Njegova dobrota in ponižnost

V šolskem letu 1916/17 je Frančišek gotovo že hodil v Fatimi v šolo. Njegov sošolec, poznejši spiritual v semenišču v Leirii, se ga takole spominja:
»Frančišek se je že tedaj razlikoval od drugih po svoji dobroti in ponižnosti. Zaradi teh kreposti je v šoli trpel. Učitelj je bil brez krščanske vzgoje. Ne vem, koliko poprej je Frančišek vstopil v šolo. Ker je bil v znanju zelo zaostal, je bil še v prvem razredu. Učitelj in tudi sošolci so se iz njega norčevali, ker mu je bila umska izobrazba, ki jo je v tisti šoli prejemal, malo mar. Bil je pač prevzet od misli, ki so se mu porajale v duši zaradi angelovih prikazovanj. Zmeraj ponižni Frančišek je sklonil glavico in, gotovo v duši združen z Bogom, molče poslušal grajo učitelja in sošolcev (…)
Ko se je v drugi polovici maja po župniji raznesla vest o prvem prikazanju naše Gospe v Irijski globeli, so se v šoli razmere zanj nekoliko spremenile.
Učitelj, ki je bil dober za pouk, a slab vzgojitelj in ni veroval ne spoštoval krščanskih resnic in verskih stvarnosti, je Frančiškovo šibko zanimanje za učenje izkoriščal, da ga je zmerjal kot lažnega vidca. Pogosto je poudarjal njegove napake in nepozornosti (…)
Otroci smo se včasih pridružili učitelju ter ponižnega in ubogega Frančiška poniževali. Najhujše je to, da ga nismo poniževali vselej samo z besedami. Včasih je moral nedolžni Frančišek med oddihom biti naslonjen na steno, da se je rešil slabega ravnanja, ki ga je prejemal od nekaterih močnejših in predrznejših sošolcev. Ubožec! Bog daj, da bi v nebesih prosil za svojega učitelja in za vse tovariše!«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (6)

Frančišek Marto

Bil je pameten fantič

Frančišek (Francisco) Marto je bil Lucijin bratranec. Mati Olimpija je bila dvakrat poročena. Po smrti prvega moža, s katerim je imela dva otroka, se je poročila z Manuelom Petrom (Pedrom) Martom, s katerim sta imela sedem otrok. Frančišek se je rodil 11. junija 1908 kot osmi Olimpijin otrok ter šesti otrok očeta Manuela Marta. Frančiškova mlajša sestrica Jacinta je bila v družini najmlajša.
Po Lucijinem pripovedovanju je bil Frančišek mirne narave, popustljiv, spravljiv, molčeč in zamišljen ter se ni razburjal. Ni bil tako podjeten in živahen kakor Jacinta. Svoji sestrici je bil podoben le po obraznih potezah in po krepostnem življenju. V sporu s kom je brez odpora popustil: »Pa naj bo! Zame to ni pomembno.« Tudi Luciji »je njegova mirnost šla na živce«. Rad je imel naravo in najbolj ga je očaral »lep sončni vzhod ali zahod«.
Zdravnik dr. Karel (Carlos) Mendes je 8. septembra 1917 v najstarejšem zgodovinskem opisu, ki ga sploh poznamo, Frančiška svoji bodoči ženi Prazeres označil precej drugače kakor Lucija. Najprej je opisal Jacinto, nato je nadaljeval:
»Prišel je Frančišek. Na glavi je imel čepico, na sebi suknjič, pod katerim se je videla srajca, in ozke hlače, skratka mož v pomanjšani obliki. Izredno lep obraz, živ pogled in na videz navihanec. Brez zadrege odgovarja na moja vprašanja.«
Dvajset dni pozneje je lizbonski kanonik dr. Formigon ob zaslišanju Frančiška zapisal: »Devetletni deček, ki vstopi brez zadrege v sobo, kjer smo bili, s čepico na glavi, gotovo zato, ker se ni spomnil, da jo mora sneti. Povabil sem ga, naj sede na stol poleg mene; takoj je ubogal, ne da bi se upiral.«
Dr. Alonso v Uvodu v Lucijine Spomine takole označi Frančiška: »Ta dva izvlečka iz pristnih in izvirnih dokumentov dokazujeta, da je bil Frančišek pred prikazovanji in med njimi že vesel, živahen pastirček, ki ni poznal zadrege, pravi 'hribovec', brez kakršnih koli predsodkov, napak ali kompleksov.«
Tudi Frančiškov oče Marto je bil drugačnega mnenja o Frančišku kakor Lucija. Dejal je, da je bil živahen in pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikakor ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo oče. Svojim bratom je rad kakšno zagodel.
Zakaj razlika med Lucijinim in očetovim dojemanjem ter dojemanjem drugih prič glede Frančiškovega značaja? Frančišek je Luciji priznaval vodstveno vlogo, ki jo je dejansko imela pri angelovih in Marijinih prikazovanjih. Sam je angela in Marijo le videl, ničesar pa ni slišal, medtem ko se je Lucija z angelom in nebeško Gospo tudi pogovarjala. Zato je večkrat stopil v ozadje. Vendar je včasih, ko se mu je zdelo potrebno, tudi odločno nastopil proti Luciji ali jo usmerjal na pravo pot.
Med največjimi Frančiškovimi prekrški, ki se jih oče spominja, sta bila dva, in sicer še pred prikazovanji: nekoč se je skril, ker ni hotel sodelovati pri družinski molitvi; drugič pa je hotel svojemu bratu Janezu poriniti kos lesa v usta, a je to oče preprečil. Večinoma je rad ubogal svoje starše. Mati Olimpija ga je pohvalila: »Bil je pameten fantič in vedno me je presenetil, kako dobro je izvrševal mala opravila, ki sem mu jih naložila.«

Dve čudežni ozdravljenji v Rwandi

Želim vam posredovati dve pričevanji čudežno ozdravljenih oseb, ki sem jih od njih samih slišala v Kibehu.
Pri prvem primeru gre za mladega zaročenca. Ko je šel na preiskave, da bi se  poročil s svojo zaročenko, so ugotovili, da je okužen z virusom aids. Zaroka je bila prekinjena in človek je ostal sam s svojo vznemirjenostjo in tesnobo. Nadaljeval je z molitvijo, toda zanj ni bilo upanja na ozdravljenje. Tedaj se je odločil, da poroma na kraj Marijinih prikazovanj v Kibeho. Ko je prispel, je v molitvi izlil pred Marijo svojo veliko stisko in žalost s solzami vred. Nato se je vrnil. Prijatelji so mu svetovali, naj se včlani v društvo, ki stoji ob strani takšnim bolnikom. To je tudi storil. Vendar, ko so preverili njegovo zdravje, da bi ga uvedli v tovrstno skupino, sledu virusa niso našli.
Mladeniča to ni prepričalo in je dejal: »To ni mogoče, hočem preveriti in narediti preiskave še v drugih ustanovah.« To je tudi storil, vendar je bil rezultat povsod negativen.
Kmalu za tem je spoznal dekle, ki je postala njegova zaročenka. Hotela sta preveriti, če je on resnično ozdravel. Rezultati so bili negativni in sta se poročila! Sedaj imata dva otroka. Ta mladi mož in družinski oče se je šel zahvalit Mariji v Kibeho in v navzočnosti vseh, ki so bili v cerkvi (med njimi tudi jaz), je povedal to svoje pričevanje.
Drug primer je gospa, ki je že deset let krvavela in nas po tem spominja na ženo iz evangelija. Po desetih letih, ko je nihče ni uspel ozdraviti in je bila skoraj popolnoma obupana, ji je nekdo svetoval, naj gre prosit Marijo v Kibeho. To je storila, šla je v Kibeho.
Ko se je vrnila, je teden za tednom opažala, da se je krvavitev zmanjševala in po mesecu dni je bila popolnoma zdrava! Tudi ona se je prišla zahvalit Devici v Kibeho, in sicer na isti dan, kot zgoraj omenjeni mladi mož.
Ntezimana iz Kigalija v Rwandi

Kaj bodo Devici Mariji čebele?

Neki človek je zelo trpel zaradi hudih bolečin v nogah. V dolgotrajnem prenašanju svojega trpljenja pa je vseskozi preklinjal. Njegov prijatelj mu je obzirno svetoval in ga končno prepričal, da bi mu bolj koristilo, če bi šel v Marijino cerkev v Mariapocs na Madžarskem prosit Devico Marijo, da se ga usmili. Njegove kletve nikakor ne morejo lajšati njegovih bolečin.
Možakar se je torej odpravil v svetišče. Med potjo se je zaobljubil, da bo v primeru ozdravljenja podaril cerkvi v Mariapocs panj čebel. Devica Marija je uslišala njegovo prošnjo, njegove noge so bile popolnoma ozdravljene tako, da se je mogel vrniti domov peš, brez sleherne pomoči in opore. Na poti domov pa se je pokesal, da je obljubil cerkvi panj čebel. Pri sebi je razmišljal, da je bila to popolnoma nekoristna obljuba. Kaj bodo Devici Mariji čebele? Zato se je odločil, da čebel ne bo odnesel v cerkev.
Ko je prispel domov, je bila njegova prva misel, da gre pogledat čebele. In kaj je videl? Čebele so iz enega panja letele ven in se usmerile proti cerkvi v Mariapocs. Sledil jim je in videl, da so se čebele namestile v razpoko severnega zidu, ki obkroža cerkev. Še danes, po več kot stopetdeset letih, čebele živijo v tem cerkvenem zidu.
Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji

Da bi našli Božjo milost, moramo najdi Marijo

Vsa umetnost je torej v tem, da najdemo sredstvo, s katerim z lahkoto prejmemo od Boga potrebno milost, da postanemo sveti: prav to sredstvo ti želim sedaj predstaviti in ti povem, da je zato, da bi našli Božjo milost, potrebno najti Marijo. Zakaj?
1. Samo Marija je našla milost pri Bogu, zase in za vsakega človeka posebej: očaki in preroki in vsi svetniki Stare zaveze niso mogli najti te milosti.
2. Ker je Marija dala bit in življenje Začetniku vseh milosti, jo kličemo Mati milosti Božje.
3. Ko je nebeški Oče, ki je vir, iz katerega nam prihaja vsak popoln dar in vse milosti, izročil Mariji svojega Sina, ji je obenem izročil vse milosti, tako da ji je bila Božja volja dana, kot pravi sveti Bernard, v Njem in z Njim.
4. Bog jo je izbral za zakladničarko, gospodarico in delivko vseh milosti. Zatorej gredo vse milosti in vsi Božji darovi skozi njene roke in ona v skladu z oblastjo, ki ji je bila dana, deli milosti nebeškega Očeta, kreposti Jezusa Kristusa in darove svetega Duha, kot pravi sveti Bernardin, komur hoče, kakor hoče, kadar hoče in kolikor hoče.
5. Kot ima v redu narave vsak otrok očeta in mater, tako ima v redu milosti vsak pristni otrok Cerkve Boga za očeta in Marijo za mater.
6. Ker je Marija rodila Glavo vnaprej določenih, ki je Jezus Kristus, je njej zaupana tudi naloga, da rojeva in vzgaja tudi ude te Glave, ki so pristni kristjani. Nobena mati namreč ne rodi le glavo brez udov, niti udov brez glave. Kdor torej teži za tem, da bi bil ud Jezusa Kristusa, poln milosti in resnice, mora biti rojen in oblikovan v Mariji, po milosti Jezusa Kristusa, ki v polnosti biva v njej, da bi jo Ona v polnosti posredovala pristnim udom Jezusa Kristusa in njenim pristnim otrokom.
Sv. Ludvik Grignion Montfortski, Marijina skrivnost, § 6–12

Po posvetitvi 30. maja 1943

Škof je poln navdušenja zapisal:
»Hvala Bogu in brezmadežni Materi Mariji, posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu se je v vseh župnijah izvršila z veliko pobožnostjo in z močnim zaupanjem. Spokornih procesij se je udeležilo neverjetno mnogo vernikov v res pravem spokornem duhu. Marija je pritegnila k sebi tako številne duše, da še kaj podobnega nismo doživeli.
Res, hvalo smo dolžni Bogu po usmiljeni Materi in Kraljici Mariji! Prisrčno prosim Marijo, naj nakloni svoje posebno posredovanje pri Sinu vsem, ki so sodelovali pri pripravi in izvršitvi posvetitve od pripravljalnega odbora in duhovnikov do slednjega vernika in otroka.«
Seveda se škofovemu vabilu takrat niso vsi odzvali, saj je bil slovenski narod sredi državljanske vojne. Njegov program je sprejel le del Slovencev.

Slovesna posvetitev 30. maja 1943

Glede posvetitve je škof Rožman naročil, naj bo slovesen, globok in lep praznik, ki ga bo pomnil vsak vse svoje življenje. V cerkvi in zunaj naj bo vse tako kakor na največje praznike. Papeževo posvetilno molitev naj molijo vsi v cerkvi navzoči, opravi naj se pri vseh glavnih božjih službah, kolikor jih je v tisti cerkvi. Da bodo verniki vsebino molitve bolje razumeli, naj jim jo duhovniki v pridigi razložijo.
»V vseh župnijah se mora poznati Marijin dan, kakor ga naša škofija še ni obhajala. Vsa Marijina znamenja naj bodo s cvetjem okrašena, v stanovanjih naj pred Marijino sliko ali kipcem ne manjka rož in, če mogoče – lučk. Vsa ta zunanjost naj bo le medel odraz razpoloženja duš in src.
Po posvetitvi pa bo treba vedno znova poudarjati in opozarjati, da smo posvečeni brezmadežnemu Srcu Marijinemu in kakšne dolžnosti od tod izvirajo za nas in kakšne velike pomoči smemo pričakovati od Matere Marije, če bomo v smislu posvetitve nehali žaliti Boga.«
Pred posvetitvijo 30. maja so po župnijah opravili tridnevnico, pri kateri so govorili o posvetitvi. Najbolj slovesna posvetitev je bila v ljubljanski stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. Najprej je imel škof Rožman pridigo, po njej pa je bila slovesna posvetitev, nato pontifikalna škofova maša. Popoldne je v Kranju, nemškem delu škofije, obhajal posvetitev krški škof dr. Andrej Rohracher. Posvetitev je bila ta dan izvršena v vseh župnijskih in drugih cerkvah, kjer je bilo mogoče.