Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 7. marec 2022

Jakobove sanje

Starodavno Stično poznamo predvsem takšno, kot nam jo je zapustil Valvazor na bakrorezu. A Stična je živela že davno prej in se seveda spreminjala. Velike spremembe je doživela zlasti pred 400 leti. Če se pred glavnim vhodom v cerkev ozremo navzgor, lahko prav na vrhu na trikotnem čelu na fasadi preberemo napis Anno Domini 1622. Tega leta je bila namreč zaključena prva velika baročna prezidava srednjeveške cerkve. Najbrž je bila stara romanska zgradba res potrebna obnove, seveda je opat tudi želel slediti sodobnim umetniškim tokovom – to pa je bil barok. Jakob Reinprecht je bil opat v Stični med leti 1603 in 1626. Rodil se je okoli leta 1550 v pomembnem železarskem kraju Innerberg na Štajerskem. Danes se imenuje Erzberg in je znano po motociklističnih dirkah, ki jih prirejajo na opuščenih rudniških terenih. V kraju je živelo več družin, ki so obogatele s fužinarstvom. Med njimi je bila zelo spoštovana rodbina Reinprecht, ki je sledila svoje korenine tja v 14. stol. V času protestantizma so ostali zvesti katoličani, kar potrjuje tudi kar nekaj duhovnikov s tem priimkom. Jurij – fužinarski mojster, trški svetnik in trški sodnik – je leta 1589 podaril cerkvi votivno podobo na lesu, ki predstavlja starozaveznega očaka Jakoba, ki je v sanjah videl lestev, ki vodi v nebo. Poleg so tudi figure darovalcev: na levi oče Jurij s štirimi sinovi, na desni mati Regina s tremi hčerami. Verjetno je eden od sinov prav Jakob, ki ga je Božja volja pripeljala v Stično kot 41. opata našega samostana. V prejšnjih stoletjih je Stična doživela vzpone in padce. Posebno so jo prizadeli turški vpadi in reformacija. Že Jakobov predhodnik opat Lovrenc Zupan je bil močna osebnost in se je lotil številnih gradbenih del. Toda poleg njegove umetniške zapuščine je za njim ostalo veliko dolgov. Po njegovi smrti je bil samostan dobri dve leti brez opata in so ga upravljali iz samostana v Reinu na Štajerskem. Leta 1603 pa je bil končno izvoljen za stiškega opata Jakob Reinprecht. Dolgo je bil profes v Reinu, kjer ga je tamkajšnji opat zelo cenil. Potem je postal opat v Kostanjevici, nato pa se je zdelo, da mu lahko zaupajo vodstvo zadolženega stiškega samostana. Čakalo ga je veliko dela tako na duhovnem kot gospodarskem področju. Zdaj ni bilo več dobrotnikov, ki so v srednjem veku pogosto obdarovali samostan z zemljo in podložniki. Le občasno so dobivali denarne prispevke, a ne od plemičev marveč meščanov. Kljub temu je opat povečal samostansko posest in dohodke. Tako je bilo sporočeno papeškemu državnemu tajniku, da živi zgledno in vrača podedovane dolgove. Poskrbel je za dvig duhovnega življenja v samostanu in povečal število redovnikov. Valvazor je poleg vseh njegovih zaslug omenil, da je bil podpornik učeče se mladine na ljubljanskih šolah. Podpiral je tudi druge redove, posebej jezuite, ki so skrbeli za izobraževanje mladih. Na lastne stroške je postavil v njihovi cerkvi oltar posvečen Jezusovemu imenu. V Ljubljani je obnovil tudi Stiški dvorec, ki ga je našel v razsulu. Seveda pa je danes najbolj vidno njegovo prizadevanje za lepoto samostana in njegove cerkve. Najprej je dokončal zidave na prelaturi, stari opatiji, ki jo je začel že opat Lovrenc. Stavbo je podaljšal in razširil z dozidavo hišne kapele, posvečene Materi Božji, in prostora za arhiv. V tej stavbi je bila uprava samostana. Tu so sprejemali in prenočevali imenitne goste. Na oboku vhodnega stolpa so se iz tistega časa ohranile najstarejše figuralne štukature pri nas, ki predstavljajo Kristusovo trpljenje. Barok je zapustil na naših tleh mnogo veličastnih cerkvenih stavb; nekatere romanske oziroma gotske so le predelali v novem slogu. Tako se je zgodilo tudi s stiško romansko baziliko, ki so jo tako mojstrsko barokizirali, da je dolgo veljalo, da je bila na novo pozidana. Samostansko cerkev so skrajšali za dobrih šest metrov. To so storili tudi pri mnogih drugih cistercijanskih cerkvah – menda, da bi zmanjšali stroške vzdrževanja. Oboki so zamenjali ravne lesene strope; le na podstrešju so vidne romanske stene, deloma iz žganega lehnjaka. Sicer pa so romanske stene ostale v celotni cerkvi, le da so bile »oblečene« z debelim baročnim plaščem. Cerkvi so prizidali zvonik. Dobila je nove oltarje, seveda tudi veliki oltar s kipom žalostne Matere Božje, ki je po 400 letih edini ohranjen iz tistega časa. Po kočanih delih je na oboku glavne ladje na najbolj vidnem mestu v cerkvi opat dal narediti svoj grb, pod njim pa napis v latinščini da je dela na cerkvi dokončal leta 1622. Vendar je posvetitev obnovljene cerkve opravil šele leta 1625 tržaški, kasneje ljubljanski škof Rajnald Scarlichi. Tedaj je posvetil tudi cerkev na Trški gori, ki je bila prav tako zgrajena pod vladavino opata Jakoba. Tri leta pred smrtjo je dal opat Jakob Reinprecht v cerkvi urediti grobnico in si postaviti nagrobni spomenik iz rdečega kamna. Umrl je 13. januarja 1626.

Valerija Ravbar

nedelja, 6. marec 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Štiristo let stiške Žalostne Matere Božje

Celo leto nas bo na ovitku glasila V Materini šoli spremljala podoba stiške Žalostne Matere Božje. V svojem prestolu romanske bazilike v Stični obiskovalce sprejema že štiristo let. Pred njo je bil na njenem mestu kip Marije Vnebovzete od leta 1156 naprej, ko ji je bila cerkev prvič posvečena, kakor so Mariji posvečene vse cistercijanske cerkve.

Leseni kip jo predstavlja v trenutku, ko so mrtvega Sina položili v njeno naročje. To je 13. postaja križevega pota. Marija gleda mrtvega Sina, žrtvovano Božje Jagnje, in ga med solzami daruje nebeškemu Očetu.

Jezus je dotrpel. Ona pa je žalostna in trpi kot vsaka mati ob mrtvem otroku. Trpi še veliko bolj, ker je edinec in ker je moral On, odrešenik sveta, kot hudodelec umreti tako sramotne smrti na križu. Kakšna bolečina za Božjo Mater! Po tistih, ki so ga obsodili in zavrgli, ga je na neki način obsodilo in zavrglo vse človeštvo s svojimi grehi. Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli, je zapisal sv. Janez, ki je z Marijo stal pod križem. Na Kalvariji je Marija v silnih porodnih bolečinah postala Mati človeštva in še posebej Mati Cerkve.

Pred triintridesetimi leti je imela Marija svojega Sina prav tako v naročju, a kot dojenčka. Vedela je in verovala, da bo odrešil svet in da bo njegova življenjska pot težka. Kljub Simeonovi napovedi, da bo njen otrok v padec in vstajenje mnogih v Izraelu ter da bo njeno dušo presunil meč bolečin, si ni predstavljala, da bo ta meč tako oster, tako neusmiljen. Zdaj ji je jasno. Zdaj je vse dopolnjeno. Svoje življenje je daroval za odrešenje človeštva.

Viseti med dvema razbojnikoma pribit na križu, na očeh vsem zasmehovalcem, je skrajnost zavrženosti in zapuščenosti. Jezus je občutil celo zapuščenost od Očeta, kar kaže njegov krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Prva, ki je bila deležna Sinove zapuščenosti, je bila njegova Mati. Ta trenutek skrajne zapuščenosti je tudi skrajnost ljubezni Božjega Sina do grešnega človeštva, za katerega je prelil zadnjo kapljo krvi.

Marijin Sin je obložen z našimi grehi kot stalna spravna daritev nebeškemu Očetu. Prerok Izaija ga je v duhu več stoletij pred njegovo smrtjo gledal vnaprej. Videl je, da nima podobe ne lepote, ker nosi naše grehe, bolezni in bolečine. Ranjen je zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. Iz 53). Sv. Pavel je celo zapisal: »Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). Marijin Sin nam je bil v vsem enak, razen v grehu. Vendar ga je nebeški Oče »zaradi nas napravil za greh«, kar lahko pomeni za nosilca naših grehov, ali za daritev za naše grehe.

Tudi Mati bolečin iz ljubezni do človeštva svojega Sina daruje nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Z njim se tudi sama daruje. Njen »zgodi se« ob angelovem oznanjenju je zdaj dopolnjen. Kot Gospodova dekla je vztrajala do konca. Zdaj gleda svojega mrtvega Sina in razume, da je obložen z našimi grehi zato, da nam jih odvzame. Prosimo svojo Mater kot našo pomočnico, naj obrne svoje milostljive oči v nas in nam pokaže »po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa«. Še z večjim zaupanjem se bomo vsak dan obračali nanjo, naj »prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«.

Iz dneva v dan se menihi cistercijani zbiramo ob Žalostni Materi Božji z mrtvim Sinom v naročju. Pri hvalnicah, večernicah in po sklepnicah ji zapojemo eno od starodavnih latinskih pesmi. Mati nas vodi k Sinu in nas vabi k velikodušnemu darovanju. Pridružujemo se njeni molitvi za potrebe Cerkve in človeštva. Pri zadnji večerni molitvi in pesmi v imenu človeštva k Mariji »vpijemo izgnani Evini otroci,« in jo prosimo, naj obrne svoje milostljive oči na vse ranjeno človeštvo. Tako postajamo deležni Marijinega materinstva v služenju Cerkvi in človeštvu.

Naša cerkev je samostanska in župnijska in je od leta 1936 bazilika. Mati Marija vse, ki s ponižnim zaupanjem in ljubeznijo prihajajo k njej, prijazno nagovarja, jih tolažbi v trpljenju, posreduje njihove prošnje svojemu Sinu in pri njem prosi za vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem življenju. »Mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše«, hvala Ti! Vse nas vabiš, da Te letos, ko obhajamo 400-letnico prenovljene cerkve, z zaupanjem obiščemo. Mera ponižne in predane ljubezni in zaupanja je mera milosti, ki jih bomo prejeli po Tvojem posredovanju. Bog se v velikodušnosti ne da prekositi in nam pogosto da več in bogatejših darov, kot ga prosimo, zlasti če ga prosimo po Mariji.

p. Anton

sobota, 5. marec 2022

ODMEVI Marija nas je poklicala

Res, vztrajno nas je klicala, teden za tednom, mesec za mesecem. V začetku novembra 2021 smo se za trdno odločili da gremo. Če nas Mati Marija kliče, potem bo že uredila tako, da bo vse v najlepšem redu.

Avtobus smo že skoraj napolnili, vendar duhovnikove privolitve še kar ni bilo, saj so bili vsi prezaposleni. Potem se nam je le pridružil pater Vladimir Rufin, ki deluje sedaj kot bolniški duhovnik v Kliničnem centru Ljubljana. Kot zmeraj, če romanje vodi Frenk Muzek, je bilo tudi to nadvse duhovno bogato. Vsako minuto poti do Medžugorja sta s patrom izkoristila za naše duhovno poglabljanje. Bili smo tako poglobljeni, da skoraj nismo opazili, da zunaj na presledke kar močno dežuje. Kot na krilih smo »pristali« v Medžugorju. Pri Mileni Barošić, ki je vedno naša gostiteljica, nas je že čakalo kosilo. Še pogled skozi okno: Zunaj se je razjasnilo, toda tla so bila mokra in vzpon na hrib prikazovanja mogoče prenevaren. Vendar so bile za naslednji dan napovedane še močnejše padavine. Ko smo sedli v avtobus, smo se odločili da gremo. Kar bo, pa bo. Vsak se je zase odločil ali gre ali pa ostane v cerkvi. Dogovorili smo se, da se združimo zopet na molitvi pred sveto mašo. Pri vzponu na hrib smo kar dobro napredovali. Vendar se je, ko smo se približali našemu cilju na kraju prikazovanj, pričelo temniti. Pri Marijinem kipu smo bili sami, nobena skupina nas ni priganjala, zato smo se ji z vsem srcem predali, se ji zahvaljevali, prosili in ji tudi lepo slovensko zapeli. Res neponovljivo doživetje. Toda kako v trdi temi v dolino? Bogu hvala za razsvetljavo, ki je napeljana po hribu. Vendar zemlja med skalami je mokra in ko jo z obuvalom naneseš na kamen, postane gladko skoraj kot led. Vendar, Mati Marija, če si nas Ti povabila, da pridemo k Tebi na ta milostni kraj, potem poskrbi, da pridemo varno tudi v dolino. Že vnaprej Ti hvala! Res se ni bilo enostavno spuščati. Za vsak korak bliže ravnini smo bili iz srca hvaležni. Tudi to je dobra izkušnja! Kolikokrat nam je vse kar samo po sebi umevno, ko nismo v stiski in nam gre vse gladko. Res, Mama nas je varno, brez vsake poškodbe, pripeljala do »Plavega križa«.

Naslednji dan je res, kot je bilo napovedano, še bolj vztrajno deževalo, tako da smo imeli križev pot kar v avtobusu. S pogledom na Križevac smo ob razmišljanjih globoko doživljali vsako postajo in vsako Jezusovo trpljenje na poti na Golgoto. O tem, da smo se poklonili fra Slavku Barbariću in poslušali pričevanje dveh mladih v Čenakolu, ne bi veliko govorila, saj to doživijo skoraj vsi romarji v Medžugorje.

Rada bi pa nekaj povedala še o naših gostiteljih, ker je to pač čisto posebno doživetje, saj so domačini. Vedno, ko se pripeljemo do njih, nas pričakajo tako kot pričaka mati svoje ljubljene otroke. Vsakega posebej pozdravijo in se ga iz srca razveselijo. Vedno, pri molitvi pred obrokom, molijo z nami. Gospa Milena, ki je bila sošolka vidca Jakova, nam rada pričuje o doživetjih na začetku prikazovanj. Kaj vse so čutili, kaj vse doživeli in kaj vse so videli. Rada nam pove tudi o pričevanjih tistih romarjev, ki pridejo pod njihovo streho in se zaupajo njihovi oskrbi. Tokrat nam je povedala o zaobljubah domačinov. Vsako jutro ob 5. uri so se namreč podali na Crnico in molili rožni venec. Ti ljudje namreč bolj kot mi doživljajo stisko teh težkih časov. Vendar v trdni veri zaupajo Mariji in jo vedno prosijo tudi za nas, romarje. Prav posebno »domače« doživetje pa je takrat, ko se poslavljamo in odpravljamo domov. Takrat nas gospa Milena vsakega posebej blagoslovi in pokropi z blagoslovljeno vodo. Takrat zopet čutiš, da odhajaš od doma v svoj stari dom. Naša gostiteljica je res prava Marta in Marija v eni osebi, saj poskrbi, da tudi na poti domov nismo lačni in da nam sveže nabrane domače mandarine dostavijo kar v avtobus.

Rada bi omenila tudi našega patra Vladimirja, ki je tokrat z nami prvič romal. Z njim sem se spoznala že na Ptuju, saj on je našega polja klas. Pred nekaj leti, ko smo obhajali pet prvih sobot pri Svetem Petru in Pavlu in se pripravljali na posvetitev JMS, sta bila z nami tudi p. Vladimir in brat Leon, ki sem ga nazadnje srečala v Stični. Kot »svežemu« animatorju sta mi bila takrat v trdno oporo. Tokrat sem p. Vladija prepoznala kot globoko vernega ter močno preizkušenega duhovnika. Vsaka njegova beseda se je vseh na letošnjem romanju močno dotaknila. Meni je kar močno potrkal na vest, ko je vprašal: »Se zavedamo, kolikokrat gremo k sveti maši in kolikokrat zares naredimo tisti trden korak in vstopimo v mašo?« Pa se zamislimo ali res vedno trdno stopimo k maši ali je večkrat to samo »običaj«.

Mati Marija, hvala, da si nas poklicala. Pokliči nas še kdaj! Hvaležni romarji.

Tekst: Teja Prapotnik

Fotografije: Iztok Sečki

 

petek, 4. marec 2022

DOMAČA ZDRAVILA Prava kamilica

Latinsko ime za pravo kamilico je Chamomilla recutita L. V zdravilne namene uporabljamo cvetove, ki jih nabiramo v času cvetenja, to je v poletnem, včasih tudi že v pozno pomladanskem času, če so se kamilice v vrtu same zasejale že jeseni.

Zanimivo je, da drobni, svetlo rumeni cvetovi kamilice niso pravi cvetovi – imenujemo jih socvetja. »En cvet« oziroma eno socvetje je sestavljeno iz kar 200 cvetov!

Stara slovenska ljudska imena za kamilico so gomoljica, maternjak, vonjavka, kamenika, gomilica, kamilca, maternik, mrvca, hermanek, kumilica.

Ta nežna zdravilna rastlina je v slovenskem prostoru morda najbolj znana zdravilna rastlina. Že otroci se kmalu srečajo z njo, če jih boli trebušček, saj kamilica učinkovito blaži krče prebavil.

Pater Simon Ašič jo je zaradi tega učinka dodal v čajno mešanico pri napenjanju, krčih prebavil ter pri težjem odvajanju blata. Poleg kamilice so temu čaju dodane še druge zdravilne rastline: plodovi komarčka in črnega bezga, korenine angelike, cvetovi slezenovca in zeli timijana. Čaj pijemo po potrebi ali redno vsak dan trikrat na dan, če težave trajajo že dlje časa, npr. več kot 6 tednov.

Tako kot pater Ašič zdaj tudi uradna medicina priznava uporabo kamilice pri blagih krčih prebavil. Evropska agencija za zdravila (EMA) priporoča kamiličen čaj pri majhnih težavah v prebavilih, kot so napenjanje in blagi krči, od 6 meseca starosti dalje. Npr. pri otrocih od 6 meseca do 2 leta starosti vzamemo 0,5 do 1 g cvetov kamilice za pripravo kamiličnega čaja, ki ga otrok pije 2 do 4 krat dnevno.

EMA danes svetuje uporabo kamilice pri navadnem prehladu, pri krčih prebavil, pri vnetju želodčne sluznice, pri razdraženi in vneti koži in sluznici, pri sončnih opeklinah, pri majhnih ranah na koži. Enako pri vseh teh težavah svetuje pater Ašič. Zanimivo pa je, da EMA ne priznava, da kamilica pomirja. Vemo, da bi ne malokdo lahko povedal, kako je pred spanjem popil skodelico kamiličnega čaja in trdno zaspal.

Nasveti patra Simona Ašiča

Pri dolgotrajnem ali ponavljajočem revmatizmu po priporočilu patra pijemo čaj iz cvetov kamilice, listov regrata, kopriv in trpotca, korenin srčne moči in semen grškega sena. Kamilica zmanjšuje bolečino in vnetje pri revmi ter nas rahlo pomirja. Zaradi revmatičnih težav smo morda slabe volje, razdražljivi. Priprava: z 1 litrom kropa poparimo 4 žlice te čajne mešanice. Pijemo trikrat dnevno po 1 skodelico pred obroki.

Pri akutnem vnetju želodčne sluznice pijemo čaj, ki ga pripravimo kot poparek iz 1,5 žlice korenin sladke koreninice, 1,5 žlice tavžentrože in 1 žlice cvetov kamilice. Pijemo 1 skodelico pred obroki.

Tudi pri slabem ustnem zadahu po nasvetu patra Ašiča pijemo kamiličen čaj. Z dvema skodelicama vroče vode poparimo 20 cvetov, pokrijemo in pustimo stati 5 minut, precedimo. Pred kosilom in večerjo popijemo 1 skodelico čaja. Kamilica zavira vnetje v ustni votlini, ki je morda vzrok slabega zadaha.

Pri prehladu, ko torej gre za vnetje, je pater priporočal čaj iz cvetov črnega bezga in kamilice ter zeli rmana. Čaj je potrebno osladiti z medom – da ni grenak zaradi grenčin v rmanu, dodati limono in piti večkrat dnevno.

Pri izpadanju las izmivamo lasišče s poparkom, ki je iz cvetov kamilice, lipe in lapuha, korenin repinca, listov kopriv in črnega bezga ter listov breze.

Vnete veke na očeh zvečer izmijemo z jabolčnim kisom, razredčenim z vodo, v razmerju 1:1 in jih nato namažemo z olivnim oljem ali cvetličnim medom. Oko pokrijemo z vato, prevežemo in tako pustimo čez noč. Zjutraj veke izmijemo z blagim kamiličnim čajem.

Pri tesnobi in strahu pijemo poparek iz listov in cvetov gloga ter iz cvetov kamilice in sivke. Z 0,5 litra vroče vode prelijemo 1 žlico te čajne mešanice. Pijemo dvakrat na dan po 1 skodelico.

Dobro je imeti na svojem vrtu posejano kamilico, katere cvetove vsako leto naberemo za čaj in jo tako imamo doma vedno pri roki, saj je učinkovita pri raznovrstnih težavah. Kamilica deluje v ljudski medicini torej proti vnetjem, nespečnosti, pretirani zaskrbljenosti, bolečinam in krčem vseh vrst.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

četrtek, 3. marec 2022

Rožni venec je kakor film

Bilo je tik pred začetkom 2. sv. vojne, ko je papež Pij XII. v Rimu sprejel skupino novoporočencev in jim namenil nekaj spodbudnih besed na začetku nove življenjske poti. Dejal jim je tudi, da je za srečo v zakonu treba moliti in jih spomnil na pomen rožnega venca. »Rožni venec je veličasten film, kjer se predvajajo žive slike iz življenja Zveličarja in Marije, ki jih človek vidi v duhu iti mimo.« Kino takrat še ni bil tako vsakdanja zadeva kot danes, zato je ta izjava vzbudila tudi pomisleke. Vendar mu moramo dati prav. Molitev rožnega venca je kakor film o Mariji in Jezusu. Film,ki ga lahko gledamo z zaprtimi očmi.


Valerija

sreda, 2. marec 2022

VALERIJINE VRSTICE FeldmaršaL Radetzky (1766–1858) z rožnim vencem

Josef Radetsky je bil eden najbolj priljubljenih in spoštovanih feldmaršalov v avstrijski zgodovini; služil je cesarju celih 72 let. Še danes ve zanj tako rekoč ves svet – a ne zaradi njegovih vojaških uspehov. Nanj nas vsako leto znova spomnijo dunajski filharmoniki. Vrhunec njihovega vsakoletnega novoletnega koncerta je namreč Radetskega marš oziroma Radeckijeva koračnica. Zložil jo je slavni skladatelj Johann Strauss. leta 1848 ob avstrijski zmagi nad italijanskimi silami pri Custozzi. V tej bitki so se borili in umirali tudi naši pradedi in baje je slavni feldmaršal Kranjce zelo cenil. Morda so ga imeli za svojega tudi zato ker je bil po rodu Čeh, v Tržiču, od koder je bila njegova žena, je imel posest, v Ljubljani pa današnji grad Tivoli. V našem glavnem mestu se je svoj čas po njem imenovala ulica, postavili so mu dva spomenika, opevale so ga celo ljudske pesmi. Slomšek je v Drobtinicah zapisal o njem, da je vrl vojščak, vojakom dober oče, priden državljan, cesarju vdan in ponižen podložnik ter bogaboječ katoličan. Ob začetku 1. svetovne vojne, ko se je Avstrija in z njo Kranjska spet počutila ogrožena od Italijanov, so bile zelo priljubljene razglednice, na katerih je slikar Maksim Gaspari upodobil Radetzkega na konju. Toda v rokah ne drži orožja, kot bi se za vojskovodjo spodobilo, ampak rožni venec, kakor pravi pesem:

Radecki pa na konj sedi

in roženkranz v rokah drži.

Radecki je en prav gospod,

on je premagal zmir, povsod.

Valerija