Dela človeških rok so minljiva, saj se ne morejo zoperstavljati neutrudnemu valovanju časa; le-ta s svojim vztrajnim delovanjem potrjuje že dolgo znano dejstvo, da je od vsega na svetu najbolj stanovitna sprememba. Našo krhkost je v izbranem pesniškem jeziku slikovito naglasil genialni angleški dramatik W. Shakespeare, ko je v svoji pravljični igri Vihar, med drugim, zapisal: "Kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, vélika ta obla, da, vse, kar jo uživa, se razsuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem."
A kljub pravkar povedanemu moremo, gledano z očmi smrtnikov, zaznati tudi nekatere izjeme, ki se že dolgo uspešno zoperstavljajo rušilni moči krutega časa, na primer: Keopsova in Kefrenova piramida ter kamnita Sfinga v Egiptu. Podobne, čeprav mnogo mlajše, "časovne želve" najdemo tudi med nekaterimi samostani. Ob tem se nam nehote vsiljuje zanimiva primerjava med slovečima samostanoma Monte Cassinom in Stično.
Benediktinsko opatijo Monte Cassino je okoli leta 529 ustanovil oče zahodnega meništva in prvi zavetnik Evrope sv. Benedikt. Opatija, čeprav namenjena udejanjanju posvečenega življenja, je prestala vrsto hudih preizkušenj. Že leta 577 so jo porušili Langobardi, leta 883 pa so samostan zasedli, izropali in požgali Saraceni. Samostanu tudi narava ni prizanašala; leta 1349 ga je porušil uničujoči potres. Najtežje preizkušnje je bil samostan deležen med drugo svetovno vojno, ko je bil, med prodiranjem 5. ameriške armade po italijanskem škornju navzgor, popolnoma uničen, propadle pa so tudi številne vrhunske stvaritve upodabljajoče umetnosti. Stroške obnovitve Monte Cassina po končani vojni je v celoti pokrila država Italija.
Cistercijansko opatijo Stična je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin. Tudi njej usoda ni bila naklonjena. Leta 1471 so belo Stično izropali in požgali Turki. Najhujši udarec, ki lahko prizadene katerikoli samostan, pa je Stična doživela leta 1784, ko so jo razpustili. Samostan je ukinil sin Marije Terezije cesar Jožef II., pri čemer je nepopravljivo škodo utrpela njegova dragocena knjižnica. Po dolgem, 114-letnem, premoru je Stično leta 1898 obnovil avstrijski cistercijanski samostan Mehrerau ob Bodenskem jezeru.
Zahvalo zgodovinskemu dejstvu, da sta oba samostana, Monte Cassino in Stična, tako dolgo stala in tudi obstala, moremo pripisati edinole rešilni moči vsakodnevne skupne molitve njunih pobožnih redovnikov, zaobljubljenih evangeljskim svetom uboštva, čistosti in pokorščine. Ne smemo pozabiti besed Gospoda Jezusa Kristusa, ki jih je v svojem evangeliju zapisal apostol Matej: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi" (Mt 18,19-20).
Benediktinska opatija Monte Cassino in Cistercijanska opatija Stična sta navzlic težkim udarcem usode vse do danes srečno preživeli. Monte Cassino bo leta 2029 praznoval svojo jubilejno 1.500-to, Stična pa leta 2036 svojo 900-to jubilejno obletnico. Vivat, crescat, floreat!
Vojan T. Arhar, stiški familiar
Ni komentarjev:
Objavite komentar