Pred šestdesetimi leti je umrl 54. stiški opat Avguštin Kostelec. Za časa njegovega opatovanja je samostan doživel velik razvoj tako v duhovnem kot gospodarskem pogledu. Doživel je pa tudi velikansko trpljenje v času 2. svetovne vojne in v težkih letih po njej.
Tedaj sem hodila v 1. letnik gimnazije. Bil je zelo mrzel februarski ponedeljek; občasno je rahlo snežilo. Pogrebni sprevod se je iz samostana počasi pomikal čez dvorišče. Udeležili so se ga trije škofi, trije opati, duhovnikov in redovnikov je bilo več kot osemdeset in seveda množica ljudi iz bližnje in daljne okolice.
Imeli smo ravno odmor, pa smo planili na hodnik in opazovali dogajanje skozi okna. Brž so prihiteli profesorji in nas začeli poditi v razrede. Toda ni kaj dosti pomagalo, saj je sprevod med tem zapustil samostan in se pomikal po cesti. Tako smo mu sledili z očmi skozi razredna okna. Potem smo bili karani, da se to ne spodobi, a rekli smo: »Saj je vendar umrl naš gospodar in bi morali iti vsi na pogreb.« Razrednik je med tem ugotovil, da manjkata tisti dan pri pouku dva fanta – Janez in Jože sta se namreč udeležila pogreba. Menil je, da zaslužita neopravičeno. Pa ne vem, če je izpolnil grožnjo, saj je bil tudi dr. Kajetan Gantar, naš razrednik in oče akademika dr. Kajetana Gantarja, v duhu na opatovem pogrebu.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar