Preden je bila ustanovljena župnija, niso v Stični potrebovali
velikega pokopališča. Tiste, kar jih je želelo biti pokopanih v Stični, so dali
k večnemu počitku ob cerkvi svete Katarine zunaj obzidja, na severni strani
samostana. Toda v času, ko ni bilo menihov v Stični, so pokopališko cerkvico
podrli. Še prej pa je cesar Jožef II. ustanovil v Stični župnijo. Takrat je
bilo potrebno, da bi imeli večji prostor za pokopališče, saj mora vsaka župnija
imeti svoje pokopališče. Na Korletovi njivi so uredili kraj za zadnji počitek
in v sredo postavili pokopališko kapelo.
V hišici ob pokopališču sta torej živela Žagarjev Pepe in
njegov sin. Menihi so skrbeli zanju. Vsak dan so jima prinašali hrano in vse,
kar sta potrebovala za življenje. Zadovoljna sta bila in veselo pomagala na
žagi.
Ob žagi je bilo nekaj kar močnih hrastovih debel. Franc si jih
je takoj ogledal. Bil je zadovoljen, a pravega ni našel.
»Vidim, da ne bo nobenega za sleme. Toda lahko ga še podrete,
saj imate kar nekaj svojih gozdov. Če pa ne bi našli v vašem gozdu primernega,
bo pa treba na Hrvaško v Slavonijo. Tam so pa hrasti, da jih je treba vikati,«
je odgovoril Franc.
»Koliko pa morajo biti debeli?« je vprašal brat Celestin.
»O, za sleme mora biti pa že kar lepo deblo. Na tankem koncu
mora meriti vsaj 50 x 50. Toda že obtesan. Na debelem koncu pa je dobro še
več.«
Brat Celestin se je popraskal za ušesom. V mislih je šel v
gozd na Bojanskem. Tam so menihi kupili lepe gozdove kmalu po obnovi samostana.
Večinoma so bili res porasli s smrekovino, a v enem sektorju je bilo precej
hrasta. Treba bo pogledati, mogoče se bo pa kaj našlo.
»Vse te, ki jih imate tukaj, pa obžagajte na 40 x 40. Rabili
jih bomo za ohišje stiskalnice. Malo pogrešam še desetcentimetrske plohe, ki bi
jih rad imel za dno stiskalnice. Tisto, kar sem videl ob mizarni, se mi zdi
malo pretanko za dno. Dno mora biti močno, saj veste, kako debela je običajno
klop pri stiskalnici. Za navadne stiskalnice imam najraje deblo kakega
orjaškega hrasta, ki ga dam po debelini prežagati na pol. Pri vas pa bomo
naredili drugače.«
»Treba bo poizvedeti, ali je mogoče kupiti kje blizu tako debele
plohe, je odgovoril ekonom.
»Seveda se da dobiti. Jaz jih pogosto kupim v Slavoniji. Tam
imajo res dobre in zelo kvalitetne. Če želita, vam jih pomagam priskrbeti.
Zaradi prevoza bodo malo dražji, a imeli boste prvovrsten hrast.«
»Potem bi se pa kar tako dogovorili. Prosim vas, da nam
priskrbite take plohe, ki jih potrebujete. Če delamo novo stiskalnico, naj bo
res dobro narejena, da bo za zmeraj,« je povzel besedo ekonom.
»Ja, to zimo bom gotovo šel v Slavonijo in bom sam izbral
najboljše. Težko jih bo dobiti, ker so neobičajno debeli, toda bomo že našli.«
»Kako bo pa s plačilom?« je skrbelo ekonoma.
»Za to nič ne skrbite. S trgovcem se bom dogovoril, da boste
plačali po nakaznici. Naročil bom tudi, naj jih naloži na vlak in odpošlje do
postaje Stična. Tako bo najbolje.«
»Mislim, da. Naš brat Nivard bi s samostanskim tovornjakom
težko šel tako daleč zdoma. Pa še dražje bi
bilo kot prevoz z vlakom,« je razumevajoče potrdil stiški ekonom.
»Kaj bomo še potrebovali, da se kaj ne pozabi pripraviti?« je
skrbelo brata Celestina.
»Rabili bomo še nekaj okovja, da stiskalnico naredimo bolj
trdno. Pri takih pritiskih, kot so običajno pri stiskalnicah, se z močnim
okovjem veliko pripomore.«
»Za okovje ne bo težav. Naš brat Nivard je mehanik, elektrikar
in kovač. On bo z veseljem naredil vse, kar bo potrebno,« je ponosno zagotovil
ekonom.
»Kamen za stiskalnico bomo tudi potrebovali,« je dodal Jožef.
»Seveda, kamen bomo potrebovali. Tisti od stare stiskalnice ne
pride v poštev. Treba bo dobiti novega in večjega, ker bo potrebna večja utež,«
je dodal Franc.
»Toda kamen se ne dobi kar čez noč. Naročiti ga je treba pri
kamnosekih, da ga izklešejo. Mora biti iz rženega kamna, kot rečemo takemu
kamnu. Je težek in se ne kruši.«
»V eni sami zimi vam noben kamnosek tega ne bo naredil. On
mora vedeti, kako velik kamen bi rad imel, zato mora to upoštevati že pri
vrtanju lukenj in miniranju.«
»Kaj, ko bi naredili kamen iz betona?« je dodal Jožef.
»To je pa res dobra zamisel. Tega pri stiskalnici sicer še
nisem uporabil, a če je dobro ulit, bo ravno tako dober kot naravni kamen,« je
bil vesel te ugotovitve mojster Franc.
Žaga je veselo pela svojo enolično pesem, ko so se naši
načrtovalci vračali nazaj v samostan. Ob Binčetovi hiši jih je pri ograji
začutil pes čuvaj. Niso se mu zdeli domači. Močno je lajal nanje in se zaganjal
v ograjo. Hodili so počasi, da je brat Celestin lahko krevsal z njimi vštric.
Imel je namreč leseno nogo. V prvi svetovni vojni jo je izgubil. Pomagal si je
s protezo, ki mu je omogočala, da je lahko hodil in delal vse, kar je bilo
potrebno. Preden je vstopil v samostan, se je izučil za čevljarja. To mu je v
samostanu prav prišlo. Koliko čevljev je bilo treba popraviti in koliko na novo
narediti. Toda rad je šel pomagat še drugim bratom. Bil je mož, ki ni pomišljal,
kako bi kaj naredil. Lotil se je vsakega dela in ga po svoji presoji vedno
dobro dokončal. Kljub temu da je bil invalid, se ni žalostil in jadikoval za
časi, ko je imel še obe nogi. V njem je bilo toliko življenjske moči, da se je
lotil vsakega opravila. Tudi pri popravilu strehe je sodeloval in pomagal.
Lesena noga ga ni prav nič ovirala. Bil je previden in preudaren, da se je tudi
na strehi znal tako namestiti, da je lahko čim več koristnega naredil. Rad je
bil v samostanu. Vesel je bil, ker je bilo nemalo časa za molitev. Kadar je sam
sedel na čevljarskem kozlu, je veliko premišljeval. Velikokrat je v mislih
klepal razne stihe, ki jih je zvečer zapisal. Za vsak opatov god je sestavil
novo napitnico, s katero mu je v imenu vseh bratov voščil. V njem se je
skrivala vesela štajerska narava. Zato je bilo okoli njega vedno lepo. Pogosto
je znal stvari tako zabeliti, da je bila obilica smeha ob njem. Tudi njegov
»Kútjete fékete« je izvabil marsikdaj nasmeh na resne ustnice. To ni bila
kletev, bile so besede, ki jih je pogosto ponavljal ob začudenju. Prinesel jih
je iz domačega okolja. Radgona je blizu Madžarske, zato je znal celo nekaj
malega madžarsko. »Kútjete fékete« so pravzaprav ogrske besede, ki ne pomenijo
nič drugega kot črna mačka. Prav ta hudomušen »Kútjete fékete«, se je marsikomu
vtisnil v spomin.
Pri kosilu je brat Celestin sedel z gosti. Veliko so se imeli
pogovoriti. Vse ga je zanimalo, kaj se je doma zgodilo novega. Posebno pa ga je
zanimalo vse o novi stiskalnici. Bil je kakor radoveden otrok. Saj je vedel,
kako se stiskalnica naredi. Toda ta v samostanu bo nekaj posebnega. Velika bo
in lahka za uporabo. Popoldne so si ogledali še nekaj stvari po samostanu. Tudi
z opatom Avguštinom so se srečali. Povedali so, kako daleč so prišli z dogovori.
Opat je bil vidno zadovoljen, da se je le začelo. Vesel je bil, ker je bil brat
Celestin ves v načrtih. Poznal ga je. Saj je bil eden prvih, ki so po obnovi
prišli v samostan in vse svoje moči zastavili v blagor hiše. Pa ne samo
materialni blagor. Bil je tudi duhoven človek. Veliko je molil in zelo dobro
vplival na druge brate. Bil je vedno dobre volje in za vse pripraven. Včasih so
mu rekli, da je za vse kot tavžentroža.
Dopoldne naslednjega dne sta se Franc in Jožef odpeljala nazaj
domov. Nameravala sta kar peš do železniške postaje, a so jih zapeljali z
zapravljivčkom.
Železniška postaja Stična je bila bolj na samem. Samo nekaj
hiš je bilo blizu. Ko so načrtovali traso za železniško progo, so postajo
nameravali zgraditi v današnji Stični. Iz Stične bi šla proga kar po bližnjici
do Šentvida. Tudi v Stično bi prišla kar s Hudega. Pa so se vrli stiški možje
uprli, da ne želijo železnice v Stično. Tisti, ki so se preživljali s
furmanstvom, so se bali za svoj zaslužek. Zato proge in postaje niso želeli blizu.
In tako so postajo in progo naredili daleč od Stične, v dva kilometra oddaljeni
Ivančni Gorici. Pravijo, da je ime prišlo iz imena Ivankina gorica. Tako so
namreč rekli hribčku nad železniško postajo.
Toda zgodilo se je prav tisto, kar si stiški furmani niso
želeli. Dela so imeli vedno manj, ker so njihovi časi preprosto minili. Res jim
je železnica veliko odvzela. Toda tudi brez železnice bi ravno tako prišli ob
kruh. Čas je šel naprej in vsak, ki se ni znal prilagoditi, je kratko malo
propadel.
p. Branko Petauer