Češčenje Kristusovih ran

Papež Pij XII. uči: »V resnici ni nikoli manjkalo posebej Bogu posvečenih duš, ki so posnemale zgled Božje Matere, apostolov in odličnih cerkvenih očetov ter gojile do najsvetejše Kristusove človeške narave Božje češčenje, zahvalo in ljubezen. Zlasti so takšno češčenje izkazovale ranam, s katerimi je bilo Kristusovo telo razmesarjeno v zveličavnem trpljenju« (št. 48).

»Mar ne pomenijo besede: 'Moj Gospod in moj Bog!' (Jn 20, 28), ki jih je izgovoril apostol Tomaž in ki nam povedo, da je iz nevernika postal vernik, mar ne vsebujejo nedvomne izpovedi vere, Božjega češčenja in ljubezni? In mar se ni ta izpoved po ranjeni Gospodovi človeški naravi dvignila do veličastva Božje osebe?« (št. 49).

»Prebodeno Zveličarjevo srce je ljudi vedno močneje nagibalo k temu, da bi častili njegovo neizmerno ljubezen, ki objema človeški rod; saj se besede preroka Zaharija, ki jih evangelist Janez obrača na križanega Jezusa: 'Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli' (Jn 19,37; prim. Zah 12,10), nanašajo na vernike vseh časov« (št. 50).

 

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje pojasnjuje: »Besedilo Janezovega evangelija, ki pripoveduje o rokah in strani, ki jo je Jezus pokazal učencem (prim. Jn 20,20), in poziv Tomažu, naj dene svojo roko v njegovo stran (prim. Jn 20,27), sta pomembno vplivala na začetek in razvoj cerkvene pobožnosti v čast Presvetemu Srcu« (št. 167).

Direktorij navaja, da je sv. Avguštin Odrešenikovo odprto stran primerjal vratom: »Dostop je odprt: Kristus je vrata. Tudi zate so se odprla, ko je bila njegova stran odprta s sulico. Spomni se, kaj je iz strani priteklo; torej tudi izberi pot, po kateri boš vstopil. Iz strani Gospoda, ki je visel in umrl na križu, je pritekla kri in voda, ko je bila njegova stran odprta s sulico. V vodi je tvoje očiščenje, v krvi tvoje zveličanje« (št. 168).

An

 

Jasno in izrecno češčenje v zadnjih stoletjih

Papež Pij XII. v omenjeni okrožnici uči: »S češčenjem Srca Jezusovega častimo ljubezen Boga in Jezusa Kristusa do človeškega rodu v vzvišenem znamenju prebodenega srca križanega Odrešenika. Prepričani smo, da to češčenje ni bilo nikdar povsem tuje pobožnosti vernikov, čeprav je jasno zasijalo in se na izreden način v Cerkvi povsod razširilo šele pred ne tako davnim časom. To se je posebno zgodilo, odkar je Gospod sam v posebnem razodetju odkril to skrivnost nekaterim svojim otrokom, katere je obdaril z izrednimi milostmi in jih izbral za glasnike in oznanjevalce tega češčenja« (št. 47).

Papež na drugem mestu pravi: »To Srce je le polagoma in postopoma postalo predmet posebnega češčenja« (št. 50).

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (16) Bistvo češčenja je bilo vedno navzoče

 Tisto, kar je pri češčenju Srca Jezusovega bistveno, je bilo vedno navzoče v Cerkvi, namreč češčenje neizmerne Božje ljubezni do človeštva, ki se je razodela v Kristusu. Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega pravi, da »to češčenje v bistvu ni nič drugega kakor češčenje Božje in človeške ljubezni učlovečene Besede, pa tudi češčenje ljubezni, ki jo imata nebeški Oče in Sveti Duh do grešnikov« (št. 46)

Muzej krščanstva na Slovenskem v Jurčičevem jubilejnem letu 2021 in partner v evropskem projektu Cisterscapes

V Muzeju krščanstva na Slovenskem v sklopu evropskega projekta Cisterscapes že štiri leta poglobljeno raziskujemo vlogo menihov cistercijanov pri oblikovanju kulturne krajine v slovenskem in širšem evropskem prostoru od 12. stoletja do druge polovice 18. stoletja.

V Stični je bil cistercijanski samostan ustanovljen leta 1136. Delovanje stiških menihov je močno vplivalo na življenje in podobo številnih krajev na Dolenjskem. V želji, da čudoviti svet skrite cistercijanske krajine približamo vsem, ki v tej pokrajini prebivajo, smo v letu 2021 pripravili dve občasni razstavi.

K sodelovanju in pripravi prve občasne razstave smo povabili lokalne šolarje. Raziskovanja kulturne krajine se je pod mentorstvom učiteljev zgodovine lotilo 24 učencev OŠ Veliki Gaber, OŠ Stična in PŠ Zagradec. Vse izsledke raziskovanja sodelujočih učencev smo predstavili na razstavi Cistercijani v mojem kraju. O tej razstavi smo že pisali V Materini šoli: glasilo Bernardove družine, XXXVI, 10. oktober 2021, str. 3–6.

Projekt Cisterscapes pa smo na zanimiv način povezali tudi z Jurčičevim jubilejnim letom 2021. Na razstavi Kulturna krajina v Jurčičevih literarnih delih je bilo od 14. novembra 2021 do 10. aprila 2022 na ogled 25 likovnih del, ki so jih v Jurčičevem jubilejnem letu ustvarile odrasle ljubiteljske likovnice in likovniki iz občin Ivančna Gorica, Grosuplje in Dobrepolje pod mentorstvom akad. slikarke mag. Nuše Lapajne Čurin in po idejni zasnovi Sare Primec, tedanje kustosinje pedagoginje v Muzeju krščanstva na Slovenskem. Razstava je nastala v sodelovanju z JSKD Ivančna Gorica in Zvezama kulturnih društev Ivančna Gorica in Grosuplje.

Stiški samostan je skozi stoletja preko številnih darovnic plemenitašev pridobil obširno gospodarsko in religiozno posest, na kateri je urejal polja, vinograde, gradil in skrbel za številne mline, dal umetniško poslikati cerkve in starodavna obcestna znamenja. V prostor cistercijanske kulturne krajine se je 4. marca 1844 rodil Josip Jurčič, pisec prvega slovenskega romana in eden najpomembnejših slovenskih književnikov nasploh. Svojo mladost je preživljal na Muljavi, zato ni čudno, da je Muljava z okolico kasneje postala dogajalni prostor njegovih literarnih del. Za časa njegovega življenja menihov v Stični že dolgo ni bilo več, saj je bil samostan z reformami Jožefa II. leta 1784 razpuščen. (ponovno ustanovljen leta 1898). A prav zato je Jurčičeva literatura krasen pokazatelj, kako močan je bil vpliv menihov v tem okolju celo po razpustu samostana.

Kot je zapisala avtorica idejne zasnove razstave, Sara Primec, najdemo najbolj izrazite opise pokrajine v Jurčičevem romanu Deseti brat (1866), ki se v celoti dogaja na področju cistercijanske kulturne krajine v širši in ožji okolici Muljave. Jurčičevo delo, ki je v popolnosti vezano na pokrajino in zgodovino stiškega samostana, pa je Jurij Kozjak (1864). Dogajanje je postavljeno v 15. stoletje v čas turških vpadov. Tudi mnoga druga literarna dela izpod Jurčičevega peresa lahko umestimo v prostor med Muljavo, Višnjo Goro in Stično, ki je bil tedaj in je še danes zaznamovan z mnogimi sledovi cistercijanov iz Stične.

Mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Junij, mesec Jezusovega usmiljenega Srca

Junij je mesec Jezusovega usmiljenega Srca, ki je odsev Očetove usmiljene ljubezni do nas slabotnih in grešnih. Slavili bomo presv. Srce Jezusovo s slovesnim praznikom (24. 6.) ter poslušali vrtnice o Božjem služabniku Antonu Strletu in njegovem češčenju najsvetejšega Srca.

Božje usmiljenje do nas lepo razodevajo Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu (Lk 15). Presenetljivo je, kako veliko veselje povzroči v nebesih vsak grešnik, ki se spreobrne. Dobro je, da to vemo. Tako se bomo bolj potrudili za svoje spreobrnjenje.

Jezus je dobri pastir, ki z usmiljeno ljubeznijo išče stoto, izgubljeno ovco, dokler je ne najde. »In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,5–7).

V priliki o izgubljeni drahmi Jezus govori o ženi, ki ima deset drahem. Ko eno izgubi, jo skrbno išče, »dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav takó bo zavladalo veselje vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne” (Lk 15,8–10).

V priliki o izgubljenem sinu je oče, ki predstavlja nebeškega Očeta, pojasnil starejšemu sinu, ki ni mogel razumeti očetove naklonjenosti do mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden« (Lk 15,32).

Jezusu so njegovi nasprotniki očitali, da je »prijatelj cestninarjev in grešnikov« (Mt 11,19; Lk 7,34), ker je bil pri mizi skupaj z grešniki. S tem jim je pokazal svojo usmiljeno ljubezen. Ta nezaslužena in zanje presenetljiva ljubezen jih je vodila k spreobrnjenju.

Apostol Peter je Gospoda trikrat zatajil. Gospod se je z usmiljeno in nezasluženo ljubeznijo ozrl na Petra. Nič ni bilo očitanja, nič karanja v Gospodovem pogledu. Peter je šel ven in se v očiščujočem kesanju bridko zjokal (prim. Mt 26,75). Kako čudovito je Jezusovo usmiljenje do javne grešnice, desnega razbojnika in nevernega apostola Tomaža!

Mala Terezija je v Povesti duše izpovedala: »Da, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.«

Božjo usmiljenost je Mala Terezija slavila takole: »Meni je izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam vse njegove druge lastnosti. Vse se mi zdijo odete v ljubezen, tudi pravičnost: ta še bolj kakor katera druga.«

Dva meseca in pol pred svojo smrtjo je dala ista svetnica materi Agnezi Jezusovi navodilo, kaj bi še rada povedala v svoji Povesti duše: »To povejte, mati, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi storila vse zločine, ki so sploh možni. Čutila bi, da bi bila vsa ta množica grehov kakor kaplja vode na žarečo žerjavico.«

p. Anton

 

Muzej krščanstva na Slovenskem v Jurčičevem jubilejnem letu 2021 in partner v evropskem projektu Cisterscapes

 

DOMAČA ZDRAVILA Islandski lišaj (Cetraria islandica L.)

V skandinavskih državah in Rusiji so ob pomanjkanju hrane islandski lišaj dodajali moki za peko kruha in slaščic. Sluzi v rastlini imajo sicer manjšo hranilno vrednost od škroba, ki je v žitu. Grenke lišajske kisline so pred uporabo sprali, da niso motile okusa pripravljene hrane.

Islandski lišaj raste v severni Evropi in Aziji, po gozdovih, na travnatih pobočjih, pri nas pa v višjih legah, npr. na Pohorju. Je 10 cm visoka steljčnica iz družine parmelijevk (Parmeliaceae). Listom podobne tvorbe so po robovih zavihane, na zgornji strani olivno zelene ali rjave barve. Nabiramo steljko islandskega lišaja (Lichen islandicus), in sicer od maja do septembra ob suhem vremenu. Sušimo ga v senci na prepihu in hranimo v dobro zaprtih posodah.

Posušena steljka islandskega lišaja je šibkega, značilnega vonja in sluznatega, grenkega okusa. Vsebuje sluzi (lihenin in izolihenin in druge spojine), ki so polisharidi in v vodi nabreknejo. Zelo so učinkovite pri suhem kašlju. Vsebuje še druge polisaharide, npr. galaktomanan, ki spodbudi delovanje imunskega sistema. Grenak okus steljki dajejo lišajske kisline: fumaroprotocetrarna kislina, protolihesterinska kislina in usninska kislina.

Čaj iz islandskega lišaja ima več delovanj. Protolihesterinska kislina zavira rast po Gramu pozitivnih bakterij ter deluje protivnetno, saj zavira delovanje encima 5-lipoksigenaze, ki sodeluje pri sintezi levkotrienov. Prepreči tudi razmnoževanje bakterije Helicobacterpylori v želodcu. Usninska kislina od vseh lišajskih kislin najbolj zavira rast bakterij. Sluzi v steljki delujejo tako, da v tankem sloju prekrijejo sluznico zgornjih dihalnih poti, jo s tem zaščitijo pred draženjem in ublažijo suh dražeč kašelj. Sluzi umirjajo vneto ustno in žrelno sluznico. Zaradi tega in drugih učinkov islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice za zdravljenje respiratornih okužb.

V ljudski medicini islandski lišaj spodbuja izločanje mleka pri doječih materah, normalizira izločanje žolča in odpravlja prebavne motnje (zaradi vsebnosti grenkih lišajskih kislin), blaži vnetja prebavil (zaradi sluzi), uravnava izločanje želodčne kisline: premočno izločanje zmanjša, premajhno pa zveča. Islandski lišaj vsebuje še vitamin B12, zato ga uporabljamo za zdravljenje anemij.

Preveliki odmerki in dolgotrajno jemanje lahko povzročijo razdraženost želodca in črevesja ter motnje v delovanju jeter. To je tudi vzrok, da islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice in ga ne uživamo samostojno.

 

Čajni mešanici patra Simona Ašiča, ki vsebujeta islandski lišaj

 

(02) PRSNI ČAJ

35% list ozkolistnega trpotca (Plantaginis folium)

25% korenina trobentice (Primulae radix)

10% cvet lučnika (Verbasci flos)

10% cvet črnega bezga (Sambuci flos)

5% steljka islandskega lišaja (Cetrariae islandicae herba)

15% rastlina materine dušice (Thymi serpylli herba)

 

(22) MAMICA ČAJ

20% list melise (Melissaefolium)

20% rastlina sporiša (Verbenaefolium)

20% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

10% islandski lišaj (Cetrariaislandica)

10% plod komarčka (Foeniculifructus)

10% plod kumine (Carvifructus)

20% list regrata (Taraxacifolium

Barbara Kozan, mag. farm.