Druge tri prošnje te temeljne molitve se
nanašajo na duhovne dobrine višjega reda: č) »Naj bo posvečeno Božje ime«; d)
»Naj pride k nam njegovo kraljestvo« e) »Naj se zgodi njegova volja, kakor v
nebesih tako na zemlji«.
Zemeljske dobrine so prav jasno zaobjete v oni
prošnji: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, kar pa ne obsega le vsakdanje
hrane, temveč tudi reči, ki so potrebne za telesno življenje.
Tisto, kar lahko prosimo, se ne nanaša le na
časne in duhovne dobrine nas samih, temveč tudi na potrebe naših bližnjih. Kakor
namreč vemo iz »Rimskega obrednika«, sveta Cerkev, naša mati, s posebnimi
molitvami prosi Boga za odvrnitev javnih stisk, kakršne so kuga, suša, vojska,
itd. Cerkev ima molitve, v katerih prosi celo za živali. Nobene niti časne niti
duhovne potrebe ni, ki bi Cerkev zanjo ne molila.
Prošnja molitev za druge je med nami tako
močna, da je ni treba razlagati. Katera krščanska mati ne moli za svoje otroke?
Kdo izmed nas ne bi prosil Boga pomoči, kadar vidi sorodnika ali prijatelja v
kaki stiski? Prošnjam za druge se trajno posvečajo pobožne duše, ki prejmejo od
Boga za nas veliko milosti in koristi, večkrat ne da bi se mi za to zmenili.
Molimo lahko ne samo za sedanje in prihodnje
reči, marveč tudi za pretekle, ker ima molitev moč tudi za nazaj.
Kar bom zdaj povedal, mi je v pogovoru o
molitvi pripovedoval newyorški kardinal Hayes:
»Mr. Thomson se je pred nekaj leti spreobrnil h
katoliški veri. Hudo ga je bolelo, ker se je ob času svoje nevere trdovratno
upiral, da bi njegove otroke krstili, ter je njegova hčerka, ki jo je imel
posebno rad, umrla, ne da bi bila krščena. Nekega dne me je obiskal, da bi mi
potožil to svojo neutolažljivo bridkost. 'Kaj naj storim, oče?' mi je rekel,
'kaj bi mogel storiti za svojo hčer?'
'Molite zanjo!' sem mu odgovoril.
'Kaj pa pomaga moja molitev, ko je umrla brez
krsta?'
'Vi kar molite zanjo in jo izročite v Božje
roke! Bog, ki je zanj vse le sedanjost, bo videl vašo sedanjo molitev za hčerko
in jo lahko upošteva, še preden ste molili.'
Nekega dne je moj prijatelj spet prišel. Ves
vesel je pripovedoval: 'Oče, končno je Bog uslišal mojo molitev. Moja hčerka je
bila krščena in je med svetniki v nebesih! Včeraj nas je prišla obiskat stara
irska služkinja Betsy, ki je pri nas služila veliko let. Povedala je, da je, ne
da bi jaz vedel, dala krstiti mojo hčerko. Molitev je torej imela moč tudi za
nazaj.'«
Kristus ni v ničemer omejil, kaj smemo prositi,
če le pametno prosimo. Bog želi, da se zavedamo svoje odvisnosti od njega in da
to odvisnost rade volje sprejmemo, zato tudi rad usliši naše prošnje. Bog nam
hoče napraviti veselje in pokazati, da nas celo v malenkostnih rečeh usliši, da
bi v svojem zaupanju bili popolnoma od njega odvisni.
V neko katoliško šolo v Ameriki je hodila
deklica, ki ji je bilo ime Helena. Bila je zelo revna, imela pa je prisrčno
zaupno vero. Helenina mati je bila vdova v skrajni bedi s šestimi otroki. Ni si
mogla privoščiti, da bi za svojo družino kupila presnega masla. Helena pa si je
na vso moč želela, da bi vsaj enkrat mogla namazati košček kruhka s surovim
maslom, česar že dolgo ni bila deležna.
Otroci, ki so med šolsko molitvijo stali blizu
Helene, so se med molitvijo začeli smejati. Sestra je bila zaradi tega huda in
je stopila pogledat, kaj se je zgodilo, da se otroci med molitvijo smejejo. Pa
ji pove eden od otrok:
»Pomislite, sestra, Helena moli tako čuden
očenaš!«
»Kadar molimo očenaš, Helena vselej pravi: 'Daj
nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom!' ….«
Sestra, ki je vedela, kako revna je Helena in
je dobro poznala njeno pobožnost, se je nasmehnila in rekla:
»Prav imaš, Helena, da prosiš Jezusa za maslo.
Pa nikar tega ne reci na glas, ker se drugi otroci smejejo«.
Helena je obljubila, da ne bo več na glas tako
molila, zato pa je toliko bolj goreče svoje prošnjo nadaljevala po tihem in
vedno ponavljala: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom!«
Nekaj dni nato je Helenina mati vsa začudena
našla pred vrati svoje borne hišice poleg steklenice mleka, ki jo je vsako
jutro tam puščal mlekar, tudi zavoj, naslovljen na njeno hčerko Heleno. Brž jo
je poklicala in vprašala, kaj to pomeni, in ko je Helena vzela v roke zavoj, ga
otipala in povohala, je veselo vzkliknila:
»To je maslo, za katerega sem prosila Jezusa!«
Res je bil funt zelo dobrega presnega masla. In
od tega dne je vsak teden prihajal zavitek, ki mu je Helena rekla »Jezusovo
maslo«. Njena molitev je bila uslišana, ne da bi Bogu bilo treba storiti kakšen
čudež …
Ena od Heleninih sošolk je namreč doma
pripovedovala svoji mami zgodbo o prošnji »daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa
z maslom« in je njena dobra mama sklenila prevzeti vlogo Previdnosti.
Poizvedela je, kje otrok stanuje, pa je mlekarju naročila, naj v tisti hiši
vsak teden navsezgodaj zjutraj izroči zavitek presnega masla.
Dodajmo še, da Boga lahko prosimo tudi za »stvari
v večnosti«, za življenje v nebesih. Tak je npr. zgled Male Terezije, o kateri
bomo na drugem mestu bolj obširno govorili. V svojem življenju je prosila Boga,
naj bi v večnosti mogla deliti dobrote nam, ki živimo v tej solzni dolini.
Prosila ga je, naj bi ji dal, da bo mogla »rositi rožni dež«, kakor hitro bo v
nebesih. Hotela je biti misijonarka v drugem življenju, ker v tem življenju to
ni mogla biti. Bog je njeno prošnjo uslišal. »Rožni dež«, ki je malo Terezijo
tako proslavil, ni nič drugega, kakor njena v življenju izražena prošnja,
katero je Bog sprejel za večnost.
Molitev torej ni omejena na sedanjost. Bog naše
prošnje usliši za sedanjost, preteklost in prihodnost. O tem, kako naj molimo,
da bo naša molitev uspešna, pa bomo govorili v naslednjem poglavju.
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar