In v Sloveniji?

In kako se bomo mi pripravljali na milostni obisk Marije Romarice, ki bo romala po slovenskih župnijah, romarskih središčih in samostanih od 13. maja do 13. oktobra 2016? Upoštevali bomo Božje naročilo, ki nam ga je v Fatimi posredovala Devica Marija, in naše prednike iz leta 1943 ter današnje zglede v drugih deželah. Skupno bomo po naših župnijah obhajali pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, in sicer od januarja do maja 2016.

Odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki so mu naši škofje poverili pripravo na prihod fatimske Marije Romarice in izvedbo pobožnosti njej v čast, predlaga: Po sklepu pobožnosti petih prvih sobot naj bi se izvršila posvetitev posameznikov Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu; na kongresu družin, 21. maja 2016, naj bi se posvetile družine; ob obisku milostnega kipa v župniji pa naj bi bila posvetitev župnije. Morda se bo kateri od škofov odločil, da bo ob obisku milostnega kipa v stolnici posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu svojo škofijo.

Pri vsakem obisku je Marija naročala fatimskim pastirčkom: »Vsak dan molite rožni venec.« Kdor more, se bo žrtvoval, da bo z vsakdanjim rožnim vencem pričakal njo, ki je v Lurdu in Fatimi tako zelo naglašala pomen molitve rožnega venca.

»Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce,« je povedala Marija v Fatimi. Če so v to zmago zaupali fatimski pastirčki, sv. Janez Pavel II., naš blaženi Alojzij Grozde in drugi slovenski mučenci, zaupajmo tudi mi, da bo Slovenija postala vredna in deležna čudovitih sadov njihove žrtve in njihove priprošnje pri Bogu po Mariji!

Dragica Čepar

Šopek Materi Mariji Poškodovan kip Device zaradi žarčenja v Nagasakiju na Japonskem

Ko je ameriška atomska bomba »Fat Boy« pred 70 leti porušila Nagasaki, je bila med podrtimi zgradbami tudi stolnica iz Urakamija, ki je bila med največjimi v Aziji.

Eksplozija, ki je 9. avgusta 1945 opustošila mesto in povzročila smrt 70.000 ljudi, je razbila okna in porušila stene zgradbe, zažgala oltar, zvon pa se je pričel taliti. To, kar so japonski katoličani imenovali čudež, se je tikalo glave lesenega kipa Device Marije, ki je preživela pekel!

Podoba je ohranila brazgotine vojne: ožgane oči s črnima očnicama, desno lice je počrnelo in po dolžini obraza se kot solza vije razpoka. »Ko sem jo prvič videl, sem mislil, da Devica joka,« je rekel Šigemi Fukahori, 79 letni župljan, ki je kip poznal pred eksplozijo. »Bilo je, kot da bi se postavila v bran proti grozotam vojne in pri tem žrtvovala samo sebe,« je dodal.

Poškodovani kip je danes na ogled v novi cerkvi, ki je bila ponovno zgrajena v istem položaju 500 metrov od središča eksplozije atomske bombe.

La Dépêche du Midi, 9. avgust 2010

Pogovori z Jezusom (15) Vabim te v najtesnejše prijateljstvo

Predragi prijatelj, pritegnil sem te v sodelovanje pri mašni daritvi. Pri svetem obhajilu ti dajem samega sebe za duhovno hrano. To je na tem svetu najpopolnejše, najodličnejše in najtesnejše srečanje in združenje z menoj.

Z menoj se povezuješ tudi pri prejemanju drugih zakramentov, pri branju in poslušanju Svetega pisma, pri obisku Najsvetejšega, pri molitvenem bogoslužju, pri osebni molitvi, v bližnjem, posebej v predstojniku in v ubogem ter trpečem človeku, v skupnosti, ki je zbrana v mojem imenu in ob srečavanju z Božjim stvarstvom.

Želim biti tvoj prijatelj in te vabim v prijateljsko zvezo z menoj. Izberi me za središče svojega življenja. Če boš spolnjeval mojo voljo, boš s tem pokazal, da jemlješ moje prijateljstvo zares.

Čim bolj boš v prisrčnem prijateljstvu z menoj, tem bolj se boš po meni upodabljal in postajal meni podoben. Navzel se boš mojega mišljenja, govorjenja in ravnanja. V tebi bodo zaživele moje kreposti, predvsem moja ljubezen do Očeta in vseh ljudi, zlasti do najbolj zapuščenih. Mene boš začel posnemati tudi v odnosu do križa in poniževanj. Jaz sem pot do popolnega človeka. Drugi vatikanski cerkveni zbor uči: Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek.

Gospod Jezus, tvoje prijateljstvo do mene se najbolj razodeva, ko sodelujem pri mašni daritvi in pri svetem obhajilu prideš v moje srce. Naj se tega vedno bolj zavedam in ti prijateljstvo vračam z zvestim življenjem po evangeliju v ljubezni do tebe in vsakega človeka, zlasti do tistega, ki je v stiski. Varuj me, da bi te kdaj prejemal brez gorečnosti, tako rekoč iz navade. Naj bo moje srce vedno čisto. Pomagaj mi, da bo moj pogovor s teboj prisrčen, ko te prejmem pri svetem obhajilu in ko se mudim v molitvi pri evharističnem češčenju. Kakor za tvojega služabnika Lojzeta Grozdeta postani tudi zame Sonce mojega življenja.

Narodno središče Svetovnega fatimskega apostolata v Republiki Češki

Prvi konec tedna v mesecu oktobru 2013 smo v narodnem središču Svetovnega fatimskega apostolata (SFA) v Republiki Češki organizirali posebno duhovno obnovo za prijatelje SFA. Obhajali smo deseto obletnico našega narodnega romanja v Fatimo (13. 9. 2003). Ob tej priložnosti je naša škofovska konferenca povabila Marijo romarico, ki je obiskala vse naše stolnice in so se vse naše škofije posvetile Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Do izložbe fatimskega memoriala pa je prišlo ravno pred desetimi leti ob posvetitvi našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki se je zgodila na najpomembnejši dan katoliškega programa za Srednjo Evropo.

V letu vere je bila našemu narodnemu središču dodeljena milost popolnega odpustka. Krajevne skupnosti, molitvene skupine in voditelji SFA iz naše dežele so se odločili, da bodo pokrovitelji projekta kipa angela miru s tremi pastirčki, kakršen je v Irijski globeli, v želji da bi širili sporočilo angela miru, ki naroča molitev češčenja, prošnjo za odpuščanje, za spreobrnjenje grešnikov in molitev zadoščevanja. Razširiti je treba tudi naročilo evharističnega zadoščevanja. Projekt je zaživel 3. marca 2013. Pripravili smo poseben prostor v Kocrilovu za angela varuha Češke Republike. Spoznali smo, da je naše posebno poslanstvo učiti ljudi, da imajo vsak svojega angela varuha in da ima tudi naš narod svojega angela varuha. Tako razširjamo vsebino dogodkov, ki so se zgodili v Fatimi leta 1916, kot priprava na prikazanja Device Marije. Kar nekaj mesecev smo delili molitvi angela miru, napisani na kartončkih, po vsej naši domovini.

Dogodek umestitve angela varuha našega naroda je bil na prvo soboto v mesecu, ko smo imeli tudi posebno povezavo s Porto Rico, s predsednikom Svetovnega gibanja SFA, prof. Americo Lopez. Ker se je bil ponesrečil, ni mogel priti v Kocrilov, vendar je poslal sporočilo za našega škofa, duhovnike in za več kot 3.000 navzočih oseb, članov SFA in romarjev. Ob tej priložnosti smo razdelili 20.000 kartončkov s sporočili Device Marije v Fatimi in molitvami angela, ki so bile dane svetu po posredovanju pastirčkov.

Navzočnost angela miru v našem središču je posebna milost za SFA in za vso našo domovino. Kip je blagoslovil škof naše škofije (Hradec Kralove) msgr. Jan Vokal na prvo soboto v mesecu, 5. oktobra 2013. Naslednji dan je kardinal Dominik Duka obiskal naše središče in po molitvi angela blagoslovil delovanje SFA v naši domovini.

Ta izreden dogodek je bil še ena posebna povezava med Fatimo in našo domovino za vse tiste, ki se ravnajo po izvirnem fatimskem sporočilu!

Hana Francakova WAF v Republiki Češki

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

FEBRUAR

6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitve za duše v vicah

20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini

26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 2. del

Jezus ob koncu svojega zemeljskega poslanstva prizna, da je kralj, a ne od tega sveta. Njegovo poslanstvo je služenje in darovanje. Svoje življenje je daroval za vse nas in nas s svojo krvjo posvetil in včlanil v Očetovo kraljestvo. Sedaj nam on sam daje moč, da bi se to kraljestvo v nas razraslo in utrdilo. Tudi mi smo poklicani, da kraljujemo z ljubeznijo. Ta naj bi bila tista moč, ki nas bo vodila v vsem delovanju in mišljenju. Z odpuščanjem bomo zmagovali, a le če bo on v nas.

Dvainsedemdeset učencev je razposlal in jim naročil, naj oznanjajo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Omenjene besede nam sporočajo, da je premalo, če samo želiš, da bi prišlo Božje kraljestvo. Treba je biti pripravljen in vstopiti. Potrebno je spreobrnjenje, da ga lahko sploh začutimo, da prihaja. Samo čisto srce je sposobno začutiti, da je Božje kraljestvo blizu. Učenci so klicali k spreobrnjenju. To velja tudi za nas. Vsak izmed nas se mora spreobrniti, da bo začutil, da je Božje kraljestvo res že blizu, da je med nami. Spreobrnjenje nam pomaga v sebi odkriti in poživiti čut za Božje. Ko se človeku zgodi spreobrnjenje, se mu odpre poseben pogled na Boga. Bog se človeku lahko približa in lahko ga začuti v srcu.

Božjemu kraljestvu se je treba odpreti. Ni dovolj, da bi samo suho prosil, naj se to utrdi v človeku. Potrebno je odpreti vrata srca na stežaj in pripraviti notranjost. Božje kraljevanje se v človeku lahko zgodi, če mu človek pomaga rasti. No, ne more ga sam večati ali pomnoževati. Lahko pa se potrudi, da mu ne postavlja ovir v rasti. Ko se v človeku utrjuje nebeško kraljestvo, Bog vedno globlje vstopa v človekovo življenje. Postaja dejaven, zato človeka varuje pred hudim. Usmerja ga na pot kreposti. Rast Božjega kraljestva v duši je upodabljanje Jezusa v življenju.

Tudi v svetnem pomenu kraljestva je tako. Kraljevi podaniki kralju plačujejo davek, ta pa jim zagotavlja mirno in varno življenje. Pomaga jim k blagostanju, jih vzgaja in pomaga pri vzgoji njihovih otrok. Ustanavlja šole in podpira umetnost, dá, pomaga dvigati kulturo svojega ljudstva.

Jezus nam v pojmu nebeškega kraljestva ponuja nekaj podobnega, a na duhovnem področju. Vse, ki se odpró Jezusovemu kraljevanju, varuje vsega zlega. Uči jih in jim pomaga, da duhovno rastejo. Vedno bolj jim odpira razum za dojemanje Božjih resničnosti. Pomaga jim živeti varno, da ne bi kdo padel v zanke hudobnega duha, kar bi lahko imelo posledice za človekovo večnost.

p. Branko Petauer

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 1. del

Jezus nam naroča, naj molimo, da bi k nam prišlo Božje kraljestvo. Toda kaj to pomeni? Danes imamo o kraljestvih bolj slabe izkušnje. V šolah so nam hoteli dopovedati, da je to nekaj preživelega. Kralj nam ne pomeni tega, k čemur nas Jezus vabi, da si želimo.

Jezus je začel svoje delovanje tako, da je oznanjal evangelij kraljestva. On je hotel ljudem sporočiti, da resnično kraljestvo prihaja od Boga. Kraljestva na zemlji nam ne morejo biti za zgled. Oznanjal je drugačno kraljestvo, kraljestvo miru in ljubezni. Božje kraljestvo je drugačno, kot ga poznamo iz zgodovine. Bog ne prihaja nad nas kot despot, ki bi nas pokoril, da mu bomo ubogljivi služabniki. Bog nam prinaša kraljestvo zato, da bi lahko vsak spoznal in doživel svoje dostojanstvo. V Božjem kraljestvu ni vojská, ne nemirov. Bog nam prinaša mir in medsebojno sodelovanje. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, pa vendar ima začetek že tukaj. Zato je prav, da prosimo, da bi se uresničilo prav med nami. Rasti naj bi začelo že tukaj, na zemlji. Božje kraljevanje ni gospodovanje, marveč služenje. Jezus je prišel zato, da bi služil in ne vladal. Toda on kljub temu prinaša in oznanja Očetovo kraljestvo. Bog želi kraljevati v dušah. On hoče biti v duši tisto, kar jo najbolj napolnjuje, kar ji daje polnost vsega.

V Božjem kraljestvu je osnovni zakon ljubezen. Razdajanje je njegova značilnost. Že Bog sam se razdaja, ko se hoče približati vsakemu človeku. Ljubezen ne more gospodovati, ker bi izgubila svoje poslanstvo. Ljubezen lahko samo služi. Razdaja se nesebično in s tem postaja vedno bolj močna. Bolj ko se razdaja, bolj se množi.

V Božje kraljestvo spada tudi spoštovanje vsakega. Bog vsakega človeka ceni in ga pozna po imenu. Pri Bogu nismo številke, tako kot v državnih seznamih. Pri Bogu smo zapisani z imenom. On vedno pokliče po imenu. Ko prosimo, da bi se med nami naselilo njegovo kraljestvo, pravzaprav prosimo, da bi on sam prišel med nas. Njega želimo, da bi bil navzoč v našem življenju.

Vse življenje je rast za Božje kraljestvo in ob koncu je dokončna dopolnitev tega kraljestva za vsakega osebno. Biti z Bogom, je za človeka najboljše prijateljstvo. To nas dviga v duhovne višine, da vedno bolj razumemo, kaj pomeni biti človek. Odkrivati Boga v sebi pomeni, iskati svoje najbolj globoko bistvo. Saj imamo v njem svoj izvor. Božje kraljestvo nam nudi najbolj ugodne pogoje, da v celoti uresničimo svoja teženja. Ob njem jih lahko prečistimo in gojimo samo tista, ki nas najbolj povezujejo z Bogom.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (34) Verovanje zelo ovirajo predsodki

Na področju vere je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši, sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."

V knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo, da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."

Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu."

Zgodba pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po robu.

Ko je kasneje prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost," si je mislil pri sebi.

Potem je na učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.

Koliko ljudi pri iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!

Veliko ljudi se obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.

Drugi živijo samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti in prihodnosti.

Marsikoga pri veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver? Nekatere vere imajo še več bogov.«

V vsaki veri je nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom. Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je. Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.

Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati, da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati, da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj kanček resnice."

Močno leglo predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.

An