DOMAČA ZDRAVILA Prava kamilica

Latinsko ime za pravo kamilico je Chamomilla recutita L. V zdravilne namene uporabljamo cvetove, ki jih nabiramo v času cvetenja, to je v poletnem, včasih tudi že v pozno pomladanskem času, če so se kamilice v vrtu same zasejale že jeseni.

Zanimivo je, da drobni, svetlo rumeni cvetovi kamilice niso pravi cvetovi – imenujemo jih socvetja. »En cvet« oziroma eno socvetje je sestavljeno iz kar 200 cvetov!

Stara slovenska ljudska imena za kamilico so gomoljica, maternjak, vonjavka, kamenika, gomilica, kamilca, maternik, mrvca, hermanek, kumilica.

Ta nežna zdravilna rastlina je v slovenskem prostoru morda najbolj znana zdravilna rastlina. Že otroci se kmalu srečajo z njo, če jih boli trebušček, saj kamilica učinkovito blaži krče prebavil.

Pater Simon Ašič jo je zaradi tega učinka dodal v čajno mešanico pri napenjanju, krčih prebavil ter pri težjem odvajanju blata. Poleg kamilice so temu čaju dodane še druge zdravilne rastline: plodovi komarčka in črnega bezga, korenine angelike, cvetovi slezenovca in zeli timijana. Čaj pijemo po potrebi ali redno vsak dan trikrat na dan, če težave trajajo že dlje časa, npr. več kot 6 tednov.

Tako kot pater Ašič zdaj tudi uradna medicina priznava uporabo kamilice pri blagih krčih prebavil. Evropska agencija za zdravila (EMA) priporoča kamiličen čaj pri majhnih težavah v prebavilih, kot so napenjanje in blagi krči, od 6 meseca starosti dalje. Npr. pri otrocih od 6 meseca do 2 leta starosti vzamemo 0,5 do 1 g cvetov kamilice za pripravo kamiličnega čaja, ki ga otrok pije 2 do 4 krat dnevno.

EMA danes svetuje uporabo kamilice pri navadnem prehladu, pri krčih prebavil, pri vnetju želodčne sluznice, pri razdraženi in vneti koži in sluznici, pri sončnih opeklinah, pri majhnih ranah na koži. Enako pri vseh teh težavah svetuje pater Ašič. Zanimivo pa je, da EMA ne priznava, da kamilica pomirja. Vemo, da bi ne malokdo lahko povedal, kako je pred spanjem popil skodelico kamiličnega čaja in trdno zaspal.

Nasveti patra Simona Ašiča

Pri dolgotrajnem ali ponavljajočem revmatizmu po priporočilu patra pijemo čaj iz cvetov kamilice, listov regrata, kopriv in trpotca, korenin srčne moči in semen grškega sena. Kamilica zmanjšuje bolečino in vnetje pri revmi ter nas rahlo pomirja. Zaradi revmatičnih težav smo morda slabe volje, razdražljivi. Priprava: z 1 litrom kropa poparimo 4 žlice te čajne mešanice. Pijemo trikrat dnevno po 1 skodelico pred obroki.

Pri akutnem vnetju želodčne sluznice pijemo čaj, ki ga pripravimo kot poparek iz 1,5 žlice korenin sladke koreninice, 1,5 žlice tavžentrože in 1 žlice cvetov kamilice. Pijemo 1 skodelico pred obroki.

Tudi pri slabem ustnem zadahu po nasvetu patra Ašiča pijemo kamiličen čaj. Z dvema skodelicama vroče vode poparimo 20 cvetov, pokrijemo in pustimo stati 5 minut, precedimo. Pred kosilom in večerjo popijemo 1 skodelico čaja. Kamilica zavira vnetje v ustni votlini, ki je morda vzrok slabega zadaha.

Pri prehladu, ko torej gre za vnetje, je pater priporočal čaj iz cvetov črnega bezga in kamilice ter zeli rmana. Čaj je potrebno osladiti z medom – da ni grenak zaradi grenčin v rmanu, dodati limono in piti večkrat dnevno.

Pri izpadanju las izmivamo lasišče s poparkom, ki je iz cvetov kamilice, lipe in lapuha, korenin repinca, listov kopriv in črnega bezga ter listov breze.

Vnete veke na očeh zvečer izmijemo z jabolčnim kisom, razredčenim z vodo, v razmerju 1:1 in jih nato namažemo z olivnim oljem ali cvetličnim medom. Oko pokrijemo z vato, prevežemo in tako pustimo čez noč. Zjutraj veke izmijemo z blagim kamiličnim čajem.

Pri tesnobi in strahu pijemo poparek iz listov in cvetov gloga ter iz cvetov kamilice in sivke. Z 0,5 litra vroče vode prelijemo 1 žlico te čajne mešanice. Pijemo dvakrat na dan po 1 skodelico.

Dobro je imeti na svojem vrtu posejano kamilico, katere cvetove vsako leto naberemo za čaj in jo tako imamo doma vedno pri roki, saj je učinkovita pri raznovrstnih težavah. Kamilica deluje v ljudski medicini torej proti vnetjem, nespečnosti, pretirani zaskrbljenosti, bolečinam in krčem vseh vrst.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Rožni venec je kakor film

Bilo je tik pred začetkom 2. sv. vojne, ko je papež Pij XII. v Rimu sprejel skupino novoporočencev in jim namenil nekaj spodbudnih besed na začetku nove življenjske poti. Dejal jim je tudi, da je za srečo v zakonu treba moliti in jih spomnil na pomen rožnega venca. »Rožni venec je veličasten film, kjer se predvajajo žive slike iz življenja Zveličarja in Marije, ki jih človek vidi v duhu iti mimo.« Kino takrat še ni bil tako vsakdanja zadeva kot danes, zato je ta izjava vzbudila tudi pomisleke. Vendar mu moramo dati prav. Molitev rožnega venca je kakor film o Mariji in Jezusu. Film,ki ga lahko gledamo z zaprtimi očmi.

Valerija

VALERIJINE VRSTICE FeldmaršaL Radetzky (1766–1858) z rožnim vencem

Josef Radetsky je bil eden najbolj priljubljenih in spoštovanih feldmaršalov v avstrijski zgodovini; služil je cesarju celih 72 let. Še danes ve zanj tako rekoč ves svet – a ne zaradi njegovih vojaških uspehov. Nanj nas vsako leto znova spomnijo dunajski filharmoniki. Vrhunec njihovega vsakoletnega novoletnega koncerta je namreč Radetskega marš oziroma Radeckijeva koračnica. Zložil jo je slavni skladatelj Johann Strauss. leta 1848 ob avstrijski zmagi nad italijanskimi silami pri Custozzi. V tej bitki so se borili in umirali tudi naši pradedi in baje je slavni feldmaršal Kranjce zelo cenil. Morda so ga imeli za svojega tudi zato ker je bil po rodu Čeh, v Tržiču, od koder je bila njegova žena, je imel posest, v Ljubljani pa današnji grad Tivoli. V našem glavnem mestu se je svoj čas po njem imenovala ulica, postavili so mu dva spomenika, opevale so ga celo ljudske pesmi. Slomšek je v Drobtinicah zapisal o njem, da je vrl vojščak, vojakom dober oče, priden državljan, cesarju vdan in ponižen podložnik ter bogaboječ katoličan. Ob začetku 1. svetovne vojne, ko se je Avstrija in z njo Kranjska spet počutila ogrožena od Italijanov, so bile zelo priljubljene razglednice, na katerih je slikar Maksim Gaspari upodobil Radetzkega na konju. Toda v rokah ne drži orožja, kot bi se za vojskovodjo spodobilo, ampak rožni venec, kakor pravi pesem:

Radecki pa na konj sedi

in roženkranz v rokah drži.

Radecki je en prav gospod,

on je premagal zmir, povsod.

Valerija

 

Molimo za umrle člane BD

Felicita Oprečnik, Ljubljana, 2021

 

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (3)

Preden je bila ustanovljena župnija, niso v Stični potrebovali velikega pokopališča. Tiste, kar jih je želelo biti pokopanih v Stični, so dali k večnemu počitku ob cerkvi svete Katarine zunaj obzidja, na severni strani samostana. Toda v času, ko ni bilo menihov v Stični, so pokopališko cerkvico podrli. Še prej pa je cesar Jožef II. ustanovil v Stični župnijo. Takrat je bilo potrebno, da bi imeli večji prostor za pokopališče, saj mora vsaka župnija imeti svoje pokopališče. Na Korletovi njivi so uredili kraj za zadnji počitek in v sredo postavili pokopališko kapelo.

V hišici ob pokopališču sta torej živela Žagarjev Pepe in njegov sin. Menihi so skrbeli zanju. Vsak dan so jima prinašali hrano in vse, kar sta potrebovala za življenje. Zadovoljna sta bila in veselo pomagala na žagi.

Ob žagi je bilo nekaj kar močnih hrastovih debel. Franc si jih je takoj ogledal. Bil je zadovoljen, a pravega ni našel.

»Vidim, da ne bo nobenega za sleme. Toda lahko ga še podrete, saj imate kar nekaj svojih gozdov. Če pa ne bi našli v vašem gozdu primernega, bo pa treba na Hrvaško v Slavonijo. Tam so pa hrasti, da jih je treba vikati,« je odgovoril Franc.

»Koliko pa morajo biti debeli?« je vprašal brat Celestin.

»O, za sleme mora biti pa že kar lepo deblo. Na tankem koncu mora meriti vsaj 50 x 50. Toda že obtesan. Na debelem koncu pa je dobro še več.«

Brat Celestin se je popraskal za ušesom. V mislih je šel v gozd na Bojanskem. Tam so menihi kupili lepe gozdove kmalu po obnovi samostana. Večinoma so bili res porasli s smrekovino, a v enem sektorju je bilo precej hrasta. Treba bo pogledati, mogoče se bo pa kaj našlo.

»Vse te, ki jih imate tukaj, pa obžagajte na 40 x 40. Rabili jih bomo za ohišje stiskalnice. Malo pogrešam še desetcentimetrske plohe, ki bi jih rad imel za dno stiskalnice. Tisto, kar sem videl ob mizarni, se mi zdi malo pretanko za dno. Dno mora biti močno, saj veste, kako debela je običajno klop pri stiskalnici. Za navadne stiskalnice imam najraje deblo kakega orjaškega hrasta, ki ga dam po debelini prežagati na pol. Pri vas pa bomo naredili drugače.«

»Treba bo poizvedeti, ali je mogoče kupiti kje blizu tako debele plohe, je odgovoril ekonom.

»Seveda se da dobiti. Jaz jih pogosto kupim v Slavoniji. Tam imajo res dobre in zelo kvalitetne. Če želita, vam jih pomagam priskrbeti. Zaradi prevoza bodo malo dražji, a imeli boste prvovrsten hrast.«

»Potem bi se pa kar tako dogovorili. Prosim vas, da nam priskrbite take plohe, ki jih potrebujete. Če delamo novo stiskalnico, naj bo res dobro narejena, da bo za zmeraj,« je povzel besedo ekonom.

»Ja, to zimo bom gotovo šel v Slavonijo in bom sam izbral najboljše. Težko jih bo dobiti, ker so neobičajno debeli, toda bomo že našli.«

»Kako bo pa s plačilom?« je skrbelo ekonoma.

»Za to nič ne skrbite. S trgovcem se bom dogovoril, da boste plačali po nakaznici. Naročil bom tudi, naj jih naloži na vlak in odpošlje do postaje Stična. Tako bo najbolje.«

»Mislim, da. Naš brat Nivard bi s samostanskim tovornjakom težko šel tako daleč zdoma. Pa še dražje bi bilo kot prevoz z vlakom,« je razumevajoče potrdil stiški ekonom.

»Kaj bomo še potrebovali, da se kaj ne pozabi pripraviti?« je skrbelo brata Celestina.

»Rabili bomo še nekaj okovja, da stiskalnico naredimo bolj trdno. Pri takih pritiskih, kot so običajno pri stiskalnicah, se z močnim okovjem veliko pripomore.«

»Za okovje ne bo težav. Naš brat Nivard je mehanik, elektrikar in kovač. On bo z veseljem naredil vse, kar bo potrebno,« je ponosno zagotovil ekonom.

»Kamen za stiskalnico bomo tudi potrebovali,« je dodal Jožef.

»Seveda, kamen bomo potrebovali. Tisti od stare stiskalnice ne pride v poštev. Treba bo dobiti novega in večjega, ker bo potrebna večja utež,« je dodal Franc.

»Toda kamen se ne dobi kar čez noč. Naročiti ga je treba pri kamnosekih, da ga izklešejo. Mora biti iz rženega kamna, kot rečemo takemu kamnu. Je težek in se ne kruši.«

»V eni sami zimi vam noben kamnosek tega ne bo naredil. On mora vedeti, kako velik kamen bi rad imel, zato mora to upoštevati že pri vrtanju lukenj in miniranju.«

»Kaj, ko bi naredili kamen iz betona?« je dodal Jožef.

»To je pa res dobra zamisel. Tega pri stiskalnici sicer še nisem uporabil, a če je dobro ulit, bo ravno tako dober kot naravni kamen,« je bil vesel te ugotovitve mojster Franc.

Žaga je veselo pela svojo enolično pesem, ko so se naši načrtovalci vračali nazaj v samostan. Ob Binčetovi hiši jih je pri ograji začutil pes čuvaj. Niso se mu zdeli domači. Močno je lajal nanje in se zaganjal v ograjo. Hodili so počasi, da je brat Celestin lahko krevsal z njimi vštric. Imel je namreč leseno nogo. V prvi svetovni vojni jo je izgubil. Pomagal si je s protezo, ki mu je omogočala, da je lahko hodil in delal vse, kar je bilo potrebno. Preden je vstopil v samostan, se je izučil za čevljarja. To mu je v samostanu prav prišlo. Koliko čevljev je bilo treba popraviti in koliko na novo narediti. Toda rad je šel pomagat še drugim bratom. Bil je mož, ki ni pomišljal, kako bi kaj naredil. Lotil se je vsakega dela in ga po svoji presoji vedno dobro dokončal. Kljub temu da je bil invalid, se ni žalostil in jadikoval za časi, ko je imel še obe nogi. V njem je bilo toliko življenjske moči, da se je lotil vsakega opravila. Tudi pri popravilu strehe je sodeloval in pomagal. Lesena noga ga ni prav nič ovirala. Bil je previden in preudaren, da se je tudi na strehi znal tako namestiti, da je lahko čim več koristnega naredil. Rad je bil v samostanu. Vesel je bil, ker je bilo nemalo časa za molitev. Kadar je sam sedel na čevljarskem kozlu, je veliko premišljeval. Velikokrat je v mislih klepal razne stihe, ki jih je zvečer zapisal. Za vsak opatov god je sestavil novo napitnico, s katero mu je v imenu vseh bratov voščil. V njem se je skrivala vesela štajerska narava. Zato je bilo okoli njega vedno lepo. Pogosto je znal stvari tako zabeliti, da je bila obilica smeha ob njem. Tudi njegov »Kútjete fékete« je izvabil marsikdaj nasmeh na resne ustnice. To ni bila kletev, bile so besede, ki jih je pogosto ponavljal ob začudenju. Prinesel jih je iz domačega okolja. Radgona je blizu Madžarske, zato je znal celo nekaj malega madžarsko. »Kútjete fékete« so pravzaprav ogrske besede, ki ne pomenijo nič drugega kot črna mačka. Prav ta hudomušen »Kútjete fékete«, se je marsikomu vtisnil v spomin.

Pri kosilu je brat Celestin sedel z gosti. Veliko so se imeli pogovoriti. Vse ga je zanimalo, kaj se je doma zgodilo novega. Posebno pa ga je zanimalo vse o novi stiskalnici. Bil je kakor radoveden otrok. Saj je vedel, kako se stiskalnica naredi. Toda ta v samostanu bo nekaj posebnega. Velika bo in lahka za uporabo. Popoldne so si ogledali še nekaj stvari po samostanu. Tudi z opatom Avguštinom so se srečali. Povedali so, kako daleč so prišli z dogovori. Opat je bil vidno zadovoljen, da se je le začelo. Vesel je bil, ker je bil brat Celestin ves v načrtih. Poznal ga je. Saj je bil eden prvih, ki so po obnovi prišli v samostan in vse svoje moči zastavili v blagor hiše. Pa ne samo materialni blagor. Bil je tudi duhoven človek. Veliko je molil in zelo dobro vplival na druge brate. Bil je vedno dobre volje in za vse pripraven. Včasih so mu rekli, da je za vse kot tavžentroža.

Dopoldne naslednjega dne sta se Franc in Jožef odpeljala nazaj domov. Nameravala sta kar peš do železniške postaje, a so jih zapeljali z zapravljivčkom.

Železniška postaja Stična je bila bolj na samem. Samo nekaj hiš je bilo blizu. Ko so načrtovali traso za železniško progo, so postajo nameravali zgraditi v današnji Stični. Iz Stične bi šla proga kar po bližnjici do Šentvida. Tudi v Stično bi prišla kar s Hudega. Pa so se vrli stiški možje uprli, da ne želijo železnice v Stično. Tisti, ki so se preživljali s furmanstvom, so se bali za svoj zaslužek. Zato proge in postaje niso želeli blizu. In tako so postajo in progo naredili daleč od Stične, v dva kilometra oddaljeni Ivančni Gorici. Pravijo, da je ime prišlo iz imena Ivankina gorica. Tako so namreč rekli hribčku nad železniško postajo.

Toda zgodilo se je prav tisto, kar si stiški furmani niso želeli. Dela so imeli vedno manj, ker so njihovi časi preprosto minili. Res jim je železnica veliko odvzela. Toda tudi brez železnice bi ravno tako prišli ob kruh. Čas je šel naprej in vsak, ki se ni znal prilagoditi, je kratko malo propadel.

p. Branko Petauer

 

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD? (Iz knjige Govori o Visoki pesmi)

Bodi najprej skleda. 

Če si pameten, boš rajši podoben skledi kakor žlebu, ki takoj izlije, kar je sprejel, medtem skleda čaka, da se napolni ter potem brez svoje škode razliva, kar ji preostane … V Cerkvi imamo danes mnogo žlebov in malo skledic. Ljudje, po katerih nam dotekajo nebeški potoki, so tako ljubeznivi, da bi radi prej izlivali, kakor pa so bili naliti. Bolj so pripravljeni govoriti kakor poslušati, in učiti, česar se niso naučili. Radi bi bili na čelu drugih, čeprav še sami sebe ne znajo voditi.

Nauči se, da boš tudi ti izlival le iz polnosti in da ne boš hotel biti bolj darežljiv kakor sam Bog. Skledica naj postane izvir, ki ne izteka v potok ter se ne razširi v jezero, dokler se sam ne napolni s svojimi vodami. Za skledico ni nobena sramota, če ni bolj radodarna kakor njen izvir. Končno, ali ni vir vsega življenja poln sam v sebi in poln po samem sebi, najprej prekipel ter se potočil v najbližje skrivnosti nebes in jih napolnil z dobroto?

Svoje raztresaš in zapravljaš, če hitiš izlivat iz sebe, ko še nisi poln do vrha, saj proti postavi orješ s prvostorjenim volom in strižeš prvostorjeno ovco. (prim. 5 Mz 15,19).

Najprej se daj napolniti, potem pa vneto izlivaj! Blagodejna in modra ljubezen navadno najprej sprejema, a ne izliva.

Človekova ljubezen

Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1 Kor 13,3), (27,10).

Razločevanje duhov – poslušanje

Ko v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog. Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz sebe, ampak v sebi zaslišimo. (32,5) .

Duhovni napredek

»Hodimo, dokler imamo luč, da nas ne objame tema!« (Jn 12,35). Hoditi se pravi napredovati. Napredoval je apostol, ki je rekel: »Ne mislim, da sem dosegel«, in je dostavil: »Eno pa rečem, pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj.« Zares veliko zaupanje, s katerim je velika izbrana posoda, apostol Pavel, odklonil, kar je dosegel, in mislil le na to, kar mora še doseči. Torej ni v nevarnosti, da ga objame smrtna tema, tisti, ki hodi, ampak tisti, ki sedi. In kdo sedi, če ne tisti, ki mu ni mar za napredek? (49,7).