Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako ovirajo. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako ovirajo. Pokaži vse objave

petek, 16. januar 2015

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (34) Verovanje zelo ovirajo predsodki

Na področju vere je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši, sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."
V knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo, da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."
Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu."
Zgodba pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po robu.
Ko je kasneje prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost," si je mislil pri sebi.
Potem je na učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.
Koliko ljudi pri iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!
Veliko ljudi se obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.
Drugi živijo samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti in prihodnosti.
Marsikoga pri veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver? Nekatere vere imajo še več bogov.«
V vsaki veri je nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom. Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je. Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.
Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati, da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati, da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj kanček resnice."
Močno leglo predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.

An