Za fantazijo otrok je to preveč

José do Vale, urednik časopisa O Mundo, je 18. in 19. avgusta v dolgih člankih hotel vse skupaj osmešiti in se je zaganjal proti »sovražnikom domovine in republike«. Pisal je o predrznih zapeljivcih in zvodnikih, ki urijo otroke, kako naj »vidijo« svetnico. Po njegovem gre za predrzno izkoriščanje naivnosti toliko ljudi in nedolžnih otrok. Ti predrzni zapeljivci brez kazni počenjajo vse te neumnosti. Naj ljudstvo odpre oči in z bičem nažene te mazače, ki trgujejo z njegovo vero.

Avtor se sprašuje, ali gre za primer prividov (halucinacije) ubogih otrok ali za premišljeno početje klerikalcev. Zadeva ima pečat klerikalnega izkoriščanja. Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Otroci so bili poprej izurjeni, da so igrali to vlogo.

Katoličan Costa Brochado je med drugim odgovoril: »V članku Joséja do Vale pa je pametno in odločilno mesto, ki se glasi: 'Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Neizobražen otrok sam od sebe ne bi imel in ne bi z lahkoto iznašel teh idej.'

Kdo ne vidi v tej vrsti člankov, ki so bili napisani en teden po zasliševanjih otrok v Ourému, glas samih zasliševalcev, ki so s tem objavili svoje sklepe? In če je tako, zakaj še do danes niso predložili najmanjšega znamenja goljufije?«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

Zakaj rožni venec molita po tihem?

Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj. Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.

V Marbehanu je vstopila neka gospa. Opazila je da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave, slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.

Gospa mi je dala znak da bo ona nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta sopotnika izstopila.

princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke Device Marije, 129-130.

Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo.

Kraljica svetega rožnega venca, pomočnica kristjanov, pribežališče človeškega rodu, Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo! Ko skrušeni molimo pred tvojim prestolom, smo prepričani, da bomo deležni usmiljenja, milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih težavah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti tvojega Srca. O Mati usmiljenja, izprosi nam pri Bogu prepotrebnega miru. Predvsem pa nam izprosi tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeško srce, tako da ga razpoložijo za spravo in mu podarijo notranji mir. Kraljica miru, prosi za nas, izprosi vojskujočemu se svetu mir, za katerim težijo trpeči narodi, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v Kristusovi ljubezni. Izprosi svetu mir pred orožjem in mir srca, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo. Podeli svoje varstvo in pomoč nevernim, nezvestim in tistim, ki živijo v senci smrti. Podeli jim mir, naj v njihovih srcih vzide sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami vzklikali Odrešeniku sveta: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Iz posvetitvene molitve Pija XII. Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Šopek Materi Mariji V vsaki nevarnosti smo lahko deležni Marijine pomoči

Bog podeli vsakemu človeku milost skladno z nalogo, za katero ga je izbral. Ker je bil Kristus kot človek vnaprej določen in izvoljen, da postane »Božji Sin«, je bil njegov osebni privilegij tako obilna polnost milosti, da jo je razlival na vse, kajti »iz njegove polnosti smo vsi prejeli«. Marija pa je to polnost milosti prejela, ker je bila tako zelo blizu začetniku milosti, ker je sprejela vase tistega, ki je bil poln vseh milosti. In ko ga je rodila, je morala na neki način dati to milost vsem. V Devici Mariji je bila tako rekoč trojna popolnost milosti. Naprej popolnost pripravljenosti, ki jo je naredila primerno, da je postala Kristusova Mati, in je bila sad njenega svetega življenja. Druga popolnost milosti je izhajala iz prisotnosti Božjega Sina v njej, ko se je učlovečil v njenem telesu. Tretja popolnost pa je tista dokončna, ki jo uživa v nebeški slavi.

sv. Tomaž Akvinski

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (9) Moje odrešenjsko delo postaja navzoče

Jezus govori: Predragi prijatelj, kar sem izvršil pri zadnji večerji in naslednji dan na krvavi način na križu, obnavljam pri sveti maši na zakramentalni način. Tako ti vedno znova izkazujem ljubezen do konca. Vsaka mašna daritev vedno znova oznanja, da nate in na nobenega človeka nisem pozabil. Pri sveti maši postane navzoča in se udejanja ista moja ljubezen, ki sem jo vse svoje zemeljsko življenje razdajal ljudem in jo imam še danes do vsakega človeka. Predvsem se obhaja spomin tiste izredne ljubezni, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju.

Če te moja ljubezen ne more prepričati, potem te nič ne bo prepričalo. Če moja ljubezen ne more prebuditi tvoje ljubezni, potem ti nihče ne more pomagati. Potem si v svoji sebičnosti popolnoma otopel. Kogar ljubiš, se ga rad spominjaš. Z ljubeznijo misliš na vse tisto, kar je povezano z njim in z njegovo dejavnostjo. To velja tudi za tvoj odnos do mene.

Mašna daritev je spominska slovesnost. Pri njej se Cerkev spominja vsega mojega zemeljskega življenja, posebej mojega trpljenja, smrti in vstajenja. Komur ljubezen do mene ni prazna beseda, se bo z velikim veseljem dejavno udeleževal daritve v moj spomin.

Cerkev obhaja spomin na tisto izredno ljubezen, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju in v daritvi na Kalvariji. Isti Jezus, ki sem nekoč visel na križu in mi je vojak s sulico prebodel Srce, se zdaj darujem na oltarju. Darujem se na zakrit, a zato nič manj resničen način. Darujem se zate. Moja kri se na zakramentalni način preliva v odpuščanje tvojih grehov in grehov vsega sveta. Po mašni daritvi pritekajo sadovi moje daritve s Kalvarije do tebe.

Učenec odgovarja: Usmiljeni Jezus, odpusti mi vse moje pomanjkljivosti in površnosti pri mašni daritvi. Premalo sem mislil nate, na tvoje zemeljsko življenje in trpljenje, ki si ga vzel nase iz ljubezni do mene in do vsakega človeka. Ker si imel v mojem življenju premalo prostora, se tudi v tvojo daritev nisem veliko poglabljal. Pomagaj mi, da bom odslej rasel v veri, upanju in ljubezni do tebe. Če se te bom z vero, upanjem in ljubeznijo vedno bolj trdno oklepal, mi bo sveto tudi tvoje naročilo: To delajte v moj spomin! To je tvoja oporoka, tvoja poslednja volja, zato jo hočem z vso zavzetostjo izpolnjevati. Mašna daritev s svetim obhajilom mora postati moja največja vrednota, saj gre pri njej za najtesnejše združenje s teboj.

Hočeš postati član Bernardove družine?

Si bil že doslej povezan z našim samostanom in njenimi člani?

Hočeš to zvezo še poglobiti in samostanu pripadati kot zunanji član?

Si želiš, da bi v samostanu več molili zate in darovali svete maše?

Če je tako, postani član Bernardove družine.

Člani za samostansko skupnost, njihovo dejavnost in njihove duhovne poklice vsak dan zmolijo eno desetko rožnega venca, sami pa so deležni mašnih daritev, molitev in žrtev cistercijanov.

Nadaljnja pojasnila dobiš pri voditelju Bernardove družine: p. Anton Nadrah, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica, tel. 01/78 77 100: E-pošta: anton.nadrah@rkc.si