Papež Pij XII. je dejal: »Družina, ki
moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.« Skupna družinska molitev ima
prednost pred molitvijo posameznikov. Jezus je pri takšni molitvi, pri kateri
so člani zbrani v njegovem imenu, še na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19s).
Kaj je lepšega, kakor imeti Jezusa med seboj? Za takšno navzočnost je potrebno
prizadevanje za medsebojno ljubezen, pomoč, prizanesljivost, obzirnost,
potrpežljivost in odpuščanje. Če bo vse to v redu, ne bo za res krščansko
družino tako težko najti primeren čas, vsebino in način molitve. Mnogo
pripomočkov imamo in prav je, da jih zaradi pestrosti molitve menjavamo: Sveto
pismo, Leto svetnikov, kakšna druga duhovna knjiga, rožni venec, drugi
molitveni obrazci, cerkvene pesmi, spontane molitve, spontane prošnje za vse
potrebe, besedno bogoslužje, liturgične hvalnice in večernice. Če je družina
versko bolj dozorela, bo s pridom uporabljala skupno meditacijo, ki se bo
končala s spontanimi prošnjami za vse potrebe, v katere bo vključeno življenje
družine čez dan, pa tudi utripanje Cerkve in sveta.
Mati lepo piše o skupni večerni molitvi
v svoji družini: »Vsi skupaj smo zbrani edinole zvečer, zato si takrat vzamemo
in poiščemo čas za molitev. Najlepši uvod vanjo je pogovor z možem in otroki po
večerji. Tak pogovor nas uglasi v eno srce, otroci se umirijo in dolžnosti
dneva so v glavnem že za nami. Od medsebojnega pogovora pa do pogovora z Bogom
v molitvi je samo še korak: vse nam podarja Bog, zato se mu zahvalimo, zlasti
kadar smo veseli in srečni; naše skrbi in težave niso samo naše, ampak nam jih
Bog pomaga prenašati; trpljenje združimo s Kristusovim, da bi tudi s trpljenjem
naše družine doprinesle delež pri dopolnitvi njegovega trpljenja; iskanje poti
iz dvomov in nejasnosti iščemo v duhu Božje besede. Molitev ne postaja zato
zgolj dolžnost, ampak potreba po pogovoru z Bogom. To je važno zlasti za
otroke, ker jim je molitev velikokrat odveč, pa jim bo iz dolžnosti prešla v
navado in potrebo. Že zdaj ne zaspijo prej, dokler naju ne prikličejo k
posteljam, da skupaj pomolimo.
Otroci tudi v molitvi ljubijo pestrost,
in vsakdanje življenje v družini je zadosti pestro, otroci pa domiselni, tako
da oblikovanje molitve ni težko, sicer pa je oblika tudi najmanj važna.
Vsebinsko bi se naša molitev hitro osiromašila, če bi navdihe zanjo iskali samo
v sebi, ki smo tolikokrat prazni, ali če bi nam jo narekovala samo naša
vsakdanjost, ki ni vedno pestra, temveč tudi enolična. Molimo najraje zato, da
v molitvi prisluhnemo Božji besedi in ker smo po molitvi drug z drugim najbolj
povezani. Sebe in svoje življenje bi radi oblikovali v evangeljskem duhu in že
manjši otroci so za evangelij dovzetni, ali vsaj za kakšno misel, spodbudo in
nauk iz tega. Zdi se mi, da postaja ravno Božja beseda čedalje globlji in
nepogrešljivi vir naše skupne molitve. V Božji besedi lahko vsak zase ali naša
družina skupaj išče svojo podobo, ki jo predstavljamo pred Bogom. Bog
spregovori vsakemu posebej in vsem skupaj. Božja beseda nam vliva moč, pogum,
življenjsko radost in ostaja v naših srcih tudi med delom. Vsaj trudimo se, da
bi po njej živeli.«
Družinski oče poudarja pomen pogovora o
Bogu in veri: »Družinski pogovor že sam po sebi večkrat preide v pogovor o veri
in o Bogu. Otroci tak pogovor spremljajo z zanimanjem in radovednostjo.
Postavljajo vprašanja, ki z leti postajajo vse bolj polemična. Otroci zahtevajo
za vsako trditev ali mnenje podkrepitev z dokazi. Zgolj razlaga jim ne zadošča
več. Najtežje je obdobje dvomov, ko mlad človek zdvomi tudi nad samim
dokazovanjem pa tudi nad avtoriteto starševske besede. Matere, ki bolj
intuitivno čutijo resnico, se ograde v svoj tihi, čustveni svet. Očetje, ki
začenjajo onemevati ob izjavah in logiki lastnih otrok, pa običajno obstanejo
pri svojih dokazih in trditvah s pripombo, da bodo otroci že še spoznali
kasneje v življenju pravilnost njihovih trditev in izjav.
Od pogovora z versko vsebino, ki je
največkrat pravi domači verouk, pa do družinske molitve, ni daleč. Če smo se
namreč pogovarjali o Bogu kot prisotni osebi, ga kaj lahko vključimo tudi v
pogovor. Vključitev Boga v pogovor, ne kot nekega tujca, ampak kot nekoga, ki
je v družini, med možem in ženo, med starši in otroki stalno prisoten, pa že
predstavlja družinsko molitev.«
Zelo pomembna je vzgoja otrok za osebno,
spontano molitev. Starši ali stari starši običajno učijo otroke le raznih
molitvic na pamet. Tudi to je koristno. Za osebno molitev koristijo kratki
stavki, ki govorijo o Božji navzočnosti, ljubezni, dobroti. Otrok bo molil: »Jezus,
Ti si z nami, Ti nas imaš rad, Ti hočeš, da bi bili dobri. Jezus, rad Te imam.
Jezus, pomagaj mi, da bom starše ubogal na prvo besedo. Jezus, pomagaj moji
mami, mojemu očetu. Moj Bog, hvala Ti, ker sem zdrav. Hvala Ti za dobre starše,
hvala Ti za lepo vreme, hvala Ti za dobro kosilo ...«
Otroci se naučijo molitvic najlaže, ko
poslušajo starše, ki molijo. Treba si je vzeti čas in otrokom pojasniti težja
mesta. Otroci namreč marsikaterega izraza ne razumejo. Za molitev otrok je
neprecenljive vrednosti zgled staršev, ki molijo. Obeh, ne samo matere!
Marsikje se od časa do časa zbere k
večerni molitvi tudi po več družin skupaj. Tako nastajajo molitvene skupine, ki
so zelo pomembne za skupno rast v veri, upanju in ljubezni ter za pospeševanje
dejavnega krščanskega življenja. Veliko uporabljajo Sveto pismo, različne
molitve in petje.
p. Anton