Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 25. november 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (19) Življenje kot hvalnica Očetu


Jezus ni slavil Očeta samo z molitvijo, temveč je vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu. Svoj vrh je dosegla v smrti na križu. Posebna značilnost Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja je bila v spolnjevanju Očetove volje. Kako je bila Jezusova srčna zadeva in njegovo življenjsko poslanstvo spolnjevanje Očetove volje, kažejo besede, ki jih pismo Hebrejcem polaga Jezusu v usta že ob njegovem prihodu na svet: »Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (10,7).
            Staršema, ki sta dvanajstletnega Jezusa žalostna iskala, je pojasnil, da mora biti pri tem, kar je njegovega Očeta. Te besede so posebno pomembne, ker so prve zapisane Jezusove besede in so bile izgovorjene v templju, ki je hiša molitve.
            V času javnega delovanja so učenci ob neki priliki prosili Jezusa, naj jé. Odgovoril jim je: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo« (Jn 4,34).       Ob drugi priliki je rekel:         »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 5,30).   Spomnimo se na Jezusovo molitev na Oljski gori, v kateri je dostavljal, naj se zgodi Očetova volja.
            Vsi ti in mnogi drugi primeri kažejo, kako je bila v veselih in težkih trenutkih Jezusova največja skrb, da izpolni Očetovo voljo. Pri Jezusu ni šlo za zunanje spolnjevanje predpisov, ki je pri nas ljudeh tako pogosto. Šlo je za globino skrivnostnih medosebnih odnosov med Sinom in Očetom. Odnos Jezusa do Očeta je odnos ljubezni in pokorščine, pokorščine iz ljubezni. Ta odnos opažamo pri vsaki Jezusovi dejavnosti. Zato je bila vsaka Jezusova zavestna dejavnost hkrati molitev.
            Spolnjevanje Očetove volje je za vsakega pravega kristjana njegova vsakdanja »jed«. Če je tako, potem tudi naše življenje postaja molitev, to je ljubeča povezanost z Bogom, delovanje zanj in njegove načrte. Naša pot k Očetu vodi po Kristusu. On je pot. Zato se bomo z izrečno molitvijo in s svojo dejavnostjo, ki bo v skladu z Božjo voljo, vključili v Kristusovo molitev in njegovo dejavnost, njegovo ljubečo pokorščino Očetu. Po Kristusu bomo dosegli popolno edinost z Očetom. Druge poti ni. Kakor Jezusovo je tudi naše življenje skupaj z njim hoja k Očetu.
            Naravnanost na Očeta v molitvi in v delovanju, v izpolnjevanju Očetove volje, je jedro Jezusove molitve. Lepo to jedro izraža prošnja v očenašu: »Zgodi se tvoja volja.«
            Svetniki so znali biti hkrati pri Bogu in pri delu. Sv. Izidor, kmet, je vsako jutro odšel najprej v cerkev, nato šele na polje. Življenjepis o tem svetniku pravi:
»Vsa njegova opravila so bila bogoslužna: ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, kateri mu je vsak zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, mu je bilo neposredno dano od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo skrivnostno sporazumevanje z Božjo ljubeznijo.«
Mnogi marijansko usmerjeni svetniki so s pomočjo svoje duhovne Matere po Kristusu dosegli zelo tesno povezanost z nebeškim Očetom, npr. sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski.
            Znani kirurg dr. Christian Barnard, štirikratni doktor, specialist za presajanje človeških src, je lepo povedal, kako moli in kako svoje življenje in delovanje povezuje z Bogom:
            »Tudi jaz molim. Vsi v družini molimo. Molimo zlasti zjutraj; molim pa tudi, če sem v letalu, ko vozim avto ali ko čakam na avtobus. Moj pogovor z Bogom je zelo preprost. Ne prosim ga za velike reči. Prosim ga predvsem za to, da bi mogel na kar najboljši način nadaljevati svoje delo. Prosim ga tudi, naj varuje mojo ženo, moja otroka, vso mojo družino ... Še naprej ponavljam Davidov psalm:'Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja.' Naučite se tudi vi teh besed, ki so mi vedno prinesle toliko miru.«
p. Anton

Ni komentarjev:

Objava komentarja