Sem že na predzadnji postaji pred odhodom s tega sveta. Kolikor imam še moči v svoji visoki starosti, se držim dela in skupne molitve, dnevno 3 ure.
Pri svojem delu s šivanko ali kvačko obnovim najprej dober namen: kolikorkrat vbodem, toliko kapelj presvete Jezusove krvi in solz Žalostne Matere Marije darujem nebeškemu Očetu za njegovo kraljestvo ali posamezno dušo. Moč mi hitro poide, a ko se za hip ustavim in pomislim, zakaj delam, se osvežim.
Ko traja delo dalj časa, ga pustim in grem v kapelo. Ob teh odmorih izpolnjujem prošnje za molitev. Mnogi mi pravijo: "Ničesar nam ne manjka, le molitev potrebujemo." Kako me je presenetila izjava male deklice: "Jezus je najboljši zdravnik!" Imela je bolnega očeta in mi smo molili zanj.
V zadnjem času grem v kapelo ob 3. uri, ko je naš Odrešenik za nas umrl. Usmiljenemu Jezusu izročam vse prošnje in se poglobim v njegovo trpljenje. Osrednji vzklik je: »O kri in voda, ki izvirata iz Jezusovega Srca, kot vir usmiljenja za ves svet, vate zaupam.« Čim bolj se potrudim za molitev, tem rajši molim. Ne smem imeti nobene zamere ne obsojanja.
So pa trenutki utrujenosti, ko sem podobna malemu otroku, ko takoj zaspi, ko dobi primerno ležišče. Niti ne vem, kdaj me prevzame spanec, ko se usedem na klop pred Jezusom. Zbudim se, ko sem sama v kapeli, ali ko je konec skupne tihe molitve pred Najsvetejšim. Kdaj pa kdaj bolj občutim, kaj vse sem prejela od nebeškega Očeta v materialnem in duhovnem oziru. Tedaj se mi vzbuja hvaležnost direktno z zahvalno molitvijo ali z željo, da bi koga razveselila in ga približala Bogu. Na ta način tudi čutim, da se mi obnavlja moč za delo, ko prej mislim, da ne zmorem več.
Pa pride ponižanje, ki je možno najbolj v starih letih, iz raznih vzrokov. Najprej me objame potrtost, potem se spomnim, koliko in kako težkih ponižanj je sprejel Odrešenik za moje in vsega sveta zveličanje in prosim: "Jezus, krotki in iz srca ponižni ...." Videz starosti tudi vara. Pride prošnja, naj to ali ono storim, ko že težko vstanem s stola. Če se tedaj spomnim, saj boš storila za Jezusa, se mi obnovi potrebna moč, da izvršim naročeno.
No, to ne pride dosti v poštev zaradi uvidevnosti moje okolice. O ja! V življenju me je rešila vera v težavnih trenutkih dolžnosti in me držala pokonci ob misli: "Kar ste storili kateremu mojih najmanjših ...." Bogu hvala za našo zlato vero.
Čim starejša postajam, tem hitreje teče čas, a z njim misel na smrt, ki mi postaja vedno bolj domača s prošnjo, da bi bila srečna. Zaupam v Božje usmiljenje po priprošnji Matere Marije, ki jo dnevno prosim.
s. Ksenija
Ni komentarjev:
Objavite komentar