Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 19. september 2022

Naša priprošnjica

Mariji, Gospodovi materi, je verno ljudstvo dalo ime Priprošnjica: ona je naša zagovornica pri Bogu. Takšno jo poznamo vse od svatbe v Kani: kot dobrohotno ženo, polno materinske priprošnje in ljubezni, ženo, ki opazi stisko drugega in jo zato, da bi pomagala, prinese pred Gospoda.

Homilija, 12. september 2006

nedelja, 18. september 2022

»Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5)

Vredno se je še nekoliko bolj poglobiti v evangeljski odlomek o svatbi v Kani, da bi bolje razumeli Jezusa in Marijo, še posebej pa zato, da bi se od Marije naučili pravilno moliti. Marija Jezusu ne izrazi nobene določene prošnje. Reče mu samo: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Vse prepusti Gospodovi presoji. V Nazaretu je svojo voljo izročila tako, da jo je potopila v Božjo voljo: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Takšna je vseskozi njena temeljna drža. In tako nas uči moliti: ne pred Bogom zatrjevati svoje volje in svojih želja, pa naj se zdijo še tako pomembne in razumne, ampak jih prinesti predenj in mu prepustiti odločitev, kaj bo storil. Od Marije se učimo dobrote, ki je pripravljena pomagati, vendar tudi ponižnosti in velikodušnosti, da sprejmemo Božjo voljo v zaupanju, da bo njegov odgovor, kakršenkoli bo že, v naše, v moje resnično dobro.

Homilija, 11. september 2006

sobota, 17. september 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

V galilejski Kani 

»Vina nimajo« (Jn 2,3). V Sveti deželi so poroko praznovali ves teden; praznovanja se je udeležila vsa vas, porabili so torej velike količine vina. V tem trenutku sta se mladoporočenca znašla v težavah in Marija to preprosto pove Jezusu. Ne prosi ga za točno določeno stvar ali še manj za to, da bi uporabil svojo moč, naredil čudež, ustvaril vino. Zadevo preprosto zaupa Jezusu in njemu prepusti odločitev, kaj bo storil. Tako v preprostih besedah Jezusove matere vidimo njeno ljubeznivo priprošnjo za ljudi, materinsko pozornost, ko opazi, da je drugi v stiski; vidimo njeno srčno dobroto in pripravljenost pomagati. To je Mati, h kateri romajo ljudje vseh rodov. Njej zaupajmo svoje skrbi, potrebe in bolečine. Dobroto Matere, ki je pripravljena pomagati, prvič opazimo prav v Svetem pismu.

Homilija, 11. september 2006

 

petek, 16. september 2022

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (19) Križ starosti (2)

Slišal sem že ljudi, ki so rekli: Ko bom star, bom živel kot dobrodušen starček. Tudi to je velika zmota in napačno upanje. Ni mogoče postati dobrodušen z upokojitvijo. Dobrodušen je potrebno biti vse življenje. V starosti človek živi iz tega, kar se je v mladosti naučil. Dobrodušnosti se je treba učiti. Povrhu vsega je starost tudi čas, ko človek ne more več tako kontrolirati svojih dejanj. Bolezen in vse, kar pride, nam onemogoči zadrževati v ozadju vse, kar je neplemenito in moteče. V ospredje prihaja tudi tisto, kar drugače ne bi. Človek v starosti živi zelo neposredno: iz človeka pride vse, kar čuti. Mlad človek lahko svoja dejanja premisli in naredi samo tisto, za kar se odloči. Tudi besede izbira in lahko pazi nanje. Star človek pa nima več te moči, zato iz njega pride tudi kaj nerodnega in neprimernega. Na starost ni mogoče biti dobrodušen in prijeten, če tega nisi živel vse življenje. Življenje v starosti je neke vrste življenje iz dediščine in mladosti. Zato je potrebno, da je človek dober že od vsega začetka in ne šele v starosti. Starost na nek način samo povečuje tisto, kar se je v tebi usedlo. Če se ni usedla dobrota in ljubezen, tudi v starosti ne more priti ven, četudi bi zelo želel.

Kot sem že rekel, je človekovo življenje prijateljevanje z Bogom. Vsako prijateljstvo raste. Rasti prijateljstva bi lahko rekli proces zorenja prijateljstva. Z nikomer ne moreš že prvi dan postati nerazdružljiv prijatelj. Prijatelja morata imeti veliko skupnega. Del njunega življenja mora biti povezan, skupen. Ni potrebno, da živita skupaj v eni hiši, dovolj je, da sta si duhovno blizu. Prijateljstvo se utrjuje in raste z obiski, s srečevanjem, s pogovori in preko pisem. Če vsega tega ni, ne moreta postati prijatelja, pa čeprav bi želela, saj je potrebna skupna rast. Tudi ljubezen je sestavni del prijateljstva. Prijatelj živi za drugega prijatelja, zanj se je pripravljen darovati in mu pomagati. Prijateljstvo je iskreno in globoko takrat, kadar se dvoje življenj prepleta v ljubezni.

Tudi v prijateljstvu z Bogom se dogaja enako. Boga ne morem vzljubiti že prvi dan iz vse svoje moči. Potrebno se je nanj privajati in ga iskati. Srečanja z Bogom se morajo poglabljati. Tudi to prijateljstvo je rast, je proces, ki traja vse življenje. Nemogoče je, da bi vse, kar mi lahko Bog razodene, razodel v enem samem dnevu. Bog se lahko razodeva in podarja človeku samo toliko, kolikor je sposobno sprejeti njegovo srce. Odnos se mora vedno bolj poglabljati in postajati živ. Bog mi ne sme ostati tujec, ki bi ga klical na pomoč samo takrat, ko vse drugo odpove. Bog mora postati sopotnik mojega življenja. Tako kot dva prijatelja iščeta stikov, se obiskujeta in si pomagata, tako je treba ravnati tudi v prijateljstvu z Bogom: z njim je treba iskati stikov. Treba ga je obiskovati v molitvi, v sveti maši. Iskati je potrebno vse možnosti, da se lahko z njim združujemo. Bog se z veseljem in ljubeznijo odkriva, a se nikoli ne vsiljuje.

Mogoče se komu iz vsega povedanega zdi, da je Bog neke vrste sebičnež, ki hoče imeti človeka popolnoma zase, kar pa nikakor ne drži. Bog človeka ne jemlje samo zase, ampak ga odpira za druge. Ravno v odnosu z Bogom človek zori tudi za odnose z bližnjimi. V Bogu pravzaprav najdemo vse svoje bližnje. Uči nas, kako jih je potrebno spoštovati in ljubiti. Pomaga nam, da jih znamo ceniti kot samega sebe. Moj bližnji dobi pravo vrednost šele v luči mojega odnosa do Boga. Bog mi daje pravo spoznanje, kdo je moj bližnji in kako ga moram ljubiti. Vse, kar Bog stori v mojem srcu, me ne zapira pred bližnjim, marveč me zanj odpira. Že samo ljubezen, s katero me Bog ljubi, me kliče k bližnjemu in v njej se uresničujem kot človek. Vse bogastvo, ki nastaja v meni po mojem prijateljstvu z Bogom, je tako praktično, da ga lahko porabim za bližnjega. V Bogu postajam človek za bližnjega in brat svojemu bratu.

Vse življenje je rast v prijateljstvu z Bogom. Takrat nikoli nisem osamljen, vedno nosim s seboj svojega Boga, ki me vodi, nagovarja in usmerja. Varuje me v mojih stiskah in mi pomaga nositi križ v urah trpljenja. On je tisto sonce, ki sije v mojo dušo in mi daje zoreti. Vsak dan je luč mojega dneva in svetloba v noči mojih skušnjav. On potuje z menoj skozi leta mladosti in me pripravlja za starost. Z Bogom je potrebno živeti vse življenje in stopati v vedno bolj tesno prijateljstvo z njim. Izkušati je treba njegovo ljubezen in zvestobo ter se prepričati, da je on edini, ki mi lahko pomaga živeti moje življenje. Moje življenje postaja vedno bolj ožarjeno od njegovega prijateljstva. To pa je proces staranja. Z drugo besedo bi lahko rekel, da je staranje zorenje v Bogu. To ni kopičenje let, pač pa je približevanje nebesom. Samo tako življenje, z drugo besedo staranje, me lahko naredi dobrodušnega in prijetnega v letih moje starosti. V taki starosti ni niti časa za dolgočasje niti žalosti za lepimi lasmi ali gladko kožo. To je čas preseljevanja k Bogu. Zato star človek nikakor ni nekoristen član družine, ampak je kakor njena svetilka, ki nas navdušuje, da se je vredno podati v tesno prijateljstvo z Bogom. Ko se pogovarjamo z zrelim starim človekom, nas obide neko veselje in želja obenem, da bi tudi mi tako preživeli svoje življenje. Izžareva namreč neko posebno lepoto in šarm. Ne moti nas, če ima sive lase ali nagubano kožo na obrazu, saj lepota prihaja od znotraj, iz srca. Čutimo, da ta človek svojega življenja ni živel zaman, ampak ga je živel polno in rodovitno. Bog ga je vsak dan bolj bogatil in postajal njegov prijatelj. Star človek je postal kakor dragocen zaklad, ves presijan od Boga. Biti star pomeni biti poln Boga. Je nekaj drugega kot imeti veliko let. Zorenje ne poteka vzporedno s številom let, pač pa je odvisno od globine našega prijateljstva z Bogom. Če je ta odnos res živ, lahko človek dozori v malo letih. Število let našega življenja pa je v Božji zamisli. Samo on ve, v kako dolgo poslanstvo nas je poklical. Pridigar nas kliče k hvaležnosti za vsak podarjen dan. Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli.

Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti. Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni. Razveseli nas kakor ob dneh, ko si nas tepel, ob letih, ko smo videli nesrečo. Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom, tvoj sijaj nad njihovimi sinovi. Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!

p. Branko Petauer

 

četrtek, 15. september 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (19) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega« (1)

Jezus je v svojem javnem delovanju zelo naglašal ljubezen do bližnjega. Spomnimo se prilike o usmiljenem Samarijanu. Gospod je pograjal duhovnika in levita, ki sta šla brez usmiljenja mimo hudo ranjenega človeka, pohvalil pa je tujca, usmiljenega Samarijana, ki je poskrbel za človeka v veliki stiski. Učitelju postave in nam Jezus naroča: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37).

Kako naj ljubimo bližnjega, nas Gospod Jezus najbolj prepričljivo uči s svojim zgledom. Vsi njegovi odnosi do ljudi so bili prežeti z ljubeznijo. Nastopal je kot brat vsakega človeka. Posebej je bil naklonjen tistim, ki so najbolj potrebovali njegovo pomoč. Vabil jih je: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Ob srečanju z veliko množico je evangelist o njem zapisal: »Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mr 6,34). Da bi ljudem pomagal, je delal čudeže. Tako je s pomnožitvijo kruha in rib dvakrat nasitil veliko množico lačnih, ozdravil je mnogo bolnikov, obudil tri mrtve. Tolažil je žalostne in spodbujal omahujoče. Otroci, ubogi, bolniki in grešniki so bili njegovi posebni ljubljenci. Nikogar ni izključeval iz svoje ljubezni, saj je dejal: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel« (Jn 6,37). Grešnikom je posvetil najlepše prilike: o dobrem pastirju, izgubljenem sinu, izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi. Koliko usmiljene ljubezni je v njegovih besedah: »Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil« (Jn 12,47). »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17).

Spomnimo se Jezusovega usmiljenega ravnanja s Petrom, prešuštnico, izdajalcem Judom, desnim razbojnikom in z apostolom Tomažem. Petru je nezvestobo popolnoma odpustil in kljub njegovi sramotni zatajitvi ni preklical obljube, da ga bo postavil za prvaka apostolov in Cerkve. Pri prešuštvu zasačeno žensko je rešil, da je niso kamnali. Ko so njeni tožitelji odšli, jo je blago opomnil: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več« (Jn 8,11). Ob sebi v zboru dvanajsterih apostolov je trpel izdajalca Juda. Ko ga je ta s poljubom izdal, ga je Jezus nagovoril z besedo »prijatelj« (Mt 26,50). Desnemu razbojniku je vse odpustil in mu zagotovil nebesa. Za tiste, ki so ga križali, je molil k svojemu Očetu za odpuščanje. Tomažu je prav tako popolnoma odpustil trmoglavost in pozabil na njegovo krivdo.

Ko se po Marijinem Srcu posvetimo in izročimo Jezusovemu Srcu in si prizadevamo v skladu s to posvetitvijo tudi živeti, nas Jezus oblikuje po svojem srcu. Usmeri nas v ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato se ta posvetitev nujno razodeva v našem odnosu do bližnjega. Jezus in Marija imata srce za vsakega izmed nas in želita, da bi tudi mi imeli srce za bližnjega. Ne moremo imeti pravega odnosa do Jezusa in Marije, če nimamo srca za sočloveka.

Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca gre za reševanje današnje porabniške družbe, ki je brez srca. V njej ni v ospredju človek, ampak proizvodnja, poraba, užitek in dobiček. Pri posvetitvi in izročitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa gre za človeka, da bi bil vedno boljši človek in kristjan, upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji.

p. Anton

sreda, 14. september 2022

SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (18) Apostolski sedež odobri praznik Presvetega Srca

Papež Pij XII. poroča, da je sv. Janez Eudes »sestavil prvo molitveno bogoslužje v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu. Prvikrat so praznik Presvetega Srca Jezusovega z odobrenjem mnogih francoskih škofov slovesno obhajali 20. oktobra leta 1672« (št. 51).

Kongregacija svetih obredov je z odlokom 25. januarja leta 1765 dovolila škofom Poljske in rimski nadbratovščini Presvetega Srca Jezusovega, da praznujejo liturgični praznik Presvetega Srca, kar je potrdil papež Klemen XIII. 6. februarja istega leta. »To je storil Apostolski sedež z namenom, da bi se na ta način širilo že obstoječe češčenje, katerega namen je bil, v znamenju obnavljati spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je nagnila našega Zveličarja, da se je daroval kot žrtev in zadostil za grehe ljudi« (št. 53).

Kongregacija svetih obredov je skoraj po enem stoletju 23. avgusta 1856 izdala mnogo bolj pomemben odlok za vso Cerkev. S tem odlokom je papež bl. Pij IX. »uslišal prošnje francoskih škofov in skoraj vsega katoliškega sveta in zapovedal, da se praznik Presvetega Srca Jezusovega razširi na vso Cerkev in zakonito obhaja. Ta dogodek zasluži, da se ga krščansko ljudstvo za vedno spominja. V liturgiji istega praznika beremo: 'Odtlej je češčenje Presvetega Srca, kakor preplavljajoča reka, ki odplavlja vse ovire, preplavilo ves svet.'« (št. 54).

 

Vpliv sv. Marjete Alakok pri uvedbi praznika. Praznik Presvetega Srca Jezusovega danes obhajamo v petek po drugi nedelji po binkoštih kot slovesni praznik. Gotovo je imelo vsaj posredno pomembno vlogo pri uvedbi tega praznika Jezusovo prikazanje in naročilo sv. Marjeti Alakok. Vplivalo je namreč na vernike, da so se obračali na škofe, ti pa na papeže. Gre za najpomembnejše od štirih prikazanj svetnici; bilo je v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675, ko je Marjeta klečala pred Najsvetejšim. Tedaj ji je Božji Učenik pokazal svoje srce in dejal: »Glej to srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo ljudje kažejo s svojim nespoštovanjem, s svojimi bogoskrunstvi, s svojo mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni. Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako vedejo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, z vračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih. Tudi ti obljubim, da bo moje Srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«

p. Anton

 

torek, 13. september 2022

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Vseslovensko srečanje posvečenih JMS v Logu pri Vipavi 25. junija 2022

Gostitelj, animator koprske škofije, župnik g. Stanko Fajdiga, je skrbno pripravil in vodil program, ki je vseboval: molitev rožnega venca na fatimski način, sv. mašo, ki jo je daroval škof Jurij, litanije Matere Božje, blagoslov z Najsvetejšim in pričevanja posameznikov na temo »življenje iz posvetitve«. Poskrbljeno pa je bilo tudi za oddih in telesno okrepčilo.

Ob prihodu v svetišče nas je sprejela čudovito urejena in pripravljena cerkev Marije Tolažnice žalostnih. Ta starodavna cerkev nam je omogočila številno prisotnost posvečenih, petje in mogočni glas orgel, na katere je igrala ga. Damjana Kinkela.

Sveto mašo je ob somaševanju 12 duhovnikov daroval domači ordinarij msgr. dr. Jurij Bizjak. Spodbujal nas je z besedami iz Svetega pisma: »Marija pa je vse besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Potem je nadaljeval: »Ista Božja beseda, ki jo je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu, prihaja do naših ušes in pada tudi v naša srca. Konstitucija o Božjem razodetju pravi o Božji besedi: Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah svojim otrokom ljubeče naproti in se z njimi pogovarja« (BR, 21). Božja beseda odgovarja na naša vprašanja in nam postavlja svoja vprašanja. Med številnimi vrstami branja zavzema odlično mesto branje, ki ga imenujemo »lectio divina«, to je molitveno branje, oseben pogovor z Bogom, pogovor iz obličja v obličje, pogovor od srca do srca.«

Sledil je odmor, okrepitev telesa in sproščen pogovor, kako pospeševati ljubezen do svetih src Jezusa in Marije po naših župnijah. Popoldanski program smo nadaljevali s pričevanji. Svoja izkustva so nam podelili: ga. Majda Colja iz župnije Slavina pri Postojni, dr. Urška Florjančič iz Stare Loke in župnik iz župnije Kisovec g. Janez Mrak. Ga. Majda nam je posredovala izkušnjo, kako nam lahko pomagajo moderna komunikacijska sredstva, npr. ZOOM, z molitvijo, sodelovanje pri sv. maši, v pogovoru in podelitvi izkušenj. Ga. Urška F. pa nam je predstavila delo in prizadevanja posvečenih JMS v župniji. Zelo pomembne so družine, kjer se življenje iz posvečenja dogaja. Potrebno je sodelovanje z župniki, kjer ne bi smeli pozabiti ponavljati sebi in župnikom: Kako vam lahko pomagamo? Posebej je podčrtala to bogato doto, ki so jo prejeli od prejšnjega dušnega pastirja, ljubiti in druge vnemati do svetih src Jezusa in Marije. To pa so celodnevna in celonočna češčenja Najsvetejšega, redna mesečna spoved, prvi petki in prve sobote. Spodbujati k življenju iz posvetitve. Župnik iz Kisovca pa nam je posredoval prizadevanja za redno pobožnost k fatimski Materi Božji 13. v mesecu, ki je v potrpežljivosti, vztrajanju in redni pobožnosti.

Srečanje smo sklenili z litanijami Matere Božje in blagoslovom z Najsvetejšim. Po srečanju smo si romarji iz župnije Mala Nedelja ogledali samostan v Vipavskem Križu, čudovit mozaik Ivana Marka Rupnika v Vrhpolju pri Vipavi. Avtobus se je na poti proti domu ustavil še v gostišču kmečki turizem, kjer so nam pripravili sorodniki obilno kosilo.

Hvaležni Bogu in Mariji, da smo v njunima Srcema, smo se vrnili na svoje domove, polni veselja in sreče: Biti ves Jezusov, biti ves Marijin!

Srečko Fras, Mala Nedelja