Šopek Materi Mariji Muslimanska deklica Fatima

Misijonar pripoveduje: Petletna muslimanska deklica Fatima iz Tanzanije je obiskovala šolo v misijonu v Luagali. Nekega dne sem jo našel pred kapelo in sem jo vprašal, kaj počne. »Rada bi videla Božjo Mater, vendar ne smem v cerkev, ker so mi starši prepovedali.« Tedaj sem jo sam pospremil do Marijinega kipa in ji povedal, da je Marija mati vseh ljudi in da bi jo morali vsi ljubiti.

Čez nekaj dni je Fatima hudo zbolela. Redovnico, ki je delala v bolnici, kamor so jo poslali, je prosila naj ji govori o Božji Materi, in potem je zaprosila za prejem svetega krsta. Njena bolezen je bila neozdravljiva, krst je prejela v sili, preden so bili starši obveščeni. Fatima, ki si je izbrala ime Marija, je vsa sijoča dejala: »Ime mi je Marija kot nebeški Materi, kmalu jo bom videla v nebesih.«

Naslednjega dne, 15. avgusta, je mala Marija umrla. Žalujoča mama pa mi je dejala: »Oče, smrt naše deklice je čudna. Držala sem jo v naročju, ko je uprla pogled proti stropu in presrečna dejala: 'Mama, glej tisto lepo zvezdo, vse večja postaja in vse bolj sijoča … Glej, to je Mama, ki me kliče … Že grem!' Nato je sklonila glavico in izdihnila; Marija sama je prišla ponjo.«

Un minuto con Maria

Stoletnica prve svetovne vojne in Fatima

Dne 28. julija leta 1914 se je začela na Balkanu prva svetovna vojna, ki je trajala do 11. novembra 1918. Že konec 19. in v začetku 20. stoletja so Balkan pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. V tistem času se je okrepila Srbija kot nova balkanska velesila z močnimi nacionalističnimi težnjami. Nastala so velika trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofio. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je od Srbije zahtevala povračilne ukrepe. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji. Ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala Srbiji vojno. Rusija je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji, Velika Britanija je napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni. Od tedaj je letos minilo sto let.

Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile, od vojne izčrpane, centralne sile. Otomansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918, s čimer se je vojna končala prav tako nepričakovano, kot se je začela. Vojna je za seboj pustila poleg številnih mrtvih ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva: rusko, nemško, avstro-ogrsko in otomansko ter za vedno spremenila obličje Evrope.

Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Prva svetovna vojna je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še danes kaže svoje posledice.

Ali so fatimski dogodki kaj vplivali na potek in skrajšanje prve svetovne vojne? Portugalska je stopila v vojno proti Avstro-Ogrski in Nemčiji na strani Francije in Anglije leta 1916. V tem letu se je fatimskim pastirčkom trikrat prikazal angel Portugalske, ki se je predstavil kot angel miru. Nebesa ne podpirajo vojn, ampak hočejo, da ljudje med seboj živimo v miru. Nobene vojne ne bi bilo, če bi se ravnali v skladu z obema molitvama, ki ju je angel naučil pastirčke. Pri drugem prikazanju, sredi poletja leta 1916, je angel naročil:

»Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Vidimo, da si lahko izprosimo mir ne samo z molitvijo, ampak tudi z vdanim prenašanjem trpljenja in s prostovoljnimi žrtvami.

Devica Marija je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, naročila vsakodnevno molitev rožnega venca kot sredstvo za svetovni mir:

»Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je nebeška Gospa molitev rožnega venca kot sredstvo za pridobitev svetovnega miru še bolj naglasila:

»Hočem […] da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.«

Pri petem prikazanju, 13. septembra 1917, je Marija zopet naglasila molitev rožnega venca kot sredstvo za mir:

»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«

Pri šestem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija napovedala konec vojne, a je še prej ponovno naročila vsakdanjo molitev rožnega venca:

»Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«

Marijina naročila so se nanašala predvsem na prvo svetovno vojno. Lahko pa rečemo, da veljajo za preprečitev in skrajšanje vsake vojne. Molitev rožnega venca je sredstvo za končanje vojne in za svetovni mir. Pri tretjem prikazanju je celo rečeno, da nam lahko samo Marija pomaga, če se nanjo obračamo z molitvijo rožnega venca. Seveda je Bog sam Bog miru, a svoj mir podarja po Mariji, posrednici miru.

Pastirčki in tisti, ki so jih poslušali, so z molitvijo rožnega venca prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne. Nam so za zgled, da tudi v današnjem času prav z molitvijo rožnega venca prosimo za svetovni mir, saj so zdaj tu zdaj tam vojna žarišča, ki ogrožajo državni in meddržavni mir.

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.

Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.

Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:

»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:

'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'

Drugi:

'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'

Drugi:

'Mojega, ki je gluh!'

'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'

'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'

'Naj mi spreobrne grešnika!'

'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'

In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (6)

Svetovni mir ima dva pomena. Najprej pomeni odsotnost svetovne vojne. Globlji pomen pa je mir v človeških srcih, ko ljudje živijo v ljubezni in edinosti z Bogom in med seboj. Ko bo nastopil mir v obojnem pomenu, takrat bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Vsi smo povabljeni, da sodelujemo pri tej zmagi.

p. Anton

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (5)

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, ki so jo v času druge svetovne vojne pri nas in marsikje po svetu uvedli, je po njej skoraj izginila, čeprav jo je pospeševal in sam osebno izvrševal ljubljanski škof Gregorij Rožman prav do svoje smrti. Za zagotovilo trajanja svetovnega miru bi bilo potrebno, da se ta pobožnost splošno razširi po vsem katoliškem svetu.

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (4)

Posvetitev sveta in vključno Rusije je skupaj z večino škofov 25. marca 1984 izvršil danes že sveti papež Janez Pavel II. Posvetitev je bila po besedah slovaškega škofa Pavla Hnilica veljavna, vendar nepopolna, ker so manjkali nekateri škofje in niso sodelovali duhovniki in verniki. Danes bi morali pospeševati posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu po vsem svetu, kjer je navzoča Cerkev. Tako bi bil to velik prispevek k svetovnemu miru. 

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (3)

Ali danes ljudje manj grešijo, kakor so v času po prvi svetovni vojni? Vse kaže, da grešijo več, saj so mnogi zapustili Boga in se ne zmenijo za njegove zapovedi. Da bi ljudje »nehali žaliti Boga« z velikimi grehi, jim lahko pomagamo na različne načine. Najprej seveda tako, da se sami trudimo za brezgrešno življenje, saj ljudje v današnji poplavi slabega tako zelo potrebujejo dobrih zgledov. Nadalje jim lahko izdatno pomagamo tako, da molimo za grešnike in delamo zanje pokoro. To lahko izvršujemo na dva načina: Najprej da iz Božjih rok sprejmemo vsak križ, ki nas zadene, in ga darujemo za spreobrnjenje grešnikov. Poleg tega pa si še sami naložimo kaj težkega v zadoščenje za mnoge grehe človeštva in za spreobrnjenje grešnikov. Oboje je v fatimskih sporočilih zelo navzoče. Imamo čudovit zgled v fatimskih pastirčkih in jasna naročila angela miru in Device Marije. 

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (2)

Ali bi izpolnjevanje omenjenih treh pogojev danes lahko preprečilo, da ne bi prišlo do tretje in sploh nobene svetovne vojne več? Upravičeno smemo tako sklepati. Vojne so posledica grešnosti človeštva. Sveto pismo Stare zaveze nazorno kaže, kako je Bog pogosto kaznoval Izraelce s popolnim porazom v vojni, ker so prestopali njegove zapovedi in so častili tuje bogove. Grehi rušijo mostove med ljudmi, različnimi skupinami in narodi. Da se vzpostavi ravnovesje medsebojne ljubezni, edinosti in miru, je potrebno, da se ljudje spreobrnejo in spravijo z Bogom in s Cerkvijo.

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014

Tu pa tam se pojavlja misel o tretji svetovni vojni in nevarnosti zanjo. Na več krajih smo danes priča hudim meddržavnim napetostim in pravim vojnam. Po kmetu Bernardu Martinezu iz kraja Cuapa v Nicaragui je Marija 13. oktobra 1980 napovedala: »Če se ne spreobrnete, bo prihod tretje svetovne vojne pospešen. Molite, molite, otroci moji, za ves svet. Svetu grozijo velike nevarnosti.« Razodetja je potrdila škofovska konferenca iz Nicarague.

V kraju Jall-el-Dib v Libanonu je leta 1984 osemnajstletni Jeanne d'Arc Farage Marija sporočila, da bo zaradi mnogih grehov za svet kmalu nastopila neizmerna katastrofa. Za ublažitev katastrofe in za spreobrnjenje mnogih grešnikov priporoča Devica Marija: molitev, pokoro, sveto mašo, križev pot, rožni venec in predvsem resnično notranjo ljubezen do Boga in soljudi. Krajevni nadškof Elias Zoghby je potrdil pristnost sporočila. Marijine napovedi so vedno pogojne. S svojim sodelovanjem jih lahko omilimo ali celo preprečimo.

Večina ljudi je toliko mlajših, da druge svetovne vojne ni doživela, zato si težko predstavlja, kako nekaj strašnega bi bila tretja. Ali fatimska sporočila govorijo o njej? Neposredno ne, pač pa posredno! Marija je namreč v drugi fatimski skrivnosti 13. julija 1917 obljubila: »Svetu bo podeljeno nekaj časa miru«. Obljuba velja za ves svet, kar pomeni, da »nekaj časa« ne bo tretje svetovne vojne. Koliko časa je to, ve samo Bog. Drugo leto bo ta »nekaj časa« že 70 let. Na to, da se ta čas podaljša, lahko vplivamo tudi mi. Kako? Poglejmo, kaj je Marija naročila za preprečitev druge svetovne vojne. Tri stvari: 1) ljudje bi morali prenehati žaliti Boga; 2) papež naj bi z vsemi škofi sveta pravočasno posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 3) Cerkev bi morala pravočasno uvesti prvosobotno pobožnost na fatimski način. Če bi bili pravočasno izpolnjeni vsi ti trije pogoji, ne bi bilo grozot druge svetovne vojne in ruski komunizem ne bi povzročil toliko gorja, kakor ga je.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (19) Upravitelj 13. avgusta 1917 ugrabi otroke Upravitelj pastirčke zasliši in ugrabi

Trinajstega avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti, kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne bodo nikoli več šli v Covo da Iria.

Ker upravitelj pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6. avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o ugrabitvi otrok:

»Dne 13. avgusta okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje, da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj, kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da verjame ali da je vsaj radoveden.

Kakšne pol ure pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje, in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je odgovorila:

'Če gre v pekel, kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove, kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato, ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'

Vprašam jo, ali ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo odkrila.

Ko sem ji postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:

'Poslušajte! Če hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'

Tedaj pravi upravitelj:

'Gre za nadnaravne stvari … pojdimo od tod!'

Vstane in zapove otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto, ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih je prišel izročit staršem.

Vest o ugrabitvi otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18 tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«

Lucijin oče je hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo prišli še o pravem času na cilj.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Odeti v Božjo ljubezen do sveta

Fatimsko svetišče je v sedemletni pripravi na obhajanje stoletnice Marijinih prikazovanj to pastoralno leto posvetilo prikazanju v mesecu juliju. Naslov teme je: Odeti v Božjo ljubezen do sveta. V vsebinsko zelo bogatem prikazanju poudarjamo Božjo ljubezen do sveta kot vidik, ki povezuje, in razsežnost, ki omogoča, da obravnavamo različne vsebine fatimskega sporočila, ki se prepletajo v tem prikazanju.

Navdih za takšen naslov teme izhaja iz molitve, ki jo je Marija naučila pastirčke v mesecu juliju: »O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.« Ta molitev jasno izraža motivacije vseh žrtev, ki so jih pastirčki darovali: »iz ljubezni do tebe«. Da bi se odzvali Božji ljubezni, ki so jo močno izkusili, so bili pastirčki pripravljeni žrtvovati se za grešnike in v zadoščenje za grehe storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki jim jo je Marija dala spoznati in izkusiti in na katero so se skušali odzvati.

Prikazanje v juliju je zaznamovano s še eno molitvijo, ki jo je Marija naučila pastirčke: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Še enkrat je osnova tudi te molitve ljubezen: ljubezen Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili.

Poleg tega v julijskem prikazanju Marija zaupa pastirčkom tako imenovano »Skrivnost«, ki nam je, potem ko je bila enkrat razodeta, odkrila neizmerno Božjo ljubezen do sveta in pokazala Boga, ki, zato ker nas neizmerno ljubi, ne dopušča, da bi se naša zgodovina usmerila proti prepadu.

Tema tega pastoralnega leta nas, prek fatimskega sporočila, zopet pripelje v srčiko krščanskega sporočila: razodetje, da je Bog Ljubezen. »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«(1 Jn 4,16). Pričujoča tema nas vabi k ozaveščenosti o veliki Božji ljubezni do nas. Obenem je izziv, da to ljubezen do Boga in do bratov konkretno živimo, po vzoru pastirčkov.

p. Carlos Cabesinhas, rektor fatimskega svetišča

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (14)

Bom tudi jaz šla v nebesa?

To Lucijino vprašanje, ki ga je zastavila Devici Mariji, je za vsakega izmed nas najpomembnejše vprašanje. Mnogi si ga danes ne zastavljajo. Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.

Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor glede dveh Lucijinih pokojnih prijateljic, da je ena že v nebesih, druga pa je še v vicah.

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno« (LP 31). Že sv. Pavel je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (13) Prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917

Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija

Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim, trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19. avgusta popoldne v kraju Valinhos.

Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.

Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.

Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom, obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.

Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.

Ob prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da 'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele, ko je že bila nad črniko.

FATIMA – OKNO UPANJA (9) Bog si je izbral, kar je na svetu slabotno

Angel in Devica Marija nista izbrala slavnih kristjanov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ampak tri neuke otroke, ki si fatimskih dogodkov nikakor ne bi mogli izmisliti, če se ne bi resnično zgodili. Bog izbira majhne, slabotne in neuke, da osramoti tiste, ki mislijo, da so veliki, močni in učeni. Tako se bolj razodene veličina delovanja usmiljenega Boga. Sv. Pavel nas poučuje: »Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom« (1 Kor 1,27–29).
Ko je Bog izbral tri preproste pastirčke, da v svoji ljubezni po njih svetu razodene velike reči, se je v Fatimi odprlo okno upanja. Tega okna noben človek s svojo hudobijo ne more zapreti, čeprav mu pogosto zapira vrata.
Glede sposobnosti fatimskih otrok za sprejem in posredovanje Marijinih sporočil je v razgovoru z De Carlijem kardinal Bertone tole povedal:
»Neizobraženi otroci imajo to prednost, da imajo prost um. Njihov um je tabla, ki je na razpolago Bogu. Še svež um fatimskih pastirčkov je bil namreč sposoben sprejeti sporočilo Naše Gospe in ga nespremenjenega sporočiti naprej. Prav zato so njihova poročila preprosta in neposredna; odsevajo preprostost in pristnost, ki sta značilni le za otroke ali za tiste, ki imajo otrokom lastno prostodušnost.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Marija Romarica v letu 2013

Portugalska, Francija, Španija, Italija, Brazilija in Filipini v letu 2013 gostijo kip Fatimske Marije Romarice.
Portugalska nadškofija Evora ima dolgo tradicijo ljudskih misijonov ob navzočnosti Marije Romarice iz Fatime. Sedanji nadškof msgr. Jose Francisco Sanches Alves se je po nastopu svoje službe odločil obnoviti in poglobiti to tradicijo, ki ima za cilj, da Fatimska Romarica postopoma obišče vse župnije v nadškofiji. Letos je bila od 16. februarja do 8. julija na ljudskem misijonu v župniji Arrailos. Od marca do julija je kip Marije Romarice št. 5 obiskal župnijo Mafra v nadškofiji Lizbona. Od 2. – 16. aprila je kip št. 6. obiskal župnijo Quinta do Anjo v škofiji Setubal ob 25. obletnici njene ustanovitve. V mesecu juniju (4. – 26.) je kip št. 6 obiskal župnijo Fatimske Gospe v Lizboni ob 75. obletnici župnije. Kip št. 2 je bil od 24. – 26. maja v župniji Naše Gospe od Luči v Maceiri, škofija Lizbona.
Od februarja do julija je bil kip Marije Romarice št. 4 v italijanski škofiji Livorno v organizaciji Marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila, ki ima sedež v tej škofiji. V organizaciji istega gibanja bo kip št 4. od aprila do oktobra obiskal še druge italijanske škofije. Geslo romanja je: »Z Marijo pred Evharistijo!« Romanje želi poglobiti vero in oznanjati Kristusa svetu po Marijinem Brezmadežnem Srcu. Tudi kip št. 11 bo v Italiji od aprila do septembra, in sicer v različnih škofijah. Zanj je zaprosil msgr. Russatto Mario, predsednik sekcije Svetovnega fatimskega apostolata. Kip št. 10 je od 19. do 24. maja gostoval v baziliki svete Marije v Impruneti - škofijsko svetišče v Firencah. Konec maja se je kip št. 10 napotil v župnijo sveta Maria Pancole v škofiji Siena in je tam ostal do 17. junija 2013.
13. maja je minilo 25 let, odkar je kardinal Lustiger izdal dekret, ki je baziliko Marije Srednice milosti v Parizu povzdignil v svetišče Fatimske Gospe in jo zaupal portugalskim izseljencem, čeprav je še naprej v službi škofije. Uradna otvoritev svetišča je bila 2. oktobra 1988 z mašo, ki jo je daroval pariški nadškof ob somaševanju patriarha iz Lizbone msgr. Antonia Roberia. Kip št. 2 je bil v tem svetišču v Parizu od 1. do 13. maja letos. Dogodka se je udeležilo več škofov in kardinalov, ki so na različne načine povezani s tem svetiščem.
Konec aprila pa je Fatimsko svetišče, da bi se moglo odzvati prošnji škofovske konference iz Brazilije, ki jo je predstavljal nadškof in metropolit iz Ria de Janeira msgr. Orani Joao Tempesta, nabavilo nov kip št. 12. Po blagoslovu v kapelici prikazovanj se je Marija Romarica podala na pot v Brazilijo, kjer bo obiskala večino škofij v tej deželi. To romanje, od 12. maja 2013 – 13. oktobra 2017, bo potekalo v koordinaciji  Fatimskega svetišča v Braziliji v Rio da Janeiro in Združenja  Tarde com Maria, iz iste škofije. Škofje brazilske škofovske konference so pokazali veliko zanimanje za udeležbo na tem dogodku evangelizacije ob stoletnici fatimskih dogodkov.
Od 24. – 26. maja se je odvijalo romanje kipa št. 3 v Španiji v škofiji Getafe v organizaciji Svetovnega Fatimskega apostolata.
Od 1. julija do 30. septembra bo kip Marije romarice št. 6 obiskal vsaj 25 škofij na Filipinih. Po besedah nadškofa iz nadškofije Jaro msgr. Angela N. Lagdameo je cilj tega Marijinega obiska poglobiti in poživiti pobožnost filipinskega ljudstva do najsvetejše Matere. Romanje koordinira Svetovni fatimski apostolat na Filipinih.
In končno bo kip št. 2 gostoval v portugalski župniji Cascais od 13. – 20. oktobra 2013. Želja župnije je: skleniti leto vere pod Marijinim varstvom.
Antonio Valinho

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Papeževa povezanost z Marijo v Fatimi

V nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Frančišek 17. marca 2013 v kontekstu svojega razmišljanja o Božjem usmiljenju omenil obisk Fatimske Romarice v Argentini leta 1992. Po informacijah iz arhiva našega svetišča, se je papež skliceval na romanje od maja do februarja 1992-1993, ko je Fatimska Romarica obiskala Argentino in Urugvaj. Kip se je potem še enkrat vrnil v Argentino in obiskal obe državi ter ga je ob prihodu slovesno sprejel mons. Bergoglio, sedanji papež Frančišek.

V Fatimskem svetišču smo se zelo razveselili, da je papež ob svojem prvem angelovem češčenju omenil Fatimsko Romarico. S škofom na čelu smo mu poslali naslednje sporočilo: »Škof in romarji iz škofije Leiria – Fatima Vam izražamo globoko edinost, vdanost in ljubezen. Tukaj izročamo Vas in Vašo službo Fatimski Gospe, medtem ko z ganotjem pričakujemo, da Vas nekega dne pozdravimo kot romarja v Fatimi. Že sedaj Vam kličemo: »Dobrodošli, papež Frančišek«

revija Luz e Paz.

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Jacintini beli jagenjčki

Lucija, Frančišek in Jacinta so bili v vsakem pogledu normalni otroci in se niso razlikovali od drugih fatimskih otrok enake starosti.
Zaradi sorodstvenih vezi so se Lucija, Frančišek in Jacinta sicer povezovali med seboj, a ta povezanost je postala mnogo tesnejša šele tedaj, ko so začeli skupaj pasti in jih je leta 1916 obiskal in nagovoril angel miru. Že v jeseni leta 1915, ko je Lucija začela pasti, sta jo Frančišek in Jacinta počakala, da je prignala čredo domov. Takrat so se na dvorišču Lucijinih staršev začeli skupaj igrati. Lucijo sta imela raje kakor druge otroke in sta zlasti po prikazovanjih angela in Marije iskala le Lucijino družbo. Lucija pa se pred letom 1917 ni raje družila z njima kakor z drugimi otroki. Jacintina družba ji je bila včasih celo zoprna zaradi njenega malenkostnega značaja, ker je hitro »pasla trmo in se cmerila«, Frančišek pa se ji je zdel premalo živahen.
Ker bi se Frančišek in Jacinta s svojo sestrično rada igrala tudi v času paše, sta po mnogih prošnjah dosegla od svoje mame, da jima je zaupala ovce, verjetno zato, da se je znebila tolikšnega moledovanja. Lucija v prvem Spominu poroča:
»Z neznanskim veseljem sta mi prišla povedat novico in domenili smo se, kako bomo vsak dan združili čredi (…) Pridobili smo si prijateljstvo ovčic, ker smo jim razdelili svojo malico. Zato smo se lahko brezskrbno igrali, ko smo prišli do pašnika, saj se ovce niso oddaljile od nas. Jacinta je zelo rada poslušala odmev glasu iz globoke doline. Radi smo posedli po velikih skalah na vrhu gore in se zabavali z glasnim klicanjem imen. Marijino ime je najbolje odmevalo. Jacinta je včasih prevpila vso zdravamarijo in pri tem izgovarjala naslednjo besedo šele, ko je utihnil odmev prejšnje.«
Zelo radi so peli in plesali. Doma so jim priporočili, naj po malici molijo rožni venec.
Kako se je Jacinta povezovala z Jezusom, kaže naslednja Lucijina pripoved v prvem Spominu:
»Jacinta je rada stiskala k sebi bele jagenjčke, jih objemala in poljubljala, zvečer pa jih je v naročju nosila domov, da se ne bi utrudili.
Nekega dne se je na poti domov postavila v sredo črede.
'Jacinta, zakaj hodiš tam sredi med ovcami?' sem jo vprašala.
'Da delam tako kot Jezus na podobici, ki sem jo dobila: tudi on stoji sredi mnogih ovac, eno pa drži v naročju.'«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (6)

Frančišek Marto

Bil je pameten fantič

Frančišek (Francisco) Marto je bil Lucijin bratranec. Mati Olimpija je bila dvakrat poročena. Po smrti prvega moža, s katerim je imela dva otroka, se je poročila z Manuelom Petrom (Pedrom) Martom, s katerim sta imela sedem otrok. Frančišek se je rodil 11. junija 1908 kot osmi Olimpijin otrok ter šesti otrok očeta Manuela Marta. Frančiškova mlajša sestrica Jacinta je bila v družini najmlajša.
Po Lucijinem pripovedovanju je bil Frančišek mirne narave, popustljiv, spravljiv, molčeč in zamišljen ter se ni razburjal. Ni bil tako podjeten in živahen kakor Jacinta. Svoji sestrici je bil podoben le po obraznih potezah in po krepostnem življenju. V sporu s kom je brez odpora popustil: »Pa naj bo! Zame to ni pomembno.« Tudi Luciji »je njegova mirnost šla na živce«. Rad je imel naravo in najbolj ga je očaral »lep sončni vzhod ali zahod«.
Zdravnik dr. Karel (Carlos) Mendes je 8. septembra 1917 v najstarejšem zgodovinskem opisu, ki ga sploh poznamo, Frančiška svoji bodoči ženi Prazeres označil precej drugače kakor Lucija. Najprej je opisal Jacinto, nato je nadaljeval:
»Prišel je Frančišek. Na glavi je imel čepico, na sebi suknjič, pod katerim se je videla srajca, in ozke hlače, skratka mož v pomanjšani obliki. Izredno lep obraz, živ pogled in na videz navihanec. Brez zadrege odgovarja na moja vprašanja.«
Dvajset dni pozneje je lizbonski kanonik dr. Formigon ob zaslišanju Frančiška zapisal: »Devetletni deček, ki vstopi brez zadrege v sobo, kjer smo bili, s čepico na glavi, gotovo zato, ker se ni spomnil, da jo mora sneti. Povabil sem ga, naj sede na stol poleg mene; takoj je ubogal, ne da bi se upiral.«
Dr. Alonso v Uvodu v Lucijine Spomine takole označi Frančiška: »Ta dva izvlečka iz pristnih in izvirnih dokumentov dokazujeta, da je bil Frančišek pred prikazovanji in med njimi že vesel, živahen pastirček, ki ni poznal zadrege, pravi 'hribovec', brez kakršnih koli predsodkov, napak ali kompleksov.«
Tudi Frančiškov oče Marto je bil drugačnega mnenja o Frančišku kakor Lucija. Dejal je, da je bil živahen in pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikakor ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo oče. Svojim bratom je rad kakšno zagodel.
Zakaj razlika med Lucijinim in očetovim dojemanjem ter dojemanjem drugih prič glede Frančiškovega značaja? Frančišek je Luciji priznaval vodstveno vlogo, ki jo je dejansko imela pri angelovih in Marijinih prikazovanjih. Sam je angela in Marijo le videl, ničesar pa ni slišal, medtem ko se je Lucija z angelom in nebeško Gospo tudi pogovarjala. Zato je večkrat stopil v ozadje. Vendar je včasih, ko se mu je zdelo potrebno, tudi odločno nastopil proti Luciji ali jo usmerjal na pravo pot.
Med največjimi Frančiškovimi prekrški, ki se jih oče spominja, sta bila dva, in sicer še pred prikazovanji: nekoč se je skril, ker ni hotel sodelovati pri družinski molitvi; drugič pa je hotel svojemu bratu Janezu poriniti kos lesa v usta, a je to oče preprečil. Večinoma je rad ubogal svoje starše. Mati Olimpija ga je pohvalila: »Bil je pameten fantič in vedno me je presenetil, kako dobro je izvrševal mala opravila, ki sem mu jih naložila.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (5)

Gospod, naredi iz mene svetnico

Lucijino notranjost, odnos šestletne deklice do evharističnega Jezusa, lepo razodevajo njene besede:
“Začela se je slovesna maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bílo v pričakovanju vélikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste in delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila veliko spokojnost in neomajen mir. Čutila sem, da me navdaja nadnaravno ozračje, da sem čutila navzočega našega dobrega Boga in mislila, da ga lahko zaznam z vsemi čuti. Prisrčno sem ga torej prosila:
‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede:
‘Milost, ki ti je danes podeljena, bo ostala živa v tvoji duši in obrodila sadove večnega življenja.’
Tako sem bila globoko zatopljena v Bogu (…) Čutila sem se tako nasičena z angelskim kruhom, da nisem mogla ničesar jesti. Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči; dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.”
Lucija je pozneje ugotavljala, da so doživetja ob prvem svetem obhajilu vedno imela in »imajo še danes velik vpliv na povezanost moje duše z Bogom«.