Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 11. junij 2013

Njegova dobrota in ponižnost



V šolskem letu 1916/17 je Frančišek gotovo že hodil v Fatimi v šolo. Njegov sošolec, poznejši spiritual v semenišču v Leirii, se ga takole spominja:
»Frančišek se je že tedaj razlikoval od drugih po svoji dobroti in ponižnosti. Zaradi teh kreposti je v šoli trpel. Učitelj je bil brez krščanske vzgoje. Ne vem, koliko poprej je Frančišek vstopil v šolo. Ker je bil v znanju zelo zaostal, je bil še v prvem razredu. Učitelj in tudi sošolci so se iz njega norčevali, ker mu je bila umska izobrazba, ki jo je v tisti šoli prejemal, malo mar. Bil je pač prevzet od misli, ki so se mu porajale v duši zaradi angelovih prikazovanj. Zmeraj ponižni Frančišek je sklonil glavico in, gotovo v duši združen z Bogom, molče poslušal grajo učitelja in sošolcev (…)
Ko se je v drugi polovici maja po župniji raznesla vest o prvem prikazanju naše Gospe v Irijski globeli, so se v šoli razmere zanj nekoliko spremenile.
Učitelj, ki je bil dober za pouk, a slab vzgojitelj in ni veroval ne spoštoval krščanskih resnic in verskih stvarnosti, je Frančiškovo šibko zanimanje za učenje izkoriščal, da ga je zmerjal kot lažnega vidca. Pogosto je poudarjal njegove napake in nepozornosti (…)
Otroci smo se včasih pridružili učitelju ter ponižnega in ubogega Frančiška poniževali. Najhujše je to, da ga nismo poniževali vselej samo z besedami. Včasih je moral nedolžni Frančišek med oddihom biti naslonjen na steno, da se je rešil slabega ravnanja, ki ga je prejemal od nekaterih močnejših in predrznejših sošolcev. Ubožec! Bog daj, da bi v nebesih prosil za svojega učitelja in za vse tovariše!«

Ni komentarjev:

Objavite komentar