FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (28) Čakam, da bom spet videl Gospoda

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Nato je spraševal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi, da naredim žrtev.«

Po 13. oktobru je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi.[1] Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Frančiška je najbolj prevzel Bog v neizmerni svetlobi, ki je izhajala iz Marijinih rok, ki je pastirčke »presunila do globine duš«.

Po tretjem prikazanju je rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti! Toda kakšna škoda, da je tako žalosten! Ko bi ga le mogel tolažiti!«

---

[1] Nanaša se na prikazovanji v juniju in juliju. Videli so Gospoda v skrivnostni svetlobi Božje Matere.