PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) Lepšega v nebesih ni

Med najlepše slike Matere božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Hijacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.

V duhu si oglejmo kip iz 1. stoletja po Kristusu: Laokoontovo skupino. Očeta Laokoonta in njegova dva sinova ovijata in vedno bolj stiskata dve veliki kači, ki jih hočeta usmrtiti. Vsi trije se s silnim naporom zvijajo, da bi se rešili, a zanje ni rešitve. Na njihovih obrazih je bolečina, obup in strah.

To je podoba ljudi, ki so vklenjeni v strasti in grešno življenje. Kako vse drugačna je Devica Marija, o kateri pojemo, da je »bela kakor lilija, čista in brez madeža, polna božje milosti«!

Neki govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«

Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da je božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Ker je Marija božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

 

SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (1)

Med svojim duhovniškim delom sem že večkrat slišal besede, da je življenje križ. Nekateri se celo sprašujejo, zakaj je Bog ustvaril človeka, ko pa vendar mora v življenju toliko trpeti. V življenju je toliko raznih zgod in nezgod, da je življenje zelo kruto. Drugi spet pravi: »Celo življenje sem trpel, sedaj pa še umreti ne morem, ko bi se pa tako rad vsega rešil. Kakor da so zgoraj pozabili name.«

Res v življenju ljudje doživijo razne stvari. Te jih zaznamujejo in potem tako gledajo na življenje. Toda ali je življenje res samo križ? Tega ne bi mogli reči, saj je v vsakem življenju toliko lepih trenutkov, za katere se je splačalo živeti. Kaj kdo o življenju reče, je odvisno od tega, kako ga je sprejel. Ali ga je sprejel kot dar, ki mu je dan iz ljubezni in ga sedaj napolnjuje z novo ljubeznijo, lahko pa življenje jemlje kot ječo, v katero je ujet.

Skušajmo si podrobno ogledati, kaj življenje sploh je. Življenje je naše bivanje v času in je seveda zaradi tega tudi minevanje. Vsak dan je krajše in vsak dan smo bliže koncu življenja, ki mu pravimo smrt. Tega minevanja se ne da ustaviti na noben način, pa čeprav si nekateri to zelo prizadevajo. Na svetu so posebne skupine znanstvenikov, ki se trudijo, da bi s svojimi odkritji in spoznanji podaljšali življenje ali upočasnili staranje. Vse to ima Bog v svojih rokah. On je gospodar življenja; vsakemu ga daje toliko, kot sam hoče in misli, da je najbolj prav. Nobena zdravila ne pripomorejo, da bi življenje podaljšali, niti za uro ne.

Toda ni samo človekova posebnost, da se stara in gre koncu življenja naproti. Vse na svetu mineva in se spreminja iz ene oblike v drugo. Že sam neživi svet je tako urejen. Celo gore, o katerih mnogi pravijo, da so večne, se vsak dan spreminjajo. Ko so nastale, so bile visoke. Potem pa se začne proces razpadanja. Veter, voda in vremenske razmere pripomorejo, da se gore nižajo. Vsak dan bolj razpadajo in se nižajo, dokler ne bodo postale čisto nizke. Seveda, v primerjavi s človekovim življenjem, vsi ti procesi potekajo komaj opazno. Še bolj zanimivo in očitno je minevanje v živem svetu. Tudi rastline minevajo. Kar načrpajo iz neživega sveta, spremenijo v snovi druge vrste, ki jih potem použijejo in porabijo živali. Rastline se prav tako izčrpajo pri svojem delu, v svojem življenju se použivajo. Osnovne prvine predelujejo in spreminjajo v druge, bolj zapletene in bolj koristne. Iz njihovega použivanja nastajajo druge dobrine.

Podobno se dogaja v bolj razvitem živalskem svetu. Živali živijo od tega, kar so rastline ustvarile, same pa so spet hrana drugim živalim. Za življenje na zemlji je vse koristno, ena stvar je za to, da koristi drugi, ena vrsta preživlja drugo. Nič se ne izgubi, vse se porabi za novo življenje. Življenje enega omogoči ohranjanje življenja drugega. Vse skupaj je kot čudovit laboratorij, kjer se vse stvari najbolj koristno uporabijo.

Vsi procesi razgradnje so tako urejeni, da vedno ena snov preide v drugo in pri tem odda energijo, ki je bila v njej shranjena. Ker jo ima snov nižje stopnje manj, se ta energija sprosti v obliki toplote ali kaj podobnega. Vzemimo na primer svečo, ki gori. Vosek, iz katerega je sveča, je dragocena snov, v katero je bilo vloženega veliko čebeljega dela. Ko ga zažgemo, se vse nakopičeno delo sprosti v obliki toplote in svetlobe. Zato sveča greje in razsvetljuje okoli sebe. Podobno je pri vseh takih procesih.

Kako pa je pri človeku, ki je krona stvarstva? Tudi v človeku vse mineva, saj se taki procesi dogajajo tudi v njem. Tudi človek uporablja za ohranjevanje življenja snovi, ki so jih izdelale rastline. S temi se prehranjuje in njihovo energijo uporablja za življenjske procese, ki se odvijajo v človeškem telesu. Ne bi mogli reči, da človek ustvarja kaj novega, kar bi potem ohranjalo novo, višjo živo vrsto. Kaj pa je potem človekov namen? Zakaj človek živi? Kar tako ne obstaja, nek namen mora imeti. Tudi človek mora »proizvajati« nekaj, kar je v korist drugim. Ne more biti le brezkoristen porabnik, ki bi samo živel od drugih. Da, tudi človek ima svoj namen, saj je krona vsega stvarstva. Bog ga je določil, da bi bil vsemu stvarstvu gospodar in bi povsod odkrival ljubečo Božjo roko, ki ga vsak trenutek obdarja. Tudi človekovo življenje je použivanje. Kakor sveča se mora tudi človek použivati in oddajati. Toda kaj človek oddaja? Bog ga je poklical, da bi oddajal ljubezen. Zato je potrebno, da vsak izmed nas v življenju odkrije, da je smisel našega življenja prav v minevanju in izgorevanju. To je tisto, kar življenju daje vrednost in lepoto.

Pomagajmo si s primero. Znanstvenik vloži veliko svojega dela, skrbi in tudi svojih materialnih sredstev, da odkrije neko stvar. Na koncu bi lahko rekli, da je naredil izgubo, toda njegovo odkritje je v blagor vsega človeštva. Naredil je sicer izgubo, a ta je postala dobiček za človeštvo. Podobno je pri vsakem človeku. Veliko vloži v razna dejanja, veliko potroši, a na koncu nekomu naredi veselje, ki je vredno več kot ves vloženi napor. Smisel človekovega življenja je izgubljanje in minevanje, toda to minevanje mora biti rodovitno. Ne sme biti kar v prazno. Kakor sveča moramo tudi mi v svojem življenju oddajati svetlobo. Svetloba, ki jo oddajamo, res ne bo pregnala mraza in hladnih temperatur, pregnala pa bo mraz iz src. Bolj ko se človek razdaja, več bo naredil v življenju. Z drugimi besedami: ne smemo reševati svojega življenja, ampak znati izgubljati. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«

Kako lepo nas Jezus pouči, da je potrebno izgubiti življenje zaradi njega in evangelija, saj ga na ta način resnično zaživimo. Jezus želi, da bi vsi v življenju izkusili lepoto življenja, zato nas kliče k izgubljanju življenja. Kakor sveča se moramo použivati za druge. Samo to je smisel življenja. Treba je za nekoga živeti in biti nekomu prinašalec sreče. Življenje prejemamo od Boga kot čisti dar. Vsak dan znova nam je darovan, da iz njega naredimo nekaj lepega za Boga, kot je rekla sveta mati Terezija iz Kalkute. Ne smemo živeti zase, naše življenje mora biti rodovitno. Zaradi tega, ker jaz živim, mora biti nekdo na svetu srečnejši. Kar prejemam od Boga, moram po svojih močeh oddajati naprej. Če nikogar ne osrečim, je moje življenje brezkoristna izguba, če pa ljudem prinašam srečo, moje življenje postane koristna izguba.

Razdajati se, pomeni, živeti za druge. Sveča, ki bi ostala vedno neprižgana, bi sicer vedno ostala sveča, toda od take sveče se nihče ne bo ogrel, nikomur ne bi bila koristna. Tudi človek se mora razdajati za druge, biti mora nekomu v veselje. Res, s použivanjem in razdajanjem človek mineva. Toda ne bo se izgubil, ampak prav nasprotno, postal bo človek. Bolj ko se človek razdaja, bolj uresničuje v sebi ljubezen, bolj postaja to, za kar mu je Bog dal moč in življenje.

Razumeti moramo, da ne bomo na svetu naredili drugega, kot da svoje minevanje čim bolj oplemenitimo. Bolj ko bomo znali izgubljati življenje, bolje ga bomo unovčili. Na koncu naših dni nas ne bodo slavili zaradi tega, ker smo v življenju nakopičili veliko bogastva. Kar poglejmo, koliko je bilo takih v zgodovini človeštva, pa so bili hitro pozabljeni. Danes jih na noben način ne bi mogli več zbrati na seznam. Vse tiste, ki so svoje življenje porabili za razdajanje bližnjim, pa danes lahko hitro zberemo na seznam, saj so se zapisali v zgodovino z zlatimi črkami. Razumeli so, zakaj so na svetu.

Človek je posrednik tega, kar Bog polaga človeku v srce. V Božji službi je zato, da bi na svet prinašal ljubezen. Bog je samo sejalec, ki seje ljubezen v človeška srca. Iskra Božje ljubezni, ki je posejana v človekovo srce, se z razdajanjem razgori v velik plamen, ki greje in sveti vsem ljudem. Bolj ko je človek sposoben ljubezen uresničiti v življenju, bolj postaja živ, več Božje ljubezni lahko domuje v njegovem srcu. Ta ljubezen osrečuje človeka samega in tudi tiste, katerim je namenjena. Ljubezen človeka tudi očiščuje in mu daje razumeti, zakaj se splača živeti. Po ljubezni človek postaja vedno bolj duhovno bitje, vedno bolj je podoben Bogu.

Za življenje bi lahko rekli, da je tudi čas upodabljanja po Sveti Trojici. Kar je bilo položeno v človeka, mora rasti in postajati čedalje bolj zrelo in popolno. Človek mora postati vedno bolj podarjajoč se, vedno bolj bitje, ki živi iz odnosa. Tako kot se Oče in Sin vedno podarjata drug drugemu v Svetem Duhu, tako mora človekovo podarjanje postajati vedno bolj rodovitno. Človek mora za nekoga živeti in v sebi upodabljati Boga, mora postajati vedno bolj Božji, dokler se Bog v vseh ne upodobi.

p. Branko Petauer

 

Srečanja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2023

(Pripravil Severin Maffi)

V letu 2023 smo se posvečeni JMS srečali kar 36 krat, povprečno trikrat na mesec.

Neposredno smo se srečali 21 krat, po spletni aplikaciji zoom pa 15 krat.

1. Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Zaplazu v škofiji Novo mesto v soboto, 17. junija 2023. Sveto mašo je daroval upokojeni škof msgr. Andrej Glavan ob somaševanju duhovnikov. Potek srečanja: po molitvi rožnega venca, s premišljevanjem na fatimski način, je sledila sveta maša, pričevanja duhovnika in laikov; peli smo litanije Matere Božje, zmolili izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim. (1 srečanje).

2. Srečanja v Stični 13. v mesecu na fatimski dan od 13. maja do 13. oktobra 2023.

Zadnje srečanje 13. oktobra je vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek z duhovniki. Potek srečanj: po molitvi rožnega venca in sveti maši je sledila procesija z Marijinim kipom z lučkami in petimi litanijami Matere Božje z odpevi fatimske pesmi, zmolili smo izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim (6 srečanj).

3. Redna mesečna srečanja na prvi ponedeljek v mesecu po spletni aplikaciji odbora Združenja in vseh posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. (2. januarja,

6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 8. maja, 5. junija, 3. julija, 31. julija, 4 septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra - skupaj 12 srečanj). Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev rožnega venca, litanije, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, branje izbranih besedil, blagoslov in zaključna pesem.

4. Redna mesečna molitvena srečanja na 4. nedeljo v mesecu v Stični skupaj z Bernardovo družino in Apostolatom darovanja. (22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra - skupaj 11 srečanj). Potek srečanja: molitev rožnega venca, pete litanije z odpevi, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, blagoslov z Najsvetejšim in zaključek s sveto mašo.

5. Postna duhovna obnova 4. marca 2023 v Stični pod vodstvom p. Antona Nadraha z naslovom »S sv. Pavlom in Marijo skozi postni čas« (1 srečanje).

6. Letne duhovne vaje za posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Assisiju (Italija), od 6. do 10. avgusta 2023, z naslovom KER LJUBEZEN NI LJUBLJENA, pod vodstvom p. dr. Mirana Špeliča (1 srečanje v Assisiju 5 dni).

2

7. Srečanje udeležencev letnih duhovnih vaj v avgustu v Assisiju je potekalo v Stični v petek 13. oktobra 2023. Pri predstavitvi spominov in posnetkov iz duhovnih vaj je

sodeloval voditelj p. dr. Miran Špelič. Po končanem srečanju smo se pridružili fatimski pobožnosti v baziliki (1 srečanje).

8. Tridnevnica za pripravo na liturgični god fatimskih pastirčkov, ki je bil 20. februarja 2023. Tridnevnica je potekala od petka, 17. Februarja, do nedelje, 19. februarja 2023. Srečanja so potekala po spletni aplikaciji. Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev k Svetemu Duhu, dnevna prošnja pastirčkom, molitev rožnega venca, litanije, branje o fatimskih pastirčkih, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, zaključna misel, blagoslov in zaključna pesem (3 srečanja).

9. Letno vseslovensko srečanje animatorjev posvečenih JMS, 13. maja 2023, z nagovorom in dokumentiranim pogledom na začetne aktivnosti Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu pred 25. leti (1 srečanje).

10. Izdali smo Vrtnice za leto 2023 z naslovom Človekov da Bogu, ki jih je napisal p. Branko Petauer OCist.

11. Odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu srcu se je v Stični srečal 13.

maja in 13. oktobra 2023.

12. Sodelovanje na srečanjih Koordinacije katoliških duhovnih gibanj v okviru Slovenske škofovske konference. V letu sta bili dve srečanji na sedežu SŠK, dne 28. februarja 2023 o sinodi in 3. oktobra 2023 o delovanju slovenskih Katoliških duhovnih gibanj doma in v tujini.

ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA (1)

Pomisleki o češčenju Jezusovega in Marijinega Srca

Marsikdo ima danes češčenje presvetega Jezusovega Srca in brezmadežnega Marijinega Srca (JMS) za zastarelo in ga omalovažuje. Morda celo misli, da gre za nezdravo, preveč čustveno pobožnost, ki je v Cerkvi nastala na podlagi posebnih razodetij sv. Marjeti Mariji Alakok in ni za današnji čas. Nekateri se sprašujejo, zakaj naj bi govorili o Jezusovem in Marijinem Srcu namesto o Jezusu in Mariji. Slišimo tudi ugovor: »Češčenje obeh Src ni utemeljeno v Svetem pismu, cerkvenem izročilu in v nauku Cerkve.« V nadaljevanju bomo videli, da ni tako. Gre za nesporazum in nepoznanje dejstev. Če je kje v praksi kaj neskladnega z naukom in prakso Cerkve, seveda to zavračamo.

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca¹ pojasnjuje: »Nekateri prvotno in bistveno naravo češčenja mešajo ali enačijo z različnimi posebnimi pobožnostmi, ki jih Cerkev sicer odobrava in goji, a jih ne zapoveduje. Češčenje Jezusovega Srca imajo za nekaj postranskega, dodanega, česar se more kdo okleniti ali pa tudi ne« (št. 6).

Razlikovati je treba med zunanjimi oblikami češčenja JMS in med notranjim bistvom. Zunanje oblike se lahko spreminjajo, notranje bistvo pa vedno ostane in mora ostati. S češčenjem najsvetejših Src hočemo poudariti prav to bistvo.V ospredju sta Kristus in Marija, njuno telesno srce pa je pri tem znamenje in simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo njuno ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo, v popolni podreditvi in predanosti Božji volji. Naša rešitev je v njuni ljubezni.

Seveda je treba upoštevati, da je Marija le človek, Jezus pa je pravi Bog in pravi človek. V nadaljnjem razmišljanju bomo videli, da imajo tudi zunanje oblike češčenja najsvetejših Src veliko vrednost, če so povezane z notranjo vsebino in jo izražajo ter osvetljujejo.

Izraz 'srce'

Trije pomeni. Izraz 'srce' lahko vzamemo v treh pomenih: telesno srce, srce v prenesenem metaforičnem pomenu, srce v simboličnem pomenu. V tem zadnjem pomenu, ki je med obema prejšnjima, vzamemo telesno srce kot simbol ljubezni in vsega notranjega življenja, zakoreninjenega v ljubezni. Jezusovo telesno srce je vedno zedinjeno z drugo Božjo osebo in je zato simbol njegove Božje-človeške ljubezni.

Pojasnilo papeža sv. Janeza Pavla II.: »Izraz 'Srce Jezusovo' neposredno spominja na Kristusovo človeško naravo in poudarja bogastvo njegovih čustev: njegovo sočutje do bolnikov, njegovo prednostno ljubezen do ubogih, njegovo usmiljenje do grešnikov, njegovo nežnost do otrok, njegovo strogost v razkrivanju hinavščine, napuha in nasilja, njegovo krotkost pred nasprotniki, njegovo gorečnost za Očetovo slavo, njegovo veselje ob skrivnostnih in previdnostnih načrtih milosti.

Ko pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočenju s smrtjo, sinovsko in pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni, ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni ljubezni do Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva« (št 3).²

To Srce je po papeževih besedah »'prebivališče Boga med ljudmi' (Raz 21,3), saj Jezusovo Srce v svojem notranjem svetišču objema vse ljudi. Vsi prebivajo tam, objema pa jih večna ljubezen. Ko gledamo Jezusovo Srce, se spominjamo besed preroka: 'Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo zvestobo' (Jer 31,3)« (št. 5).

'Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje' je zelo jasen: »'Kristusovo srce' je sam Kristus, učlovečena in zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in ljudi, svoje brate, z božjo-človeško neskončno ljubeznijo.«³

Govorica srca

Papež sv. Janez Pavel II. je ob razlaganju litanij Srca Jezusovega povedal: »Srce razodeva globino osebe. Vedno razkriva njeno globino, pa naj gre za notranje doživljanje kogarkoli izmed nas ali za naše medsebojne odnose. Globina Jezusa Kristusa, ki jo razkriva njegovo Srce, je brez primere in prekaša globino vsakega človeka, saj ni samo človeška, ampak je obenem Božja. Ta božje-človeška globina Jezusovega Srca je globočina kreposti, globočina vseh čednosti. Ker je Jezus pravi človek, razodeva notranjo govorico svojega Srca s pomočjo kreposti« (št. 11).

Prikazovanja sv. Marjeti Alakók, sv. Katarini Labouré in fatimskim pastirčkom. Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Mariji Alakók (Alacoque) leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg. Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom nekajkrat prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala 'brezmadežno Srce'? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a številni jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas želita pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Moramo se jima z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Sv. Marjeti Mariji Alakok je Jezus obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

p. Anton

1 Pij XII., Zajemali boste vodo (Haurietis aquas), prevod 1956 na ciklostilu, ponatis 2006: CD 113.

2 Janez Pavel II., Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega. Nagovori papeža Janeza Pavla II. ob angelovem češčenju, prevedel iz angleščine p. Tomaž Podobnik, Ljubljana 1991. V litanijah je ohranjen prejšnji vrstni red: Srce Jezusovo; drugod se je uveljavil obratni vrstni red: Jezusovo Srce. Kadar ni poudarjeno človeško srce, ampak oseba, je 'srce' napisano z veliko začetnico.

3 Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Ljubljana 2003: CD 102, št. 166.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Naša velikonočna skrivnost

V vsem našem življenju se uresničuje Gospodova pasha, njegov prehod s tega sveta k Očetu. Skupaj z njim naj bi k Očetu dospeli tudi mi. Pri praznovanju nedelje in velike noči, zlasti pri evharistiji, postane velikonočna skrivnost navzoča, in sicer ne v krajevno-časovni konkretnosti, ampak v svoji duhovni, večnostni vsebini. Tudi pri drugih praznikih gre končno za velikonočno skrivnost, za povezanost s to skrivnostjo. To velja že zaradi evharistije, ki je povezana s praznovanjem. Hkrati pa so vsi dogodki Jezusovega življenja povezani z njegovo velikonočno skrivnostjo. Tudi pri praznovanju Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov je navzoča Kristusova velikonočna skrivnost, poveličani Kristus sam, le pod nekim drugim vidikom. O božiču je prav tako navzoč poveličani Kristus; gledamo pa ga kot tistega, ki je rojen v Betlehemu, v zemeljski nizkosti. Tudi v adventnem času je navzoč poveličani Kristus, a kot tisti, ki ga pričakujejo narodi ob prvem in drugem prihodu. Celo na veliki petek gledamo na vstalega Kristusa, le da na temnem ozadju njegove smrti na križu. Zato ni nobenega velikega petka brez žarkov velikonočnega jutra. Velja pa tudi obratno: Nobene velike noči ni brez poprejšnjega velikega petka. Poveličani Kristus nosi rane, le da so poveličana znamenja njegove zmage nad smrtjo in človeško hudobijo.

Cerkveno leto povezuje v eno prav Kristusova velikonočna skrivnost. Tej skrivnosti se bližamo od različnih strani, zato je v Cerkvi toliko različnih praznikov. Ker smo ljudje nepopolna bitja, moremo iz polnosti poveličanega Kristusa le polagoma zajemati. Pri tem nam pomagajo različni vidiki Jezusovega odrešenjskega življenja in delovanja.

Sv. Pavel je Korinčanom zapisal: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal« (2 Kor 5,14s).

Naš cilj je torej: živeti Kristusu, ki je za nas umrl in vstal. Kristus ni umrl in vstal samo zase, ampak za vse ljudi, tudi zate in zame. V Kristusu smo umrli in na začetni način vstali. To se je zgodilo pri krstu, to se dogaja pri vsakem praznovanju velikonočne skrivnosti. Velikonočna skrivnost je Kristusova skrivnost zato, da bi postala naša skrivnost. Kristusu učlovečenje, smrt in vstajenje ni bilo potrebno. Prehod iz smrti v življenje je potreben nam. Kristus je šel pred nami, da nam je pokazal pot, nam dal zanjo moči in nam pri Očetu pripravil prostor. Trpljenje in smrt za nas še ostaneta. Tudi boj z grehom in začetnikom greha nam ni prihranjen. Toda z nami je On, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).

Kristusova smrt in vstajenje sta tako tesno povezana med seboj, da ju ne moremo ločiti. Vstali Kristus nam po bogoslužju in cerkvenem letu daje novo življenje. V tem novem življenju je hkrati smrt starega človeka, naše sebičnosti, naše grešnosti. Kristusova smrt nas odrešuje po posredovanju vstalega Kristusa. Vsa učinkovitost Kristusovega trpljenja prihaja do nas po vstalem Kristusu.

Biti kristjan pomeni živeti v Kristusu, in sicer v poveličanem Kristusu. Kdor živi v Kristusu, sprejema od njega Božje življenje in odrešenje.

p. Anton

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Povezanost vseh praznikov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo

Kristus je središče, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača. Vse stvarstvo je usmerjeno nanj. On se je za nas učlovečil, za nas umrl in vstal ter nas odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Zato je Kristus naše življenjsko in izžarevajoče središče prav v svoji velikonočni skrivnosti.

Prvi je izraz »velikonočna skrivnost – skrivnost pashe« uporabljal v svoji homiliji (med leti 165 in 185) Meliton iz Sarde. Pravi, da je velikonočna skrivnost Kristus. Tu gre za nadaljnji razvoj Pavlovega izraza »Kristus, naše velikonočno jagnje, je namreč darovan« (1 Kor 5,7).

V Kristusovi človeški naravi se je izvršilo tisto, kar čaka nas. Bog nas je »skupaj s Kristusom oživil ... Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa« (Ef 2,5s).

V bogoslužju je Jezusovo življenje usmerjeno k velikonočnemu dogodku smrti in vstajenja in k našemu odrešenju. Dogodki Jezusovega življenja so prikazani kot odrešenjski dogodki v tesni povezavi z eno samo skrivnostjo: velikonočno skrivnostjo. Na Jezusovo osebo in njegovo odrešenjsko poslanstvo gledamo v luči velikonočnega dogajanja. Velikonočna skrivnost je temelj krščanskega bogoslužja. Hkrati je ključ za njegovo razumevanje.

Cerkveno leto je nastalo kot razširitev velikonočnega praznika. V prvi Cerkvi je bila pasha – to je Kristusovo trpljenje, smrt in poveličanje – edino življenjsko središče oznanjevanja, praznovanja in krščanskega življenja. Cerkveno bogoslužje je nastalo iz pashe in za praznovanje pashe. Niso torej praznovali različnih Kristusovih skrivnosti, ampak eno samo Kristusovo skrivnost. Najprej so jo obhajali na nedeljo in jo imenovali Gospodov dan.

Kmalu so – verjetno pod vplivom kristjanov iz judovstva – vsako leto obhajali veliko nedeljo kot letno praznovanje pashe. Ta se je razširila na velikonočno tridnevje in na petdeset dni do binkošti.

Bogoslužni dnevi, posebej prazniki, omogočajo, da se z njimi ponavzočijo Kristusove odrešenjske skrivnosti. V bogoslužnem letu ne gre za hladno neživljenjsko spominjanje preteklih dogodkov. Kristus sam dalje živi v svoji Cerkvi.

Po bogoslužnih dnevih se Kristusovo odrešenjsko delo podaljšuje skozi stoletja. V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je zapisano: »Sleherni dan dobiva svoje posvečenje iz bogoslužnih opravil božjega ljudstva, predvsem iz evharistične daritve in iz molitvenega bogoslužja« (št. 3). Osrednje mesto ima pri tem Kristusova velikonočna skrivnost, vse druge skrivnosti pa so z njo povezane. Vedno gre za praznike našega odrešenja.

Jezus nas je odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Odrešenjsko vrednost ima sicer vse Jezusovo zemeljsko življenje, a le v povezavi z njegovo velikonočno skrivnostjo. Celotno Jezusovo življenje je kakor stavek, v katerem ima vsaka beseda svoj pomen, a polni smisel dobi šele z zadnjo besedo. Ta zadnja beseda je velikonočna skrivnost.

V velikonočni skrivnosti je v ospredju poveličani Kristus, ki je vedno povezan s svojim trpljenjem in smrtjo. Praznovanje velikonočne skrivnosti na praznike Gospodovega trpljenja in vstajenja in skozi vse leto, posebej na nedelje, je središče bogoslužja. Velikonočna skrivnost je po novi ureditvi prišla močneje do izraza. Po pojmovanju prvih kristjanov je velika noč prežarjala praznike celotnega cerkvenega leta. Na veliko noč so praznovali Kristusovo odrešenje, njegov prehod skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Po občutju je sicer božič krščanskemu človeku bližji, a po pomenu je velika noč, povezana z Jezusovim trpljenjem in smrtjo, na prvem mestu.

Latinski izraz za velikonočno skrivnost je »mysterium paschale«. »Pascha« pomeni »prehod« ali »mimohod«. Tako so prešli Izraelci iz egiptovske sužnosti v svobodo obljubljene dežele. Angel pokončevalec, ki je pokončal vse egiptovske prvorojence, je šel »mimo« izraelskih. Tako so bili rešeni. Kristus je prešel iz teme umrljivega zemeljskega življenja skozi temo smrti v svetlobo poveličanja pri Očetu. Skrivnost tu pomeni neizčrpno odrešenjsko dogajanje, ki ga lahko dojamemo le z vero. Velikonočna skrivnost je vrhunec in povzetek vsega Jezusovega življenja in dela in vse odrešenjske zgodovine.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Središčni pomen Kristusove velikonočne skrivnosti

S cerkvenim letom podoživljamo in spominsko ponavzočujemo Kristusovo zemeljsko življenje. V adventnem času se spominjamo, kako so ljudje pričakovali njegov prihod v stari zavezi. To praznovanje doseže prvi vrh z Jezusovim rojstvom. Nato praznujemo Jezusovo otroštvo, njegovo javno delovanje, trpljenje, smrt in vstajenje, vnebohod in poslanje Svetega Duha.

Šele v novejšem času se je uveljavilo, da se liturgično leto začenja z adventom. Tako sta urejena Rimski misal in Bogoslužni molitvenik. Vendar cerkveno leto nima pravega začetka ali konca, saj vedno obhajamo isto Kristusovo skrivnost, ki ima neskončno vrednost. Cerkveno leto se je v zgodovini začenjalo z zelo različnimi datumi. Danes, ko je velikonočna skrivnost v središču, bi bil smiseln tudi začetek s pepelnico, s katero se začenja priprava na velikonočno praznovanje. Splošne določbe o cerkvenem letu in koledarju, ki so natisnjene v Rimskem misalu, čase cerkvenega leta delijo takole: velikonočno tridnevje, velikonočni čas, čas štiridesetdnevnega posta, božični čas, adventni čas, čas med letom, prošnji in kvatrni dnevi.

V cerkvenem letu ne gre samo za podoživljanje in spominsko ponavzočevanje Jezusovega zemeljskega življenja. Po Kristusu človeku hočemo priti do Kristusa Boga. To je vodilna misel sv. Avguština (345–430). V cerkvenem letu se srečujemo s poveličanim Kristusom. Njegova poveličana človeška narava je most do njegove Božje narave. Tudi ko praznujemo Kristusovo rojstvo, se ne ustavljamo le pri Otroku, ampak gledamo v njem Kralja, Ženina, Boga. Noben praznik cerkvenega leta nam ne posreduje le izsek iz Jezusovega zemeljskega življenja, ampak celotno Kristusovo skrivnost, Kristusa človeka in Boga, celotno odrešenje, ki ima svoj vrh v velikonočni skrivnosti.