»Včeraj sta rekla, da rada molita.
Katero molitvico imata najraje?«
»Sveti angel. To je bila prva
molitvica, ki sem jo znala. Moja mama ji reče večerna pesmica,« je hitela
pripovedovati Nika. Miha se ni mogel spomniti in je najprej modro molčal, potem
pa povedal: »Tudi kadar ne molim svetega angela, vem, da je z menoj. Ko sem se
nekoč s kolesom zapodil na cesto, je rekla mama, da me je moj angel varuh
zadnji trenutek potegnil proč.«
»Pa, če se vama bi prikazal angel?«
sem skušala speljati pogovor na fatimske dogodke.
»Če bi videl angela, bi pokleknil in
molil,« se je odločil Miha, a Nika ni bila tako prepričana.
»Mene bi bilo strah,« je rekla.
»Tako sta se obnašala tudi Frančišek
in Jacinta, pastirja v Fatimi. Oba sta bila malce preplašena tudi pozneje, ko
se jim je prikazovala Marija. Samo najstarejša Lucija je govorila z njo.«
»Mislim, da se tudi Urška ne bi bala
in bi govorila z Marijo,« je bil prepričan Miha. Nika je razmišljala naprej:
»Zakaj se Marija ni prikazala
predsedniku države in ministrom ali škofu? Ti bi lahko pomagali. Njih bi ljudje
bolj poslušali.«
»Kako so pastirčki sploh lahko
povedali, kaj jim je naročila Marija? Kako, da so jim verjeli?«
»Ja, taka vprašanja se nam pojavijo.
Tudi meni. Toda Marija je vedno, ne samo v Fatimi, izbrala za svoja naročila
male ljudi. Otroke. Njihova srca niso pokvarjena. Kar vanje položi Bog, ostane
nespremenjeno.«
»Zakaj se je Marija prikazala ravno
na Portugalskem? Zakaj ne pri nas?«
»Vedno v zgodovini so se pojavljala
obdobja, ko je bila vera preganjana. Tako so na Portugalskem tedaj ukinili cerkvene
praznike, prepovedali procesije in zvonjenje, katoliške šole pa zaprli. Toda
ljudje na podeželju so kljub močnemu pritisku ostali verni. Fatima je bila
precej odmaknjena od sveta, zato so se je spremembe manj dotaknile. Večina ljudi
je še vedno verovala v Boga in hodila v cerkev. Zato je Bog poslal pomoč.«
»Kako je bilo takrat v naših
krajih?«
»Takrat je tudi pri nas divjala
vojna, pozneje so jo poimenovali prva svetovna vojna. Vidva sta premajhna, da
bi vedela, kaj je to vojna.«
»Seveda veva, videla sva na TV. Jaz
ne maram takih filmov.«
»Takrat pred malo več kot sto leti
so ljudje vojno zares doživljali. Trpeli so tudi tisti, ki niso bili na
bojiščih. Na vojno so morali njihovi sorodniki. Gledali so trpljenje mater, ko
so dobile sporočilo, da so njihovi sinovi padli. Čeprav je ravno v tistem
obdobju veliko ljudi zapustilo Boga, so mnogi goreče molili, da bi se končala.«
»Tudi pri nas?«
»Seveda. Tudi moj ded je bil v
vojni, a se je vrnil živ. Babica je veliko molila. In tudi moja mama, čeprav je
bila še otrok.«
»Toda njim tega ni naročila Marija.«
»Ne, ljudje so molili sami od sebe.
Posebno, če jim je bilo hudo. Saj pravi pregovor: Kadar je stiska največja, je Božja
pomoč najbližja.«
»Kako pa sta Jacinta in Frančišek
vedela, da jih je obiskal pravi angel? Lahko bi se samo kdo oblekel vanj.«
»O tem se bomo pogovarjali jutri.
Naj vaju do tedaj varuje vajin angel varuh.«
Valerija Ravbar