»Pojdi se spovedat,« mu je rekla Devica Marija.

V Nemčiji je na začetku 18. stoletja neki človek storil velik greh. Sram ga je oviral, da bi se ga šel spovedat. Mučili so ga očitki in odločil se je, da bo storil samomor z utopitvijo. Ko je prišel do obrežja, mu ni uspelo, da bi se vrgel v vodo. Pretakal je debele solze in prosil Boga, da bi mu odpustil greh, ne da bi se ga spovedal.

Naslednjo noč je opazil, da ga je nekdo prijel za ramo in šepetal: »Pojdi se spovedat!« Vendar še naprej ni hotel iti k spovedi. Sram ga je še kar naprej zadrževal. Potem se je odločil, da bo šel do cerkve, vendar si tudi takrat ni upal spovedati svojega greha. Vrnil se je domov in začutil je navdih, da bi molil k sveti Devici Mariji.

Komaj je pokleknil, je začutil, da je drug človek. Vrnil se je v cerkev, prosil za spovednika in je v veliki skrušenosti priznal svoje grehe. Kasneje je povedal, da je bil po spovedi bolj vesel, kot če bi si pridobil vse zlato tega sveta!

Sv. Alfonz Marija Ligvorij

Kako sem srečna!

Jožefina Bakhita (1869–1947) je nekdanja sudanska sužnja, ki se je spreobrnila v krščansko vero in je bila razglašena za svetnico. Njen življenjepis je privlačen, ker njena pot ni bila običajna, ampak skoraj pustolovska. Njeno zemeljsko življenje, ki je trajalo 78 let, kaže, da je bila ta ponižna redovnica (red Hčera Božje ljubezni) resnična priča Božje ljubezni. Za svetnico jo je 1. oktobra leta 2000 razglasil papež sv. Janez Pavel II.

Bakhita je bila krščena 9. januarja 1890. Prejela je tudi zakrament prvega svetega obhajila in sv. birme. Poimenovali so jo Jožefina (klicali so jo Jožefa), ime pa je dobila po svoji krstni botri. Dosedanje ime Fortunata oziroma Bakhita je ohranila, poimenovali pa so jo še Marija, ker se je izročila v varstvo Svete Device. Istega dne se je posvetila našemu Gospodu in je prejela svetinjico in modri trak Marijinih hčera.

Do svete Device Marije je gojila veliko pobožnost: »Sveta Devica me je varovala tudi takrat, ko se tega še nisem zavedala. Tudi v največjem brezupu in najgloblji žalosti, ko sem bila še sužnja, nisem nikoli obupala, ker sem v sebi čutila skrivnostno moč, ki me je podpirala.«

Želja, da bi postala redovnica, se je polagoma krepila in 8. decembra 1896 je v Veroni izpovedala svoje prve zaobljube. Ob tej priložnosti je prejela tudi svetinjico Naše žalostne Gospe.

Decembra 1946 so zdravstveni problemi dali slutiti njen skorajšnji zemeljski konec. Sestra Klotilda Sella se spominja: »Ko sem jo spomnila, da je sobota, dan, ki je posvečen sveti Devici, je sestra Jožefina vzkliknila z veseljem: 'Kako sem srečna…! Moja Gospa!'« To so bile njene zadnje še razumljive besede. Umrla je 8. februarja 1947.

Zgledi zatekanja k naši Materi

SV. KLEMEN MARIA HOFBAUER: »Ko grem previdevat bolnika, če imam med potjo čas, da zanj zmolim rožni venec, vem, da bo dobro opravil sv. spoved. Popolnoma prepričan sem: grešnik se vedno spreobrne, če sem med potjo imel dovolj časa, da sem zanj zmolil rožni venec.«

Trinajstletni JANEZ VIANNEY je kopal v vinogradu. To je bilo zanj pretežko delo in je zaostajal za dve leti starejšim bratom Antonom. Pa se je domislil: vzel je kipec Matere Božje s seboj v vinograd, ga dal 5 korakov pred sebe in kopal. Ko je prišel do kipca, ga je zopet prestavil za 5 korakov naprej. Tako je zlahka dohitel svojega brata in zvečer ni bil utrujen.

Z Marijino pomočjo:

- močni postanejo še močnejši,

- slabotni se utrdijo,

- ranjeni in bolni hitreje ozdravijo,

- utrujeni se odpočijejo,

- žalostni se potolažijo,

- veseli postanejo še bolj veseli,

- tisti, ki si prizadevajo za svetost, v njej še hitreje napredujejo.

SV. LUDVIK MONTFORTSKI: »V vseh stiskah duše in telesa se zatekajmo k njej, preprosto, z zaupanjem, nežno. Vsak čas prosímo pomoči svojo dobro Mater: v dvomih, da nas razsvetli; v skušnjavah, da nam pomaga; v slabosti, da nam da moč; v padcih, da nas dvigne; v obupavanju, da nas osrči; v zbeganosti, da nas umiri; v križih, trudih in zoprnostih, da nas tolaži. Kratko: v vseh stiskah duše in telesa se zatecimo k Mariji brez strahu, da bi bili nadležni svoji dobri Materi ali da bi ne bili všeč Jezusu.«

SV. JANEZ BOSKO je imel v noči 6. decembra 1876 videnje sv. Dominika Savia s šopkom v roki, na čelu velike skupine dečkov. Don Bosko ga je vprašal:

»Povej mi, dragi Dominik, ki si vse življenje živel krepostno, kaj ti je bilo ob smrti v največjo tolažbo.«

»Kaj misliš?« odvrne Dominik.

»Morda to, da si ohranil do konca življenja lepo krepost čistosti?«

»Že, tudi to, a ne samo to.«

»Morda ti je bilo v največjo tolažbo to, da si imel mirno vest?«

»Tudi to je dobro, a ne najboljše!«

»Morda ti je bilo v tolažbo upanje na nebesa?«

»Ne, ne samo to!«

»Morda so ti bila v tolažbo dobra dela?«

»Ne!«

»Kaj pa potem?«

In Dominik Savio je priznal:

»Ob smrti mi je bila v največjo tolažbo Marijina pomoč in varstvo. Povej svojim fantom, naj ne pozabijo priporočati se Mariji.«

ŠKOF BL. A. M. SLOMŠEK je zelo ljubil Marijo in se ji vedno priporočal. Kadar je šel iz sobe, se je ozrl na Marijino podobo pri postelji. Pogosto se je pri vratih še enkrat obrnil ter pogledal na Marijino sliko.

SV. HEDVIKA, poljska vojvodinja, je vedno nosila s seboj podobo Device Marije in jo pogosto pogledala. Držala jo je v rokah tudi ob smrti, da je niso mogli vzeti iz rok. Trije prsti, ki so držali podobo, so bili 25 let po njeni smrti še nespremenjeni.

SV. BERNARD: »Glej na zvezdo, kliči Marijo. Če se dvignejo viharji skušnjav: Glej na zvezdo, kliči Marijo. Če si v težavah in bridkostih: glej na zvezdo, kliči Marijo. Ako jeza, nečistost in druga slaba nagnjenja hočejo potopiti čolnič tvoje duše, o tedaj: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če te vznemirjajo tvoji grehi, te teži vest, plaši strašna in pravična sodba, če je tvoje življenje na robu prepada: Glej na zvezdo in kliči Marijo"

Zato velja: »Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš« (str. 28, št. 26).

Prva in najodličnejša Jezusova učenka

1)Ob Jezusu je spoznavala Božji načrt o svojem življenju. Sprejela ga je kot poslanstvo. To je bilo poslanstvo Gospodove matere, služabnice, učenke, neveste.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« To je njeno življenjsko geslo, od oznanjenja do Kalvarije. Marija je popolnoma usmerjena na Sina in po njem na Očeta. Je Sinova in Očetova služabnica. Ničesar si ni pridržala zase. Vse dela v moči Svetega Duha, s katerim je napolnjena. Vsi posamezni dogodki v njenem življenju so izraz gesla: »Glej, dekla sem Gospodova.«

Ko ob Jezusovem rojstvu pastirji pripovedujejo, kaj jim je angel povedal, Marija: posluša, ohranja, premišljuje, živi. Luka je dvakrat zapisal, da je Marija doživete stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu. Ko Marija posluša in ne razume, premišljuje, ohranja, živi in vedno bolj razume. Tudi ona se je srečevala s križem.

2) Marija je živela po evangeljskih svetih v služenju Jezusu. Zaradi njega ostane deviška. Vse svoje življenje usmerja po Jezusu. Pokorna je Očetu v služenju Jezusu. Spomnimo se na popisovanje v Betlehemu, rojstvo Jezusa v težkih razmerah, beg v Egipt. Kako nesmiselno bi se to lahko zdelo: Odrešenik sveta mora bežati pred neznatnim kraljem Herodom.

Marijino življenje je življenje v uboštvu. Pomislimo zopet na rojstvo v hlevu, ko bi se lahko rodil v cesarski palači velemesta Rima. Živela je v skromnih razmerah iz rok v usta.

3) Marijino življenje se razodeva v popolni ponižni ljubezni do Boga in ljudi. V smeri k Bogu ga je poveličevala: »Moja duša poveličuje Gospoda!« V smeri k ljudem jim streže. Spomnimo se na obisk pri sorodnici Elizabeti in na njeno vlogo v Galilejski Kani.

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (3) Gospodova vzgojiteljica

Dvanajstletni Jezus se je vrnil z Jožefom in Marijo »ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu. Jezus je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,51–52).

Evangelist Luka je zapisal, da je bil Jezus pokoren Jožefu in Mariji. Pozorni smo posebej na Marijino vzgajanje. Jezus, čeprav pravi Bog, je bil pokoren človeku, svoji materi. Kot človek se je podvrgel njeni vzgoji in vzgoji sv. Jožefa. Takšna je bila Očetova volja, ki jo je natančno izpolnjeval.

Marija je Jezusa otroka vzgajala predvsem s svojim zgledom. Živela je po svojem geslu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Vzgajala pa ga je tudi z besedo. Ni vedno razumela Jezusovega ravnanja. Težak primer za njeno vzgojo je bilo ravnanje dvanajstletnega Jezusa. Ne da bi staršema povedal, je ostal v templju in povzročil trpljenje. Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel.