Pogosto je trpljenje, ki je združeno s smrtjo dragega človeka, klic k spreobrnjenju in poglobljeni veri v Boga. Tak primer je francoski zdravnik in pisatelj HENRI GHEON (+ 1944), ki je s petnajstim letom izgubil vero. S tem je zelo prizadel svojo verno mater, a je vse življenje ohranil veliko ljubezen do nje. Ko je mati umrla, je bil to zanj strašen udarec. V hudi bolečini je kričal k Bogu, ki ga ni priznaval: »O Bog, tebe ni, tebe ne more biti, ker si mi vzel mater.« Ta pridiga smrti je Henrija pretresla, a ostal je ateist.
Ob izbruhu prve svetovne
vojne je bil poklican v vojsko. Zelo se je spoprijateljil z nekim zelo
plemenitim in globoko vernim oficirjem. Ta prijatelj je padel. Smrt ga je zelo
prizadela. Pisatelju Gidu je pisal: »Ali sem molil zanj? Skoraj bi verjel, da
sem. V razpoloženju, v kakršnem sem bil, sem bil sposoben moliti, ne da bi
veroval; verovati za druge, ne zase.« Žena padlega prijatelja je Henriju
pisala: »Peter moli za vas. Tja, kamor moramo priti, pa naj nas stane, kar
hoče, tja vas z močnim glasom kliče Bog, z glasom vašega notranjega nemira vas
kliče. In Peter je še vedno vaš prijatelj, zdaj bolj kot kdajkoli.«
Henri je ob nemi pridigi obeh
smrti – matere in prijatelja – zopet začel verovati in moliti. Leta 1915 je
opravil dobro spoved in prejel sv. obhajilo. Zelo se je poglobil v svojo vero.
Začel je pisati verske igre, ki so jih igrali po mnogih deželah.
Kardinal NEWMAN takole
razmišlja: »Morebiti se ob izgubi dragega prijatelja ali sorodnika šele zavemo
Njegovega klica, ki nam razodeva ničnost vsega zemeljskega in nas pripravi do
tega, da si izberemo Boga za svojo oporo. Tako prihajamo po milosti na doslej
neznano pot; in ko se po mnogih letih oziramo nazaj na svoje življenje,
spoznamo, da nas je tisti žalostni dogodek ponesel v novo presojanje v luči vere
in da smo postali drugi ljudje, kakor pa smo bili.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar