Misli sv. Bernarda

Ljubezen se kaže v dejanju in čustvu. Menim, da je ljudem dana postava in naročilo ljubezni, ki se kaže v dejanju; ljubezni v čustvu pač nikomur ni mogoče zapovedati. Torej je prva ljubezen ukazana, da si pridobimo zasluženje, druga pa je dana za plačilo. Ne pravim, da z Božjo milostjo ni mogoče v tem življenju spoznati začetka in napredovanja ljubezni; njena dovršitev pa je zagotovo prihranjena prihodnjemu življenju.

»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici » (1 Jn 3,18), (50,4). To se pravi, da nas mora k dobrim delom bolj nagibati živa resnica, kakor pa čustvo prijetne ljubezni.

»Uredil je ljubezen v meni.« Katero ? Obojno, toda v nasprotnem redu, zakaj ljubezen v dejanju daje prednost nižjim dejanjem, čustvena ljubezen pa višjim. Ni namreč dvoma, da na primer od ljubezni prevzeta duša daje ljubezni do Boga prednost pred ljubeznijo do človeka in med ljudmi bolj ceni popolnejše od slabotnega, nebesa bolj od zemlje, večnost bolj od časnosti ter dušo bolj od telesa. V pravilno urejenih dejanjih pa se dostikrat ali celo vedno držimo nasprotnega reda. Tako nas skrb za bližnjega bolj priganja in se večkrat oglaša; onemoglim bratom z večjo vnemo strežemo. Po človeški postavi in nujnosti se bolj trudimo za mir na zemlji kakor za nebeško slavo in stiska zemeljskih skrbi nam komaj dovoljuje, da mislimo na večnost. Skoraj neprenehoma se ubadamo s svojimi telesnimi tegobami ter pri tem zanemarjamo skrb za dušo; in po apostolovih besedah tistim svojim udom, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje (prim. 1 Kor 12,23) in na ta način izpolnjujemo Gospodovo besedo, ki pravi:«Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji« (Mt 20,16).

In kdo bo dvomil, da človek v molitvi ne govori Bogu ? Pa vendar iz ljubezni do bližnjega, ki potrebuje naše pomoči ali besede, dostikrat opustimo molitev. In kolikokrat pobožno žrtvujemo Božji mir hrupnim opravkom! Kolikokrat z mirno vestjo odložimo knjigo, da poprimemo za ročno delo! Kolikokrat zaradi posvetnih opravil opustimo udeležbo pri slovesni sveti maši! Red je obrnjen na glavo, toda sila kola lomi. Dejanska ljubezen se drži svojega reda po naročilu gospodarja, začenši pri zadnjih. To je dobro in pravično pravilo, ki se ne ozira na osebo, marveč na potrebe ljudi in tudi ne gleda na ceno stvari.

Drugače pa ravna čustvena ljubezen, ki začenja pri prvih. To je modra ljubezen, ki razlikuje stvari po njihovi vrednosti. Čim večja je na primer vrednost neke stvari same po sebi, tem bolj jo ceni tudi ljubezen; manj vredne stvari ceni manj, najmanj vredne pa najmanj.

Iz Govorov o Visoki pesmi

O smrti opata Bernarda in znamenjih po njegovi smrti

Ko je od Boga in ljudi ljubljeni častiti oče Bernard v svojem Clairvauxu srečno dopolnil svoje dni, je v miru umrl, bogat po dnevih, še bolj pa po krepostih. Ob njegovi vrnitvi domov so se zbrali škofje, opatje in mnogi drugi pobožni možje. Kajti dar ozdravljanja, ki ga je imel v življenju, ga ni zapustil niti po smrti. Njegovo svetniško telo, lepo ozaljšano z duhovniškimi oblačili, z odkritim obrazom in vidnimi rokami, je bilo položeno na mrtvaški oder. K svetniškemu očetu je spoštljivo in ponižno prišel nek brat, ki je stalno trpel zaradi težkih božjastnih napadov. Kot da bi Bernard še živel, ga je začel prositi s solznimi očmi, naj se ga usmili. Svetniški oče ni mogel prezreti tako velikega trpljenja svojega sina. In kot če bi rekel: ”Sin, jaz sem spal, toda moje srce je bedelo,” mu je takoj podelil po Božji milosti to, kar ga je prosil. Kajti od tiste ure je bil ta brat popolnoma zdrav in se je hkrati spoznal, da je njegov sveti opat še živel po smrti.

Na dan pokopa tega nadvse dragocenega zaklada je prišel deček iz bližnje domačije, ki je imel zaradi osušene kite zakrivljeno ramo in roko. Pričujočim se je smilil zaradi svoje mladosti in bolezni. Po deveti molitveni uri so ga silili, naj gre naprej in se dotakne svetega telesa. Takoj ko se je osušena rama dotaknila svete rame in je položil skrivljeno roko na blagoslovljeno, se mu je vrnila naravna moč. Rama se je okrepila in pred očmi vse množice, ki je obdajala truplo, je roka popolnoma ozdravela. Glavni opat iz Cîteauxa je zaradi hrupa, ki bi motil meniško življenje, Bernardu prepovedal še naprej delati čudeže.

Iz starodavnega spisa Exordium magnum

Z Marijo pred Najsvetejšim

Molivci so udeleženi pri življenju in poslanstvu Marijine molitve še posebej pred Najsvetejšim Zakramentom: v tem je absolutno najlepše poslanstvo. Ta molitev je tudi najsvetejša, ker je vaja v vseh krepostih. Je najnujnejša za Cerkev, ki veliko bolj potrebuje molitvene duše kot oznanjevalce, bolj ljudi pokore kot govornike.

Danes so veliko bolj kot kdaj koli potrebni ljudje, ki z lastnim žrtvovanjem razorožijo Božjo jezo, ki se vnema zaradi naraščajočih hudodelstev narodov. Potrebne so duše, ki s svojo vztrajnostjo odpirajo zaklade milosti, ki je zaprta zaradi splošne brezbrižnosti. Potrebni so resnični molivci oziroma ljudje, ki so polni ognja in pripravljeni za žrtvovanje.

Ko bo takšnih ljudi veliko okrog njihove Božje Glave, bo Bog slavljen in Jezus ljubljen. Narodi se bodo vrnili h krščanski veri in bodo zvesti Jezusu Kristusu prek apostolata evharistične molitve.

Sv. Julijan Eymard

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (1)

O molitvi smo v naši reviji že marsikaj brali. Vendar ne bo škodilo, če se ponovno in ponovno vračamo k tej temi. Glede molitve smo vse življenje učenci in vajenci. To je naš vsakdanji kruh. Molitev ima mnogo načinov in vsak ima o njej drugačno izkušnjo. Vsak dan začenjamo znova. Na krilih molitve se dvigamo k Bogu:od srca do Srca!

Molitev je najodličnejše opravilo na zemlji

            Zgodba pripoveduje, kako je nekoč kralj obiskal starega in učenega meniha, da bi se z njim posvetoval. Ko je pri njem opazil kup debelih knjig in listin, je rekel:

            "Zavidam ti, Pavlin, da lahko črpaš iz teh učenih del Božjo moč."

            "Motiš se, kralj," ga je zavrnil menih in ga peljal v hlev. Brat hlevar je ravno prekinil delo in sklenil roke k molitvi. Pavlin je pokazal nanj in rekel kralju:

            "Poglej, iz teh sklenjenih rok priteka Božja moč v naš svet – ne pa iz mojih knjig."

            Sv. Janez Krizostom, carigrajski patriarh, je učil: "Molitev in pogovor z Bogom je najvišja dobrina, ker nas združuje in zedinja z Bogom." "Molitev ne sme biti samo naše postransko opravilo, temveč srce in korenina vsega našega življenja."

            Sv. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hiše Božje previdnosti, je rad ponavljal: "Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo."

            Sv. Leonard Portomavriški, voditelj številnih ljudskih misijonov, je hotel pri udeležencih predvsem zbuditi voljo do molitve.

            Sv. Frančišek Asiški je za prvega profesorja bogoslovja nove frančiškanske bogoslovne šole v Bologni imenoval sv. Antona Padovanskega. Nekoč mu je pisal: "Brata Antona, dragega mi učitelja, pozdravlja brat Frančišek. Všeč mi je, da bratom razlagaš sveto znanost, samo da s študijem ne zadušiš duha molitve, kakor je v Vodilu."

            O sv. Petru Kaniziju, prvem nemškem jezuitu, prenovitelju Nemčije po nastopu protestantizma, pravi njegov življenjepisec Brodrick: "Molitev je bila dihanje njegovega življenja in v tem je skrivnost njegovega velikega poguma, ki mu ni primere."

            Sv. Maksimilijan Kolbe, v 2. svetovni vojni mučenec ljubezni do bližnjega, je rekel: "Molitev je najmočnejše sredstvo, ki dušam prinaša mir, jih osrečuje in približuje Božji ljubezni. Molitev prenavlja svet. Molitev je pogoj za prenovitev življenja v sleherni duši."

            Papež sv. Pavel VI. je izpovedal: "Trdno sem prepričan, da je molitev najbogatejše in najpomembnejše opravilo. Po molitvi doživljamo Boga in smo deležni Božje dobrote, ljubezni in odpuščanja."

            Osemnajstletno dekle je zapisalo:

            "Zakaj danes molim? Zato ker čutim, da je to eno najčudovitejših dejanj človeka, Božje se zbliža s človeškim. Čutim potrebo po Božji bližini in tišini. To potrebuje prav vsak od nas. Niti en sam trenutek življenja ne bi živela, če tega ne bi želel Bog. Tudi lasje na glavi so mi prešteti, pravi Jezus. Mislim, da je molitev vir moči za kristjanovo delo. Je temelj, na katerem gradiš svoje bivanje. Kot je dihanje nujno potrebno za telesno življenje, tako je molitev življenjskega pomena za duhovno življenje."

            Fatimske pastirčke je angel leta 1916 povabil, naj molijo z njim. Naučil jih je dve molitvi. Pri drugem prikazanju poleti 1916 jih je povabil: »Molite, veliko molite!« Nebeška Gospa jih je pri vseh šestih prikazanjih leta 1917 spodbudila, naj molijo vsak dan rožni venec. Naučila jih je posebno molitev, ki jo molimo po vsaki desetki rožnega venca. Vse to kaže, da je molitev v najširšem pomenu besede najpomembnejše opravilo na zemlji.

Ko doživljamo krizo v Cerkvi, je še posebej pomembno, da se zavemo: Molitev je najnujnejše poslanstvo Cerkve! V molitvi je rešitev! Vsi molimo za vse, posebej za tiste, ki živijo v velikih grehih.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Lojze je zapisal: »Za meseca junij in julij posredujem prispevek h "klasju" naših molitev ter prizadevanj za duhovne poklice. Za duhovnike, redovnike in redovnice, ki so že na žetvi ter za vse fante in dekleta, ki jih Gospodar žetve danes kliče na pšenična polja.

- 40 udeležb sv. maše med tednom,

- 50 molitev sv. rožnega venca in

- 10 sodelovanj pri češčenju pred Najsvetejšim.«

Napredovali smo za dve zrni. Naj usmiljeni Bog, gospodar setve in žetve, na priprošnjo Matere duhovnih poklicev, bogato povrne vsem sodelujočim.