ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (5) Evharistija je dar mojega prebodenega Srca

Predragi moj učenec, moja ljubezen do tebe je dosegla vrhunec v daritvi na križu. Takrat mi je vojak s sulico prebodel Srce. Iz njega sta pritekli kri in voda.

V mojem prebodenem Srcu je vse osredotočeno na ljubezen: kri, ki pomeni, da sem ti s svojo smrtjo na križu izkazal ljubezen do konca; voda, ki pomeni Svetega Duha, ki je Ljubezen. Oboje se združuje v sveti Evharistiji. Potrebno je, da se temu evharističnemu Srcu približaš z ljubeznijo, kajti bogato je za vse, ki ga kličejo. On daje živo vodo, ki teče v večno življenje. Povezanost z Evharistijo je povezanost z mojim Srcem in s Svetim Duhom. V Evharistiji se ti najbolj približam. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz mojega Srca, se more in mora prenoviti. Sveta Evharistija je najodličnejši dar mojega prebodenega Srca.

V mašni daritvi, v svetem obhajilu in v navzočnosti pod podobo kruha ti podarjam notranje bogastvo svojega Srca, svojo neizmerno ljubezen. Moje prebodeno Srce je zate, iz ljubezni do tebe, popolnoma izkrvavelo. Tako je simbol največje ljubezni do tebe in vsega človeštva. V Evharistiji se najbolj nazorno in konkretno razodeva, kar je zapisal apostol Janez, da je Bog ljubezen.

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni, usmili se me! Kako malo sem ti bil doslej hvaležen! Kako poredko sem ti vračal tvojo neizmerno ljubezen! Kako površno in mlačno sem doslej sodeloval pri mašni daritvi in te prejemal v svetem obhajilu. Daj mi milost, da bom vsaj nekoliko občutil in uresničil tisto, kar izraža molitev sv. Janeza Vianneya:

Ljubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost, da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu. 

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ob 30-letnici posvetitve sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Škof Pavel Hnilica, Janez Pavel II. in posvetitev JMS

Deseta obletnica obiska v Stični

Dne 25. marca 2014 bo minilo 30 let od posvetitve sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je izvršil bl. Janez Pavel II. Ob tej priložnosti ponovno objavljamo zanimivo pričevanje škofa Pavla Hnilice, ki je bil zelo povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je v predavanju med drugim dejal:

»Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila:

'Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.'

Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, 'naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi'. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.

Po padcu komunizma so govorili, da je ta največji čudež v zgodovini posledica posvetitve. Zgodovina ne pozna primera, da bi se takšen imperij zrušil na tako miren in human način.

Do zmage Marijinega Srca še ni prišlo, ker manjkajo škofje in tudi verniki (…)

Danes je Marijina vloga podobna vlogi, ki jo je imel Abraham pred Sodomo in Gomoro. Če bi se našlo tistih deset pravičnih, bi bila Sodoma in Gomora lahko rešena. Sveti oče je vprašal, koliko pravičnih je potrebno danes, da bi rešili svet. Jaz sem mu rekel, da tega ne vemo, to ve Marija in nam ne da miru, dokler ne bomo izpolnili vseh pogojev (…)

V tem pontifikatu se uresničuje zmaga Marijinega brezmadežnega Srca in tudi zmaga Jezusovega usmiljenega Srca. Jezus je rekel sestri Favstini: 'Zmaga brezmadežnega Srca moje Matere bo zmaga Svete Trojice' (…)

Na dan posvetitve Rusije 1984. leta sem bil v Kremlju, v muzeju, pred Vladimirsko ikono Matere Božje. Besedilo za mašo v latinščini sem imel v časopisu Pravda, ki sem ga držal v rokah. Steklenička od zdravil je bila kelih, hostije sem imel v najlon vrečki. Preden sem začel maševati, sem obnovil papeževo posvetitveno molitev in tudi potem, ko je bil Jezus že navzoč po spremenjenju. To je bila najbolj doživeta maša v mojem življenju. Dejal sem: 'Danes je največji dan za Rusijo. Kajti Jezusov namestnik skupaj z nasledniki apostolov polaga Rusijo v Marijino brezmadežno Srce. Zato bo Marija osvobodila Rusijo od satana. Bog je zaupal Rusijo Mariji tudi po svojem namestniku papežu' (…)

Ko sem povedal to svojo izkušnjo svetemu očetu, je imel solzne oči in mi je rekel:

'Marija te je tisti dan vodila za roko.'

In jaz sem rekel:

'Ne, sveti oče, nosila me je v naročju.'

Kajti jaz sem bil v veliki nevarnosti, vendar sem izgubil občutek za nevarnost. Z mano je bil moj tajnik, potovala sva v civilu, oblečena kot turista, in on je dejal:

'V Moskvi nisem prepoznal očeta Pavla, bil je popolnoma spremenjen. Vsem je dajal okrog vratu čudodelno svetinjico. Če bi srečal Brežnjeva, bi storil isto.'«

Ko je bil škof Pavel Hnilica 20. junija 2004 v Stični, je med predavanjem povedal:

»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel: 'Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je Vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje Vaše dejanje posvetitev Rusije, skupaj s škofi, Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem Vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.'

Sveti oče mi je odvrnil: 'Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.'

Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja l981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res tudi izvrši.

Ko je po treh mesecih papež prišel iz bolnišnice, sem mu podaril kip fatimske Matere Božje, kip, ki je na mnogih fotografijah (fotografija kaže papeža, ki se z roko dotika kipa). Bilo je 22. avgusta l981, ko sem papežu izročil fatimski kip.

V teh treh mesecih, v boju med življenjem in smrtjo, je papež jasno spoznal, da je za rešitev sveta pred brezbožnim komunizmom in nevarnostjo atomske bombe potrebna posvetitev Rusije v skladu s fatimskim naročilom. Papež je najprej kip fatimske Matere Božje blagoslovil, nato ga je poljubil na srce (to je razvidno iz druge fotografije). Potem je ostal v razpoloženju svojega gesla: 'Totus tuus!'«

An

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ko je papež Frančišek ob svetovnem dnevu mladih 2013 v Braziliji prispel v Svetišče Aparecida, da bi daroval sveto mašo s škofi te pokrajine, se je kratko zadržal v dvorani Dvanajsterih apostolov pred kipom Device Aparecide in tam zmolil naslednjo molitev:
Mati Aparecida, kot Ti nekega dne tako se danes počutim pred Teboj in Bogom, ki mi izroča življenjsko poslanstvo, katerega obrisov in meja ne poznam in njegovo zahtevnost komaj slutim. Toda v svoji veri, po zaslugi katere »pri Bogu ni nič nemogoče«, se Ti, Mati, nisi obotavljala, in se tudi jaz ne morem obotavljati.
Zbor: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.
S Teboj in po Tvojem zgledu tudi jaz sprejemam svoje poslanstvo. V tvoje roke izročam svoje življenje. Pojdiva: Ti – Mati, in jaz – sin hodiva skupaj, verujva skupaj, bojujva se skupaj in skupaj zmagujva, tako kot sta vedno hodila skupaj Ti in tvoj Sin.
Zbor: Žena, glej, tvoj Sin, glej, tvoja Mati.
Mati Aparecida, nekega dne si prinesla v tempelj svojega Sina in ga posvetila Očetu [per consacrarlo al Padre], da bi bil popolnoma razpoložljiv za svoje poslanstvo. Prinesi danes mene k istemu Očetu, posveti me Njemu z vsem kar sem in kar imam [consacrami a Lui con tutto quello che sono e con tutto quello che ho].
Zbor: Tukaj sem, pošlji mene!
Mati Aparecida, izročam v tvoje roke in prinašam pred Očeta naše in tvoje mlade, svetovni dan mladih: koliko moči, življenja in naboja tli in prekipeva v njih in je lahko v službi življenja in človeštva.
Zbor: Oče, sprejmi in posveti [santifica] svojo mladino.
In končno, Mati, te prosim, ostani tukaj in vedno sprejemaj svoje sinove in hčere, ki romajo k Tebi, vendar pojdi tudi z nami, stoj nam vedno ob strani, spremljaj poslanstvo velike družine vernikov, zlasti ko križ postane težak, podpiraj naše upanje in našo vero.
Zbor: Bodi zvest do smrti in dal ti bom krono življenja. Amen.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (1)

O škofu dr. Gregoriju Rožmanu smo v našem glasilu že nekaj pisali. Pokop njegovih posmrtnih ostankov v domači ljubljanski stolnici 13. aprila 2013 nam narekuje, da se ga v več nadaljevanjih bolj obširno spomnimo kot apostola prvih petkov in sobot. Ker ravno v mesecu maju 2013 obhajamo sedemdesetletnico posvetitve ljubljanske škofije in v nekem smislu slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bomo najprej spregovorili o škofu Rožmanu v zvezi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca in z obhajanjem petih prvih sobot.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Življenjepisec Jakob Kolarič je v III. knjigi o škofu Rožmanu zapisal: »V veliki zaskrbljenosti za usodo slovenskega naroda je škof Rožman med drugo svetovno vojno poleg Srca Jezusovega pokazal še na drugo zavetje vseh trpečih: na Marijino brezmadežno Srce. V septembru leta 1942 je pri nas prvič izšla knjiga o Fatimi, ki jo je napisal Srečko Zamjen. Knjiga je takoj pošla in je kmalu nato bila potrebna že druga izdaja, februarja 1943 tretja in avgusta 1944 četrta izdaja. Po tej knjigi smo se Slovenci seznanili z Marijinimi prikazovanji in naročili v Fatimi.« Dr. Kolarič prav tam omenja, da je o Fatimi v slovenskem jeziku napisal dr. Franc Jerè že leta 1930 v Bogoljubu tri članke.
V času 2. svetovne vojne je bil škof Rožman večkrat pri papežu Piju XII. Tretja njegova zasebna avdienca v medvojnem času je bila 19. novembra 1942, ko je bil škof s svojim tajnikom Nandetom Babnikom kakih 24 dni v Rimu. Škof je papežu poročal o razmerah v škofiji, govorila sta o zbiranju dokazov mučeništva, hkrati pa se je z njim pogovoril tudi o posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dne 31. oktobra 1942, ob 25-letnici fatimskih prikazovanj, je namreč papež posvetil vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V avdienci je škof prosil papeža za besedilo njegove posvetitvene molitve, da bi jo prevedli v slovenščino ter bi z njo posvetili škofijo. Papež je takoj ob Rožmanovi navzočnosti po telefonu naročil, naj besedilo objavijo v časopisu Osservatore Romano. Še isti večer je bilo objavljeno na prvi strani tega poluradnega vatikanskega glasila. Že 8. decembra 1942, na praznik Brezmadežne, so jo slovenski dijaki za svoj praznik molili skupaj s škofom.
Proti koncu novembra 1942 se je škof Rožman vrnil iz Rima in na prvi petek v decembru 1942 napisal pastirsko pismo z naslovom »Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu«. V tem pismu, ki je izšlo v Ljubljanskem škofijskem listu, je škof prvič uradno spregovoril o tem velikem načrtu: posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca – dobro vedoč, da miru na svetu ne more biti, če se ne spremeni mišljenje ljudi, tako odgovornih vladarjev kakor tudi celih narodov.«
Škof nato razloži, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917 ter predstavi prvi in drugi del fatimske skrivnosti: videnje pekla, češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne. Hkrati navede Marijino naročilo sestri Luciji 1925 o obhajanju petih prvih sobot in naročilo 1929 o posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Nato sklene:
»Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir.
To posvetitev more opraviti vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva, kakor Marijine družbe, Katoliška akcija, redovne družine, zavodi itd. In prav je, da se po primerni pripravi take posvetitve vrše in da papeževo posvetilno molitev večkrat ponavljamo, saj je sv. oče podelil posebne odpustke za to.
Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, tj. vsi duhovniki, svetni in redovni, ter vsi verniki od najmlajših do najstarejših, in sicer brez šumnih zunanjih slovesnosti, pač pa po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra letos.«

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Ljubezen Božjega Srca (4)

Bog ljubi grešnike z usmiljeno ljubeznijo

Božje usmiljenje do nas grešnikov lepo razodevajo Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu (Lk 15). Presenetljivo je, kako veliko veselje povzroči v nebesih vsak grešnik, ki se spreobrne. Dobro je, da to vemo. Tako se bomo bolj potrudili za svoje spreobrnjenje.

Jezus je dobri pastir, ki z usmiljeno ljubeznijo išče stoto, izgubljeno ovco, dokler je ne najde. “In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja” (Lk 15,5–7).

V priliki o izgubljeni drahmi Jezus govori o ženi, ki ima deset drahem. Ko eno izgubi, jo “skrbno išče, dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne” (Lk 15,8–10).

V priliki o izgubljenem sinu je oče, ki predstavlja nebeškega Očeta, pojasnil starejšemu sinu, ki ni mogel razumeti očetove naklonjenosti do mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15,32).

Jezusu so njegovi nasprotniki očitali, da je “prijatelj cestninarjev in grešnikov” (Mt 11,19; Lk 7,34), ker je bil pri mizi skupaj z grešniki. S tem jim je pokazal svojo usmiljeno ljubezen. Ta nezaslužena in zanje presenetljiva ljubezen jih je vodila k spreobrnjenju.

Apostol Peter je Gospoda trikrat zatajil. Gospod se je z usmiljeno in nezasluženo ljubeznijo ozrl na Petra. Nič ni bilo očitanja, nič karanja v Gospodovem pogledu. Peter je šel ven in se v očiščujočem kesanju bridko zjokal (prim. Mt 26,75). Kako čudovito je Jezusovo usmiljenje do javne grešnice, desnega razbojnika in nevernega apostola Tomaža!

Mala Terezija je v Povesti duše izpovedala: “Da, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.”

Božjo usmiljenost je Mala Terezija slavila takole: “Meni je izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam vse njegove druge lastnosti. Vse se mi zdijo odete v ljubezen, tudi pravičnost: ta še bolj kakor katera druga.”

Dva meseca in pol pred svojo smrtjo je dala ista svetnica materi Agnezi Jezusovi navodilo, kaj bi še rada povedala v svoji Povesti duše: “To povejte, mati, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi storila vse zločine, ki so sploh možni. Čutila bi, da bi bila vsa ta množica grehov kakor kaplja vode na žarečo žerjavico.”

Bog nas ljubi tudi v trpljenju

Marsikdo se sprašuje: Zakaj toliko bolečin, solza in obupa? Zakaj toliko nedolžnih trpi? Zakaj je toliko naravnih nesreč, neozdravljivih bolezni, krivic? Zakaj Bog vse to dopusti? Človek težko razume, da zato, ker nas ljubi.

Bog je vedno ljubezen.

• Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka.
• Da človek more ljubiti, mora biti svoboden.
• Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo.
• Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen.
• K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se more odločiti za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno.
• To dejanje običajno prinaša trpljenje.
• Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek.
• Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni.
• Pijan šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov.
• Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog.

Ker je svoboda tako velika vrednota in je nujno povezana z ljubeznijo,

• Bog pusti človeku svobodo, čeprav ve, da jo bo ta zlorabil in bo sebi in drugim povzročil trpljenje. Oče je v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu pustil, da je sin odpotoval v daljno deželo in tam “z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje” (Lk 15,13). Ko ga je zadelo trpljenje zaradi lakote in osamljenosti, je šel vase in se skesan vrnil k svojemu očetu.
• Človek ne ve, kaj je zanj dobro. Edino Bog ve, kaj je za nas z vidika večnosti najboljše. Treba je, da Bogu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo. Verovati moramo, da nas ljubi tudi takrat, ko nas zadene trpljenje. Hoče nam v trpljenju pomagati. Treba je, da se z zaupanjem obračamo nanj. Sv. Maksimilijan Kolbe je dejal: “Zunanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvetijo.” Večkrat nas šele različne preizkušnje pripeljejo k spoznanju Boga in njegove ljubezni.
• Sv. Pavel, ki je veliko trpel po nedolžnem, je globoko doumel pomen in smisel trpljenja. Zapisal je: Za Kristusa “prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, v večno slavo. Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali” (2 Tim 2,9-12).
• Po vsakem trpljenju naših bližnjih nas kliče Bog: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!
• Mnoge nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha in osebnih grehov, hkrati pa jih Bog dopušča iz ljubezni do človeka.
• Da gre pri tem za posebno Božjo ljubezen, dostikrat ne spoznamo takoj. V marsikaterem primeru bomo to spoznali šele tedaj, ko bomo prestopili prag večnosti. Vsekakor je treba gledati z vidika večnosti. Ko bomo onstran smrti, bomo na trpljenje gledali drugače, kakor gledamo zdaj, ko smo še tujci in popotniki.

p. Anton