Čebele so naši predniki zelo cenili, ne le zaradi medu, ampak tudi zaradi voska. Iz njega so izdelovali sveče – brez sveč pa se ni darovala nobena sveta maša. Vosek je simboliziral Sv. Rešnje telo in goreče sveče so med bogoslužjem pomenile Božjo prisotnost.
Po trdnem prepričanju našega ljudstva morajo biti sveče, ki so blagoslovljene na svečnico, vedno pri roki za primer nevarnosti, hude ure, bolezni, najbolj pa ob smrtni uri. Ko grozi toča, je treba prižgati »tri žegne«: blagoslovljeno oljko, svečo in tiste rože, ki so jih natrgali za Sv. Rešnje telo.
Ko se danes bliža huda ura, hitimo izklapljati računalnike, blagoslovljenih predmetov pa tako ni pri hiši – kvečjemu morda ostanki cvetnonedeljske butare.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar