Živahna, bistra, a ne domišljava

V drugem Spominu Lucija pripoveduje, kako je bila pri nekaterih skupinah ljudi vedno zelo priljubljena. V domačem kraju so to bili poleg Frančiška in Jacinte majhni otroci. O njih je zapisala:
»Tekali so za mano s pretiranim veseljem. Kadar so zvedeli, da pasem svojo čredo blizu naše vasi, so prišli k meni v gručah, da so preživeli dan z menoj. Moja mati je imela navado reči:
'Ne vem, s čim pritegneš otroke, da tečejo za tabo, kot da bi šli na veselico.'
Tudi pozneje, ko je Lucija odšla od doma, so jo povsod imeli radi. To je bil poseben Božji dar, dar povezovanja z ljudmi. Sama piše:
»Isto se mi je godilo z mojimi tovarišicami v Vilaru in skoraj si drznem reči, se mi godi zdaj z mojimi sestrami v samostanu. Pred nekaj leti mi je rekla mati voditeljica novink, sedanja mati provincialka:
'Sestra, tako velik vpliv imaš na sestre, da jim lahko narediš mnogo dobrega, če hočeš.'«

Lucija je bila izredno nadarjena, ljubeča, živahna, z odličnim spominom in bogato domišljijo, vztrajna in natančna. Svojih dejanj in dejanj okolice se je zavedala že v nežni mladosti.
Zelo rada je imela otroke, oni pa njo in so se zbirali okrog nje. Starši so ji majhne otroke zaupali v varstvo. Z otroki se je igrala in jim pripovedovala razne zgodbice.
Dr. Alonso popisuje Lucijino zunanjost pri štirinajstih letih takole:
»Čelo visoko in široko. Oči kostanjeve, velike in živahne. Obrvi redke. Nos ploske oblike. Široka usta in krepke ustnice. Brada okrogla. Obraz nekoliko širši od običajnega. Postava nizka. Drža preudarna in nedolžna. Živahna, bistra, a skromna in ne domišljava. Roke krepke, delavne, normalne velikosti« (BL 23).
Kardinal Bertone je ob srečanju s sestro Lucijo nekaj let pred smrtjo njeno osebnost označil z besedami:
»Stara je bila petindevetdeset let in imela je živahnost, dobro voljo, ki sta vso skupnost nun ohranjali v veselju. Bila je simpatična klepetalka (…) Pri najinih pogovorih se je rada pošalila, na primer glede moje salezijanske pripadnosti, moje pobožnosti do Marije Pomočnice. Ko sem ji povedal, da sem nekoč v Lurdu govoril o fatimski Materi Božji, je rekla, da ne gre mešati med seboj različnih Marij, kajti lurška Mati Božja zameri, če imenuješ fatimsko Mater Božjo!« (BL 70).

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (5)

Gospod, naredi iz mene svetnico

Lucijino notranjost, odnos šestletne deklice do evharističnega Jezusa, lepo razodevajo njene besede:
“Začela se je slovesna maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bílo v pričakovanju vélikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste in delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila veliko spokojnost in neomajen mir. Čutila sem, da me navdaja nadnaravno ozračje, da sem čutila navzočega našega dobrega Boga in mislila, da ga lahko zaznam z vsemi čuti. Prisrčno sem ga torej prosila:
‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede:
‘Milost, ki ti je danes podeljena, bo ostala živa v tvoji duši in obrodila sadove večnega življenja.’
Tako sem bila globoko zatopljena v Bogu (…) Čutila sem se tako nasičena z angelskim kruhom, da nisem mogla ničesar jesti. Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči; dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.”
Lucija je pozneje ugotavljala, da so doživetja ob prvem svetem obhajilu vedno imela in »imajo še danes velik vpliv na povezanost moje duše z Bogom«.

Cvet je dal svoj sad

»Naj vsi ljudje slavijo Boga: zemlja je dala svoj sad,« pravi Sveto pismo. Toda zemlja je najprej dala cvet. V Visoki pesmi je pisano: »Jaz sem cvet polj, lilija dolin.« Cvet postane takojšen sad, ker smo ga jedli, ker smo jedli njegovo jedro. Ali hočete vedeti, kateri je ta sad? Devica. Gospod se je rodil iz Device, iz služabnice. Žena je rodila Boga, Mati Sina, zemlja sad.
Sv. Hieronim

Posvetitev Materi Cerkve

Zgled osebne posvetitve in posvetitve sveta Materi Cerkve imamo pri Janezu Pavlu II. 6. junija 1979 v Čenstohovi:
Vzvišena Mati Cerkve! Tebi se znova posvečujem kot služabnik tvoje materinske ljubezni. Totus tuus! – Popolnoma Tvoj! Tebi posvečam človeštvo in vse ljudi, svoje brate in sestre, vsa ljudstva in narode. Tebi posvečam Evropo in vse druge celine. Tebi posvečam Rim in Poljsko (…) Mati, sprejmi nas! Mati, ne zapusti nas! Mati, vodi nas!

V povezanosti z Božjo Materjo bo naše življenje rodovitno

Znano je, da je evangelij nekako postavljen v okvir dveh vabil, da vzamemo Marijo k sebi. Prvo je namenjeno svetemu Jožefu ob učlovečenju Božjega Sina v Devici Mariji: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene,« in drugo, tik preden je Jezus izdihnil, je namenjeno ljubljenemu učencu svetemu Janezu: »Glej, tvoja mati«.
Pobožnost do Marije izvira iz teh dveh vabil, ki sta bili namenjeni svetemu Jožefu in svetemu Janezu ter sta nam dani v dediščino. Pravilo našega reda (servitov) takole upošteva to povabilo: »Jezus nas kliče k sebi do te mere, da deli z nami svojo sinovsko ljubezen do svoje Matere in nam naroča naj ljudem razodevamo ta njegov dar.« Da bi dosegli polnost Kristusove starosti, da bi verovali v red milosti, je treba živeti v prisrčni povezanosti z Božjo Materjo. To je izkušnja našega opata Desgenetta in patra Lamyja: obupana zaradi neučinkovitosti vseh njunih naporov se zatečeta k Mariji in dana jima je nepričakovana rodovitnost.
Ta njuna izkušnja je vesela novica za vsakega izmed nas! Preizkušnja nas namreč lahko obišče, kot je obiskala ta dva duhovnika. Preizkušnja zaradi ločitve od drage osebe, preizkušnja zaradi občutka, da smo pozabljeni, da so naša prizadevanja nerodovitna, zaradi tega ker se staramo, ker ne znamo posredovati drugim tega, kar smo prejeli, zaradi nerazumevanj itd. Prav v teh situacijah bomo skušali najti smisel, posnemajoč zgoraj navedena duhovnika. Gre za rodovitnost v redu milosti.
Preliminare Bollettino dei Servitori

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

Nosímo križ skupaj s Kristusom

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”
Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”
p. Anton

Ljubezen Božjega Srca (14)

Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.
Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel. Kako? Morda s posebnim navdihom, ki bo odgovor na naše sedanje duhovne potrebe, morda z globljim spoznanjem kake resnice. Tako bomo napredovali v veri.
Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).
Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.
Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.
Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.
Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.
Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”
Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”

Pobožnost petih prvih sobot

Škof nato natančno določa način pripravljanja na posvetitev. Kar takoj pove, da bo to pobožnost petih prvih sobot, ki jo tudi navede z Marijinimi besedami, nato pravi:
»Prve sobote v mesecu – dnevi zadoščevanja brezmadežnemu srcu Marijinemu z zadostilnim sv. obhajilom! To je Marijina želja. Tudi naš narod ima dolžnost zadoščevanja, saj se je silno razširila grda razvada preklinjanja in žaljenja brezmadežne Device s tujimi izrazi.
V zvezi s pobožnostjo prvih petkov bomo opravljali še pobožnost prvih sobot. Zadostilne pobožnosti Srcu Jezusovemu ne bomo opustili, ampak oboje združili. Češčenju presvetega Srca Jezusovega bomo dodali še češčenje Marijinega Srca. Saj ima Jezus svoje človeško srce, katero častimo in molimo kot sedež in simbol neizmerne božje ljubezni do nas, od svoje brezmadežne Matere. Brez Marije bi ne imeli Jezusa. Obe srci sta si najbolj podobni – le da je Jezusovo srce združeno z drugo božjo osebo, med tem ko je Marijino srce zgolj človeško, kakor naše, pač pa sedež najlepših čednosti v najvišji meri.«
Škof nato pove, da spoved na prvo soboto ni potrebna, ker jo opravimo že za prvi petek. Na prvo soboto moramo prejeti zadostilno sv. obhajilo, en del rožnega venca in petnajstminutno premišljevanje pa isti dan opravimo kadarkoli in kjerkoli tako, da Mariji delamo družbo v ljubezni, hvaležnosti in sočutju. »Vse to pa z namenom, da Mariji zadoščujemo za vso nehvaležnost ljudi, zlasti za tisto, ki se kaže v kletvah in grdenju njenega svetega imena. Rožni venec in premišljevanje moremo opraviti zasebno zase ali pa skupno v cerkvi (...)
Za to pobožnost petih prvih sobot nam obljublja Marija svojo posebno pomoč ob zadnji uri. Ona, ki je zaradi svojega božjega materinstva in svoje soudeležbe pri odrešilnem Jezusovem trpljenju srednica vseh milosti, bo ob najodločilnejši človekovi uri posredovala vse milosti, ki so potrebne za zveličanje vsem, ki so pet prvih sobot v mesecu opravili zadostilno pobožnost. Tako se dopolnjujeta obljubi Jezusova in Marijina. – Blagor tistemu, kateremu je ob smrti naklonjeno presveto Srce Jezusovo in mu posreduje vse potrebne milosti brezmadežno Srce Marijino!
Kakor smo skupno ob veliki udeležbi obhajali pobožnost devetih prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu, tako opravimo še pobožnost petih prvih sobot. Začnemo z novim letom: prva sobota je dne 2. januarja – v soboto prvega maja pa bomo to pobožnost sklenili. Potem bomo še ves maj pri šmarnicah pripravljali svoje duše in se zadnjo nedeljo meseca, tj. 30. maja, vsi skupaj: škofija in vsaka posamezna župnija in duhovnija posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Zaupam v pomoč brezmadežne Device, da se bomo s to pobožnostjo primerno pripravili za sveto dejanje posvetitve, ki nam bo prineslo obilno milosti in rešitev v vsakem pogledu.
Vse duhovnike, zlasti pridigarje, katehete in spovednike, prosim pri ljubezni do brezmadežne Matere, da seznanijo vernike s to pobožnostjo, da uporabijo advent in božične praznike za to, da čim učinkoviteje povabijo vernike, da se udeležujejo pobožnosti petih prvih sobot in se čim temeljiteje pripravijo na skupno posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, medtem pa že zasebno pogosto ponavljajo posvetilno molitev, ki jo je sestavil papež Pij XII. sam in jo obdaroval z odpustki. Duhovniki naj za goreče priporočanje te pobožnosti pritegnejo vnete vernike, zlasti člane Marijinih družb, da bo številčna udeležba tem večja in nadnaravni sadovi v dušah tem obilnejši in da kmalu doživimo uresničenje Marijine napovedi: spreobrnjenje velikega naroda [Rusije] in daljšo dobo miru pod materinskim vodstvom Kraljice nebes in zemlje.«
Dne 14. aprila 1943 je zapisal: »Čim bliže prihaja dan posvetitve, tem intenzivnejše mora biti naše delo za pripravo, da tako vredno pripravimo sebe in vernike na posvetitev sámo, da bomo deležni Marijinih materinskih darov: spreobrnjenja grešnikov in pravičnega miru.«

Že smo v našem glasilu podrobno pisali, kako so se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile posamezne skupine: dijaške Marijine kongregacije, fantovska kongregacija, možje in fantje iz vseh stanov in slojev, duhovniki, okrog 4.000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol. V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor petih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod:
»Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Škof Rožman je želel, da bi se imena Marijinemu Srcu posvečenih družin vpisala v posebne knjige. Vpisali naj bi jih duhovniki ali še bolje družine same. »Te knjige – tako pravi škof – bomo položili potem ob prestol brezjanske Marije Pomagaj.«
Jakob Kolarič, sklicujoč se na Bogoljub, poroča: »Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali drugo nežno predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Dvakrat so napolnili prostorno svetišče, da so njihovi otroci po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Srcu Marijinemu. Mesečnik Bogoljub je takrat zapisal: 'Še čez leta in leta bodo starši, spominjajoč se trpke vojne dobe, mogli dopovedovati doraščajočim sinovom in hčeram, ki se vojskine šibe še niso zavedali, kako pretresljiv in ganljiv je bil pogled na nje, ko so stali ob rokah skrbnih očetov, počivali ali jokali ter vzklikali v naročju mater ali pa ležali v vozičkih, in bili deležni svetega blagoslova ter darovani Marijinemu varstvu.'
Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so prišli v stolnico bolniki, kateri so mogli priti, večino so pa pripeljali. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na koncu je posameznike in manjše skupine od oltarja Marije Pomagaj grede blagoslavljal z Najsvetejšim. Posebno pretresljivo je bilo, ko je podelil blagoslov tudi popolnoma ohromelemu duhovniku dr. Ivanu Zoretu, profesorju cerkvene zgodovine in pisatelju Življenja svetnikov.
Seveda so se ves čas nadaljevale tudi posvetitve posameznih družin ter katoliških skupin in organizacij.«

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (1)

O škofu dr. Gregoriju Rožmanu smo v našem glasilu že nekaj pisali. Pokop njegovih posmrtnih ostankov v domači ljubljanski stolnici 13. aprila 2013 nam narekuje, da se ga v več nadaljevanjih bolj obširno spomnimo kot apostola prvih petkov in sobot. Ker ravno v mesecu maju 2013 obhajamo sedemdesetletnico posvetitve ljubljanske škofije in v nekem smislu slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bomo najprej spregovorili o škofu Rožmanu v zvezi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca in z obhajanjem petih prvih sobot.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Življenjepisec Jakob Kolarič je v III. knjigi o škofu Rožmanu zapisal: »V veliki zaskrbljenosti za usodo slovenskega naroda je škof Rožman med drugo svetovno vojno poleg Srca Jezusovega pokazal še na drugo zavetje vseh trpečih: na Marijino brezmadežno Srce. V septembru leta 1942 je pri nas prvič izšla knjiga o Fatimi, ki jo je napisal Srečko Zamjen. Knjiga je takoj pošla in je kmalu nato bila potrebna že druga izdaja, februarja 1943 tretja in avgusta 1944 četrta izdaja. Po tej knjigi smo se Slovenci seznanili z Marijinimi prikazovanji in naročili v Fatimi.« Dr. Kolarič prav tam omenja, da je o Fatimi v slovenskem jeziku napisal dr. Franc Jerè že leta 1930 v Bogoljubu tri članke.
V času 2. svetovne vojne je bil škof Rožman večkrat pri papežu Piju XII. Tretja njegova zasebna avdienca v medvojnem času je bila 19. novembra 1942, ko je bil škof s svojim tajnikom Nandetom Babnikom kakih 24 dni v Rimu. Škof je papežu poročal o razmerah v škofiji, govorila sta o zbiranju dokazov mučeništva, hkrati pa se je z njim pogovoril tudi o posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dne 31. oktobra 1942, ob 25-letnici fatimskih prikazovanj, je namreč papež posvetil vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V avdienci je škof prosil papeža za besedilo njegove posvetitvene molitve, da bi jo prevedli v slovenščino ter bi z njo posvetili škofijo. Papež je takoj ob Rožmanovi navzočnosti po telefonu naročil, naj besedilo objavijo v časopisu Osservatore Romano. Še isti večer je bilo objavljeno na prvi strani tega poluradnega vatikanskega glasila. Že 8. decembra 1942, na praznik Brezmadežne, so jo slovenski dijaki za svoj praznik molili skupaj s škofom.
Proti koncu novembra 1942 se je škof Rožman vrnil iz Rima in na prvi petek v decembru 1942 napisal pastirsko pismo z naslovom »Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu«. V tem pismu, ki je izšlo v Ljubljanskem škofijskem listu, je škof prvič uradno spregovoril o tem velikem načrtu: posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca – dobro vedoč, da miru na svetu ne more biti, če se ne spremeni mišljenje ljudi, tako odgovornih vladarjev kakor tudi celih narodov.«
Škof nato razloži, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917 ter predstavi prvi in drugi del fatimske skrivnosti: videnje pekla, češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne. Hkrati navede Marijino naročilo sestri Luciji 1925 o obhajanju petih prvih sobot in naročilo 1929 o posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Nato sklene:
»Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir.
To posvetitev more opraviti vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva, kakor Marijine družbe, Katoliška akcija, redovne družine, zavodi itd. In prav je, da se po primerni pripravi take posvetitve vrše in da papeževo posvetilno molitev večkrat ponavljamo, saj je sv. oče podelil posebne odpustke za to.
Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, tj. vsi duhovniki, svetni in redovni, ter vsi verniki od najmlajših do najstarejših, in sicer brez šumnih zunanjih slovesnosti, pač pa po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra letos.«

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013

MAJ
4. ob 9.00 prvosobotna pobožnost
11. – 12. Skupnost Emanuel
12. romanje BD in drugih na Barbano
13. od 9.00 – 18.00, p. Anton Nadrah, bistvo češčenja JMS
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
17. – 19. Rudi Bernik, Prenova v Duhu
17. – 19. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje
19. ob 14.30 molitvena skupina
31. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Fatimski dan in slovesnost v Stični 13. maja 2013

Vse častilce Jezusovega in Marijinega Srca prav lepo vabim, da se na prvi letošnji fatimski dan, to je 13. maja ob 9.00 dopoldne v stiškem samostanu udeležite intenzivne priprave na izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ali na njeno obnovitev. Sodelovali bomo z gledanjem slik in premišljevanjem besedil, z molitvijo in pesmijo.

Potrebno je stalno poglabljanje v duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca in hkrati osebna prisrčna povezanost z obema Srcema. 

Večerna fatimska slovesnost v stiški baziliki se bo začela ob 19.30 z rožnim vencem. Sledila bo mašna daritev z nagovorom, procesija s fatimskim kipom s svečkami med petjem Marijinih litanij in fatimske pesmi, nazadnje bomo pred Najsvetejšim obnovili posvetitev (ali se prvič posvetili) Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim.

Povabite še druge. Marija Vas z veseljem pričakuje.
Nasvidenje 13. maja v Stični!

V imenu Združenja posvečenih
p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Fatimski dan in slovesnost v Stični 13. maja 2013

Vse častilce Jezusovega in Marijinega Srca prav lepo vabim, da se na prvi letošnji fatimski dan, to je 13. maja ob 9.00 dopoldne v stiškem samostanu udeležite intenzivne priprave na izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ali na njeno obnovitev. Sodelovali bomo z gledanjem slik in premišljevanjem besedil, z molitvijo in pesmijo.

Potrebno je stalno poglabljanje v duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca in hkrati osebna prisrčna povezanost z obema Srcema.

Večerna fatimska slovesnost v stiški baziliki se bo začela ob 19.30 z rožnim vencem. Sledila bo mašna daritev z nagovorom, procesija s fatimskim kipom s svečkami med petjem Marijinih litanij in fatimske pesmi, nazadnje bomo pred Najsvetejšim obnovili posvetitev (ali se prvič posvetili) Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim.

Povabite še druge. Marija Vas z veseljem pričakuje.

Nasvidenje 13. maja v Stični!

V imenu Združenja posvečenih

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Vseslovensko srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega srca na Ptujski gori 8.6.2013

Plakat lahko natisnete tukaj

Plakat lahko natisnete tukaj

Vabilo v Medjugorje

Vabilo od ge. Dragice Čepar

V Marijinem mesecu maju in ob 70 obletnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu vas vabimo na romanje v Medjugorje. 

Romarski avtobus bo krenil iz župnije Zg. Tuhinj v četrtek 16. maja ob 4.00 zjutraj. Vrnitev je predvidena v soboto v večernih urah. Cena romanja je 100 evrov. Prijave na telefon: 041517712

Dragica Čepar

Romanje na Barbano

Z Bernardove družino bomo 12. maja poromali na Barbano. To je majhen otoček pri Gradežu v Italiji. Marijina božja pot ima začetke že v 6. stoletju. Tja so veliko romali primorski in beneški Slovenci. Peljali se bomo z avtobusom do Gradeža, nato z ladjico do otočka z Marijinim svetiščem. Z nami lahko poromajo tudi vsi tisti, ki jih to romanje zanima in niso člani Bernardove družine. V cerkvi bomo imeli sveto mašo in šmarnično pobožnost. Po sveti maši bo dovolj časa za ogled otoka in cerkve. Malico vzemite s seboj v popotni torbi.
Spored romanja:
Odhod: ob 6.30 iz Stične, ob 7,15 izpred cerkve na Rakovniku, ob 8,45 iz Sežane 
Odhod ladjice: 10:30
Sveta maša ob 12,00
Cena prevoza: 25 EUR (če bo poln avtobus 48 sedežev)
Povratek ladjice: 16:30
Vrnitev v Stično okoli 19. ure.
Prijavite se p. Branku na telefon: 031-68-78-02
ali na elektronsko pošto: branko.petauer@rkc.si

Bel dim za papeža Frančiška - Pričevanje očividca p. Nikolaja

V sredo, 13. marca, me ob 17h pokliče p. Rafael, če grem na Trg sv. Petra v Vatikanu. Odgovoril sem, da ne, saj je močno deževalo in da papež tako in tako ne bo izvoljen danes. Ko smo na Trgu, vsi strmijo v ogromne ekrane, ki pa kažejo le tisti tanki dimnik nad Sikstinsko kapelo, a dima ni. Ne črnega ne belega. Dobro smo premočeni. Seveda nestrpno gledamo v tisti dimnik, od koder pa nič.

Trg je že sedaj izredno napolnjen, zaradi dvignjenih dežnikov pa imamo težavo, da bi videli veliki ekran pred nami. Vse polno je televizijskih kamer, snemalcev, turistov, Rimljanov in ostalih radovednežev. Naenkrat pa se iz dimnika pojavi neko čudo, in v prvem trenutku ni nikomur jasno ali je belo, ali je črno. Potem pa ja, seveda, bel dim. Pa še kako bel in gost. In seveda aplavz in vzkliki.

Ljudje se objemajo, množica pa se avtomatsko zažene naprej, da bi bili bližje tistemu osvetljenemu balkonu, iz katerega se bo gotovo še nocoj pokazal novi papež. Beli dim pa kar ne neha. To je torej to. Nisem si mislil, sem si pa želel, da bi kdaj doživel ta trenutek. Vem, da se sedaj začenja čakanje. Najmanj 50 minut, vmes pa se Trg vedno bolj in bolj polni.

Ekrani prikazujejo posnetke te nepregledne množice, potem izvemo, da nas je vsaj 150 tisoč, vmes se za nekaj trenutkov pokaže slovenska zastava z grbom. Kakšen lep pogled. Še zmeraj dežuje a veliko manj. Z bližnjimi Italijani se začnemo pogovarjati; menijo, da bo gotovo prišel na balkon kardinal Scola, češ, izvolili so ga tako kmalu, mora biti eden glavnih kandidatov. Ne vem. Čakajmo in dočakajmo.

Sam mislim, da ne bo Evropejec, kljub napovedim. Bolj pričakujem, da bomo slišali ime Odilo-Peter, torej oni iz Sao Paola. Gneča pa je vedno večja in večja in dežniki zakrivajo moj strateški pogled na ekran. Potem mi Italijani pred mano obljubijo, da bodo zaprli dežnik, ko se pojavi papež. Sedaj se pojavijo švicarski gardisti v svečanih, modrih uniformah in s helebardami korakajo na plato pred vhodom. Za njimi še italijanska vojska, marinci in seveda pleh muzika. Posnetek pokaže še rimskega župana.

Vse to le v 20-30. minutah. Švicarji dobijo izjemen aplavz. Zdi se mi, da se je zavesa na balkonu premaknila. Vsi se oziramo tja gor. A še bo treba čakati. Mislim, da do osmih. Končno. Sedaj pa gre zares. Prižgejo se vse luči na baziliki in tudi znotraj. Vrata se odpro in ven vstopi kardinal Touran, ki s francoskim naglasom izreče slavni Anuntio vobis gaudium magnum: Habemus papam. Kakšen aplavz. A kaj to on govori? Jorge Mario Bergoglio, Franciscus!

Množica vzklika: »Viva il papa!« a večina se spogleduje, kdo je to. Spomnim se tega imena, da je bil resen kandidat že 2005 a več ne vem. Nekdo za mano pravi: »Argentinec, pa še jezuit. Ime pa mu bo Frančišek.« Kakšna milost, si mislim. Cerkev ubogih za uboge! Bogu hvala! Kardinal se umakne. Spet čakanje. Še dvajset minut. Trg je nabito poln in nehalo je deževati. Pod glavni balkon razgrnejo rdeč tepih, ogrinjalo se odpre, najprej križ, za njim pa v daljavi vidim postavnega papeža v belem. Aplavz, vzkliki: »Francesco, Francesco, Francesco ...«

In na sebi ima le talar, ni rdečega ogrinjala, ni zlate štole, naprsni križ je preprost, železen ... Ker sem videl fotografije tiste sobe, ki ji rečejo tudi soba solza, kjer papeža preoblečejo in ker sem videl, da je tisto rdeče ogrinjalo z belim hermelinom bilo pripravljeno, sem prepričan, da je sam tako hotel.

Človek iz Latinske Amerike je prava izbira. Ko nas preprosto nagovori, zavlada popolna tišina. Še bolj pa takrat, ko pravi, naj mi prosimo blagoslova zanj. Sledi blagoslov mestu in svetu. Umaknejo mu mikrofon, a novi papež je ganjen in z nasmehom opazuje tisočglavo rimsko množico.

In želi povedati še nekaj; hitro mu primaknejo mikrofon, doda pa le, da želi jutri obiskati Marijino cerkev, da se kmalu vidimo, in nam preprosto zaželi lahko noč. Zdi se, da je zavladal pokoj in globoko zadovoljstvo, tisoči mobiteli, ki so vse to snemali, počasi ugasnejo. Mi pa se z množico poslovimo zadovoljni in hvaležni, da smo lahko bili prisotni ob tem zgodovinskem dogodku.
p. Nikolaj Aracki

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

27. Nova polomija

Peter je bil pri ljudstvu vsak dan bolj priljubljen, pa tudi drugi apostoli, ki so vsi delali čudovita dela. Drugi izmed dvanajsterice so hodili oznanjat, krščevat in ozdravljat po Judeji, velika prijatelja Peter in Janez pa sta polagoma urejala jeruzalemsko versko občino.
Prav kmalu pa je Peter naletel na ovire, ki jih je bilo treba premagati. Marsikaterega moškega sta mnogoženstvo in ločitev zakona najbolj ovirala, da bi sprejel novi nauk. Mnogoženstvo ni bilo prepovedano, ločitev pa je bila zakonsko dovoljena.
Za prešuštvovanje so imeli le, če se je moški spečal z omoženo žensko. Če pa je poročen mož imel razmerje z neporočeno žensko, tega niso smatrali za prešuštvovanje. Tako so lahko imeli priležnice, ki so služile v hiši, kakor pri poganih sužnje. Če so seveda ženske bile Izraelke, jih niso smeli imeti za sužnje, ker je bil njihov položaj z zakonom urejen.
Če je Izraelec imel eno ali več priležnic in je hotel sprejeti krst, so mu povedali, da bo smel sprejeti to milost samo, če druge ženske odpusti in obdrži le svojo zakonito ženo. Seveda se je marsikdo, ki je prej želel biti krščen, umaknil, ko je slišal za ta pogoj. Nekateri so bili žalostni, drugi pa so se jezili na ta novi nauk in se pridružili sovražnikom Kristusovih vernikov. »Mar ni zapisano v svetih knjigah, da je celo sam kralj David imel več priležnic, da ne govorimo o Salomonu?« Tako so se prepirali, a Peter in tovariši niso odnehali.
Marsikomu je spreobrnjenje preprečila ‘ločitev’. Kot Izraelci so hoteli biti še naprej deležni pravice, ki jim jo je bil dal Mojzes in ki je bila zakonsko uvedena tudi v vsem rimskem cesarstvu. »Čemu nam nalagajo to zoprno omejitev?« je marsikdo godrnjal in zato ni maral sprejeti Kristusovega nauka.
Zakon je Izraelcem prepovedoval jemanje obresti in oderuštvo, a samo v trgovanju z Izraelci samimi, ne pa v kupčijah s pogani. Tako so si Izraelci zakon tudi na splošno razlagali. Iz tega so nastajale spet velike težave, če so prosili za krst Judje, ki so se ukvarjali z oderuštvom pri menjavanju denarja, ali pa so za posojila poganom jemali visoke obresti.
O tem sem se dosti pogovarjal z Zahejem in drugimi cestninarji. Zahej mi je rekel: »Dostikrat je lažje odpustiti priležnice kakor povrniti krivično blago. Po Učenikovi milosti sem jaz zmogel oboje in poslej imam le mater svojih otrok.«
To so bile težave, ki so izvirale iz starih navad. Z ozirom na vero pa so bile težave včasih še večje. Ob velikih čudežih, ki jih je storil in ki jim je bilo priča toliko ljudi, pač ni bilo preveč težavno verovati, da je Jezus obljubljeni Mesija. Pa četudi bi tega ne verjeli, jim je bil Jezus vsaj prerok, največji izmed vseh. A verovati, da je ta Jezus, ki so ga mnogi poznali kot tesarjevega sina, v resnici Božji Sin, to je za marsikaterega bila neumnost, pravo bogokletje. Zlasti pa še, ker je bila tu obsežena tudi vera v Sveto Trojico, kar se je Judom zdelo kot vera v tri Bogove, kar po njihovem ugonablja vero v enega samega Boga, temeljno versko resnico izraelskega ljudstva. Popolnoma pa jih je končno zmedlo še dejstvo, da je Jezus umrl na križu kot zločinec.
Ko zdaj – čez sto let – premišljujem o teh težavah, ki so se mi zdele nepremagljive, vidim v pokristjanjenju toliko svojih izraelskih rojakov ogromno delo, ki so ga opravili Peter in njegovi tovariši, ki jih je navdihnil in podprl Sveti Duh. Sicer si ni mogoče razložiti, da je vendarle toliko ljudi sprejelo krščanstvo v narodu, ki je tako trdovraten kot naš.
O vseh teh težavah so se pogovarjali Izraelovi duhovniki in so se o njih ognjevito prerekali tudi v najbolj znameniti jeruzalemski šoli, ki jo je vodil stari Gamaliel, imenovan tudi veliki Rabban. On je bil naslednik slavnega Hilela, ki je to šolo tudi ustanovil.
V svojih zapiskih imam zabeleženo zanimivo obravnavo v tej šoli, ki sem jo takrat sam poslušal. Nikodem, ki je bil Gamalielov sorodnik in pristaš njegove šole, me je nekoč povabil: »Vem, da te zanima vse, kar se nanaša na Učenikov nauk. Bi hotel poslušati, kako bodo to obravnavali v Gamalielovi šoli?«
»Seveda! Prav zanimalo me bo, kako bodo mladi farizeji govorili proti. Sklepam namreč, da so nam vsi nasprotni.«
»V tem se motiš, dragi Ben Hered! Med Gamalielovimi učenci so namreč res zagrizeni nasprotniki Jezusovega nauka, a so tudi goreči zagovorniki Sina Božjega. Danes si bosta stopila nasproti dva najslavnejša Gamalielova učenca: Štefan in Savel iz Tarza.«
»Štefana poznam,« sem mu odgovoril. »Mladenič velikega govorniškega daru, ki gladko in lepo govori grško in ki dobro pozna Sveto pismo, je nenavadno dober do revežev, je poznal Učenika in večkrat poslušal njegovo besedo ter ga ljubi z vsem žarom svojega mladega srca. Onega Savla iz Tarza pa ne poznam.«
»Saj bi ga tudi težko mogel poznati, ker je še precej mlad in je bil vzgojen v šoli v Tarzu. Izraelec je od glave do peta, silen farizej in narodnjak, čeprav je rimski državljan. Ni dolgo tega, kar je prišel sem, kamor ga je privabil Gamalielov sloves. Kakor mi je ta povedal, spada Savel med njegove najodličnejše učence. Odlikuje pa se bolj po svojih spisih kot po svoji zgovornosti.«
Ko sva stopila v Gamalielovo šolo, se je razgovor pravkar začel. Štefan je pričel govoriti z nepremagljivo zgovornostjo in svetopisemski reki so mu kar vreli iz ust. Zares sem ga občudoval.
Ne bom navajal vseh njegovih besed, ampak le izvleček iz njegovega govora: »V prejšnjih časih je Bog večkrat in na razne načine govoril našim očetom po prerokih, nazadnje pa nam je v naših dneh govoril po svojem Sinu, katerega je postavil za dediča vsega, kar je ustvaril. Ta Sin je odsev Očetovega veličanstva in podoba Očetove biti, ki ga brani s svojo mogočno besedo. Ko nas je očistil naših grehov in je umrl ter potem vstal, zdaj sedi na desnici Božjega Veličanstva. In ta Sin, ki je prevzel naše meso, je Jezus Nazarečan, ki so ga naši duhovniki skupaj s pogani dali križati.«
»Potemtakem,« je zaklical Savel, »ti veruješ, da ta Nazarečan ni samo obljubljeni Mesija, ampak da je celo Sin Najvišjega?«
Štefanu je obraz zažarel in odločno je pribil: »Jezus Nazarečan je resnično Mesija, večji od vseh prerokov, večji od Mojzesa, večji od angelov, ker je pač Božji Sin, kateremu je Bog govoril (Ps 2,7): ‘Moj Sin si ti, jaz sem te danes rodil (Ps 110,1). Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.’ Edinole v njegovem imenu je zveličanje. Stara zaveza je končana, pričela se je nova! Ker pa je prišel med svoje in ga njegovi niso sprejeli, bo njegovo kraljestvo prešlo na pogane ...«
»Na pogane?« je zavpil Savel. »Na one neobrezane pse? Kaj pravite k temu bogokletju?«
Nekaj poslušalcev je začelo mahati in kričati: »Bogokletje! Bogokletje!« Drugi pa so rekli: »Jezus Nazarečan je Božji Sin in se edinole v njegovem imenu moremo zveličati; v njegovem imenu je Peter ozdravil hromega pri Lepih vratih.«
Obe stranki bi se bili prav gotovo še huje sporekli, ko bi jim Gamaliel s svojo veljavo ne ukazal umolkniti, rekoč: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! ... Rečem vam: Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če izvirata njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu!«
Razkačen je vstal Savel in zaklical: »To delo ne more biti Božje, jaz ga bom uničil!« Izzivalno je pogledal svojega tovariša Štefana in odšel z dvora naravnost v hišo velikega duhovnika Kajfa.
Ker so romarji že odšli, je Jeruzalem dobil spet vsakdanje lice.
Peter se ni zmenil za grožnje in je vsak dan oznanjal vero v križanega Jezusa, ki je umrl in vstal in ki je samo v njegovem imenu zveličanje. V templju, v shodnicah in v zasebnih hišah so Peter in apostoli učili nove vernike in polagoma gradili Kristusovo Cerkev.
Savla je vsega prevzela izraelska verska vnema in je sklenil ugonobiti nastajajočo Cerkev. Zato je odšel h Kajfu zahtevat, naj zapre in kaznuje te novotarje, ki so tako zmedli versko življenje v Jeruzalemu.
Po prvi polomiji si prestrašeni Kajfa nekaj časa ni upal nič ukreniti, ker se je bal novega poraza. Slednjič pa se je le vdal Savlovi vztrajnosti in vnemi. Sklical je več duhovnikov in saducejev ter po njihovem nasvetu sklenil zdaj Petra in tovariše vreči v ječo. Ker so apostoli vedno hodili v tempelj molit, so jih stražarji lahko prijeli in vsakega posebej vrgli v ječo, da se ljudstvo ne bi razburilo.
Apostoli se niso upirali, zato je le malokdo vedel, da so jih zaprli. V ječi pa so vsi skupaj, kakor navadno, dvigali svoje molitve k Bogu in potem mirno zaspali.
Zgodaj zjutraj pa jih je prebudil angel Gospodov, jim odprl vrata in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudem vse besede tega življenja!«
Kajfa je ponoči slabo spal in pozno vstal. Ukazal je sklicati veliki svet, da bi obsodili apostole. Dopoldne so se zbrali na posvet duhovniki in starešine, katerim je Savel z veliko vnemo dopovedoval, da je te hujskače treba ostro kaznovati.
Kajfa je poslal stotnika tempeljske straže z oddelkom vojakov, naj priženejo obtožence, Savel pa jim je zabičal, naj pazijo, da jim ne uidejo. Gamaliel, ki je bil tudi na posvetu, je miril razboritega Savla: »Sinko, ne razburjaj se toliko zaradi tega! Zapomni si, kar sem vam rekel: ‘Če je to človeško delo, bo razpadlo, če pa je Božje, ga ne bomo mogli uničiti.’«
Savel je nejevoljen odšel in godrnjal: »Otročji starec zmeraj blebeta isto. Bomo že videli, da to ne more biti od Boga ...« Nemirno je pričakoval obtožence. Tedaj je ves bled prihitel častnik tempeljske straže in ne meneč se za Savla, ki ga je vprašal po jetnikih, stopil h Kajfu in mu z razburjenim glasom povedal: »Ječo smo našli skrbno zaklenjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar!«
»Kako je to mogoče?« je zavpil Kajfa. »Kdo jim je odprl vrata!? Kaj so počeli stražniki?«
»Tam so bili in tokrat niso spali …«
Kajfa se je spomnil, kako je bilo, ko je vstal Jezus in ga je to še bolj poparilo. Ko si je nekoliko opomogel, je vprašal: »Kje so ti ljudje? Če jih ni v ječi, iščimo jih po vsem Jeruzalemu, dokler jih ne najdemo!«
»Jaz jih bom poiskal!« se je ponudil Savel. »Ukaži, naj mi dajo nekaj vojakov.«
Ko je Savel odhajal, je priskakljal od nekod nekdanji hromec Ozan in zaklical Kajfu: »Glejte! Možje, ki ste jih vrgli v ječo, stoje v templju in učijo ljudstvo!«
Hana je pri teh besedah rekel svojemu zetu Kajfu: »Nova polomija, sinko! To je že druga.«
Strašno slabe volje je veliki duhovnik zavpil: »Pojdite ponje!« Hana pa je dodal: »Privedite jih zlepa. Ne verjamem, da bi se upirali; če pa se bodo, jih raje pustite, da se ljudstvo ne upre.« Kajfu pa je zašepetal na uho: »Pazi, da se ti še tretjič ne izmuznejo.«
––––––––
Kmalu po tem je veselih obrazov vstopilo vseh dvanajst apostolov. Kajfa jih je takoj nahrulil, češ da ga niso ubogali. S Petrom vred so mu soglasno odgovorili. »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi. Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na les in usmrtili.«
Kajfa in njegova družba niso vedeli, kaj bi storili. Tedaj je Gamaliel spregovoril svoje zgodovinske besede in v veliko Savlovo jezo sklenil z besedami, ki jih je že večkrat izrekel: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«
Vsi razen Savla so rekli, da jih je treba odpustiti. Tedaj je Kajfa besno zakričal: »Spustim jih, prej pa naj jih bičajo! Tako si bodo zapomnili, kar sem jim ukazal, naj ne govorijo več o tistem človeku!«
Res so jih hudo pretepli. Vendar so apostoli zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ljudstvo pa jih je navdušeno sprejelo, ko so spet prišli v tempelj in govorili o Kristusu Jezusu.
Ves togoten je rekel Savel svojim tovarišem: »Ne razumem, kako so ti sleparji prišli iz ječe pri zaprtih in zastraženih vratih …« Te besede je slišal Ozan in mu odgovoril: »Ali se ti ne zdi lažje priti pri zaprtih vratih iz ječe, kot pa ozdraviti od rojstva hromega človeka? Poglej mene in ne čudi se tako zaradi ječe!«
p. M. de Heredia

O veliki ponižnosti samostanskega brata

Neki samostanski brat iz skupnosti bratov iz Clairvauxa, ki je bil brez graje v svojem življenju in častitljivega vedenja, je prispel po težki bolezni do svoje zadnje ure. Blaženi Bernard ga je obiskal, pristopil k njemu in ga okrepčal z naslednjimi besedami: “Zaupaj, moj sin, da boš že kmalu prešel od smrti v življenje, od truda tega časa v večni počitek.” On pa je odgovoril z velikim zaupanjem: "Ali ne grem k svojemu Gospodu in Stvarniku?

Resnično, v to zaupam in sem prepričan, da bom hitro videl dobroto Gospoda v deželi živih.” In ker je blaženi oče, moder zdravnik in skrben pastir, imel glede tega človeka brez izobrazbe velik strah, da ta odgovor temelji bolj na arogantni predrznosti kot na čistosti vesti, je rekel: “Naredi znamenje križa na svojem srcu, brat, naredi znamenje križa na svojem srcu! Kaj to pomeni, kar si rekel? Od kod si je mogla domisliti tvoja predrznost tako velike zahteve? Ali nisi ti tisti revni in obžalovanja vredni človek, ki ni nič ali skoraj nič imel na tem svetu in zato si iskal pri nas zatočišče, morda bolj iz stiske kot iz strahu božjega in dosegel z mnogimi prošnjami sprejem?

Mi smo te sprejeli brez tvojih sredstev, Bogu na ljubo, in te izenačili v hrani, obleki in drugih rečeh z modrimi ter plemenitimi možmi in ti si postal tako rekoč eden od njih. Kaj si plačal Gospodu za vse to? In glej, tvoji nehvaležnosti ne zadostuje, da si prejel zastonj toliko dobrega iz Gospodove roke, da zahtevaš zase poleg tega še njegovo kraljestvo kot zakonito dediščino, katero ni mogel nikoli pridobiti noben kralj ali vojvoda s še tako veliko količino zlata ali srebra.”

K temu je z blagim obrazom mirno rekel redovni brat: ”Dobro, predragi oče, zelo dobro si povedal, vse je res, kar si rekel. Toda vendar, če ukažeš, ti bom govoril, mojemu gospodu in očetu, in z nekaj besedami pojasnil, kar ni bilo zame vzrok za tako veliko aroganco, ampak, kot trdno verujem, za ponižnost. Kajti če je tista vaša pridiga, ki ste nam jo večkrat vtisnili, resnična, namreč, da se božje kraljestvo ne pridobi s plemenitostjo mesa, ne z zemeljskim bogastvom, ampak samo s krepostjo pokorščine, sem ta edini stavek pri sebi ohranil v vnetem spominu kot kratek povzetek Gospodove besede in jo kot pečat položil v svoje srce, ko sem se je dnevno spominjal in se je skrbno držal.

Vprašajte torej, če želite, pri vseh mojstrih in tovariših, za katere ste mi ukazali, naj jih ubogam in jim služim, če sem bil kdaj nasproti enemu od njih nepokoren, če sem koga od naših očetov užalostil z besedo, kretnjo ali na kakšen drug način, kolikor je bilo odvisno od mene. Če sem se torej potrudil vse v Kristusu ubogati, vsem služiti in z božjo milostjo vse ljubiti, kdo mi more braniti, da zaupam njegovemu usmiljenju?”

Ko je torej blaženi oče prejel tak odgovor neukega moža, se je silno razveselil in rekel: ”Res si blažen, preljubi sin, ker ti nista posredovala te modrosti meso in kri, ampak nebeški Oče sam te je poučil, ohranil pri življenju in vodil po ravni stezi v domovino.”

Ko je brat umrl in so bile pogrebne svečanosti končane, je prečastiti oče imel z njemu lastno prisrčnostjo in govorniško močjo v kapitlju sijajni nagovor o njegovem življenju in smrti ter z njegovim zgledom vžgal na čudovit način ljubezen do pokorščine. Zelo ga je namreč prevzel njegov odgovor. Dal mu je čast bolj zaradi kreposti pokorščine, kot če bi slovel zaradi znamenj in sijajnih čudežev.

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

Življenje je dar, ki ga je treba gojiti

V Knjigi modrosti je zapisano: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje« (Mdr 1,13–14). Življenje je Božji dar, ki ga moramo varovati in negovati. Živeti moramo zdravo, da zdravju ne škodujemo, ampak ga krepimo, da nam dobro služi. Skrbeti je treba za zdravje telesa in duha, kolikor je v naši moči. Marsikaj seveda ni odvisno od nas. V svojem življenju moramo narediti čim več dobrega.
Človek mora skrbeti tudi za zdravo okolje, ki je Božje okolje, saj je ves svet Bog ustvaril. Ko skrbimo za lepo in zdravo okolje, izpopolnjujemo Božje stvarstvo in se ravnamo po Božjem naročilu v raju: »Napolnita zemljo in si jo podvrzita!« (1 Mz 1,28). Okolje vpliva na naše zdravje in življenje. Skrb za to okolje, za Božje stvarstvo, je danes pomemben vidik našega bivanja. Od tega j e odvisno, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem. Skrbeti za zdravo okolje pomeni hkrati skrbeti za lastno zdravje in za zdravje naših bližnjih.
Pri vsem svojem delovanju ne smemo gledati le nase, ampak tudi na ljudi okrog nas. »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe,« nas uči Jezus. Ljudje smo povezani med seboj in moramo gledati drug na drugega.
Pri vprašanju zdravja in življenja je treba zastopati krščanske vrednote. Življenje je treba ščititi od spočetja do naravne smrti. Tu se državna zakonodaja pogosto razlikuje od Božjih zapovedi. Treba se je ravnati po Božjih zapovedih: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi!« Če na primer državni zakoni dovoljujejo splav otroka, je po 5. Božji zapovedi: Ne ubijaj! to velik greh, za katerega Cerkev nalaga celo kazen izobčenja, ki je ne more pri spovedi odvezati vsak duhovnik.
K zdravemu okolju spada tudi zdravo javno mnenje, to je krščansko javno mnenje: kaj je prav in kaj ni prav. Danes se je to zlasti pri mladih zelo zameglilo. Vendar vsi živimo pod istim Bogom, v isti Cerkvi in Božje zapovedi se niso in se ne bodo nič spremenile. Treba je ozdraviti napačno javno mnenje, da fant in dekle kar brez cerkvene poroke lahko živita skupaj, da zakonska nezvestoba ni nič hudega, da ni pomembno, ali ob nedeljah in praznikih hodiš k maši ali ne, da ženska, ki ne želi roditi spočetega otroka, tega lahko splavi.
Jezus je obudil Jairovo hčerko k življenju z besedami: »Deklica, rečem ti, vstani! Prosimo Jezusa naj reče tudi Cerkvi na Slovenskem in sploh slovenskemu narodu: »Slovenski narod, rečem ti, vstani! Brez krščanskih vrednot zate ni življenja, zate ni prihodnosti!«
p. Anton

Prihod Besede in Očeta v dušo

Kaj pomeni prihod Besede k duši? Da jo pouči v modrosti. Kaj pomeni Očetov prihod? Da jo napolni z ljubeznijo do modrosti, tako da duša more reči: »Vzljubila sem njeno lepoto« (Mdr 8,2). Očetu je lastno, da ljubi; zato vlita ljubezen dokazuje, da je Oče prišel. Kaj bi pouk naredil brez ljubezni? Napihnil bi. Kaj ljubezen brez znanja? Motila bi se (št. 69,2).
Mar ljubezen ne odstranja grehe? Pa še kako! Bral sem, da pokrije veliko grehov. Pa vprašam: ali ni zmožna ali zadostna, da podre in poniža sleherni napuh oči in srca? Prav gotovo, saj se ljubezen ne ponaša, ne napihuje. Če bi torej Gospod Jezus blagovolil priti k meni, ali bolje, vame, ne z ljubosumnostjo srca, tudi ne z jezo, ampak v ljubezni in v duhu krotkosti, ljubosumen name z Božjo ljubosumnostjo – kajti kaj je Bogu tako lastno kakor ljubezen? – saj je Bog sam ljubezen – če bi, pravim, prišel v takem razpoloženju, bi jaz tudi iz tega spoznal, da ni sam, ampak da je z njim prišel tudi njegov Oče. Kaj je namreč tako očetovsko? Zato se ne imenuje samo Oče Besede, ampak tudi Oče usmiljenja, ker je v njegovi naravi, da se vedno usmili in prizanaša.
Če bom čutil, da se mi odpira čut za razumevanje Svetega pisma, ali da mi modre besede nekako vrejo iz srca, ali da se mi v luči, vliti mi od zgoraj, razodevajo skrivnosti, ali da se mi zanesljivo odpre nebo kot neka brezdanja globočina in da mi od zgoraj priteka obilnejši dež premišljevanja, ne bom dvomil, da je Ženin tukaj. Lastnina Besede je vse to bogastvo in iz njegove polnosti ga prejemamo.
In če bi se hkrati razlila vame neka ponižna, a plodna in globoka predanost, tako da bi ljubezen do spoznane resnice rodila v meni neko nespravljivo sovraštvo do nečimrnosti, tako da bi me vednost ne napihnila ali da se zaradi pogostnih obiskov ne bi prevzel, takrat bi naravnost čutil, da se z menoj dogaja nekaj očetovskega in prav nič ne bi dvomil, da je Oče pri meni.
Če pa bom vztrajal v prizadevanju, da kolikor le morem, tem Božjim darovom vedno odgovarjam z njih vrednimi čustvi in dejanji, in če Božja milost v meni ne bo ostala prazna, se bo pri meni tudi nastanil tako Oče, ki hrani, kakor Beseda, ki poučuje (št. 69,6).

sv. Bernard.

ČEŠČENJE PREČISTEGA SRCA SV. JOŽEFA

(Za zasebno molitev; pri + v spodnji molitvi se pokrižamo na ustreznem delu telesa, čelu, ustnicah, srcu …)

Posvetitev trem svetim Srcem

Presveto Srce Jezusovo,
brezmadežno Srce Marijino,
prečisto Srce svetega Jožefa,
danes (nocoj) vam posvetim
svoje misli +,
svoje besede +,
svoje telo +,
svoje srce +
in svojo dušo +,
da bi se v tem dnevu (v tej noči)
po meni izvršila sveta Božja volja.
Amen.

Rožni venec svetega Jožefa

Rožni venec molimo zasebno, predvsem ob sredah, ki so posvečene svetemu Jožefu, zlasti pa to velja za prvo sredo v mesecu. Sestavljen je iz sedmih skrivnosti, v katerih premišljujemo sedem žalosti in radosti, ki jih je sveti Jožef imel na zemlji. Pri vsaki skrivnosti molimo Oče naš enkrat, Sveti Jožef desetkrat in Slava Očetu enkrat.

1. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob materinstvu Device Marije, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

2. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob rojstvu Jezusa, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

3. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob obrezovanju Jezusa, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

4. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob prerokbi starčka Simeona, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

5. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel pri begu v Egipt, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

6. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel pri vrnitvi iz Egipta, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

7. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob izgubi in najdenju Jezusa v templju, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (27)

(Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Prijateljstvo z Bogom

Božja Cerkev ima vsekakor take duhovne člane, ki v Bogu žive ne le zvestó, ampak tudi zaupno in govoré z Bogom kakor s prijateljem, ker jim daje spričevalo zavest njegove slave. Dajte mi dušo, ki razen Boga in tega, kar je treba ljubiti zaradi Boga, nič drugega ne ljubi, ki ji Kristus življenje naj ne bi šele bil, ampak ji je že dolgo bil; katere vse prizadevanje gre za tem, da bi stalno živela v Božji navzočnosti; o kateri ne rečem, da je to njena velika, ampak njena edina želja, skrbno hoditi z Gospodom, svojim Bogom, ter ji sposobnosti za to ne manjka. Daj mi, pravim, tako dušo in jaz ne zanikam, da je vredna Ženinove skrbi in pogleda Božjega veličastva, vladarjeve blagohotnosti in voditeljeve pozornosti (št. 69,1).

Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj napredujemo nekoliko bolj počasi, le za dve zrni v enem mesecu. Bog povrni vsem sodelujočim. V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, da bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Spreobrnjenje apostola Pavla (4)

Savlov boj za judovsko vero

Savel je tiho šel proti domu. Ni znal opisati svojega občutja. Žalosten je bil, ker je izgubil prijatelja, toda prav se je zgodilo. Štefan bi lahko še bolj zašel in naredil še več škode med ljudstvom. V spominu mu je ostal njegov dobrohotni pogled. Ni bilo v njem sovraštva ali očitka. Bil je pogled dobrote. Ni razumel, kako bi mogel človek v tolikem trpljenju tako dobrohotno gledati. Ali ni čutil bolečine? Pa kaj je s temi učenci, da se ob trpljenju tako čudno obnašajo? Kot da bi bili veseli trpljenja! Zakaj tako? To je bila uganka.
Zadnje Štefanove besede so mu zvenele v ušesih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Zakaj je Štefan tako rekel? Ali ni bil nič jezen na farizeje, ki so mu vzeli življenje? Kot da bi imel življenje v izobilju, kot da je vesel, da ga izgublja. Čudno, prečudno je bilo vse to, da bi mogel razumeti.
Savel se je vrnil v svoj vsakdan. Štefanov pogled ga je spremljal povsod. Toda bil je zadovoljen, da se je tako zgodilo. Čista vera se mora ohraniti. Bog bi se lahko razjezil in kazen bi zadela vse ljudstvo, če ne bi skrbeli za čisto vero očetov. Savel je veliko pomagal farizejem, ko je lovil po hišah Jezusove učence in jih zvezane vodil v mestne ječe. Pridobil si je velik ugled med farizeji in pismouki. Ti so mu zaupali in ga pohvalili, ko je privedel v ječo nove učence.
Nekega dne so se pogovarjali o razširjenosti tega novega nauka. V Damasku je že skupina, v Antiohiji jih je tudi nekaj. To je treba zajeziti. Savel se je ponudil, da gre v Damask in jih polovi. Veseli so bili tega navdušenja. Dali so mu priporočilna pisma. Ta so bila v Damasku pred oblastmi sicer brez veljave, toda pred Judi bi nekaj veljala. Iskal je priložnost, da bi odpotoval. Moral je najti karavano, ki bo potovala v Damask. Toda ali bo šel sam? Ne, sam ne bi šel. Mora najti nekaj somišljenikov, ki ga bodo spremljali.
Proti koncu pomladi je dobil štiri može, da bi ga spremljali. Čakali so samo še ugodno karavano, s katero bi odšli na pot. Savel je bil vesel te poti. Tam bo dobro opravil svojo nalogo. Glavne učence bo polovil, jih zvezal v verige in pripeljal nazaj v Jeruzalem.
Sedaj je na poti. Že se bližajo Damasku. Zvečer bodo tam. Sonce res pripeka, toda kak mesec, dva kasneje, bi bilo še bolj vroče. Vesel je, da se je vse tako izteklo. Nalogo je potrebno dokončati in vse bo v redu.
Savel stopa za oslom in nagonsko večkrat prime svojo torbo, ki mu visi na levem boku. Kot da bi hotel otipati zagotovilo za svoj pohod. Damaska še ne pozna. Toda pomagali mu bodo Judje, ki jih je tam veliko. Pri njih bo dobil prenočišče in stanovanje, dokler se ne vrne. Počasi dela načrte, kako bo vse uredil. Možje spredaj se veselo pogovarjajo različne reči. Tudi sami so bili jezni na kristjane, ki so se hitro množili. Ni jim bilo prav. Sedaj imajo priložnost, da skupaj s Savlom naredijo nekaj dobrega za Jude in vero očetov.
Počasi se karavana pomika naprej. V taki vročini ni pametno hiteti, ker je nevarno. Vse zajame neko veselje, saj se že bližajo koncu potovanja po suhih pokrajinah. V Damasku jih čaka pošten oddih in zanimiva kupčija. Savel je miren in zamišljen. Vesel je, da bodo Jezusove učence razgnali, preden se razmnožijo. Potem bo konec vseh nemirov in ljudje bodo počasi pozabili na Učenika. Ko bo vse urejeno v Damasku, bo mogoče šel še v Antiohijo in tudi tam naredil red. Tam so se Jezusovi učenci začeli imenovati kristjani po Kristusu ali Mesiju. Mogoče bodo ob takih preganjanjih le spoznali, da je njihovo praznoverje norost. Spet se bodo oklenili vere očakov in se trudili zvesto izpopolnjevati vse zapovedi.
Tako je premišljeval Savel na poti, ko so se bližali Damasku. Sonce se je že začelo nagibati čez poldan. Vse je bilo mirno. Jutranji veter je ponehal in sonce je neusmiljeno pripekalo. Iz karavane je bilo mogoče slišati klice gonjačev kamel, ki so se že veselili konca poti. Tudi trgovci, ki so jezdili na kamelah so se glasno pogovarjali s kamele na kamelo.
Savla je prevzel neznan občutek. Ni vedel, kako naj ga opiše. Bilo mu je, kakor bi nekaj silno pričakoval. Ni vedel, kaj naj pričakuje. Opravek v Damasku je bil pomemben. Malo se ga je bal. Vpraševal se je, ali bo lahko dovolj hitro polovil voditelje te ločine? Treba jih bo vkleniti v verige in odpeljati nazaj v Jeruzalem. To bo zahtevno početje. Mogoče mu bodo na poti omagali. Pot je dolga in vročina pritiska. Nič hudega, če bodo trpeli. Jih bo že pot streznila. Ko bodo napol mrtvi prišli v Jeruzalem, jih bo praznoverje mogoče minilo. Saj so sami krivi, da so se podali na pot praznoverja.
p. Branko

Pomen sozakonca za iskanje Boga

V zakonu večkrat svojemu tovarišu izgladi pot do Boga sozakonec. Élisabeth Arrighi se je leta 1889 v Parizu poročila s Félixom Leseurjem. Oba sta bila katoličana, a Félix se je od vere oddaljil, obljubil pa je, da bo ženi glede vere pustil popolno svobodo. Sam je po poroki versko življenje popolnoma zanemaril in hotel izpodkopati vero tudi ženi. Toda ob branju evangelijev se je njena razrahljana vera zopet utrdila. Veliko je molila, zlasti za svojega moža. Spet je redno hodila k maši in zakramentom. Pisala je dnevnik.
Zbolela je za rakom. Molila je: "Gospod, posveti me s trpljenjem, ki ga prestajam. Po moji duši pripelji k sebi duše vseh, ki so mi dragi, posebno tistega, ki mi je najdražji, in napravi konec tej moji duhovni osamelosti, ki me tako hudo teži ..."
Po ženini smrti je Félix bral njen dnevnik in spoznal, kako je zasmehoval ženino vero. V Paray-le-Monialu, v svetišču Srca Jezusovega, je skoraj otipljivo začutil bližino svoje žene. Tedaj je pomislil: "Če Élisabeth živi, tedaj je duša neumrljiva ... Potem je tudi Bog resničen!" Élisabeth je prosil, naj zanj moli. Pozneje je slišal Élisabethin glas: "Pojdi v Lurd!" Odpravil se je tja in tam živo čutil navzočnost svoje pokojne žene.
Zapisal je: "Bila je ob moji strani, nevidno je usmerjala moj korak in me vodila k Bogu ... Prosil sem Mater Božjo, naj mi da doseči milost vere; naj mi pri svojem Sinu izprosi, da me razsvetli, mi odpusti in me sprejme." Začel je moliti in hoditi k maši. Po štiridesetih letih se je spovedal in prejel sv. obhajilo.
Zopet je zaslišal glas pokojne žene: "Félix, pojdi v samostan! Postani pater Leseur!" Pozneje je res stopil v dominikanski samostan Saulchoir v Belgiji, bil posvečen v duhovnika in sedemindvajset let do svoje smrti s pisano in govorjeno besedo oznanjal, koliko milosti mu je Bog naklonil po "njegovi ljubi Élisabethi". Zbral je njene spise, podatke o uslišanjih na njeno priprošnjo in vse, kar je potrebno, da steče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

Tudi Sepp Maier, nekdanji nogometni vratar kluba Bayern iz Münchna, se je za svojo vero zahvaljeval svoji ženi:
"Nisem vernik iz navade. Moji doma niso bili pobožni, da bi jaz nadaljeval neke tradicije. Vernik sem postal precej kasneje, ob svoji ženi, in svojo vero globoko doživljam. Vedno nosim s seboj Sveto pismo, ki je moje najdražje čtivo. Bog mi je vodnik, svetovalec, prijatelj in sobesednik."
p. Anton

Prvosobotna pobožnost, osebna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter vrtnice

Po priporočilu naših škofov se letos z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko pripravljamo na slovesno obnovitev izročitve slovenskega naroda Mariji 15. avgusta. Če kje še niste začeli s pripravo, je še čas za začetek s prvo soboto v aprilu.
Veliko bomo v letu vere prispevali k osebni poglobitvi v veri, če bomo pomagali pripraviti posameznike in družine na osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (ali na njeno obnovitev), ki so jo leta 1998 priporočili naši škofje. Na to dejanje bomo vernike pripravili z vsemi potrebnimi pojasnili v cerkvi in v župnijskem listu ter na internetni strani. V pomoč je knjižica Priročnik za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki jo dobite v Stični. Molitvena priprava na to dejanje pa je udeležba pri prvosobotni pobožnosti. Primeren čas za izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je mesec junij ali po koncu obhajanja petih prvih sobot. Ta osebna izročitev najsvetejšima Srcema bo hkrati odlična priprava na skupno izročitev slovenskega naroda Mariji 15. avgusta.
Letošnje vrtnice Z vrtnicami v letu vere je, kakor že lanske, napisala prof. Berta Golob. Pravočasno jih boste dobili pri založbi Salve na Rakovniku.

Vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Ptujski Gori

V soboto, 8. junija, na praznik Srca Marijinega, bo na Ptujski Gori vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ga organizira odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Program:
ob 9.30 – molitvena ura kot prvosobotna pobožnost na fatimski način, po njej kratek nagovor g. Cirila Čuša.
ob 11.00 – sveta maša, ki jo bo skupaj z duhovniki daroval mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek, obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu, pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim.

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Pomen medsebojne ljubezni za rast v veri

K Bogu vodi zlasti človekova nesebična ljubezen. Če je Bog res ljubezen, je treba tega Boga pokazati z ljubeznijo. Danes je prepričljiva edino nesebična ljubezen.
Globoko verna mati je svoja dva sinova vzgojila krščansko. Na njeno veliko žalost sta se poročila z nevernima ženama. To jo je bolelo, vendar je obema mladima družinama izkazovala kar največjo ljubezen. Da je to zmogla, je vsak dan šla k sv. maši in obhajilu. Njena potrpežljiva ljubezen, poplemenitena z vsakdanjo mašno daritvijo, je prinesla sadove. Nekega dne jo je prva snaha vprašala:
"Mama, ali lahko tudi jaz grem z vami v cerkev?" Kmalu za tem jo je začela spremljati v cerkev tudi druga. Snahi sta priznali, da nista sposobni otroke versko vzgajati. To skrb sta prepustili stari mami.
Kako je za vero v Boga pomembna medsebojna ljubezen, lepo naglaša apostol Janez: "Preljubi, ljubímo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Boga ni nikoli nihče videl. Če se ljubimo med seboj, Bog ostaja v nas in je njegova ljubezen v nas izpopolnjena. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem" (1 Jn 4,7–8.12.16).

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Mati Terezija pripoveduje: "Dogodilo se je tudi, da so sestre našle starca v žalostni situaciji. Nekaj skromnega so naredile zanj. Čez dva dni je rekel: 'V moje življenje ste prinesle Boga. Pripeljite še duhovnika.' Pripeljale so duhovnika. Po 60 letih je opravil sveto spoved in naslednjega dne je umrl.
Ni pomembno, kaj in koliko delamo, ampak koliko ljubezni vložimo v dejanje, ker je to naša ljubezen v dejanju. Vsako delo ljubezni, narejeno z vsem srcem, vedno pripelje ljudi bliže k Bogu."
"Naš namen je prinesti Boga in njegovo ljubezen najubožnejšim med ubogimi, ne glede na njihovo narodnost ali vero, ki jo izpovedujejo. Naša pomoč ni odvisna od verskega prepričanja, ampak od človeške stiske. Nikoli ne poskušamo spreobrniti h krščanstvu tistih, ki prejemajo pomoč, ampak s svojim delom samo pričamo, da je božja ljubezen prisotna, in če katoličani, protestanti, budisti ali agnostiki postanejo zato boljši ljudje – preprosto boljši – smo zadovoljni. V rasti k ljubezni bodo bliže Bogu in ga bodo našli v njegovi dobroti."
"Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.
Ljudje ne vedo, da so izgubili svojo vero. Če bi bili prepričani, da je oseba, ki leži v umazaniji, njihov brat ali sestra, mislim, da bi kaj storili zanjo. Ljudje ne vedo, kaj je sočutje. Ne poznajo ljudi. Če bi razumeli, bi nemudoma dojeli veličino ljudi, ki ležijo na cesti, in bi jih preprosto ljubili. In ljubezen bi jih gotovo privedla do tega, da bi sami sebe postavili njim v služenje."

Vpliv znamenitih vernih osebnosti

Veren človek, ki komu kaj več pomeni, ki je zanj avtoriteta, je to tudi na verskem področju. Friderik Ozanam (+ 1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je videl, kako slavni fizik, njegov profesor André Marie Ampère (+ 1836), moli rožni venec. Nenavadno srečanje s tem slavnim učenjakom v cerkvi je na mladega Friderika tako vplivalo, da so zginili vsi njegovi verski dvomi in težave. Pozneje je rekel: "Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig."

Kdor je s kom prijateljsko povezan, nanj vpliva tudi v verskem oziru. Francoski pisatelj Léon Bloy (+1917) je zapisal: "Zgodaj sem izgubil vero; vihar prirojenih strasti je prinesel vse drugo. Dolga leta so se v meni kopičile slabosti: napuh in počutnost, lenoba, zavist, prezir, sovraštvo. V neki dobi je bilo sovraštvo do Jezusa in njegove Cerkve edina misel mojega srca. To je bila moja najmočnejša in najbolj žgoča strast."
Léonov starejši prijatelj pesnik Barbey d'Aurevilly (+ 1889), ki je šel vsako nedeljo k maši in se je z Léonom veliko pogovarjal o veri, je nehote vplival na mlajšega prijatelja. Predsodki zoper vse Božje so padali drug za drugim. Léon je začel ceniti, kar je cenil njegov prijatelj. Predmet sovraštva je tako postal predmet njegove ljubezni. Léon je spet začel hoditi v cerkev in k zakramentom. Resno se je trudil za premagovanje neurejenih strasti. Postal je globoko veren.

Iskalci Boga iščejo opore v močnih verskih osebnostih. Dne 25. junija 1905 sta dva mlada strastna iskalca resnice in Boga, Jacques Maritain (+ 1973), sin protestantskih staršev, in njegova žena Raisa, Judinja, obiskala na griču Montmartru v Parizu globoko vernega Léona Bloya. Očarana sta bila od njegovih romanov, v katerih je bičal napake tedanjega časa. Ko sta prišla domov, sta zapisala:
"Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in strah, kaj bo z nama – sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši. Že nekaj minut potem, ko sva prestopila prag njegovega bornega stanovanja, se je nekaj prav na dnu najinih src porušilo. Brez vseh dokazov sva spoznala, da na svetu ni nič večjega, kakor biti svetnik, brezpogojen kristjan. Spričo tega je vse drugo nič."

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način v župniji Stara Loka

Prva sobota v mesecu januarju 2013, ura je 7.15 zjutraj in v starološki cerkvi sv. Jurija se začenja pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, s katero se bomo v letošnjem letu pripravljali na slovesno posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu na praznik Marijinega Vnebovzetja.

Občestvena molitev rožnega venca, premišljevanje skrivnosti iz knjižice V šoli najsvetejših src, 23 – Pet prvih sobot, obhajanje spovedi in prejem svetega obhajila pri sveti maši povežejo 60 zbranih v edinosti z Bogom in med seboj ter odpirajo pot do Jezusa po Mariji.

Ta jutranja pobožnost je še posebej lepa, ker se nanjo pripravimo s 24-urnim češčenjem Najsvetejšega, ki že vrsto let na pobudo našega starološkega župnika dr. Alojzija Snoja poteka vsak prvi petek v mesecu. Nič manj globoko ni doživeta večerna pobožnost ob 17.15, ko se nas zbere 40. In vsaj tako lepo bo sedaj vsako prvo soboto v mesecu v naši farni cerkvi.

»Čemu vse to?« se sprašuje marsikdo. Zakaj smo se mnogi farani naše starološke prafare čutili nagovorjeni ob povabilu Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da se letos temeljito pripravimo na izročitev slovenskega naroda Mariji? Nedvomno je vsakdo začutil povabilo na svojstven način, tako kot ga je vodil Sveti Duh.
Na prav poseben način pa nas farane za češčenje obeh Src že vrsto let goreče navdušuje naš domači župnik. Vsak četrtek imamo uro češčenja Najsvetejšega pred večerno mašo. Vsak prvi petek v mesecu je 24-urno češčenje Najsvetejšega, in enkrat letno imamo sedemdnevno nenehno češčenje Najsvetejšega. Vsa ta prizadevanja za poglobitev našega odnosa z Bogom kličejo Božje milosti na nas.

V letu vere smo povabljeni k poživitvi osebne vere, k iskanju naše poklicanosti, k življenju po evangeliju, k živemu pričevanju za Kristusa. Pri tem nas opogumljata dva dogodka, ki sta zaznamovala našo domovino pred 70 leti, in sicer: slovesna posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in tragična mučeniška smrt bl. Alojzija Grozdeta.

Pomenljivo je, da je Lojze daroval svoje življenje v noči s prvega petka na prvo soboto, 2. januarja 1943, ko so po vsej Sloveniji na povabilo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana pričeli s pobožnostjo petih prvih sobot na fatimski način kot pripravo na slovesno posvetitev. Ta dva dogodka nas v letu vere vabita, da se tudi mi odločimo »Biti ves na voljo Kristusu«, kot je bilo Lojzetovo življenjsko geslo, vsak v svoji poklicanosti. In, kot pravi naš župnik, je tudi Lojze živel v nemirnih časih, ko je bila slovenska domovina na veliki preizkušnji. Rešitev domovine je videl v dosledni zvestobi Kristusu. Pokončno krščansko držo si je izoblikoval z intenzivnim zakramentalnim življenjem in poglobljeno osebno molitvijo. Prepogosto se smilimo samim sebi in stokamo čez slabe čase, pa je treba kar zavihati rokave in na delo. Najprej v globino srca, potlej bomo pa z zgledom lahko sejali naokoli.

Tako kot mnogi Slovenci davnega leta 1943, med vojno vihro, smo se v letu 2013 mnogi starološki farani odločili za zavzeto pripravo na slovesno posvetitev slovenskega naroda Devici Mariji z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot na fatimski način, od 5. 1. 2013 – 4. 5. 2013. Priporočimo se bl. Lojzetu Grozdetu in bl. A. M. Slomšku, da nam izprosita potrebnih milosti, volje, poguma in gorečnosti, mi pa tudi naredimo, kar vsak zmore in hoče ter je dobro in prav! Ta priložnost ni ena od tistih (in teh drugih res ne manjka), za katere rečemo »Pa ne že spet, sej nimam časa, to ni zame, naj kar drugi!« – Upajmo si in naredimo prostor zanjo v svojem življenju. Raje odvrzimo proč kakšno drugo manj potrebno dejavnost, ki nam jemlje čas. Verjamem, da zmoremo skupaj izprositi mnogo blagoslova in milosti za nas same, naše družine, župnije in ves naš narod!
Urška Florjančič

DUHOVNE VAJE V STIČNI 8.-10. marec 2013

Namenjene so odraslim, ki želijo malo duhovne svežine.

Vodil jih bo p. Branko. Premišljevali bomo o Litanijah Matere Božje.

Vsak vzklik iz litanij bomo razširili v eno premišljevanje.

Začnemo v petek zvečer 8. marca in končamo v nedeljo 10. marca s kosilom.

Tiste, ki bi želeli priti, se lahko prijavijo pri samostanskem vratarju telefon: 01/78-77-100 ali 031/68-78-02

Spoštovanje materinih naukov

Preden se bomo poglobili v otroška leta fatimske vidkinje Lucije, se ustavimo pri njeni materi. Že Jezus je učil, da »vsako dobro drevo rodi dobre sadove« (Mt 7,17). Táko dobro drevo je bila mati Marija Rosa dos Santos.

Odlikovala se je v krščanskem življenju, zlasti v ljubezni do bližnjega. Bila je zelo inteligentna. Ker njen mož Anton (Antonio) ni najbolj vzgojno vplival na otroke zaradi nagnjenosti k pijači in manjše verske zavzetosti, je morala ona tem bolj paziti na otroke. 

Znala je brati, ni pa znala pisati. V tistem času tam večina ljudi še ni bila pismena. Pozimi je vsak večer brala otrokom iz Stare zaveze ali Evangelijev. Pripovedovala je tudi o prikazovanjih Device Marije v Lurdu ali Nazaréju. Poučevala je otroke katekizem; poleti ob opoldanskih urah, pozimi pa je to delala zvečer, po večerji, ob peči, ko so pekli in jedli kostanje in sladke želode. Lucija se je najprej naučila moliti zdravamarijo, ko je bila še v materinem naročju. Tudi drugi otroci in celo odrasli so prihajali k temu verskemu pouku.
Lucijina najstarejša sestra Marija dos Anjos je o svoji materi povedala:
»Postavljali smo ji vsa mogoča vprašanja in ona je nanje odgovarjala bolje kot duhovnik v cerkvi. Nekega dne sem jo vprašala, zakaj ogenj v peklu pogubljene ne sežge. Vprašala nas je, ali nismo še nikoli videli, da v peč vržena kost gori, ne da bi zgorela. To nas je zelo prestrašilo in trdno smo sklenili, da ne bomo več grešili, da ne bomo padli v ta strašni ogenj.«
De Marchi je zapisal tudi tele besede najstarejše hčerke Marije o svoji materi:
»Ob sončnem zahodu smo morali biti vsi doma. Tudi ob praznikih, ko bi bili tako radi zunaj kakor drugi. Hotela je, da bi bili ponižni in delavni, in gorje nam, če nas je ujela na laži. V tem je bila nadvse stroga. Za najmanjšo laž je pela metla.
Pobožnost do cerkvenih stvari in posebno do Najsvetejšega zakramenta nam je vcepila v srce, brž ko smo odprli oči. V tistem času so hodili otroci k prvemu obhajilu pri desetih letih in je bilo treba verouk dobro znati. Lucija pa je šla k obhajilu že pri šestih letih. Dobro se spominjam, kako je bila mati vesela in zadovoljna in kakšen praznik je napravila v hiši.«
Mati je vse težave, ki jih ni bilo malo, premagovala v krščanskem duhu. Poleg tega da je bila skrbna gospodinja, je po pripovedovanju Lucije v drugem Spominu »včasih delala tudi kot bolničarka. Kadar je šlo za kakšno lažjo bolezen, so prihajali k njej po nasvet. Če kakšen bolnik ni mogel hoditi, so jo prosili, da je šla tudi na dom. Tedaj je dneve, in včasih celo cele noči, prebila na domovih bolnikov. Če pa so se bolezni zavlekle in če je tako zahtevalo bolnikovo stanje, je tudi mojim sestram naročila prebedeti nekaj noči pri bolniku, da so se tamkajšnji domači lahko odpočili. Če je zbolela mati z otroki, katerih hrušč bi bolnico motil, je otroke pripeljala k nam domov in jaz sem se morala igrati z njimi.«
Lucija je svojo mater zelo lepo prikazala, ko je zapisala:
Mati je vedno ohranila »svojo prirojeno resnost in vsi so vedeli, da so bile njene besede kakor svetopisemski izreki in da jo je bilo treba na mestu ubogati. Nikdar se ni zgodilo, da bi si kdo upal vpričo nje izreči kako manj spodobno ali nespoštljivo besedo. Ljudje so pogosto menili, da moja mati velja več kot vse hčerke. Spominjam se, da sem jo večkrat slišala reči:
'Ne vem, kako morejo imeti ljudje veselje nad tem, da govorijo o zadevah drugih; zame ni nič lepšega kot ostati doma in v miru brati. Knjige mi povedo toliko lepega! In življenjepisi svetnikov, kako čudoviti so!'«
p. Anton

Prva sobota v mojem srcu

Po različnih koncih Slovenije se je 5. januarja 2013 začela pobožnost petih zaporednih prvih sobot, za katero je Marija prosila v Fatimi in se je v Sloveniji prvič obhajala pred sedemdesetimi leti. In če sem v dneh priprave seštevala in preštevala, kaj vse še moram urediti, da bom izpolnila vseh pet pogojev, ki jih naroča Marija, sem sobotni dan začela z neko drugačno polnostjo. Prva sobota – ne gre samo za tisti dve uri pred in med bogoslužjem; pobožnost do Marijinega Srca mora oblikovati cel dan. Marijina ljubezen do Boga, Marijina ljubezen do ljudi zaradi Boga. Ta z milostjo prepojena ljubezen je počelo vsega Marijinega notranjega življenja. Češčenje te ljubezni se nikakor ne more ustaviti samo pri bogoslužju. To češčenje želim usmeriti naprej. Želim, da današnja prva sobota dobi odmev v vsem mojem dnevu, v službi in doma. Kako? Gre za posnemanje kreposti Marijinega Srca: vera, ponižnost, predvsem pa ljubezen, ki je duša vseh kreposti.
Ljudje potrebujemo spravo, mir in odpuščanje bolj kot izsušena zemlja vodo. Moj kvadratni meter življenjskega prostora je le kapljica vode, toda danes želim iz tega kvadratnega metra narediti resnično oazo, kjer bo vsako dejanje, vsaka beseda živeta iz želje po slogi, miru,odpuščanju in ljubezni. Nesebična ljubezen naj bo v današnji prvi soboti gonilna sila mojih dejanj. Od besed do dejanj je težaven korak. Toliko je malenkosti, ki hitro zalomijo dobre namene, Toda naslonjena na Marijino Srce, ki utripa za nas, stopam v ta prvosobotni dan. Iz odnosa v odnos, od misli in besed do toplih dejanj. Vse nosi v sebi odsev Božje ljubezni. In ko zvečer stopim v cerkev, ko se začne pobožnost prve sobote, se vsa dejanja stekajo na oltar, v zadoščenje, do končnega cilja – k Bogu; pri Mariji je to v polni meri že uresničeno: ona nikdar ne dela zase, marveč je vedno »Gospodova dekla.«
Vnaprej se veselim duhovnih sadov, ki se bodo rodili v Cerkvi, če bomo verniki to pobožnost v dejanju izvrševali. Ponižno prosim Boga, da bi se s pomočjo Božje milosti po letošnjih slovesnostih, ki so določene, v dušah slovenskih vernikov vse bolj in bolj razplamtela pobožnost do Jezusovega in Marijinega Srca, da bi se v naši deželi čim bolj razširilo »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«
Majda

Lucija dos Santos

Lucija dos Santos

Prva šola otrok je domača družina

Lucija dos Santos je bila najstarejša in vodilna fatimska vidkinja. Rodila se je 22. marca 1907 v zaselku Aljustrel, v župniji Fatima, kot zadnji od sedmih otrok, šestih deklic in enega dečka. Materi je bilo ime Marija Rosa, očetu pa Anton (Antonio) dos Santos. Bil je brat Frančiškove in Jacintine Matere Olimpije. Zaselek Aljustrel, v katerem še danes stoji Lucijina rojstna hiša, je kakor zelena oaza med golimi skalami Serre de Aire. Takrat je tam živelo triintrideset družin. Marljivi prebivalci so z ruvanjem skal, dreves in grmičevja napravili zemljo rodovitno.
Lucija je bila krščena v en kilometer oddaljeni farni cerkvi v Fatimi na veliko soboto, 30. marca 1907. Njena mati je bila zelo dobra katoličanka, oče, ki je bil nagnjen k alkoholu, pa nekaj let ni hodil v fatimsko cerkev k maši, ker se ni razumel z župnikom. Ljudje so za župnika običajno uporabljali naziv prior. Oče je dolžnost velikonočne spovedi in obhajila izpolnjeval v župniji Vila Nova de Ourem. V družini je imela glavno besedo mati.
Družina Frančiška in Jacinte je prav tako kakor Lucijina živela v Aljustrelu, blizu Lucijine hiše. Mati Olimpija in oče Manuel Peter (Pedro) Marto sta bila dobra katoličana. Kakor Lucijino tudi Frančiškovo in Jacintino rojstno hišo obiskujejo mnogi romarji.
Starši pastirčkov so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Jacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji ter so živeli v medsebojni ljubezni. Obe družini sta se čutili kot bi bili ena sama, zato so se otroci počutili doma v obeh hišah in so dobivali malico zdaj na enem, zdaj na drugem domu. Zlasti je bila Lucijina mati Frančišku in Jacinti kakor druga mati.
O obeh in drugih krščanskih družinah v Aljustrelu je sestra Lucija v knjigi Klici fatimskega sporočila zapisala:

»Na očetovih kolenih in v materinem naročju so se otroci naučili izgovarjati sveto ime Boga in dvigati nedolžne ročice v molitvi k nebeškemu Očetu in spoznavati tisto drugo Mater, ki je stiskala v naročju Jezuščka in je tudi njih sprejemala z isto naklonjenostjo, ker je tudi njihova Mati, veliko močnejša, bolj sveta in lepša od tiste, ki jih je zibala na zemlji. Tako se je v teh občutljivih, čistih in nedolžnih dušah razraščala luč vere s tako vnemo, da je potem žarela v njihovem nadaljnjem življenju na vseh njihovih poteh.

Starši so redno pošiljali svoje otroke k verouku v farno cerkev, da bi jih kar najbolje pripravili na veliki dan njihovega prvega obhajila. Tudi sami so bili doma njihovi učitelji in so jih v času popoldanskega počitka in zvečer po večerji učili. To nalogo je večinoma opravljal oče, medtem ko je mati postorila domača opravila, ko je pospravila kuhinjo po skromni večerji.«
Starši so skrbno pazili, da je cela družina krščansko živela. Vsi so praznovali nedeljo s tem, da so se udeležili nedeljske maše, popoldne pa so počivali, ob raznih igrah in v pogovoru. Seveda ni manjkalo večerne molitve, ki jo sestra Lucija takole opisuje:

»Po večerji je oče naznanil, da se bomo Bogu zahvalili z vrsto očenašev, zdravamarij in slav za razne namene. Potem je mati vodila molitev rožnega venca ali pa sedem skrivnosti v čast Žalostni Materi Božji. Sledilo je nekaj trenutkov pogovora, dogovori za delo za naslednji dan, potem pa … počitek, saj je noč kratka.« 

Lucija naglaša, kako mora biti prva šola otrok krščanska družina:

»Prva šola otrok mora biti torej v vsakem domu družina, kjer se naučijo spoznavati Boga, se mu približati z zakramenti in molitvijo, se pripraviti na prvo sveto obhajilo. Od staršev naj se ne naučijo samo nauka, v katerem je strnjena Božja postava, temveč naj jim ti navdihnejo tudi živo vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, ki ostanejo kasneje kot luč, ki vodi njihove korake skozi življenje, če se vtisnejo v dušo v nežni mladosti.«
Lucija misli, da je spolnjevanje Božjih zakonov v družinah obeh vidcev »kljub slabostim, povezanih s človeško naravo, nad ti družini pritegnilo poglede neskončno usmiljenega Boga«.

Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen

V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.
Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, “največja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič”.
Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju Božje volje. Bog vedno ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.
Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo Božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:
“Meni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.”
Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: “Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo vredno besede.”

Ljubezen Božjega Srca

Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.
Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.
Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).
Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega ali bi vsaj morala dosegati hvalnica stvarstva svoj vrh.
Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.
Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.
Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).
Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”
“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim …”
“In kaj pravite Jezusu?”
“Nič! Ljubim ga!”