Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.
Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.
Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ob 18.30.
Kdor se izroči in posveti brezmadežnemu Marijinemu Srcu in se po njem izroči in posveti presvetemu Jezusovemu Srcu, se odloči, da bo krenil na pot svetosti. Ne bo izpolnjeval le Božjih in cerkvenih zapovedi, ampak bo sledil tudi navdihom Svetega Duha. Ta odločitev pomeni prekinitev z duhom tega sveta. Pot svetosti je čudovita in na njej moramo biti drug drugemu v spodbudo in oporo. Kaj narediti, da na nas ne bo vplival duh posvetnosti, ampak se bomo dali voditi Svetemu Duhu, ki je Jezusov Duh?
Če smo odkriti, bomo ugotovili, da marsikaj slabega vpliva na nas. To je najprej z zlom zastrupljeno okolje, ki nas vedno bolj ogroža. Niti ne opazimo, kako to okolje vztrajno zastruplja naše misli, besede in dejanja. Če hočemo iti po poti svetosti, se moramo temu okolju upreti, plavati proti toku. Sv. Janez Evangelist govori o trojnem poželenju, ki kvari svet, da ni tako lep, kakor bi po Božji zamisli moral biti. Zapisal je: »Nič namreč, kar je na svetu – poželenje mesa in poželenje oči in napuh zaradi imetja – ni iz Očeta, ampak je iz sveta« (1 Jn 2,16). Kristjan, ki stopi na pot svetosti, se mora resno upreti temu trojnemu poželenju: poželenju mesa, poželenju oči in napuhu zaradi imetja. To pomeni, da se mora upreti poželenju po grešnih užitkih, zapeljivosti videza in napuhu, ki izvira iz privlačnosti zemeljskih dobrin.
Zlo je tudi v nas samih, v našem starem človeku, ki je ranjen po izvirnem grehu in teži k slabemu. Sveti Pavel govori o tem nasprotju v nas, o dveh ljudeh. V nas je človek, ki teži k dobremu, a tudi drugi, ki teži k slabemu. Stari človek mora umreti in dati prostor novemu, ki bo upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji. Treba je, da se naše srce upodobi po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ko smo se izročili in posvetili obema Srcema, sta onadva začela oblikovati naša srca po svojem Srcu. Seveda pri tem računata z našim vztrajnim sodelovanjem. Gre za proces, ki bo trajal do konca življenja. Pot svetosti je ozka in strma, a je zato toliko bolj mikavna in je edina, ki vodi do popolnega združenja z Bogom.
Tretji vpliv, s katerim moramo računati, je zalezovanje hudega duha. Kadar gre za nenadne in hude skušnjave, ki so brez zunanjega povoda, lahko sklepamo, da so od očeta laži. Ta se ne ustavi na telesu, ampak prodre v človekovo domišljijo, v spomin, v čutno teženje in razplamti človekove strasti. Hudobni duh se pogosto spreminja v angela luči, kar pomeni, da prihaja pod videzom dobrega. Dostikrat težko ugotovimo, od kod vplivi zla. Pomembno je, da spoznamo, kaj je dobro, in se tega oklenemo. Zlo pa moramo zavračati. Razločevanje duhov, razločevanje dobrega od zla, je potrebno za dober začetek duhovnega boja. Brez tega boja ni mogoče iti po poti svetosti. Tu je začel sveti Ignacij, ko se je spreobrnil.
Kaj je dobro in kaj zlo, spoznamo iz Jezusovega nauka in nauka Cerkve. V pomoč pa so nam pri tem tudi sadovi. Kar prinaša v nas dolgotrajen mir, je znamenje dobrega. Kar prinaša slabe sadove, kar nas končno vodi v greh, gotovo ni dobro. Zlo se dostikrat ne spozna takoj, ampak na daljšo dobo.
Potrebno je očiščevanje srca. Jezus pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Če hočemo Boga globlje spoznati, ga gledati, je najprej potreben proces očiščevanja našega srca. Tega ne moremo doseči z eno spovedjo ali z enim trdnim sklepom. Gre z Božjim delovanjem za organsko rast. Tako kot ne more hrast zrasti v enem letu, tako tudi človek ne more kar naenkrat vsega doseči. Treba je potrpeti tudi s seboj. Važno je, da napredujemo. »Kdor ne napreduje, nazaduje!« je rekel sv. Bernard. Ne smemo se ustaviti, iti moramo z Božjo pomočjo naprej.
Prerok Ezekiel v Stari zavezi govori o novem, čutečem in usmiljenem srcu. Táko srce moremo doseči samo z Božjo pomočjo. Osvoboditi se moramo nepravilnih navezanosti, pospraviti v sebi vso navlako, napraviti prostor za Boga. Če bo srce v redu, bodo v redu besede, bo v redu ravnanje. Vse prihaja po Jezusovih besedah iz našega srca, zato je tako zelo pomembno, kakšno je to srce.
Jezus je zahteven: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Štiri stvari tu Jezus naglaša. Treba je hoteti iti za n jim. Če ni volje, ne bo uspeha. Moramo se odpovedati sebi, tistemu, kar je slabo v nas, sebičnemu jazu. Vzeti križ. Križ je nekaj, kar ni lahko, kar se človeku upira. Čim bolj se ga otepamo, težji je, čim bolj ga objemamo, lažji postane. Tako razumemo svetnike, ki so celo vzljubili križ. Treba je hoditi za Jezusom. Tudi tu je potrebna volja, trud. Včasih je prijetno, drugič pa je težko. Zmeraj, ne glede na naše razpoloženje, je treba z voljo in pomočjo Božje milosti hoditi za Jezusom.
p. Anton
Bazilika je močno razraščena rastlina, do 60 cm visoka enoletnica iz družine ustnatic (Lamiaceae). Listi so dolgopecljati in jajčaste oblike. Cvetovi so večbarvni, beli, rožnati ali škrlatni – poznamo več vrst bazilike. Cveti od julija do oktobra. Rada ima s hranilnimi snovmi bogata tla, ki so tudi malo vlažna, in predvsem obilo sonca. Naj raste v zavetrju, saj je občutljiva na nizke temperature. Cela rastlina je močno aromatična. Nabiramo oziroma žanjemo zel bazilike (Herba basilici), celo rastlino brez podzemnega dela oziroma gornji del rastline, v času cvetenja, večkrat na leto. Lahko pobiramo tudi samo liste (Folium basilici). Sušimo jo v senci ali sušilnici pri 40° C, posušena ima slan okus. Hranimo jo v dobro zaprti posodi, sicer izpuhti veliko njene zdravilne in začimbne vrednosti.
Uporabljamo posušeno celo rastlino ali samo liste za pripravo čaja. Lahko jo tudi dodajamo drugim zdravilnim rastlinam za pripravo čajnih mešanic. Bazilika vsebuje eterično olje, cineol, čreslovine in druge neraziskane učinkovine, ki jih je več kot 200. Eterično olje bazilike zavira rast gliv in bakterij. Deluje npr. proti Pseudomonas spp. ter Asperigillus spp., Candida spp. Vsebuje nekaj mineralov in vitaminov - predvsem veliko kalija in vitamina K.
V ljudski medicini bazilika krepi želodec, pomaga pri napenjanju, vetrovih, zaprtju, vrača apetit in odpravlja bolečine v predelu trebuha.
Čajna mešanica patra Simona Ašiča ČreSIT blagodejno deluje na prebavila ter vsebuje baziliko in druge zdravilne rastline, ki tudi izboljšajo delovanje prebavnega trakta:
- 30% rastline bazilike (Basilici herba),
- 15% korenin angelike (Angelicae radix),
- 15% rastlin rmana (Millefolii herba),
- 10% listov poprove mete (Menthae piperitae folium),
- 10% plodov komarčka (Foeniculi fructus),
- 10% rastlin majarona (Majoranae herba).
Bazilika nas pomirja, če smo živčni in napeti ter odpravlja nespečnost. V ta namen jo priporočamo študentom pred izpiti, saj pomaga pri mentalni utrujenosti. Baziliki pri tem dodamo še druge zdravilne rastline za pripravo čaja: cvet kamilice, list rožmarina, korenino angelike, plod ovsa ter list koprive. To je sestava MemoSIT čajne mešanice patra Simona Ašiča.
Bazilika tudi poveča izločanje urina (UroSIT čajna mešanica), zato jo uporabljamo pri vnetem mehurju, pri pekočem in bolečem mokrenju. Za to delovanje ji dodamo še druge zdravilne rastline za boljši učinek. To so listi breze in velike koprive, zeli zlate rozge in njivske preslice in koruzne laske. Čreslovine v baziliki delujejo antiseptično – uničujejo morebitne bakterije v sečilih.
Ustavlja beli tok pri ženskah v rodni dobi, zato je primerna za ženske pri motnjah menstrualnega ciklusa. V ta namen, naj ženska pije ŽENSKI ČAJ patra Simona Ašiča, ki vsebuje poleg bazilike še rastlino plahtice, gosje trave in rmana ter cvet kamilice in list melise.
V literaturi zasledimo, da bazilika deluje tudi protivirusno, in sicer proti virusu herpesa simpleksa 2, protivnetno in zaščitno za jetra. Izkazuje še antioksidativno delovanje. Zaradi njenega blagodejnega mnogovrstnega delovanja baziliko najdemo v čajnih mešanicah za dobro počutje (čajna mešanica DOBRO POČUTJE).
Baziliko, najbolje svežo, dodajamo kot okusno in zdravilno začimbo mastnim jedem za lažjo prebavo, pa tudi solatam »olepša« okus. V poletnih mesecih se prileže solata iz paradižnika, mozzarelle in bazilike.
Barbara Kozan, mag.farm.
Leta 1884 je v časopisu Slovenec izhajal potopis z naslovom Od Brezja do Zatičine, ki ga je pisal Andrej Adamič, bogoslovec z Muljave. Opisoval je zanimive kraje, običaje in ljudi ob svoji poti. Tako se je v Gorenji vasi spomnil bratov Kastelic, vulgo Glavič. Mihaelu, narodnemu buditelju in pesniku v čast, je Prešeren napisal sonet, kjer pravi: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi.« No, bogoslovec Adamič pa si je zapomnil mlajšega brata Jožefa. Takole piše: »Rajnki Glavičev Jože (1800–1874), vso belo glavo je že imel in nad sedemdeset let se je ubijal na svetu, pa se je še zmerom rad imenoval 'fanta', ker se ni bil oženil. Njegov brat Anton je bil pa ravno tak fant. Kadar sta se klicala, nista si rekla drugače kakor: 'Ti, fant!' Če sta se sprla, ta čas je bilo pa: 'Primaruš, fant!' Pa tako hudo sta že malokdaj klela. Pri nas so poprej drugače kleli, kakor zdaj. Napredek mora biti povsod. Poprejšnji rod je poznal le lahke kletve, sedanjemu pa to ne ugaja več, je prestaro in preslabo. Njega dni je bilo za navadne vsakdanje potrebe čisto zadosti: 'Pajk po dolini, volk te podiši, buzarona ali kaj tacega. Za kaj hujega služil je: Tresek, klek, spak, budnik, zelenec, prikazen in kar je tacih pomočnikov in pomočnic. 'Zlod, hudiman, pošast, primaruha, primojkuš, – to je pa zadostovalo že za najsilneje prepire in celo v tepežu se je shajalo s tem. Zdaj pa ljudje že vsem besedam pridevajo tistega neprikladnega strica, pred katerim boječemu človeku lasje vstajajo pod klobukom, neboječi pa mu ponujajo svojo dušo, kakor Jud na sejmu svojo oprhnelo robo. To je res žalostno. Otroci znajo izgovarjati to besedo, preden morejo odgovoriti na vprašanje: Kdo te je ustvaril? Človeku kar slabo prihaja, ko vidi, kako se v kakem kotu repenči umazan samosrajčnik in posnemaje stare izgovarja 'dič' in 'duš'.«
V stoletju in pol, ki je minilo od takrat, se ti dve končnici še kar držita, številne stare lepe besede pa so tonile v pozabo.
Valerija Ravbar
Ko je nekoč škof Vovk birmal na Primskovem, je bilo zmenjeno, da bo na kosilu v župnišču v Velikem Gabru. Zato so najeli gospo Zaleteljevo iz Radohove vasi, ki je veljala za dobro kuharico. Toda prišlo je do nepričakovanega nesporazuma. Kuharica je mislila, da bo kosilo opoldne, toda škof je prišel v župnišče že ob enajstih. Ker se mu je mudilo naprej, ni utegnil čakati, da bi krompir, ki ga je pravkar odcedila, še olupila in prepražila. Rekel ji je: »Veste kaj, kar tako pustite. Tenstan krompir imam vsak dan, v komašnah ga pa nisem jedel že od otroštva.« In baje je bil visoki gospod s kosilom prav zadovoljen, kuharica se je pa tudi rada spominjala tega dogodka.
Valerija Ravbar
V mesariji pa je pomagal delati klobase in salame. Hitro se je naučil delati z novimi stroji. Bil je v vsej skupini zelo priljubljen, ker je bil veselega značaja. Rad se je šalil in zmeraj je kaj takega »pogruntal«, da so se lahko vsi nasmejali. Skrbel je za dobro razpoloženje v delovni skupini. Pogosto je rad koga nadomestil, če je bilo treba komu ostati doma. Posebno poleti, ko je bilo veliko dela na travnikih, je rad komu priskočil na pomoč, da je lahko šel kakšno uro prej domov.
Tudi nekega poletnega dne je bilo tako. Delavcem se je mudilo domov, ker so imeli veliko dela s spravilom krme na travnikih. Brat Celestin je obljubil, da bo sam počistil stroje ob koncu dela. Zato so nekateri lahko šli prej domov. Pri delu je bil natančen, zato je stroje temeljito očistil. Tisti dan se je ukvarjal s čiščenjem stroja za rezanje mesa. Meso so lepo zrezali, da so pripravili maso za klobase in salame. Tu in tam se je kakšno žilavo meso navilo okoli osi, zato je bilo treba z roko seči globoko v žrelo stroja in z malim nožičkom porezati kite. Brat Celestin se tega nikoli ni branil. Zavihal je rokave visoko in pogumno segel v globino stroja. Porezal je kite in očistil os, na katero se je žilavo meso navilo.
Tega dne je bil stroj v dobrem stanju. Ko je še mlel meso, je po šumih, ki so prihajali iz stroja, ugotovil, da je os lepa in se ni nič nanjo navilo. Toda čut za čistočo mu je narekoval, da bi bilo kljub temu dobro seči v stroj. Zavihal je rokav na desni roki in segel daleč v notranjost stroja. Otipal je os. Bila je čista. Roko je imel nameščeno med nože. Te se je dalo tako namestiti, da se je med čiščenjem lahko seglo do globine stroja. Nič posebnega ni ob tem opravilu premišljeval. Drugi delavci so čistili druge stroje in tla po mesarski delavnici. Nenadoma pa je brat Celestin začutil, da se noži premikajo. Stroj je bil v pogonu. Zakričal je na ves glas. V trenutku je začutil, kako mu stroj stiska roko. Zakričal je še enkrat zelo naglas, da so se vsi delavci zdrznili. Hiteli so izključit glavno stikalo, da bi ustavili stroj.
Brat Celestin je imel roko ukleščeno v stroju. To so bili zelo kratki trenutki, a njemu se je zdelo, da so trajali vso večnost. Čutil je, kako se je nož že dotaknil roke. Njegova ostrina ga je rahlo zarezala. Roke ni mogel umakniti. Potem se mu je zdelo, kot bi s kurjim peresom zarisal okoli roke. Nenadoma je začutil vročino nad zapestjem. Stroj se je že ustavil, a je bilo prepozno. Potegnil je roko ven. Močno je krvavela. Približno deset centimetrov nad zapestjem je bila odrezana. Pogled na lastno roko, ki je bila popolnoma drugačna, kot jo je bil vajen videti, je bil grozen.
Drugi delavci so se hitro zbrali okoli njega. Skušali so mu pomagati. Roka je čedalje bolj krvavela. Iz omarice za prvo pomoč so hitro prinesli povoje in začeli povijati roko. Zelo na trdo so zavili, da bi čim manj krvavela. Eden izmed delavcev je hitro stekel v samostan, da bi povedal, kaj se je zgodilo. Ko je pridirjal na Polževo dvorišče, je bil stiški zdravnik dr. Gregorij Fedran ravno tam. Bil je pri enem izmed bratov, ki je bolehal za tuberkulozo.
Delavec je ves iz sebe vpil: »Bratu Celestinu je odrezalo roko!«
Zdravnik ga je ves zgrožen gledal in hitro vprašal: »Kje je brat Celestin?«
»V mesariji,« je zadihano odgovoril delavec.
Zdravnik je pograbil torbo in tekel v mesarijo. Poznal je stiški samostan, zato mu je ni bilo treba iskati. Čez podhod je tekel in čez vrt prispel do zadnjega vhoda v delavnico. Takoj, ko je vstopil, je našel skupino delavcev, ki se je gnetla okoli brata Celestina.
»Kaj se vam je zgodilo?« je začudeno vprašal zdravnik.
»Roko mi je odrezalo,« je s slabotnim glasom odvrnil brat Celestin.
»Ali je popolnoma proč?« se je zanimal zdravnik.
»Da, do konca je odrezalo. Drugi del roke je ostal v stroju,« je odvrnil eden izmed delavcev, ki je podpiral brata Celestina.
Zdravnik je hitro pomislil, da oni drugi del, ki je v stroju, ne bo več uporaben. Prišel je v stik z živalskim mesom in mastjo, zato je že okužen in bi hitro začel propadati. Nevarno bi bilo, da bi se prisadil in bi dobil še tetanus.
»Treba bo kar se da hitro v Ljubljano k sestram usmiljenkam v bolnišnico,« je dejal zdravnik. Hitro je še pristavil: »Treba ga bo peljati, da bi klicali rešilni avtomobil, bi bilo lahko preveč nevarno. V tem času bi lahko izkrvavel in umrl.«
»Hitro poiščite domač prevoz. Ali je brat Hijacint doma? On bi lahko peljal.«
V tem trenutku je prišel v delavnico pater Placid, ki je bil ekonom. Na Polževem dvorišču je slišal kričanje. Hitro je šel pogledat, kaj je narobe. Našel je delavca, ki je ves bled jecljal, da je bratu Celestinu odrezalo roko. Komaj je znal povedati, kje se je to zgodilo. Ko je pater Placid zvedel, da se je nesreča zgodila v mesariji, je brž pohitel tja. Našel je gručo delavcev in zdravnika Fedrana, ki se je trudil, da bi roko čim bolj tesno povezal in tako preprečil odtekanje krvi. Ko je ta videl patra Placida, je hitro vprašal, ali bi ga lahko kateri od bratov peljal v bolnišnico.
Pater Placid je zaskrbljeno povedal: »Brat Hijacint je šel po kosilu iskat v Krajino neko staro kljuse, ki bo za ribe. Brat Nivard pa se še ni vrnil s terena, kjer pobira mleko.«
»Torej ni nobenega domačega prevoza?« je zaskrbljeno ugotovil doktor Fedran.
»Trenutno ni nikogar,« je odvrnil pater Placid.
Zdravnik je nekoliko zamižal in premislil. Po kratkem premoru je rekel: »Tu gre za življenje. Treba je hitro ukrepati. Jaz sam ne morem narediti nič več, kot da temeljito povežem roko.«
»Jaz sam ga bom peljal. Vi, pater Placid, pa boste šli z menoj,« je odločno ukazal doktor Fedran.
Pater Placid je prikimal in privolil, da bo spremljal brata Celestina v bolnišnico.
Doktor Fedran je ukazal, naj ga primejo pod ramena in ga pomagajo nesti na Polževo dvorišče. Delavci so ga prijeli in nesli ven na vrt. Doktor Fedran je šel zraven in roko brata Celestina držal, kolikor je bilo mogoče visoko. Na ta način bi preprečil močno krvavenje.
Na Polževem dvorišču je še stal zdravnikov avtomobil, ki je imel na stežaj odprta vrata. Ko so prinesli brata Celestina, se je zbralo že kar nekaj menihov. Tudi opat Avguštin je zvedel, kaj se je naredilo. Doktor Fedran je ukazal, naj ga kolikor mogoče udobno namestijo na zadnji sedež. Pater Placid je sedel poleg njega in ga podpiral.
Rokav habita je bil v napoto, zdravnik ga je kratko malo odrezal. »Sedaj je vse drugo bolj pomembno kot obleka.«
Menihom, ki so stali brez besed ob avtomobilu, je dejal: »Hitro prinesite nekaj odej in kakšno rjuho. »Roko bomo podložili in jo ovili z rjuhami, da bo vsaj malo krvi popilo.«
Doktor Fedran je zaloputnil vrata in urno sedel v avto. Eden od bratov je hitro šel odpirat velika dvoriščna vrata. Zdravnik je odprl okno in opatu Avguštinu povedal: »Enega izmed bratov pošljite k moji ženi Sonji, naj ji pove, kaj se je zgodilo. Ni prav, da bi bila v skrbeh, ko se ne bom vrnil pravočasno.«
»Gospod doktor, takoj pošljem katerega k vam domov, da obvesti vašo gospo,« je odvrnil opat Avguštin.
Zdravnik je pognal avtomobil v tek. Skozi velika vrata je zapeljal na cerkveno dvorišče. Mimo mlekarne in »peričine« hiše je peljal pod obok starega vhodnega stolpa. Zavil je ob potoku in samostan je začel ostajati v daljavi. Na srečo takrat ni bilo veliko prometa. Avtomobilov tako in tako ni bilo veliko. Ker je bilo zgodnje poletno popoldne, še ni bilo na cesti vozov, ki bi prevažali krmo.
Pater Placid je sedel ob bratu Celestinu in ga podpiral. Bil je tih. Skozi prste mu je drsel rožni venec. Želel je z molitvijo pomagati ponesrečenemu sobratu, da bi Bog storil, da bi brat Celestin čim manj trpel.
Avtomobil se je že vzpenjal v višnjegorski klanec. Za njima se je valil cel oblak prahu. Cesta je bila čisto suha, saj že dobra dva tedna ni deževalo. Zdravnik je vozil kolikor mogoče hitro. Ni gledal, koliko jih je treslo, saj je bilo potrebno, da brat Celestin čim prej prispe v operacijsko dvorano. Tam ga bodo ljubljanski kirurgi uredili, kolikor bo mogoče.
Brat Celestin je mirno sedel naslonjen na patra Placida. Ustnice so se mu gibale. Videti je bilo, da tudi on moli rožni venec. Oči so mu padle skupaj. Ni veliko stokal od bolečine, temveč je tiho in vdano prenašal. Sobrat ga je občasno pogledal. Brat Celestin je odprl oči in se zagledal v patra Placida. Trudil se je, da bi kaj povedal. Mladi menih je postal pozoren.
Z upadlim glasom je brat Celestin rekel: »Sedaj bom imel takšno roko, kot so jo imeli nekateri vojaki v prvi svetovni vojni.«
»Nič hudega, brat Celestin, samo da ostanete pri življenju,« je odvrnil pater Placid.
»S tako roko ne bom mogel več veliko delati,« je zaskrbljeno ugotovil brat Celestin.
»Brat Celestin, nič hudega, če boste manj naredili z rokami. Še vedno boste lahko veliko molili,« ga je potolažil sobrat.
»Molil sem pa vedno rad,« je tiho dodal brat Celestin.
Nastala je kratka tišina. Zunaj je ropotal gramoz, ki se je izmikal izpod koles. Zdravnik je bil napet. Nagnjen je bil malo naprej in z močnim prijemom držal volan. Ob pogledu nanj je bilo videti, kot da vozi neprecenljiv zaklad, ki ga je treba čim prej spraviti na varno.
p. Branko Petauer
Imamo ponižnost, ki jo oblikuje in podžiga ljubezen, in ponižnost, ki jo navdihuje resnica ter je brez topline. Prva je v čustvu, druga pa je v spoznanju. Ne dvomim, da se boste tudi vi ponižali v svojih očeh, če se pogledate od znotraj ob luči resnice in brez prikrivanja ter se sodite brez laskanja. Ob takem pravilnem spoznanju samega sebe boste priznali svojo neznatnost, četudi tega v očeh drugih morda še niste doživeli. Postali boste ponižni, toda le za trenutek po spoznanju resnice, ne pa še po navdihu ljubezni. Kajti če bi vas tako prevzela ljubezen, kakor vas je presvetlila resnica, ki se je vam samim pokazala v resnični in poučni luči, bi brez dvoma želeli, kolikor je odvisno od vas, da bi tudi vsi mislili o vas enako, kakor sami sebe cenite (42,6).
Iz tega vidite, da ni isto, če resnica človeka prisili, da sebe ne ceni previsoko, ali pa če se iz ljubezni prostovoljno poniža. Do prvega nas privede nuja, do drugega pa volja. Sv. Pavel je zapisal o Jezusu: »Sam sebe je izničil tako, da je prevzel naravo hlapca« (Flp 2,7) in nam dal zgled ponižnosti. Sam sebe je izničil, sam se je ponižal, ne pod nujo sodbe, marveč iz ljubezni do nas. Mogel se je pač pokazati neznaten in zaničevan, ni se pa mogel imeti za takšnega, saj je poznal sam sebe.
Ponižanje je bilo dejanje volje, ne lastne sodbe, saj se je predstavil takšen, kakršen je vedel, da ni; hotel je veljati za zadnjega, čeprav je vedel, da je prvi med vsemi. Sam je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Rekel je: »Iz srca«, iz srčnega nagnjenja, to se pravi iz volje. Izključil je nujo, ker je priznal voljo. Z njim ni tako kakor z menoj ali z vami, ki moramo ob luči resnice priznati, da zaslužimo osramočenje in zaničevanje, zadnje in najnižje mesto, kazni in udarce. Z njim, pravim, ni tako, čeprav je vse to izkusil, ker je hotel in je bil iz srca ponižen, ponižen, ker mu je narekovalo srce, ne pa, ker bi ga prisilila preiskava resnice (42,7).
Presodite, ali imam prav in ali sem ponižnost po pravici prisodil Gospodu, o katerem vemo, da se je izničil iz ljubezni, iz ljubezni se ponižal pod angele, bil pokoren svojim staršem, se sklonil pod rokami Janeza Krstnika, prenašal telesne slabosti, končno se podvrgel smrti in sprejel sramoto križa.
Če se boste sami pri sebi ponižali s tisto nujno ponižnostjo, ki jo čuječi duši prinaša resnica, ki preiskuje srca in obisti: tedaj dodajte še svojo voljo in napravite iz nuje krepost, saj ni kreposti brez soglasja volje. To boste dosegli, če ne boste želeli biti navzven drugačni, kakor ste znotraj … Ko se boste stehtali na tehtnici resnice in na tihem sami o sebi skromno mislili, ali se boste navzven nam prodali za višjo ceno in lagali o svoji teži, ki ni v skladu z resnično težo? (42,8).
