Leto 2013 v znamenju 70–letnice posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Leto 2013 je bilo v Sloveniji zaznamovano  z obhajanjem 70. obletnice posvetitve našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po naročilu naših škofov smo se na obnovitev te posvetitve pripravljali po naših župnijah (tako kot pred 70 leti) z obhajanjem zadostilne pobožnosti petih zaporednih prvih sobot v mesecu, kot jo je naročila Marija v Fatimi pred skoraj 100 leti.

Vendar je prav, da v tem kontekstu osvetlimo prve zametke ponovnega oživljanja prvosobotne pobožnosti v slovenskem prostoru. Ti zametki segajo v leto 2011, ko je gospod dr. Marjan Turnšek prevzel odgovornost za mariborsko nadškofijo. Zaradi zelo težkih razmer je vedno znova prosil za molitev in je tudi z veseljem sprejel predlog Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da v mariborski stolnici obhajamo pobožnost petih prvih sobot od januarja do maja 2012, na fatimski način. Marijinemu vabilu k zadoščevanju se je odzvalo lepo število gorečih vernikov. Pobožnosti pa so se redno udeleževali tudi g. nadškof Turnšek in upokojeni g. nadškof Kramberger ter g. škof Smej. Na sklepni prvosobotni pobožnosti v maju je g. Turnšek, z obrazcem molitve papeža Benedikta v Fatimi leta 2010, Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil vse duhovnike svoje nadškofije.

Čutila se je želja in potreba, da prvosobotno pobožnost zadoščevanja nadaljujemo še nekje drugje v mariborski nadškofiji. S podporo g. nadškofa Turnška in minoritskega provinciala p. Milana Kosa smo to uresničili v Marijinem čudovitem svetišču na Ptujski Gori od avgusta do decembra 2012. Sklepna prvosobotna pobožnost je bila ravno na praznik Brezmadežne. Vendar je tisto noč po vsej državi zapadlo ogromno snega in je ob močnem vetru še naprej padal ves dan. Sneg in veter sta na Ptujski Gori popolnoma zametla vhodna vrata v baziliko. Po človeško je bilo zaradi razmer na cesti potovanje iz Notranjske preko Ljubljane na Ptujsko Goro nemogoče. Enako težak dostop je bil tudi z mariborske strani. In vendar nam je Marija dala moč, da smo se z zaupanjem podali na pot in nas pod svojim plaščem zbrala v lepem številu. Mnogi so ta dan izrekli svojo prvo osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in podpisani kartonček izročili v nadškofove roke. Dvajsetletni fant z Notranjske je ob vrnitvi domov poročal svojemu očetu: »Oče, ne veš, kakšen občutek je to, kot ti ob posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu seže v roko sam g. nadškof in ti čestita!«

Takrat, v decembru 2012, je bilo že znano, da je g. Stres povabil vse duhovnike, naj v letu 2013 ob 70. obletnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu obhajajo prvosobotno pobožnost v svojih župnijah kot pripravo na obnovitev posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Goreče smo prosili Marijo, vsak za svojega župnika, da bi sprejel to škofovo povabilo in organiziral v župniji prvosobotno pobožnost na fatimski način. In prav vsi smo bili uslišani!

Marija pa nas ni nehala presenečati, saj se je v letu 2013, ravno med obhajanjem prvosobotne pobožnosti, vrnil domov škof Gregorij Rožman, tisti, ki je bil pred 70 leti pobudnik posvetitve. Med prvimi v Evropi se je odzval na to Marijino rotečo prošnjo po zadoščevanju za žalitve Boga. Prav tako je med prvimi v Evropi, takoj za Portugalsko, svoj narod posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Boleč meč je presunil naša srca ob odstopu obeh nadškofov. Vendar nas je potolažila misel: Ko je pred skoraj 100 leti po Božjem naročilu Marija prišla v Fatimo prosit za zadoščevanje za grehe sveta, se ni obrnila na povzročitelje greha, ampak na nedolžne fatimske pastirčke, ki so se njenemu povabilu nemudoma odzvali.

Poleg tega se je v tem letu, 13. oktobra 2013, zgodil prvi Marijin dan v Vatikanu, namenjen vsem Marijinim združenjem, vsem Marijinim častilcem. Za to priložnost je Rim obiskal originalni kip fatimske Marije Romarice s kroglo, ki je vgrajena v njeno krono in ki je 13. maja 1981 hudo ranila papeža Janeza Pavla II. Ko so jo nosili po trgu svetega Petra, se je posebej ustavila na mestu atentata in smo vsi skupaj v zahvalo, da je Marija papežu rešila življenje, zmolili zdravamarijo. Nato se je Marija ustavila za kakih 30 minut na za to določenem mestu ob obelisku in ravno tam, čisto zraven, se je povsem slučajno nahajala skupina častilcev Fatimske Marije iz Slovenije s p. Antonom Nadrahom. Razumeli smo, da se mu je s to bližino Marija želela zahvaliti za vse, kar je storil za razširjanje njenega sporočila med Slovenci in širše.

Ko so potem Marijo od tam odnesli na ploščad, kamor je prihajal sveti oče, je glavni organizator Marijinega dneva, mons. Fisichella, papežu Frančišku predstavil skupine z vsega sveta, tako da je naštel imena nekaterih držav. Med vsemi je edino Slovenijo omenil ne samo z imenom, ampak z  dostavkom, ko je papežu predstavil romarje in Slovenije, ki ob 70. obletnici posvetitve tega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu prosijo papeža, da temu narodu podeli poseben blagoslov. In ta blagoslov je p. Nadrah prejel ob rokovanju s svetim očetom Frančiškom po maši v nedeljo poleg fatimske Marije Romarice.

Mučenci so bili resnično na delu, saj smo na poti domov iz vtisov v avtobusu ugotovili, da je skoraj vsak imel "tovrstnega priprošnjika" v svoji družini. Tudi nov veter, ki ga je v Slovenijo prinesel Peter Opeka, to dokazuje. Sin tistega, ki je bil poslan v smrt, da se Peter ne bi rodil, sedaj prinaša Sloveniji luč in upanje. Kaj vse bomo še videli, če bomo le verjeli, da Bog vse (prav vse, tudi finančne in druge škandale) obrne v dobro tistim, ki ga ljubijo!

Dragica Čepar

Pogovori z Jezusom (1)

Začenjamo z objavljanjem pogovorov med Jezusom in kristjanom. Povzeti so po knjižici Živimo iz Evharistije. Lahko jih uporabljamo pred Jezusom v cerkvi (kapeli) pa tudi doma, saj nas Jezus vedno in povsod vidi in sliši. V pomoč nam je njegova upodobitev. On nas nagovarja, mi mu odgovarjamo. Naj nas ti pogovori naučijo, kako lahko molimo, ne da bi imeli pred seboj kakšen molitveni obrazec.

Neizmerno te ljubim

Predragi kristjan, sem Jezus, tvoj Odrešenik. Neizmerno te ljubim. Rad bi, da bi te ta resnica prevzela in bi postala najpomembnejše spoznanje v tvojem življenju. Če se bo to zgodilo, bo spremenila tvoje srce.

Iz ljubezni do tebe sem se rodil v revnih jaslih, iz iste ljubezni sem sprejel smrtno obsodbo, strahotno bičanje in kronanje s trnjem. Iz ljubezni do tebe sem nesel težki križ in sem dopustil, da so me sovražniki nanj pribili. Iz iste ljubezni sem tudi umrl na križu in se dal z vojakovo sulico prebosti, da je iz mojega prebodenega Srca privrela zate rešitev. Za takšno ceno sem te odrešil. Če bi bilo potrebno, bi bil pripravljen zate še enkrat umreti na križu. Kaj bi še mogel storiti zate in nisem storil?

Svojo neizmerno ljubezen ti izkazujem še danes. Vsaka sveta maša je daritev na križu, ki traja skozi vse čase. V njej Cerkvi in tebi podarjam samega sebe in vso svojo ljubezen. Vedno znova se pri obhajanju Evharistije uresničujejo moje besede: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.

Svetniki so postali sveti, ker jih je spoznanje o moji ljubezni popolnoma prevzelo in spremenilo. Poglej, kako je to izrazil sv. Pavel:

Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.

Živeti je zame Kristus.

Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem.

Gospod Jezus, tvoje zagotovilo, da me ljubiš, me navdaja z velikim veseljem in upanjem. Ker si iz ljubezni do mene in vseh ljudi umrl na križu, nihče ne more dvomiti o tvoji resnični ljubezni. Obžalujem, da doslej nisem gledal na mašno daritev kot na izraz tvoje največje ljubezni do mene in vsega človeštva. Za naprej se je hočem udeleževati z večjo zavzetostjo. Iz nje moram tudi živeti. Jezus, računaj z menoj! Ker veš, da sem slaboten, te prosim, da mi pomagaš. S svetim Pavlom hočem živeti v veri vate, ki si me vzljubil in daroval zame sam sebe. Rad bi s tvojo pomočjo na priprošnjo tvoje Matere dosegel, da bi sveta Evharistija postala vir in vrhunec vsega mojega življenja in delovanja.

Posvetitev družin presv. Srcu Jezusovemu

V Ljubljanskem škofijskem listu je škof 30. maja 1942 objavil posebno naročilo vsem duhovnikom, »da po svojih župnijah pridobe družine za to, da se tekom skupne pobožnosti devetih prvih petkov posvete presvetemu Srcu Jezusovemu«. Škof naroča, naj bi duhovniki, posebno v mestih, obiskovali družine po domovih. »Z lepšim in svetejšim namenom ne more vstopiti duhovnik v družino, kakor s toplim vabilom k posvetitvi. Saj bo presveto Srce samo pomagalo, da se bo ta sveti apostolat mogel uspešno izvršiti (…) Naše krščanske družine naj bodo v veselih in žalostnih razmerah polne zaupanja v Božje Srce in polne ljubezni do Njega. Iz ljubezni naj spolnjujejo njegove zapovedi. To je najbolj gotova pot do večne sreče, po kateri vsi hrepenimo. Božje Srce Jezusovo naj obilno blagoslovi naše družine.«

An

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (9) Družine in prvi petki

Dne 18. novembra 1941 je škof napisal posebno pismo krščanskim družinam. Tam pravi: »Sami čutite, kako vdira v družine zaskrbljenost in strah pred tem, kaj bo bodočnost še prinesla. Ne vidimo sicer v bodočnost, a to je gotovo, da sovraštvo in uničevanje vseh gmotnih in nravnih dobrin ne more prinesti nič dobrega … Da bo zopet zavladal zunanji mir v družinah, med nami, ki smo ena narodna družina, in med vsemi narodi, mora najprej zavladati mir v naših osebnih odnosih do Boga. Skleniti moramo mir z Bogom …, pa Božji pravičnosti nuditi zadoščenje, kakor ga Bog sam zahteva. K temu zadoščevanju vabim tudi vašo družino. Ves narod naj zadoščuje za svoje grehe, da bo vreden Božjega usmiljenja in rešen težkih preizkušenj … Prosim vas, pridružite se tudi vi skupni pobožnosti deveterih prvih petkov, katero začnemo z letošnjim decembrom, da bomo skupno zadoščevali Božjemu Srcu in se iskreno spreobrnili k Bogu, ker v njem je naše rešenje za vso bodočnost, časno in večno.« To pismo so prejele vse družine, katerim ga je bilo mogoče dostaviti. To je bil čas, ko so padale prve žrtve.

Dragi častilci Fatimske Marije in posnemovalci Fatimskih pastirčkov

Če bi radi dolgo živeli na zemlji v službi Jezusovega in Marijinega Srca, vso večnost pa v Njunem objemu, 
se 13. februarja priporočimo sestri Luciji ob 9. obletnici njene smrti. 

Prosimo jo za našo domovino Slovenijo, ki naj bi po njenih besedah postala "zveda Evrope". 

Prosimo, da bi Evropski škofje odprli srca in poti za posvetitev Evrope ob 100 letnici fatimskih dogodkov z obhajanjem petih prvih sobot. 

"Pri Bogu ni nič nemogoče", še zlasti če prošnjo podpre njegova in naša Mati Marija (JMS).

Jani Cvetko, nekdanji direktorici Slovenskega verskega muzeja v Stični v slovo

V ponedeljek, 16. 12. 2013, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Jane Cvetko (1. 12. 1965 – 10. 12. 2013), nekdanje direktorice Slovenskega verskega muzeja v Stični in drage prijateljice.

Jana Cvetko, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, je pričela z delom v Stični 1. decembra 1993. Zaposlila se je kot kustosinja v Društvu prijateljev Slovenskega verskega muzeja, ki je bilo ustanovljeno leta 1991 z namenom, da v delu stiškega samostana zaživi Slovenski verski muzej. Ko je leta 1994 nasledila Matjaža Puca, prvega direktorja muzeja, je pogumno in smelo začrtala nadaljnji razvoj našega muzeja. S svojo neizmerno energijo in predanostjo je muzej v Stični »postavila na noge« in ga s svojim programom čvrsto umestila med slovenske  muzeje.

Med letoma 1994 in 2002 je zbrala sredstva za ureditev naše lastne muzejske restavratorske delavnice, okrepili pa smo se tudi kadrovsko. Zaposlila je restavratorko in kustosinjo, tako da je muzej od takrat dalje imel zaposlene štiri sodelavce. Muzej je vključila v Skupnost muzejev Slovenije, nas zaposlene pa spodbudila, da smo postali člani Slovenskega muzejskega društva. Ves čas je skrbela za redno financiranje muzeja s strani Ministrstva za kulturo.

Izjemno pomembno je bilo tudi njeno delovanje pri urejanju pravno-formalnega statusa muzeja, ki je od leta 2006 dalje državni muzej (Muzej krščanstva na Slovenskem). Za muzej je to izjemen uspeh, do tega uspeha pa smo prišli tudi po njeni zaslugi.

Do nas sodelavcev je bila razumevajoča, prijazna, dostopna, bila je ena izmed nas. Ščitila je naše interese. Zaupala nam je. Spodbujala nas je, da smo se strokovno razvijali. Sprejemala je naše pobude, ideje, dala nam ravno prav proste roke, da smo vzljubili muzej in naše delo prav tako kot ona. Dala nam je ogromno, tako na osebni ravni kot strokovni. Nismo bili le sodelavci, postali in ostali smo prijatelji.

Napisala je več strokovnih člankov. O Slovenskem verskem muzeju je preglednejši članek objavila v knjigi: Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998: Devetstoletnica cistercijanskega reda in stoletnica ponovne naselitve stiške opatije, Stična 1998, str. 171–179, in v knjigi Marijana Zadnikarja, Samostan Stična in njegove znamenitosti, Ljubljana 2001, str. 222-231. Rezultat poglobljenega študija je njena samostojna knjiga Marija Pomagaj. Brezje: razglednice in podobice skozi čas, Brezje: Frančiškanski samostan 1996.

Postavila je tudi več skupinskih in samostojnih razstav. Omenim naj le njeno razstavo o božičnih podobicah (1993–1994), razstavo ob 150-letnici rojstva Josipa Jurčiča: Prevajalec Ferdinand Kolednik (1994), fotografsko razstavo p. Branka Petauerja Stična skozi leto in dan (1994), razstavo Marijanske podobice (1995), ob izidu knjige Jožeta Mlinariča Stiška opatija 1136–1784 pa je na ogled postavila do tedaj že znana knjižna dela o stiškem samostanu (1995).

Eden zahtevnejših razstavnih projektov pa je zagotovo bila postavitev stalne razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem po celotnem drugem nadstropju našega muzeja. Štirje entuziasti smo ob sodelovanju zunanjih sodelavcev več kot pet let snovali razstavo, za katero smo leta 2003 prejeli strokovno muzeološko Valvasorjevo priznanje. To je priznanje, ki ga vsako leto podeli Slovensko muzejsko društvo zaslužnim za enkratne dosežke v muzejski stroki. Jana Cvetko ga prejela kot vodja projekta in kot soavtorica razstave.

Sredi vsega tega ustvarjanja in vrveža pa je zbolela. Bolezen je premagovala pogumno, ni se ji prepustila. Na začetku je le občasno ni bilo v Stično, in vsakič, ko se je vrnila, so se z njo vrnile vedrina, optimizem in njen nasmeh. Prišla je z novimi načrti in idejami, delo je ponovno zagrabila z obema rokama. In vsi skupaj smo si močno želeli, da bi jo bolezen izpustila iz svojega primeža. Obdobja, ko smo ostajali sami, pa so bila žal vedno bolj pogosta. Vodenje muzeja je občasno opravljala kar od doma. Za muzej je razdajala svoje moči in talente še po tem, ko se je morala upokojiti.

Ko sem jo leta 2006 tudi formalno nasledila, sem prejela v upravljanje finančno in računovodsko urejen muzej, homogen kolektiv, muzej z dvema stalnima razstavama, z bogatimi zbirkami in z vedno večjo prepoznavnostjo v javnosti. Da smo prišli do tega lepega rezultata, je plod večdesetletnega dela mnogih, med katerimi pa Jani Cvetko zagotovo pripada večji delež.

Draga Jana, v mojem imenu in v imenu nekdanjih in sedanjih sodelavcev, hvala ti za vse.

mag. Nataša Polajnar Frelih,

direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 37. Svatba

»V Izraelu traja svatba navadno sedem dni,« mi je razlagal Jonadab. »Mi pa jo obhajamo samo tri dni, a ne s pijančevanjem. Moški prirejamo pod milim nebom razne igre in tekmovanja, med tem pa naše dobre žene pripravljajo vsak dan pojedino. Prehudo bi bilo zanje, ko bi to trajalo več kot tri dni.«

»Rad ti verjamem,« sem se zasmejal. »Pijanec bi rad pil in pil, atlet pa jedel in jedel. Sicer pa, ali Pavel ve, da bodo tekmovanja na prostem?«

»Smo mu povedali in je prav zadovoljen. Pravi, da mu je to izredno všeč, ker take vaje ohranjajo zdravo telo in zdrav duh.«

»Me veseli, da poznam Pavlovo mnenje o tem.«

»Če se prav spominjam, si nekaj naših iger že videl, in sicer za praznik Purim. A zdaj bodo še lepše.«

Kakor se v tem času na Sinaju rado dogaja, je prišlo ponoči spet do velikega naliva. S Svete gore so nenadoma prihrumeli hudourniki, katerih vodo so Rehabovci skrbno napeljali v velike nabiralnike. Narasla je tudi čista studenčnica, ki izvira izpod hribov, kjer Rehabovci dobivajo pitno vodo, drugo pa izpeljejo v jarke po poljani. V njih napajajo živino, ženske pa perejo perilo. Po pitno vodo hodijo dekleta po prastari in že pesniško opevani navadi ter jo nosijo v šotore v velikih vrčih, katere znajo prav ljubko nositi na rami, med tem ko veselo prepevajo domače pesmi. K studencu, ki izvira na podnožju Svete gore, hodijo po dvakrat na dan, ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer jih tam čakajo mladeniči, da jih spremljajo do doma in jim dvorijo.

Jutranja zarja je komaj pordečila obzorje, ko je že prišel v šotor pome Jonadab, da me popelje na častno tribuno, če jo smem tako imenovati. V ta namen so priredili gorski obronek. V živo skalo so v podobi amfiteatra vsekali več vrst sedežev. Očak mi je pojasnil: »Konjske dirke prirejamo, ali ob sončnem vzhodu ali zahodu, da naših prekrasnih živali vročina preveč ne bi izmučila.«

Novoporočenci so seveda zasedli prva mesta. Mlade žene so sedele na nalašč zanje pripravljenih slamnatih blazinah, medtem ko bi se noben moški, najmanj pa mladenič, ne usedel drugam, kot na golo skalo. Za zmagovalca je skupina deklet pletla vence iz rož, ki so jih otroci natrgali na sveži poljani okoli tabora.

Pri teh dirkah so tekmovali mladeniči, ki so jezdili na neosedlanih konjih. Merilec časa je imel ob sebi dva mladeniča. Na eni strani mu je stal mladec z rogom, na drugi pa mladec z velikanskim bobnom, narejenim iz votlega drevesa, katerega odprtina je bila prevlečena s kožo. Vodja, ki je vodil tekmo, je dvignil zastavico in trobentač je zatrobil v rog. Merilec časa je medtem opazoval na »klepsidri« (vodni uri), kako voda kaplja iz posodice v posodico. Na znamenje z rogom so se tekmovalci pognali v dir. Ko je v »klepsidri« vsa voda iz gornje posodice odtekla v spodnjo, je vodja spet dvignil zastavico, nakar je bobnar z vso silo zabobnal: Dirkači so na mah zasukali svoje iskre konje in si v divjem diru prizadevali doseči nagrado. Vsi smo stoje pričakovali povratka teh »centavrov,« katerim so bili mladi jezdeci zares podobni, saj so jezdili kakor bi bili prirastli na konje.

Tekem je bilo šest in prav toliko zmagovalcev, ki so svoje tovariše prehiteli le za pol konjske glave: tako enaki so si bili vsi.

»Kje pa je Pavel?« sem vprašal Kvarta.

»Poglej ga na oni skali sedi, od koder mnogo bolje vidi na dirkališče kot mi. Gledal sem ga in z veseljem opazil, kako navdušeno ploska zmagovalcem, ko jih ovenčajo s cvetličnim vencem.«

Sonce je že vzšlo, ko je bilo tekmovanj konec. Odšli smo k zajtrku. Ob glavni poti se je paslo polno krav, ki so jih molzle deklice. Odrasla dekleta pa so nam za zajtrk postregla s penečim se mlekom. Ene so nam podajale rožene čaše, ki so jih druge polnile, druge pa so nam delile z medom namazanega kruha, fige, dateljne in narezanega sira. Medtem me je Kvart opozoril:

»Poglej Pavla na oni skali!« Pogledam in opazim štiri otročiče, ki so mu prinesli zajtrk.

Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Pastirski psi so začeli divje lajati. Ženske, ki so doma pripravljale obed, so vse hkrati planile ven in močno vpile. Jonadab se je ozrl kvišku, si vesel pogladil dolgo brado in mi rekel:

»Gospod nas blagoslavlja! Vekomaj bodi hvaljena Njegova previdnost!«

Očak ni še dobro izgovoril, že je vse v taboru švigalo na vse strani: moški, ženske, otroci, tudi ženini. Kakor bi jih bil kdo začaral, so se naenkrat vsi oborožili s pračami, loki in puščicami. Nekateri so hiteli na hrib, drugi pa so se postavili na druga pripravna mesta. Mladenič je na vso moč hitro Jonadabu prinesel velik lok in mnogo puščic. Očak je za svoja leta nenavadno spretno položil puščico na lok in gledal kvišku. Tudi jaz sem se ozrl in opazil na nebu ptičji trikot, ki se je bližal taboru ali pravzaprav velikim vodnim zbiralnikom in mlakam, ki so nastale po plohi. Ves rod je bil pripravljen, a nihče si ni upal sprožiti, dokler Jonadab ni na čuden način kriknil in svoje puščice tako natančno sprožil, da je prebodla prepelico (to so namreč bile te ptice), ki je letela na čelu. Takoj nato se je nebo kar stemnilo, toliko je bilo prepelic, ki so se začele počasi spuščati, ko je bil padel njihov vodja. Puščice iz lokov in kamni iz prač so zdaj kar švigali in strašno morili te ptice, ki so od letenja utrujene in po nenadnem napadu preplašene kar v stotinah cepale na tla.

Ne da bi nehal streljati, mi je rekel Jonadab: »Mi živeža nismo bili tako potrebni, kakor so ga bili potrebni naši očetje v južni puščavi. A Gospod nam je gotovo poslal te prepelice, da bi se mu zahvalili. S tem darom je očitno hotel blagosloviti naš rod.«

»Poglej no, domine, kaj delajo psi!« me je opozoril Kvart. In zares! Psi, ki so prihajajoče ptiče nagonsko začutili in nanje opozorili ljudi, so po poljani pobirali prepelice, ki so zadete ali onemogle padale na tla, ne da bi katero požrli.

»Ti ubogi, a okusni ptiči ob selitvi letijo le ponoči, da jih sonce ne žge. Spuščajo se na tla, kjer je voda ali živež zanje, kot tukaj, da ležejo jajca in da se napijejo, najedo in odpočijejo. Letijo z vetrom: prav gotovo so isti oblaki, ki so nam pripeljali dež, pripeljali tudi prepelice k nam. Hvala Božji previdnosti!« je rekel Jonadab.

»Ali se je tako zgodilo tudi Izraelcem?« ga je vprašal Kvart.

»Nekaj podobnega pač, ampak s to veliko razliko, da takrat ni bil čas za selitev prepelic in da tja, kjer so tistikrat prebivali naši očetje, namreč v sredino tega polotoka, ne pride ne veter ne ti ptiči. V tem je bil čudež, in pa še v tem, da se je zgodil prav v času lakote.«

Vse dopoldne so pobirali prepelice, ki so po mnenju naših kuharic bile prav rejene, kar smo kasneje tudi mi lahko sami ugotovili.

Opoldne so nam za obed postregli s kruhom in seveda s solato iz raznih zelišč, ki smo jo jedli s sočnimi morskimi riboni iz Aleksandrije.

Za večerjo smo imeli pečene prepelice v nekakšni omaki, kjer je bilo dosti gorčice, ki nam je dober tek še povečala.

Sledile so nočne tekme. Kolikor sem sam videl ob mesečini, so ti ljudje imeli izvrstne oči. Po dirkališču so razpostavili velike ovire, katere je bilo treba preskočiti, potem pa še vse polno majhnih kamnov, jam in kotanj z vodo, katere je jezdec moral preskočiti, ne da bi zadel obnje.

Očak mi je dejal: »Velikih ovir ni težko premagati, pač pa majhne jame, kamne in druge prepreke. Če se konj obnje spotakne, si lahko izvine nogo in izgubljena sta konj in jezdec.«

»Prav imaš,« sem mu pritrdil. »To so prave vojaške vaje. Že marsikakšnega Rimljana sem videl v cirkusu, da je izgubil dirko, ker so se njegovi konji spotaknili ob majhno oviro.«

Po končanih dirkah smo vsi odšli v cerkev zahvalit se Bogu, kar pa sem opisal že drugje, ko sem opisoval praznik Purim.

p. M. de Heredia