FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Odeti v Božjo ljubezen do sveta

Fatimsko svetišče je v sedemletni pripravi na obhajanje stoletnice Marijinih prikazovanj to pastoralno leto posvetilo prikazanju v mesecu juliju. Naslov teme je: Odeti v Božjo ljubezen do sveta. V vsebinsko zelo bogatem prikazanju poudarjamo Božjo ljubezen do sveta kot vidik, ki povezuje, in razsežnost, ki omogoča, da obravnavamo različne vsebine fatimskega sporočila, ki se prepletajo v tem prikazanju.

Navdih za takšen naslov teme izhaja iz molitve, ki jo je Marija naučila pastirčke v mesecu juliju: »O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.« Ta molitev jasno izraža motivacije vseh žrtev, ki so jih pastirčki darovali: »iz ljubezni do tebe«. Da bi se odzvali Božji ljubezni, ki so jo močno izkusili, so bili pastirčki pripravljeni žrtvovati se za grešnike in v zadoščenje za grehe storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki jim jo je Marija dala spoznati in izkusiti in na katero so se skušali odzvati.

Prikazanje v juliju je zaznamovano s še eno molitvijo, ki jo je Marija naučila pastirčke: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Še enkrat je osnova tudi te molitve ljubezen: ljubezen Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili.

Poleg tega v julijskem prikazanju Marija zaupa pastirčkom tako imenovano »Skrivnost«, ki nam je, potem ko je bila enkrat razodeta, odkrila neizmerno Božjo ljubezen do sveta in pokazala Boga, ki, zato ker nas neizmerno ljubi, ne dopušča, da bi se naša zgodovina usmerila proti prepadu.

Tema tega pastoralnega leta nas, prek fatimskega sporočila, zopet pripelje v srčiko krščanskega sporočila: razodetje, da je Bog Ljubezen. »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«(1 Jn 4,16). Pričujoča tema nas vabi k ozaveščenosti o veliki Božji ljubezni do nas. Obenem je izziv, da to ljubezen do Boga in do bratov konkretno živimo, po vzoru pastirčkov.

p. Carlos Cabesinhas, rektor fatimskega svetišča

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (13) Prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917

Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija

Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim, trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19. avgusta popoldne v kraju Valinhos.

Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.

Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.

Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom, obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.

Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.

Ob prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da 'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele, ko je že bila nad črniko.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Nagovor kardinala Dionigija Tettamanzija, milanskega nadškofa
Fatima, 13. septembra 2011

Predragi!



 Kardinala Dionigi Tettamanzi

 Med najbolj dragocenimi dediščinami, ki so nam jih zapustila Marijina prikazovanja v Fatimi, je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca.

V tretjem prikazanju pastirčkom, 13. julija 1917, Devica razodene skrivnost, ki je sestavljena iz treh delov.

 Potem ko jim pokaže kraj možnega večnega pogubljenja ljudi, jim pove, da Bog namerava – zato, da bi jih obvaroval te tragične usode – vzpostaviti v svetu pobožnost do Brezmadežnega Srca Jezusove Matere.

V letih, ki sledijo, v videnjih, ki jih Devica Marija nakloni redovni sestri Luciji, doreče vsebino te pobožnosti z dvema poudarkoma: prvi je zadostilna molitev na pet zaporednih prvih sobot v mesecu, drugi je posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo izvršil sveti oče v občestvu z vsemi škofi sveta.


In prav v tej luči duhovnosti Marijinega Srca želimo danes premišljevati Božjo besedo te votivne maše na čast Devici Mariji, “Tempelj Gospodov”.

Marijino deviško naročje, “Gospodovo svetišče”

V resnici nam evangelij oznanjenja in molitveni obrazci te svete maše govorijo, da je “Marijino deviško naročje” “Gospodovo svetišče”. “Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus” (Lk 1.31). Skrivnost tega oznanjenja mlademu dekletu iz Nazareta je poudarjena v uvodni prošnji tega evharističnega zbora, ki se obrača na Očeta kot tistega, ki je “v deviškem naročju Device Marije pripravil vredno bivališče svojemu Sinu Kristusu”.

Prav ta liturgični obrazec nam pomaga razumeti globoko vez med edinstveno Marijino izkušnjo in splošno izkušnjo vere, h kateri smo vsi poklicani. Liturgično besedilo nam namreč pove, da najprej obstaja “skrivnostno delovanje Duha,” s katerim Bog pripravlja sebi bivališče “v srcih vernikov”.

Da, to je čudovita obljuba, dana vsakemu izmed nas, to je dragocen dar, podarjen slehernemu verniku: Bog prihaja, da bi prebival v nas, Bog se ne boji “postaviti svoje bivališče” v srca, ki so pogosto tako raztresena, negostoljubna, zaprta v svojo samozadostnost in vklenjena od strahu. Samo Božja navzočnost “očisti, razsvetli in posveti” ta tako neodzivna in neprodorna bivališča, kot smo mi.

In ravno zaradi tega “prebivanja Boga v njej” – o katerem so govorili mnogi teologi, predvsem pa številni preprosti kristjani in veliki mistiki – je Marija postavljena pred vse človeštvo kot najbolj vzvišena in najbolj osupljiva pričevalka.

Kot opeva liturgična molitev “to Svetišče Božje slave, je Devica Marija zaradi pokorščine v veri postala zgledno uresničenje Božjega učlovečenja” (hvalospev maše v čast Materi Božji “Tempelj Gospodov”). Njo je doletela povsem edinstvena usoda, da je postala “hiša zlata, okrašena z darovi Duha…, skrinja zaveze, ki prinaša svetu Jezusa Odrešenika”.

V večnem načrtu Božje ljubezni pa ta privilegij ni naredil iz Marije nedostopno bitje, daleč od nas in od našega vsakdanjega potovanja v veri. Velja ravno nasprotno! Ta privilegij je velikanska odgovornost, ki jo je Bog zaupal Mariji, ko jo je naredil za znamenje krščanskega poklica, ki zadeva nas vse, brez izjeme.

Jezusova Mati je edinstvena in “zgledna uresničitev” skrivnosti Boga, ki želi nadaljevati svoje učlovečenje v vsakem izmed nas, da bi bili sredi sveta “živ tempelj njegove slave”.

Ponovimo: Božja Mati ni oddaljena od nas! Ni nam tuja! Če je nedosegljiva v tem, da je bila samo ona poklicana nositi Jezusa v svojem deviškem naročju, se je vendarle ta izredna realnost uresničila “zaradi pokoršine njene vere”.

Zaradi tega, predragi, nam pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca kaže pot, da tudi mi postanemo “tempelj Gospodov”, njegovo bivališče, njegov dom, kraj, v katerem se on – z veseljem – nastani in se odpočije, kot pravi sveti Ambrož: Ob koncu šestega dne, potem ko je Bog ustvaril “svojo največjo mojstrovino, človeka”, “se je Gospod odpočil od vsega dela, ki ga je storil”. “Odpočil se je v globinah človeka, odpočil v njegovem razumu, v njegovi misli …” In Ambrož dostavlja: Stvarnik “se je odpočil, ker je imel pred seboj nekoga, ki mu je lahko odpustil grehe”, s čimer je napovedal “skrivnost Gospodovega trpljenja« Ambrož nas tudi uvaja na izrecen način v skrivnost Marijinega materinstva. Takole piše: “Vsaka duša, ki veruje, spočne in rodi Božjega Sina … Če je po mesu Kristusova Mati le ena, po veri vse duše rojevajo Kristusa.”

Kakšno je bilo Marijino Srce? To lahko izvemo predvsem iz pripovedi svetega Luka, ko dvakrat poudari, da je “Marija ohranjala in premišljevala v svojem srcu” stvari, ki jih je videla in slišala in ki so se nanašale na njenega Sina (prim. Lk 2,19.51). V Marijinem Srcu prebiva predvsem Božja beseda, ki jo Devica posluša in v nekem smislu vidi, kajti ona zre tisto, kar se dogaja z njenim Sinom, kar o njem govorijo ljudje in kar Jezus sam dela in govori, na način, ki je popolnoma nepričakovan in presenetljiv. Marijino Srce je bogato z odmevi na Jezusove besede in njegova dejanja. Zanimiv je glagol, ki ga uporablja evangelist: ta pomeni, ne le premišljevati, ampak tudi “tolmačiti”. Marija v svojem srcu vedno znova prebira dogodke, ki so povezani z Jezusom, jih “povezuje”, primerja, usklajuje besede in dogodke, odkriva globoke povezave in jih tolmači “na duhoven način”, to je skladno z Božjim Duhom.

Toda, dragi bratje in sestre v Gospodu, to velja tudi za nas, saj smo tudi mi prejeli Svetega Duha, ki – kot pravi prerok Ezekijel – oblikuje v naši notranjosti “novo srce”, “meseno srce” (Ez 36,26), srce, ki je sposobno razumeti in živeti Božji zakon, njegovo besedo, njegove zapovedi (Ez 36,27).

Lahko bi rekli, da Sveti Duh v nas, kot v Mariji, ustvarja “modro srce”: srce, ki zna prebirati resničnost, tako da v njej najde znamenja Božje navzočnosti in njegovega delovanja, srce, ki zna premagati strah ne-smisla dogodkov, ki ga mi pogosto doživljamo, in se odpreti smislu stvari, ki je “skladen z Bogom”.