. Tako lahko rečemo, da nobena knjiga ni tako vsestansko preiskana kakor prav ta. Evangeliji so vesela novica o Jezusu, zapisana apostolska pridiga. Apostoli in drugi učenci so veselo novico o Jezusu takoj po prihodu Svetega Duha po vsem tedanjem rimskem cesarstvu najprej ustno oznanjali.

Res je, da je bil prvi evangelij – to je Markov – napisan šele trideset let po Jezusovi smrti. Vendar so takrat glavne priče Jezusovega delovanja, njegove smrti in vstajenja še živele. Če bi bilo v evangeliju zapisano kaj takega, kar bi Jezus ne bil delal in učil, bi te priče takšen evangelij odločno zavrnile.

Markov evangelij in drugi novozavezni spisi razločno kažejo, kako so prvi oznanjevalci na različnih krajih oznanjali o Jezusu isto vsebino. To dokazuje, da so Jezusov nauk in njegova dela verno zapisali, nikakor pa si niso izmislili nekaj svojega, drugačnega od Jezusovega nauka in njegovega odrešenjskega delovanja. Najvažnejše dogodke iz Jezusovega življenja so v glavnem zapisali vsi štirje evangelisti: Marko, Matej, Luka in Janez.