Z Njo bomo premagali zlo v svetu

Apostolski vikar Svetega sedeža v Nepalu msgr. škof Paul Sinich je vernikom Nepala v letošnjem oktobru 2014 pisal: »Častimo presveto Devico Marijo z molitvijo rožnega venca, ki je vsemogočna in kontemplativna molitev.« Škof omenja misel papeža Benedikta XVI., ki pravi: »Rožni venec ni kakšna pobožna molitev iz preteklosti, ampak prinaša novo pomlad.« Škof še piše: »Če molimo rožni venec, prosimo Marijino, naj posredovanje v naših družinah, v skupnostih, v Cerkvi in družbi. V teh zelo težkih časih preizkušenj je Marija naše upanje in naša sopotnica. Z njo bomo premagali zlo v svetu.« Škof vabi nepalski narod, naj vsak dan moli rožni venec za edinost kristjanov, za trpeče in bolnike in za dobrobit Nepala.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (3) Bernardovo delo za edinost in mir v Cerkvi in svetu

V glavni mašni prošnji na god sv. Bernarda, 20. avgusta, je rečeno, da je goreče ljubil Božjo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal. Ta goreča ljubezen se je pokazala najprej v njegovi kritiki napak, ki so se razrastle v Cerkvi njegovega časa. To njegovo delovanje je opisano v prejšnji številki našega glasila, v sedanji pa si bomo ogledali njegovo goreče in zelo uspešno prizadevanje za edinost in mir v Cerkvi in v svetu. Vse to je rastlo iz njegove globoke kontemplativne zakoreninjenosti v Bogu.

Bernard je bil izjemno vitalen, zelo zahteven do sebe in predvsem v mladih letih tudi do svojih sobratov. Svoje zamisli je kljub mnogim težavam dosledno uresničeval. Bil je voditeljska narava, poln notranjega ognja, izreden govornik in pesniški talent. Spoznanje resnice je pri njem takoj vodilo k njenemu uresničenju.

V Bernardovem času sta v Cerkvi zavladala dva papeža, ki sta drug drugega izobčila. V Rimu je ostal protipapež Anaklet II., pravi papež Inocenc II. pa je moral bežati. Vsak je imel na svoji strani del rimskega plemstva in kardinalov. Mnogi, tudi dobri kristjani, niso vedeli, kateri papež je pravi.

Francoski kralj Ludvik je hotel priti do rešitve tako, da je sklical narodni zbor v Etampes, a ta se glede papeža ni mogel zediniti. Zato so poklicali opata Bernarda, ki je imel tedaj v Evropi največjo moralno avtoriteto. On se je odločil za Inocenca, ki je bil vrednejši; Anaklet je bil namreč moralno zelo dvomljiva osebnost. Na Bernardov nasvet se je Francija s kraljem Ludvikom odločila za Inocenca.

Nato je Bernard s svojo karizmatično osebnostjo za Inocenca pridobil nemškega cesarja Lotarja III. in državni zbor v Würzburgu ter angleškega kralja Henrika I. V številnih osebnih razgovorih s trmastim akvitanskim vojvodom Viljemom je za Inocenca pridobil vso Akvitanijo.

Na koncilu v Reimsu, kjer je bil navzoč papež Inocenc II., so se zbrali zastopniki vseh dežel, ki jih je Bernard pridobil za zakonitega papeža: 13 nadškofov, 263 škofov, mnogo opatov, francoski kralj ter odposlanci nemškega, angleškega in španskega kralja. Bernard je izdelal kánone cerkvenega zbora, v katerih je zajel potrebne reforme glede nravnosti duhovščine in odnosov med državo in Cerkvijo. Koncil je vse Bernardove predloge sprejel. Papež Inocenc se je Bernardu javno zahvalil in ga slavil kot »orakelj koncila«. Obiskal je Bernardov samostan Clairvaux (izg. Klervó) in prosil Bernarda, naj bi šel z njim v Italijo in pridobil uporniška mesta za pravega papeža. Bernard je papežu ustregel in v vseh večjih mestih severne Italije oznanjal mir in edinost. Med seboj je spravil sprti mestni državi Pizo in Genovo, ki sta bili v sovraštvu že petdeset let.

Kakor se je papežu upiral protipapež, se je cesarju upiral proticesar. Lotar Suplinburški je bil na strani papeža Inocenca, proticesar Konrad Hohenstauf pa na strani protipapeža Anakleta. Bernard je na državnem zboru v Bambergu dosegel, da sta se spravila. Nekaj tednov pozneje je v Pisi in Milanu dosegel priznanje pravega papeža.

Protipapež Anaklet je še dalje nasprotoval papežu Inocencu in sebe imel za pravega papeža. Za svojo zunanjo oporo je uporabil normanskega vojvoda Rogerja s Sicilije in ga v zahvalo povzdignil v kralja ter si zagotovil njegovo vojaško pomoč. Inocenc si zaradi močnih vojaških oddelkov ni upal v Rim.

Na Bernardovo prošnjo je nemški cesar Lotar v napadu osvojil vso južno Italijo. Ker je prišlo do nesoglasij med cesarjem Lotarjem in papežem Inocencem, je zopet posredoval Bernard in ju spravil. Kralj Roger se je še dalje upiral. Ker je Lotar zbolel in slutil, da se mu bliža smrt, je v sporazumu s papežem pooblastil Bernarda, naj Rogerja skuša pridobiti za spravo, sam pa je odšel iz Italije, da bi v miru umrl doma v Nemčiji. Roger se je po dolgih pogajanjih s težavo omehčal in pristal na pogovor o tem, kdo je pravi papež. Štiri dni je poslušal zastopnike Inocenca, nato pa štiri dni zastopnike Anakleta. Nato je privolil v javno sejo v navzočnosti dvora, duhovščine in ljudstva. Kardinal Peter iz Pise, ki je bil najbolj sloveči učitelj cerkvenega prava tistega časa, je v sijajnem govoru branil pravice Anakleta. Nato je nastopil Bernard, ki pa Anakleta ni pridobil, ker se ni hotel ukloniti, prepričal pa je na splošno presenečenje Anakletovega kardinala, ki je prestopil k Inocencu.

Anaklet je kmalu po tem umrl. Njegovi kardinali so izvolili novega protipapeža. Ta je kmalu za tem prišel ponoči skrivaj k opatu Bernardu in mu skesano položil k nogam znamenja papeške časti. Tako je bil po Bernardovi zaslugi osemletni razkol končan, v Rimu pa je zavladal mir. Bernarda so slavili kot povzročitelja miru. Hvaležni Rimljani so mu dali naziv »oče domovine«.

Čeprav je bila v Cerkvi na zunaj edinost obnovljena, so jo na znotraj še ogrožale verske ločine in zmote. Posebno nevarni so bili albižani, ki so bili številni zlasti v južni Franciji. Sovražili so Cerkev in duhovništvo ter učili, da je vsa snov, tudi človeško telo, nekaj zlega. Odklanjali sto zakonsko zvezo in lastnino ter vstajenje teles ob drugem Kristusovem prihodu. Bernard je v svojih govorih jasno in ljubeznivo, a odločno nastopil proti njim. Hodil je od mesta do mesta in mnoge albižane odvrnil od zmot. V mestu Narbonne, kjer so dva dni prej sprejeli papeškega legata »z riganjem in hrupnim bobnanjem«, so množice kar vrele, da bi poslušale karizmatičnega opata. Večina je zopet sprejela katoliško vero. Tudi v krivoverski trdnjavi Albi so ga z navdušenjem sprejeli. Ker ni bilo duhovnikov, ki bi Bernardovo delo z enako močjo in ljubeznivostjo kakor on nadaljevali, so mnogi spreobrnjenci pozneje zopet zapadli v krivo vero. Tako je, žal, v naslednjem stoletju prišlo do krvavih albižanskih vojn.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo.

Kraljica svetega rožnega venca, pomočnica kristjanov, pribežališče človeškega rodu, Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo! Ko skrušeni molimo pred tvojim prestolom, smo prepričani, da bomo deležni usmiljenja, milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih težavah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti tvojega Srca. O Mati usmiljenja, izprosi nam pri Bogu prepotrebnega miru. Predvsem pa nam izprosi tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeško srce, tako da ga razpoložijo za spravo in mu podarijo notranji mir. Kraljica miru, prosi za nas, izprosi vojskujočemu se svetu mir, za katerim težijo trpeči narodi, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v Kristusovi ljubezni. Izprosi svetu mir pred orožjem in mir srca, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo. Podeli svoje varstvo in pomoč nevernim, nezvestim in tistim, ki živijo v senci smrti. Podeli jim mir, naj v njihovih srcih vzide sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami vzklikali Odrešeniku sveta: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Iz posvetitvene molitve Pija XII. Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Šopek Materi Mariji V vsaki nevarnosti smo lahko deležni Marijine pomoči

Bog podeli vsakemu človeku milost skladno z nalogo, za katero ga je izbral. Ker je bil Kristus kot človek vnaprej določen in izvoljen, da postane »Božji Sin«, je bil njegov osebni privilegij tako obilna polnost milosti, da jo je razlival na vse, kajti »iz njegove polnosti smo vsi prejeli«. Marija pa je to polnost milosti prejela, ker je bila tako zelo blizu začetniku milosti, ker je sprejela vase tistega, ki je bil poln vseh milosti. In ko ga je rodila, je morala na neki način dati to milost vsem. V Devici Mariji je bila tako rekoč trojna popolnost milosti. Naprej popolnost pripravljenosti, ki jo je naredila primerno, da je postala Kristusova Mati, in je bila sad njenega svetega življenja. Druga popolnost milosti je izhajala iz prisotnosti Božjega Sina v njej, ko se je učlovečil v njenem telesu. Tretja popolnost pa je tista dokončna, ki jo uživa v nebeški slavi.

sv. Tomaž Akvinski

Upoštevanje fatimskih sporočil nas vodi k večni sreči v nebesih

1.Že angelovo razodetje leta 1916 je tesno povezano s končnim ciljem človeka ter z njegovo večno srečo v nebesih. Pri prvem angelovem prikazanju so v njegovi molitvi zelo v ospredju tri Božje kreposti, ki vodijo naravnost k Bogu. Molitev je izrazito apostolsko usmerjena: Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo. Tu angel in pastirčki prosijo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Brez Božjega odpuščanja namreč ne morejo priti v nebesa.

2.Številne molitve in žrtve pastirčkov so usmerjene na reševanje grešnikov za večnost. Ko bomo po smrti prišli k Bogu, bomo spoznali, koliko ljudi so s svojimi molitvami in žrtvami ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca prav fatimski pastirčki rešili za nebesa.

Pastirčke je a)angel takoj od začetka napotil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.

b)Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Za Frančiška je dodala, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. To naročilo velja za vsakega izmed nas. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Marija nas hoče opomniti na 1)nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega našega življenja. Z molitvijo učinkovito pomagamo tudi tistim, ki so na Boga pozabili, da se spreobrnejo in pridejo v nebesa.

Posebno zveličavna je 2)molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla (13. julija 1917), močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 sv. Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s križem.

V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Marija je vidce večkrat prosila, naj prenašajo trpljenje in si nalagajo žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Posebno pretresljive so njene besede 19. avgusta 1917: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

3. Ljudi ne rešujemo za nebesa le z molitvijo in žrtvijo, ampak tudi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca. Nebeška Mati je 13. julija 1917 otrokom pokazala pekel zato, da bi se vsi ljudje zavzeli za to, da bi po smrti prišli k Bogu in naši Materi Mariji v nebesa. Videnje pekla je trajalo samo trenutek. Takoj nato je Marija otrokom dejala: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Že pri drugem prikazanju je Marija obljubila zveličanje tistim, ki se bodo oklenili pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Celótno besedilo, s katerim se je Marija obrnila na Lucijo, se glasi: »Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je torej zelo pomembno sredstvo za reševanje ljudi za nebesa. K temu češčenju spada a)posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je najodličnejša oblika Marijinega češčenja, če je uresničena v pristnem krščanskem življenju. To je življenje iz vere, upanja in ljubezni. Na naših srečanjih v Stični na zadnji petek v mesecu in na fatimskih dnevih trinajstega v mesecu, od maja do oktobra, vedno obnovimo to posvetitev skupaj s posvetitvijo presvetemu Jezusovemu Srcu.

K češčenju Marijinega brezmadežnega Srca spada tudi b)zadostilna pobožnost petih prvih sobot. Dne 10. decembra 1925 se je Marija prikazala Luciji s srcem, obdanim s trni, ki pomenijo naše grehe. Obljubila je, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje tistim, ki bodo opravili pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. K temu načinu spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in četrturno premišljevanje ene ali več skrivnosti rožnega venca; vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prvosobotna pobožnost nas usmerja v nebesa in nas uči, kako naj živimo, da jih bomo dosegli. Če resno sodelujemo, nam Devica Marija zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za zveličanje.

Marsikje prvosobotna pobožnost ni organizirana na župniji. Vendar jo lahko vsak sam opravi in z njo začne katero koli prvo soboto v mesecu ter vztraja pet zaporednih prvih sobot. Pri premišljevanju posameznih skrivnosti nam pomagajo knjižice, v katerih so posamezne skrivnosti razložene. Počasi s premislekom beremo njihovo vsebino. Čeprav je najboljše, da vse to izvršimo v cerkvi, vendar lahko prvosobotno pobožnost opravimo tudi doma, zlasti bolniki in ostareli.

Naj nas junaški zgled fatimskih vidcev glede molitve, žrtve in češčenja Marijinega brezmadežnega Srca spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca reševali ljudi za nebesa. S tem bomo največ prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - NOVEMBER

6. – 9. p. Vital Vider, zakonci z otroki

7. ob 20 v cerkvi vigilija za mlade

7. – 9. p. Maksimilijan File, birmanci

9. ob 14.30 Bernardova družina v Opatovi kapeli

15. – 16. Skupnost Emanuel

16. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

21. – 23. p. Maksimilijan File, dijaki Jegličevega dijaškega doma

21. – 23. mladi iz župnije sv. Nikolaja, Ljubljana

28. ob 20.00 Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli

28. – 30. p. Andraž Arko, filmski maraton

Večletna prikazovanja Božje Matere nad koptsko cerkvijo v Kairu

Od 2. aprila 1968 so v Zeitonu v Egiptu (severno predmestje Kaira, kjer naj bi se po izročilu ustavila sveta družina), množice ljudi videle Devico Marijo, ki se je prikazovala na srednji kupoli koptske cerkve večkrat na teden kar nekaj let.

Device Marije niso videli samo koptski kristjani, katoličani, pravoslavni, ampak večinoma muslimani. Mnogi so doživeli čudežne ozdravitve, in ta dejstva, znana po vsem Egiptu, so bila predmet številnih pričevanj, objavljenih v časopisih, in raziskav na poti do uradnega priznanja.

Devica Marija ni izgovorila nobene besede. Prikazala se je nenadoma, največkrat ponoči. Najbolj pogosta prikazovanja so bila med 27. aprilom in 15. junijem 1968. Po letu 1970 so bila bolj redka, približno enkrat mesečno.

Jehan Sadar, vdova umorjenega predsednika, je zapisala v Marijinem imenu v knjigi svojega življenjepisa z naslovom »Žena iz Egipta« naslednje besede: »Egiptovsko ljudstvo, vem, da me ne moreš obiskati v Jeruzalemu, zato sem prišla jaz tebe obiskat v Kairo.«

Laurentin

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (2)

Jezus nam razodeva Očeta, ki je v nebesih. Kje je to? Nebesa so tam, kjer je popolna urejenost, harmonija in edinost. Nebesa so tam, kjer so Oče, Sin in Sveti Duh v popolni edinosti, kot en sam Bog v treh samostojnih osebah. Jezus v očenašu jasno pove, da je Oče v tej čudoviti blaženosti, ki je lahko do konca uresničena le v duhovnem svetu. Nebesa so preprosto tam, kjer je Bog. In v ta nebesa vabi tudi nas. Še več, ustvaril nas je za nebesa in večno srečo. Bog vse vabi, da bi vsak izmed nas dosegel to blaženo stanje. Jezus nam je zaupal, da gre, da nam prostor pripravi. Velikokrat se sprašujemo, kako bo to? To bo skrivnost do našega osebnega srečanja z Bogom ob smrti. Nebesa so preprosto stanje, kjer bodo uresničena in izpolnjena naša najgloblja hrepenenja. Takrat bomo tako srečni, da si ne bomo želeli ničesar več. Nobena želja nas ne bo več vodila ali vznemirjala, da bi težili za njeno izpolnitvijo. V Bogu so združene vse želje, vse, kar bi človek rad dosegel. To bo polnost bivanja. Ničesar ne bo nikomur manjkalo.

Nebesa so stanje edinosti. Tam bomo doživljali tako edinost med seboj, da ne bomo mogli drug drugemu nič nasprotovati. To ne pomeni, da bomo vsi enaki. Ne! Temveč bomo tako zreli v odnosu z bližnjimi, da nas nobena drugačnost ne bo motila. Še več, vsa drugačnost in pestrost bo usmerjena v eno samo smer. Vsi bomo slavili Boga. V blaženosti bomo tako popolni, da bomo uživali življenje v izobilju. To bo ena sama sreča in en sam praznik. Praznovali bomo v taki edinosti, da bomo popolnoma srečni. Sleherni se bo veselil vsakega in zares bomo bratje in sestre drug drugemu. Očeta bomo doživljali kot izvor življenja. Takrat bomo tudi mi lahko s takim občudovanjem in ljubeznijo izgovarjali Očetovo ime. On bo v nas prebival. Drug v drugem bomo videli Očeta. Bog bo resnično vse v vseh.

V očenašu nam Jezus jasno pove, da nebesa niso samo naše želje, ki bi ostale neuresničene. Nebesa so naša stvarnost. Jezus, naš veliki brat, nam sporoča, da Oče želi nebesa deliti z nami. Svojo srečo in blaženost ne more ohraniti zase, podarja jo nam. To je popoln dar, ne naša zasluga ali človeška iznajdljivost. Vsem, ki nas je ustvaril, je že pripravil prostor v večni sreči, če jo bomo zaslužili. Ustvarjeni smo kot krona vsega stvarstva, a to ni bilo dovolj. Hoče z nami deliti tisto najbolj svoje, svojo blaženost. Po redu stvari nam to ne pripada. Mi smo tudi telesna, materialna bitja. Naša je zemlja, saj smo iz nje vzeti. Ko nam je ustvaril neumrljivo dušo, je naše bivanje razpel med dva svetova. Smo zemeljska in telesna bitja, a del nas sega v duhovni svet, v Božji način življenja. S tem nam je položil v srce hrepenenje po nebesih. To niso nemogoče iluzije ampak resničnost, ki je uresničljiva. Z Božje strani je vse urejeno za naš prehod v nebeško življenje. Vse je odvisno od nas.

Človek ima v svojih rokah ključ od nebeških vrat. V naši oblasti je, ali ga čuvamo in ohranimo kot najbolj dragocen ključek ali pa ga zavržemo in izberemo kaj drugega, kar bi nam več pomenilo. Ključ od nebeških vrat je naše življenje. Če postaja nenehno bližanje Bogu, bo prehod nekaj naravnega. Ko izberemo druga pota, ki nas peljejo stran od Boga, nas tudi Bog z vso ljubeznijo ne more na silo obrniti k sebi, če ga ne maramo. Imamo popolno svobodo.

Bog želi, da se vsi snidemo pri njem. On nikakor ni ustvaril ene skupine ljudi za srečo in druge za trpljenje in pogubo. Vsakemu daje dovolj možnosti, da more doseči večno srečo. Vsakemu tudi pomaga, da bi čim bolj zagotovo dosegel to, za kar je ustvarjen.

Včasih se sliši, zakaj nam je Bog dal toliko svobodo, da lahko delamo, kar hočemo. Ali bi ne bilo bolje, ko bi nas določil za dobro in bi zla sploh ne mogli početi? Da, res bi nas lahko Bog tako ustvaril. Toda taki ne bi bili njemu podobni, ker bi ne imeli popolne svobode. Popolna svoboda daje našim dejanjem pravo vrednost in seveda tudi vso odgovornost. Ker vse storimo z močjo svobodne volje, sami v celoti odgovarjamo za svoja dejanja. Bog nam kliče, naj izberemo življenje, a izbira je vendarle naša. Tudi nebesa so naša. Za njih smo ustvarjeni, a smemo izbirati. Lahko jih tudi ne izberemo. Nihče, ki pride v večno življenje, ne pride tja po sili. Vsak, ki je tja prišel, je prišel zato, ker je želel tja. Lahko je ta želja v njem gorela celo zemeljsko popotovanje. Morda pa se je v njem prebudila in vzplamtela zadnji možni trenutek.

Nebesa ne bodo le plačilo za naša dobra dela. Bodo mnogo več. Nebesa bomo uživali zaradi Božje usmiljenosti. V življenju naredimo res veliko dobrega. Pogosto pa hodimo tudi svoja pota, ki niso Božja pota. Toda pomembno je, da v nas ostane želja, vstopiti v Očetovo hišo. Kot izgubljeni sin često hočemo življenje užiti že na zemlji. Ko se nam uživanje spremeni v trpljenje in doživljamo praznino in nesmisel svojega početja, nas Oče vabi k sebi. Čaka nas, da se nas usmili in nas objame. Ne kaznuje nas, saj ni Bog maščevanja. Trpeli smo zaradi ločenosti od Očeta. Usmiljeno nas sprejema in navdušuje za dobro. On ve, da otrok ne more biti varen, če ni v očetovem ali materinem naročju.

p. Branko Petauer